Veliki
ptič z rumenim očesom se je zasadil v malega črnega ptiča.
Potem
ko je zakrožil visoko nad zalivom, tako visoko, da se takrat sploh še ni vedelo
zanj. V krogih je lebdel nad jekleno pokrajino, ko je globoko spodaj gosta
modrina morja pljuskala v zasnežena obrežja vršacev. V gore, ki so se strumno
bočile iznad valov. Mrzle in v nepremičnost okovane so bile poteze tega sveta.
Še voda je valovala s šumom, ki je bil krepak, vseskozi izrazit, a tako
nepretrgan, da se je pritajil v kuliso. Njena pena je šepetaje in ves čas
enakomerno oblivala rjavozelene kamne obrežij. Morje je utripalo, kot da bi se
ogromno bitje brez konca razlilo med verigami slemen. Dihalo je ob njihovem
vznožju in pojilo strma ostenja nad njim, ta pa so ga nadgrajevala s svojo
negibno veličino. Bila so kot okamneli velikani, ki srkajo svojo moč iz vode. Črna
skala se je odela v belo, ko so kaplje na njej otrpnile v hladno, a neoporečno glazuro.
Pokrajina je donela z ubranim vsemogočnim zvenom v samozadostnem razkošju same
s seboj.
Ptič z
rumenim očesom je jadral tam daleč zgoraj nad vsem tem. Kot pomična pega je bil.
Lisa brez jasne obrobe. Kot drobec sivine, ki se je zgostil in se predal
drsenju. Krog za krogom se je vse bolj snoval, razgreval. Podžigal se je.
Hujskal je samega sebe in se omamljal v hlepeči spirali. Nenadoma se je usločil.
Izrisal je svojo ostrino. Zložil se je v strumno ost in ta je kakor sulica
zarezala skozi monolitno nebo. Navpično navzdol.
Bliskovito,
kot da je z vsem tistim tihim kroženjem prej nabiral zalet, je strmoglavil v
globino. Kot da se je pred tem prek svoda napenjala nevidna struna, ki je
nenadoma popustila. Ptič je izstrelil samega sebe. Izpregel se je. Iztrgal. Izruval
se je iz nevidnosti sivomodrega nebesnega pokrova in se udejanjil kot
neizprosna sla. Ni več letel, ko je pikiral proti morju. Le še izpolnjeval se
je. Ni bil več kljun in kremplji, peruti in perje. Bil je en sam neusmiljen
namen.
Nikoli
ne bi vedeli za malega črnega ptiča, če ga ne bi iztiril močan nepričakovan
sunek, ko je letel vzdolž obale. Ostal bi zgolj neizluščen del prizora, zlit s
hladnimi odtenki zime skrajnega severa. Neviden. Prekrit z gluhim spokojem
zasneženega jutra. Morda sploh nikoli ne bi obstajal, če ne bi v tistem
trenutku treščilo vanj. Opotekel se je nekaj metrov nad vodo, ko ga je zbilo iz
smeri. Izvrglo ga je iz kadra. Oživilo.
Zdramil
se je ves prostor. Vzplamtel je in podoba trenutka se je pričela razraščati v dogajanje,
ko sta se nad Severnim ledenim morjem borili dve ptici. Prva, da izpolni svojo
bit, druga, da pobegne nazaj v varen neobstoj. Ko je veliki ptič z rumenim
očesom zadel malega črnega ptiča, ga ni takoj povsem potolkel. Za hip se je zazdelo,
da ga je želel le prestrašiti. Samo pregnati. Zgolj odstraniti kot temen madež,
ki ga prej sploh ni bilo videti in ga je opazil le on s svojim strupenim
očesom. Sprva ga niti zgrabil ni. Takrat bi se lahko celo razumelo, da se je
zgodila nesreča, nesporazum. Da sta se ptiča zaletela pomotoma. Morda sta celo
skupaj napadala, se prerivala za skupen plen in sta bila v resnici v isti
vlogi. Lahko da sta lovila ribe. Lovila živali brez perja. Lovila nekoga
drugega. Ne drug drugega.
