Elbrus World Race - stokilometrski krog med kavkaškimi vršaci

Si ne bi mislila, da bodo zraven tudi stenice.

Da bova odtekli krog okoli Elbrusa, sva sklenili nekega dne pozimi. Fino je, da si vsaj enkrat na leto privoščiš pot, ki je dovolj dolga, da nudi presenečenja in preobrate, dovolj neznana, da se moraš odločati, če pa je povrh vsega še nesramno lepa, imaš dobre možnosti, da boš srečen.

V resnici si vsaj malo srečen že vmes, ko se na tako pot pripravljaš. Seveda, če gre vse po-sreči. In ko sem junija šla le še po dobri poti, ki je skrenila in vodila zgolj v zakrčene mišice, me je zgrabila panika. Takrat me je Toni potolažil, da ni nič narobe, če malo obstanem, tako ali tako pa me bodo na tekmi pestile neke čisto druge tegobe.

Na kraj pameti mi ni prišlo, da bom na štartu potencialnih 112-kilometrskih presenečenj in veselja v kavkaških gorah popikana in izpita kot v kakšni srednjeveški sirotišnici, med tem ko me bo od znotraj uničeval kitajski virus iz Kazahstana.

V Rusijo sva šli malo prej, ravno ko je bilo za spoznanje bolje in se mi je okus povrnil, očem pa ni več grozilo, da jih izstreli iz jamic v svet. Mucki se je namreč julija, kakih štirinajst dni pred tekmo, vrnila s kazaške naftne ploščadi in pritožila se je nad cvetočimi travniki, ki so v primerjavi s srednjeazijsko pustinjo ena sama sitnost, saj krhko telo dušijo, silijo na kihanje in vabijo solze na oči. Ko sem čez tri dni kihnila še jaz, čez nekaj ur po tem pa mi je sinuse zaprla betonska pregrada in pljuča napolnila peklenska žerjavica, sem ji zaupala, da to ni od cvetja in trav, pač pa da mi je podarila eno čisto navadno usrano virozo. Potem se je Mucki spomnila, da je to lahko od Kitajcev, ki jih je bil poln avion. Že mogoče, da je darilo tako dobilo še skrivnostnejši podton, tolažba pa je bila bolj klavrna.

Tako sem v zadnjem tednu finalnih priprav ribala ingver, mrzlično goltala vse, kar priporoča osrednja medicinska stroka, pa tudi njene alternative in se dušila. Slednje čisto zares, saj pot okoli kavkaškega očaka ne preseneča le na ultra dolžini, pač pa vsaj malo tudi na ultra višini, ki mestoma seže skoraj vse tja do štiri tisoč metrov. Na kar sva se namenili sistematično pripraviti in v tem poslednjem tednu sva si rezervirali sobo. Tam v Planici jo imajo in z odtegovanjem kisika te lahko popeljejo v višave Himalaje. Tja sva želeli že kar prvi dan, saj je na tri tisoč metrov čisto brez veze in za mehkužce, še petsto metrov višje se nama je zdelo, kot da je tole vse skupaj en velik nateg, ali pa se je pokvarila pumpa za dovod plinov in sva namesto pod Everestom zgolj pod Jalovcem, kar sva tudi bili. Zato sva zjutraj odločno oznanili, da midve sodelujeva le še na višinah štiri tisoč plus, kjer sem se končno počutila mizerno. Mucki je v sobi le spala in zjutraj se je spustila v dolino na šiht, jaz v glavnem z njo, kar mi je dobro delo, kakšen dan pa sem počitnice vendarle podaljšala, kar je dobro delo betonu in žerjavici. Pozabila sem namreč, da se govori, kako je čisto možno, da so se virusi na Zemljo spustili iz vesolja, se pravi je odsotnost kisika zanje dom in nezlomljiva premoč. To se je tiste zadušljive ure zelo lepo izrazilo, jaz pa bi takrat najraje potegnila kouter čez glavo in se res temeljito zasmilila, če me ne bi od tega dušilo še bolj.

