V rimani besedi: Slinar, Krtek, Sova

SLINAR

Slinar je iskál pravico.

Zlezel je v nogavico,

šal zavil si je prek glave

in jo mahnil do uprave.

Rekel je, da spal ne bo,

pa četudi je mrzlo,

pa čeprav ledeni hlad

grize ga v dolg podplat.

Ni mehkužen, je dejal,

da bi v zemljo se vkopal:

»Dajte vendar dovoljenje

za vsemesečno bedenje!«

»Vadil sem deset pomladi

za nastop na olimpijadi –

iznašel magično sem slino,

ki mi dala bo brzino,

da se čuje prek planeta:

Polž je hiter kot raketa!«

Vanj strmijo na upravi:

»Star solatar ni pri pravi,

a je trmast kot hudir –

dajte mu že ta papir!«

Brž vrhovni svet Narave

stakne svoje modre glave,

prvič se tako zgodi,

da se slinarju ugodi.

Vzdigne radost korenjaka,

zdaj ga zadnji trening čaka,

zapodi se v breg, galop,

da izpilil bo nastop.

Zaganja se, razteza, slini,

ko se spušča po strmini,

dan za dnem podplat polira,

čudne maže vanj vtira.

Končno čas miru odbije,

ko se svet v športu zlije,

zajci, srne – vsi so zbrani,

slinar muza se pri strani.

»Nor je! Glej ga, psihopat!

Polž ne more tekmovat'!

Joj, gotovo v letu dni

bo šele na pol poti!«

A v slinarju je duh jekleni,

za klevete se ne zmeni,

na štartu vestno se oslini

za zmago v svoji disciplini.

Še sekunda, dve in pok,

polž premaga štartni skok,

kot torpedo dol zdrvi,

komaj mu pogled sledi,

hladen piš za njim vihra –

zgolj tako se ga zazna,

še z ovinka bi zletel,

ako ne bi sline imel.

Nejevernim dih zastane,

slinar proti cilju plane,

tam poslednjič krikne v zrak

v smuku olimpijski prvak.

So mnoge priče govorile:

»Res, da slinar je od sile,

a varal svoje je srce,

ki le po polžje dirkat sme.«

KRTEK

Krtek sopiha,

kašlja in kiha –

mar zbólel je revež nocoj?

Solza mu teče,

v grlu ga peče –

jejhata, kaj bo s teboj?

Si spet se potikal,

za žužkami stikal,

ko moral bi v zemljo se skrit΄?

Si kukal na plano,

čez belo poljano

in zrl v svet čudovit?

Nisem ne kukal,

nisem se sukal

tam, kjer sta zima in mraz.

Sem pekel piškote

in druge dobrote,

da v goste povabil bi vas.

Pa sem neroda,

majhna nezgoda

sladek večer mi pokvari –

sem poper prevrnil,

začimbe obrnil,

ki zgoraj so stale na omari.

»Ap-čih!«, krtek kihne,

iz luknje odpihne

papriko, poper in sol.

Mu je že bolje,

židane volje

vabi nas k sebi domov. 

SOVA

Ponoči, ko v gozdu

še mah na drevju spi,

iz teme prav potiho

mežikajo oči.

Potujejo na levo,

na desno,

dol in gor,

motrijo vsako senco,

v sanjah skrit prizor.

Rumenkasto žarijo kot velik zlat cekin,

vrtajo skoz veje, vse do dna duplin,

plezajo prek krošenj, v gnezda plahih ptic,

še vate zdaj strmijo skoz črke teh vrstic.

Ni moč očem uiti – zaman je ves pogum,

saj te oči so krasen, najnovejši izum

japonske bistre sove, ki teme se boji,

da zdaj lahko kot drugi ponoči mirno spi.