Tedaj pa
je veliki ptič sunkovito spremenil smer in se pognal za svojo žrtvijo, ki se še
ni čisto opomogla od nepričakovanega udarca in se je še kar zmedeno vrtela v
zraku. Sprožil je kremplje, jih zaril med črne peruti in z vso težo sedel na
malega ptiča. Ta je krčevito otepal zrak okoli sebe, kot da se želi v njem
obdržati in hkrati otresti s sebe smrtonosno breme, ki je surovo ravnodušno
pritiskalo nanj.
Zrak
je vztrepetal. Dobil je okus po trpkem železu. Zapolnilo ga je drobno bitje src,
ki je pulziralo skozi rezek hlad, ko sta ptiča padala proti morski gladini. Pulziralo
je v agoniji. V izostreni grozi. In hkrati v prvinski nasladi, ki se je premešala
z vonjem po soli. Prej zamaknjeno otrpla, izčiščena pokrajina se je ukrivila. Iz
modrih, sivih in belih odtenkov je pričela mezeti barva, ki je ni bilo moč
videti, a bila je vroča. Kot avra je obdajala ptiča, ki sta še kar padala,
počasi, skozi upor in brezglavo frfotanje malih črnih peruti. Ves čas nemo, oba
ves čas neomajno zazrta predse. Prvi skozi srepo rumeno oko. Drugi skozi
nevidno temno na temnem telesu.
Rahlo
je pljusnilo, ko sta ptiča zadela gladino vode. Male črne peruti so še naprej
skušale udarjati, a jih je od zgoraj hromilo čvrsto telo. Skušale so se
izmuzniti, izviti. Trudile so se izmotati iz rumenookega primeža, a jih je od spodaj
in s strani glušila židka ledeno mrzla snov. Ta je z bližino obrežja vse bolj
prehajala iz nians modre v črno, ki so jo zrcalili kamni morskega dna. Temno
perje se je zlepilo s temno materijo. Ni več prhutalo, le še brodilo je in
drgetalo v odrezanih sunkih. Dvakrat zapored silovito, v odločnih poskusih. Nato
še enkrat nekoliko šibkeje. In čez čas ponovno, a komaj še opazno. Potem pa ne
več. Nič več.
Prepojena
kepa se je negibno predano zazibala na monotonih obrežnih valovih, na njej je
čemela velika pernata gmota z rumenim očesom in nepremično zrla predse. Skupaj
sta pluli in na prelomih vodenih brazd ju je rahlo nagibalo vstran. Sem ter
tja. Sem ter tja. Sem ter tja sta se nežno prekopicali, sinhrono, kot bi bili
eno, vse dokler se veliki ptič ni dvignil v zrak. Kar naenkrat se je odlepil od
svoje podlage, sunkovito se je razprl nad malim ptičem, zaplahutal je in
izginil za pečinami fjorda. Izbrisal se je, ne da bi pred tem vsaj malo odžrl
svoj plen. Niti okljuval ga ni. Z njim se je nahranil na povsem drugačen način.
Nato pa ga je pustil. Tam, na morski gladini. In ni ga bilo več nazaj.
Dogajanje
se je izpelo. Pokrajina se je razlila nazaj na svoje mesto. Vrnila se je sama
vase. Voda je spet zadihala, ujela je svoj večni utrip in zamolklo bela pobočja
so pogoltnila odtenke rdečega, ki so prej blago vzmigetali nad platinastimi
penami valov. V njihovem naročju pa se je še kar pozibavala mala temna packa.
Dvigala se je in spuščala, poplesavala je v zapovedanem ritmu in neslišno polnila
prostor. Med morjem, nebom in gorami je valoval ptič.
Pričelo
je snežiti.