Dva dni pred odhodom je izven Himalaje posvetil žarek, boj in mesarsko klanje se je obrestovalo meni v prid. Tako sva dan prej sklenili, da se res spodobi en hamburger in eno pivo za slovo in ko sva se čez kakih pet ur vračali z ljubljanske rive, sem okorajženo pomislila, da utegne biti celo vse lepo in prav, sploh tu in sedaj, ko je orožje v mojih rokah.

V Moskvo sva prileteli zvečer in da se ne bi celo noč valjali po letaliških tleh, čakajoč na letalo za Mineralne Vode na vznožju Kavkaza, sva poiskali hostel, kjer se bova naspali s krepčilnimi nameni. Vesela sem bila, da je lep in urejen, ko sva zvečer kako uro brodili do gostilne, ki je bila oddaljena le čez most. Razdalje so v Moskvi zelo samosvoje. To vedo vsi moji kolegi, ki so se pred leti udeležili sindikalnega izleta, ki sva ga z Mucki vodili in bili ob tem izpostavljeni možnosti uboja iz stiske. Kolektiv sodelavcev namreč slovi po trdovratni žeji in ko sva midve napovedali rešitev, ki je le čez cesto, na koncu hiše ali parka, so oni v dolgih urah krevsanja tja postajali nemirni. Tožili so o prilepljenem jeziku, zaprašenem požiralniku in splošni švohoti. Tožili so in nama grozili in nama od tedaj naprej ne verjamejo ničesar več in sleherni moj itinerer sprejmejo s številnimi pomisleki. V Moskvo pa ne grejo več, ker lahko dehidrirajo ob prečkanju križišča. Tokrat sem jih celo malo razumela.

V hostel sva se vrnili, ko se je mesto že davno skrilo za svoje luči in Mucki je kakih pet minut zatem ponorela. Postelja je namreč mrgolela. Premetavala je blazine in rjuhe in mi kazala nekakšne hroščke, tako majhne, da niso omembe vredni, se mi je zdelo. So bili pa precej živahni, je menila Mucki, in posumila je, da grizejo, zato je v sobo brž pripeljala receptorko, da jo seznani s sporno situacijo. Jaz sem takrat ležala na postelji napol naga in se neustavljivo krohotala. Tudi še potem, ko je receptorka plezala preko mene in iskala živali. Nekaj jih je odkrila, prepoznala pa jih ni, sploh pa se ji ni niti sanjalo, kaj naj z njimi, zato je le skomignila. In odšla. Mucki kakih pet minut za njo. Jaz pa sem se še kar naprej zvijala v smehu in si mislila, da je to res prima, ko neka gospa lazi čezte, iščoč mrčes kot na kakšnem naravoslovnem dnevu. Najprej nisem zaspala, ker sem se še nekaj časa smejala v temo. Potem se mi je zazdelo, da mogoče pa res povsod nekaj leze. Potem sem bila prepričana, da tudi piči. Zato sem se zasukala in glavo obrnila k nogam, kajti morda že taka malenkostna sprememba prinese rešitev in mir. A zaspala še vedno nisem, saj rešitve in miru ni bilo. Potem sem se trudila miselno minimalizirati problem. Čez kako uro še vedno nisem spala in lahko sem spoznala, da sem žrtev napada iz vseh smeri. Priznala sem, da je pobeg v takšni situaciji še najbolj smiseln in namenila sem se za Mucki, da se še jaz poslužim pomoči gospe receptorke. Ne prve, ne druge ni bilo več moč najti. Mucki je tonila v sen za enimi izmed številnih vrat, namesto blondinke je na priložnostnem ležišču pihal v snu prileten hipi. Ki se mi je zasmilil, če bi ga zmotila. Vrnila sem se in pomislila, da nemara utegne delovati že manjša sprememba teritorija, to je premik na tla. Postlala sem si pod oknom, tako ali tako imam rada taborjenje, in za kratek čas celo zaspala. A bataljoni in brigade so me kmalu našli. Danilo se je že, ko sem obupala. Ob šestih sem šla pod tuš, saj mi je mrgolenje zlezlo pod kožo, potem pa sva v vsakem primeru načrtovali bujenje, zajtrk in odhod na letališče.

Mucki je s hipijem ob kavi zapadla v priljuden klepet, tudi posteljnih živalic sta se dotaknila, mene pa je kar slabilo od neprespanosti, ki jo je po drugi strani dramilo neznosno srbenje tisočerih spopadov.

Okorno sem kinkala pri oknu v zraku nad južnimi polji Rusije in v prizavesti je bilo že moč slutiti slabe misli o tem, kako je pomanjkanje spanja pred tekmo eno navadno sranje, ko je Mucki še kar naprej kramljala. S komerkoli je bila prilika.

Ko sva v Mineralnih Vodah izstopili v realnost, naju je zakrivilo. Res da ime deluje nekako osvežujoče, a nad pokrajino je kraljevala nepremična meglica in kakih štirideset stopinj. Situacija torej, ko mi je tudi mežikanje odveč. Je bilo pa prijazno, ker naju je čakal taksi. Sklumpana Lada in šofer z gostimi kosmatinami, a oba sta bila čisto solidno kos svoji nalogi. Lada je dirkala z odprtimi okni, možakar pa je vztrajno, a nevsiljivo pripovedoval. Za precej brezobličnim mestecem smo najprej padli v trgovsko cono, ki je slovela po ugodni prodaji pelcev, a vsej mondenosti artiklov navkljub, so ogromna skladišča z obledelimi reklamnimi panoji delovala nekoliko razdrapano in kar odleglo mi je, ko so pelce zamenjali avtomobilski deli in vulkanizerji. Ti so bili dosti bolj v kontekstu. Potem smo prodrli v neskončno ravnico, prek zaprašenih, orumenelih polj in pomislila sem, kako so ruska prostranstva, suhe njive ali pomrznjene tajge, v resnici grozno utesnjujoči, saj se jih zlepa ne znebiš, pa če greš še tako daleč. Ustavili smo se v obcestni okrepčevalnici in Mucki nama je kupila nekaj specialnega, kar se je cedilo v precvrti maščobi, sicer pa je bilo še najbolj podobno bureku, ki ga je nekdo pozabil v fritezi. Mast sem bolj kot ne stlačila vase, potem pa kinkala naprej ter z enim očesom motrila ravnico, če jo bo nemara kdaj konec. Čez kaki dve uri jo je bilo, zavili smo proti hribom. Možakar je tedaj govoril o stičnih točkah in pomembnih razlikah med republikama Kabardino-Balkarija in Karačajevo-Čerkezija, ki sta ravno tu nekje mejili ena na drugo, jaz pa sem si mislila, da bom čisto zadovoljna, ko se bom, če se bom sploh kdaj, naučila tole izgovoriti.

Cesta se je pogumno vila skozi vse mogočnejšo sotesko, strma kamnito zelena pobočja nad nami so zginevala v oblakih, kar je pričalo o njihovi veličini, reka se je peneče šopirila zdaj na levi, zdaj na desni in sem ter tja smo prečkali kako vas. Betonske kvadre z oblekami, ki so visele in se sušile na zarjavelih balkonih.

Pozno popoldne smo prišli tja, kjer se dolina konča. Skoraj deževalo je, bilo je prijetno sveže, k čemur je pripomogla 2000-metrska višina, množica na pol kičastih in hkrati brezdušnih hotelov je oblikovala naselbino po imenu Azau, skozi katero se je razpredal majavi makadam. Pravzaprav doli v vasi ni bilo prav nič lepo, kako je višje med hribi, pa je prekrivala meglena sivina. Nastanili sva se v eni izmed tistih zgradb, kjer naju je sprejela matrona, kakršne nedvomno vzdržujejo red in disciplino v tamkajšnjih družinah, meni pa se je v svoji grandioznosti celo nekako dopadla. Tisti dan sva potem le še jedli in spali. Drugo spet slabše, saj me je moskovska bitka Pri Dorogomilovski zaznamovala, da sem ob slehernem mikroščegetu planila pokonci, prižgala luč in raziskala ležišče. Kar počnem vse do danes.

Jutro se je pričelo s soncem. V njem so sočno zažarela zelena pobočja gora, višje so beli jeziki mehčali surovi granit, da si spoznal, kako visoko sežejo tukajšnja tla. Dopoldne sva se sprehodili v vas nižje, kjer sva v nekoliko bolj finem hotelu švicarskega videza potrdili svojo prisotnost, prireditelji pa so najino identiteto prevedli v številko in naju za to nagradili z uporabnimi darilci. Med njimi daleč izstopa Adidasova vrečka, katere večnamenskost znajo prepoznati le izurjeni pustolovci, kot je Mucki, ki je nekoliko kasneje med skalovjem Dinaridov odkrila njeno resnično vrednost.

A tedaj sva sklenili, da je najpametneje čas potratiti karseda visoko, kar nama je priročno omogočila vzpenjača. Tista iz konglomerata Azau se vzpne naravnost v nedrje najvišje vzpetine, ki s svojo dvojno zaobljenostjo ne zgleda nič drugače kot joške snežne lepotice, ki skriva svoj obraz za tančico ledenikov. Reče se ji Elbrus, kar je mogoče tudi moškega spola. Kakorkoli že vzpenjača je široko priljubljena, ne le med temi ali onimi hribovci, pač pa tudi med čisto vsakdanjo gospodo, zato se na skoraj štiri tisoč metrih mešajo salonarji, taške in krilca s puhovkami, derezami in cepini. Tja sva se pomešali tudi midve. In ko sva tekali za preizkus počutja po talečem se snegu, zaobljen knedelj v rdečem pa se je prav počasi opotekal okoli ratraka, je Mucki očarana ugotovila, da bi bilo res prima še na hitro skočiti na samcat vrh oprsja, če ne danes, pa takoj po tekmi. Nič od tega nisva uresničili, saj sem pristop v supergah vendarle ocenila kot nekoliko preveč prevzeten.

Potem sva se spustili nazaj. Popoldne sva se vrnili v švicarski približek, kajti napočil je čas, da nas preverijo. S precejšnjo mero ponižnosti in strahospoštovanja sva v nahrbtniček stlačili vse, kar je bilo zahtevano, celo navodila o teži oblačil in vrsti šivov sva vzeli smrtno resno, saj sva v vsem tem prepoznali nek smisel. Ko se zgodi jeba, na vseh tistih prelazih najbrž ne pihlja prijeten vetrič in ne ščegeče poletni pršec, pač pa te najmanj zabriše po tleh, zasuje čez glavo in vkuje v led. Zato sva bili skoraj pohvaljeni, še nekaj robe za trideseti in petinsedemdeseti kilometer sva oddali, dobili zemljevid, ki je kazal vsaj, v kateri dolini se nahajaš, nato pa nam je bila organizirana učna ura. Tale naš pohod naj namreč ne bi bil čisto enostaven. Zato je potekal izključno v parih ali celo večštevilčnih združbah, da je vsaj nekdo priča, ko te pokoplje skala ali odnese hudournik. Potekal je preko štirih prelazov, višjih od tri tisoč metrov, kjer poti ni, je le živo skalovje, ledeniki in gorske reke, čez katere iščeš bolj ali manj srečen prehod. Pot ni nikjer označena, z gps-om se greš »lov na lisico« ali »skriti zaklad«, karkoli pač najdeš, in fino je, če najdeš vsaj dve postojanki, kjer te razveseli prijazna beseda, topel čaj in kakšna priljubljena potrebščina, ki si si jo pripravil v naprej. Fino je tudi, če preko dveh najbolj zloveščih rek najdeš odrešilne vrvi, ki ti omogočijo prehod čez z zmanjšano možnostjo utopitve. In celo nujno je, da najdeš dve coni, kjer te pričakajo resni ljudje s strelnim orožjem, ki zgleda svarilno, da jim pokažeš papirje, ki ti dovolijo bivanje v obmejnem pasu, saj je le nekaj ovinkov stran nepredvidljiva Gruzija. Vse to sva izvedeli, nekoliko se je zataknilo le pri odkrivanju načina, kako drugi v kompaniji prikliče pomoč, ko tovarišu zeva golen, saj je telefonski signal večinoma izgubljen nekje med vrhovi. Nekdo je sicer predlagal, da odkorakaš in z gibanjem izpišeš »SOS«, ki ga preko tekmovalčevega čipa zazna satelit in pošlje v svet, a predlog je bil sprejet s smehom v dvorani, zato najbrž ni bil čisto optimalen. Naposled so nam povedali še, da se dobimo ob šestih pod vzpenjačo in bili smo prosti, da preživimo noč.

Na poti v hotel sva spoznali športnika iz Ufe, ki sta mi bila všeč, in povedala sem jima, da njuno mesto poznam po dolgem in počez, saj je Mucki nekaj let nazaj tam zidala, jaz pa sem se dolgočasila. Tako zelo, da sem odtekla maraton v predmestnem gozdiču v trikilometrskih krogih, po koprivah in šavju in petintridesetih stopinjah. Med nami se je stkala uvodna prijateljska vez, saj sta vedela za maraton, poleg tega pa smo nekako ocenili, da bomo tekli v približno istem časovnem okvirju.

Ko sva bili čez čas sami, sem Mucki priznala, da potrebujem pogovor. Ob odsotnosti dogajanja sem dojela, da sem totalno crknjena, da okusa že cel dan nimam več, beton in žerjavica sta ponovno udarila iz zasede, da o stenični koprivnici niti ne govorim. Skratka, vse skupaj je en velik vsesplošni poden, da bi najraje zaspala za sto nadaljnjih let, a verjetno ne bom mogla niti za noč, ki je pred mano, saj sem za nameček še tako nervozna, da mi gre na kozlanje. Mucki je sicer vse našteto potrpežljivo poslušala, potem pa zgoščeno odvrnila »Daj, ne seri. Vse bo okej.« Pogovor sem želela zasukati v terapevtske globine in izrazila skrb, kako bo deloval najin tim, saj je ona ruski specialec, jaz pa južnoalpski hedonist, da je ona včasih militaristično hladna, kdaj pa kdaj lahko celo kanček sovražna, jaz pa sem čutna in ranljiva in mi gre za metuljčke, rožice in razgled. Mucki je odvrnila, da se bo prilagodila in tu nekje sva zaključili.

Spala sem potem tako zanič, da je tista noč vredna zgolj čimprejšnje pozabe. Ko sem se zvalila iz postelje, ni bilo čisto jasno, ali je to trenutek odrešitve ali morda začetek poti v pogubo in upala sem le, da bo vsega čimprej konec. Avtomatično, odsotnih misli, celo z rahlo prisotnim prezirom sem opravila jutranje procedure in potem sva šli. Za ovinek k vzpenjači. Tam je na kup hodilo kakih petdeset bedakov, ki bodo naslednje dolge in številne ure krožili okoli joškatega hriba, da bodo naposled prišli v vas, ki je le nekoliko nižje v dolini, namesto da bi se v hotelskih sobah dajali dol, cuzali pivo in žvečili ražnjiče s pogledom na ves gorski arzenal, vse skupaj pa posneli in nalepili na fejsbuk. Se mi je zdelo res neumno. A vmes je vse teklo, kot je treba. Ponovno so nas popisali in preverili dovolilnice, vsak par je dobil nekakšen čip, ki je še najbolj spominjal na sredstvo za samorazstrelitev, imeli smo toliko časa, da so nas poimensko napovedali in razporedili glede na predviden prihod v cilj. Nato je pred slehernim ostalo le še jebenih dobrih sto kilometrov, ki jih mora premagati srečno in karseda hitro.

Ko se je horda zagnala, sem mislila, da bom enega na gobec. Kolovoz je po kaki minuti zavil v mogočno sotesko, tam pa brž izginil. Nemara je bilo nekaj časa še moč slutiti stezico, potem pa tudi te ne več in tekmovalec je ostal prepuščen valečim se prodnikom in zaraščenim skalam, ki so bile tam izključno zato, da se nepričakovano prekopicnejo. Za nameček pa je vsepovsod bezljal še oholi sočlovek, ki te je v namišljeno smrtnem boju v vse to pehal, ali pa je vse to kotalil nate, če se je le dalo. Res sem bila sitna in mislila sem si, kakšni kreteni, kaj jim je tega treba. Naj grejo lepo ležerno, naj kakšno rečejo, vsi tako ali tako ne bojo prvi. Rinila sem naprej, sledeč Mucki zložno ob potoku navzgor, poslušala glasbo in kar vrtelo se mi je. Od žerjavice v pljučih, slabih misli in vsesplošne panike, da je bilo natanko tako, kot da bi mi nekdo poveznil na glavo plastično vrečko, ki se mi z vsakim vdihom prilepi na usta. Spomnila sem se Tine, ki je pravila, da se ji nekaj takega dogaja vsakič, ko teče, zato raje sploh ne teče, jaz pa sem ji takrat pametovala, da ima to opraviti z zatrtimi čustvi. Lahko razreši čustva, lahko pa brutalno uniči blokado od zunaj tako, da vztraja, ko je telesu najtežje in se v agoniji prebije na stran osvoboditve in vstajenja. Nekaj takega. Nekaj, nad čemer sem se lahko zgolj namrdnila, zdaj ko sem bila v istem zosu, na notranji strani vrečke. Tedaj se mi je njena rešitev zdela dosti bolj modra in že sem premišljevala, kako bi bilo najbolj smiselno, da se počim na kamen za vedno, vsem prisotnim pa povem, da so butasti in zaslepljeni. Pa se nisem. Ker je bila odločitev o preboju na ono stran ne glede na vse sprejeta že davno tega.

Prišli smo do potoka, ki je bil v resnici podivjani hudournik, zato je bila tu prva vrv. Jasno je bilo, da je voda močna in ledena in da me mestoma lahko zalije do pasu. Je bilo pa hkrati logično, da oklevanje situacije ne bo spremenilo čisto nič in da je najbolje, da se z njo soočim čim prej, bo tako hitreje mimo. Zato sem vkorakala in se stoično prebila skozi tekoči led. Takoj za njim se je pojavil klanec. Spodoben, ki pelje dobrih tisoč metrov višje na prelaz. Seveda brez poti. Druščina je bila še vedno številna, predvsem pa bojevita in skale so se še vedno valile, najraje v mojo smer. Klance na hrib imam sicer rada, a tokrat so bila čustva še naprej v vrečki, da sem le vdano stopicljala dalje, lovila ravnotežje in grabila grmiče, medtem ko je Mucki nekaj metrov spredaj narekovala tempo, z njim utrujala fantiče pa mene tudi. Kmalu smo prišli na nekakšno izravnavo, kjer si se že lahko vprašal, katero od zasneženih sedel je naše, a stezosledstvo sem povsem prepustila Mucki, saj slovi po neomajni orientacijski nezmotljivosti, kar tudi vedno znova dokaže. Ravno tedaj se je še z nekim parom odločila, da je bolje, če gremo desno prek skal in snežišča kot pa levo ob potoku, da bomo na naši strani gotovo našli prehod. Lahko pa tudi ne. A smo ga. In s tem pridobili nekaj minut.

Hoja po snegu me je zdramila. Šele tedaj sem opazila, da je v resnici neopisljivo lepo. Da se povsod okoli mene dviga amfiteater štiritisočakov, ki počiva ob pet tisoč metrskih nedrjih, da so nižje doli livade z rožicami in potočki, nad mano pa kamnita ostenja, ki veličastno vstajajo iz lastnega miru, okitena s pajčolani ledenikov. Da je nebo globoko in modro in da vse skupaj žari v jutranji svetlobi. Prisežem, da je ravno takrat enkrat zapelo »Never give up, it's such a wonderful life!« in četudi je tole vse skupaj že zelo blizu žajfnici, sem prvič tistega dne pomislila, da bo morda le šlo, da je preboj mogoč, nemara že čisto blizu. Potem je bilo čez ogromne granitne balvane lažje. Potem niti ni bilo več tako grozno, če so se vedno znova zamajali, ko si stopil nanje, in nisi več premišljeval, kje boš izrisoval »SOS«, če se nekaj takega prevrne na bližnjega, bohnedaj nate. Kmalu smo osvojili poslednje snežišče, ki je vodilo na sedlo. Teren je bil v odločnem soncu mehak in če si znal dobro izkoristiti ponvice v snegu, te ni odneslo v globel.

Čez dve uri sva prišli na sedlo tri tisoč štiristo metrov visoko vsej polomiji navkljub kot tretji tandem. Takoj skupaj s četrtim, ki je nemudoma švignil mimo. A vrstnega reda se takrat niti nisva zavedali in če bi me tedaj kdo o tem spraševal, bi po vsej verjetnosti pljunila nase. V resnici pa je bila večina krepko zadaj, tudi »Palma s spremljevalcem«, »Tiste dva v sivem«, celo »Maša in Medved«. Maša in Medved je znana ruska pravljica, pa tudi znana ruska risanka in malo manj znani ruski bend. Sva pa prav s tem imenom poimenovali Mašo in Vladimirja, v gostilni prijetna in ljubezniva Moskovčana, na terenu pa srborit in tekmovalen par, s katerim smo se marsikdaj srečali, čeprav bi bilo njima ljubše, da se ne bi. Medved se je tako posluževal številnih zvijač, ki bi k temu pripomogle, v tisti breg je Maši, denimo, nosil nahrbtnik. 

Na oni strani sedla je zazevala mogočna dolina, na drugi strani nje so se spet razbohotili vršaci, ki so omajali ravnodušnost in bila sem še za spoznanje bolj pri stvari. Mucki je menila, da je tedaj pametneje, da se glasbi odrečem, saj bo spust prek zlohotnih brezpotij potrebno načrtovati, in sva šli.

Najprej se je Mucki razlepila na pesku, a ni bilo prehudo. Potem sem ji rekla, naj hudiča pazi, saj je čisto zraven prepad, kjer se lahko razlepi z zelo slabim izidom, nato sva prišli spet na sneg. V senci raskav in trd. Za nameček še precej strm. Predlagala sem Mucki, naj ne divja, res da je po eni strani učinkovito, če se podriča kot v bobu, a luštno najbrž ne bo in kocine ji ne bodo več zrastle. Še kar po pameti sva jeli drobiti navzdol, udarjajoč s petami v podlago in po precej srečnem razpletu, se je Mucki skotalila le enkrat, jaz pa se celo nisem. Snežišče je vodilo na nekakšno prelomnico, od koder je bilo spet golo kamnito pobočje in tam sva obstali. Vem, da naju je takrat nekaj divjakov prehitelo, tudi Ufimska naveza, ki se na osnovi zadrtih baškirskih ravnic najbrž niti ni zavedala resnosti položaja, jaz pa sem menila, da je situacijo bolje jemati z dovoljšno mero spoštovanja. Namreč spet se je rušilo čisto vse pod nogami, zato se mi je zdelo smiselno vsaj predvideti, kam se bo skalovje kotalilo, če se le da mimo lastnih gležnjev, mimo lastnega kompanjona, še tekmecu nekako ne moreš privoščiti kamna v glavo.  

Kmalu smo preživeli, teren je bil spet položnejši, poznavalsko oko je lahko zapazilo priložnostne stezice, uhojene od nekih živali. Takrat smo bili na kupu kaki trije pari in vsi smo skušali povezovati kupčke dreka karseda učinkovito, saj so namigovali na pravo smer, dokler se nismo zajebali. Pred nami je zašumel potok. Ni šlo za prijazno žuborenje drobnega curka, pač pa se je zapenil onostranski Aheron. Vsaj vtis je bil takšen. To je bil trenutek, ko se je bilo potrebno odločati. Kar je še kar izziv in pod težo okoliščin to pričneš z mislijo »Ma, fakof.« Potem se zazreš v peneče bučanje in spreleti te sled razočaranja, saj je še nekaj trenutkov nazaj vse tako dobro kazalo. Naposled imaš možnost, da greš gor ali dol ob vodi in upaš, da bo kje izgledalo tako, da je vredno poskusiti. Midve sva šli za razliko od ostalih navzgor. Kar se je na vedno strmejšem obrežju kmalu izjasnilo kot zabloda, med tem ko so bili drugi nižje doli že skoraj na oni strani duševnega kraljestva. Kar mi je šlo še posebej na živce. Je pa hkrati odpiralo možnosti. Šli sva za njimi, sem pa vseeno premišljevala, da oni seveda zmorejo, saj so žilavi dedci, ne pa midve, dami krhkega stasa, lahko bi vsaj počakali in nama ponudili roko. Nekako sva vendarle prebrodili čez, bolj zato, ker mi je bilo vseeno, če me odplakne, še mahala bom dedcem iz valov in upala, da jih zapeče vest.

Na drugi strani je bila pot. Od krav. Kar je bilo očitno in na gosto označeno. Pletla se je leno navzdol preko vse pogostejših livad in spet sva tekli, da se maščujeva. In vsaj koga prehitiva. Dva sva ujeli, da smo potem skupaj lahko brodili. Potok namreč ni hotel dati miru in vedno znova je prekrižal načrte, k sreči ne več preteče, pa vendarle dovolj za premislek. In če ni bilo potoka, je bilo šavje, ali brozga čez gležnje, za kar pa mi je bilo tudi vedno bolj vseeno. Čofotali sva v neskončnost in premišljevala sem, da je bila učna ura ena pokvarjena laž, da so nam napovedali brodenje zgolj dvakrat, midve pa sva v zadnjih kilometrih skoraj več v vodi kot na kopnem. Ali pa sva zabluzili. In bi že v štartu morali ostati na onem bregu, kjer se mogoče lepo vije kavkaška transverzala. S spustom je postajalo vedno bolj vroče in zatohlo, premišljevala sem najbrž preslabe misli in kar na enkrat sem se spet ujela v polivinil, noge pa so postale težke in brezvoljne, kot da močvare ne prečkam le občasno, pač pa sem se vanjo pogreznila za vedno. Le kje so tisti trenutki, še julija jih je bilo vse polno, ko tečem bolj v zraku kot po zemlji, ko me poganja sila univerzuma, da radost izniči vsakršno zadrego, da kot kakšen guru širim ljubezen skozi medij božanskega? Nekateri znajo vse to komentirati kot zelo banalno hormonsko zadrogiranost, a tudi ta bi bila sedaj čisto v redu, sem si mislila, kajti tedaj sem bila sposobna širiti le še univerzalni obup.

Dosegli sva resne možakarje z brzostrelkami, ki so bili ograjeni v nekakšno stajo. Bilo je okoli dvajsetega kilometra, raje o tem sploh nisem spraševala, ker bi me dokončno dotolklo, saj se je kljub mnogoterim težkim trenutkom vse šele pričenjalo. Tam, v ogradi, je vsakemu pripadalo deset minut, ne glede na čas, ko si bil podvržen kontroli. Daljši od odrejenega tako ali tako ni mogel biti, kljub temu pa je bila pred nama vrsta treh dvojic in režim se mi je zdel pravičen. Mucki sem potožila, da je nekaj hudo narobe, ker diham le še s težavo in sem blizu umrtju, ona pa je poglobljeno odvrnila, da bo bolje. Tako nama je bilo kmalu dovoljeno, da nadaljujeva. Zdaj sva bili na kolovozu, ki je še vedno šel blago navzdol. Tu je bilo smotrno teči. Ni mi preostalo drugega, le glasbo sem si ponovno izborila. Pričakovati je bilo, da me bo ta iztrgala iz krempljev minljivosti, kar se je potrjevalo z vsakim kilometrom bolj. Še vedno ni bilo nikjer nobene droge in nebeška ljubezen je po vsej verjetnosti ostala ujeta v srcih duhovnih vodij, a bilo je vsaj jasno čutiti, da umrla še ne bom tako nemudoma. Tekli sva in prečkali številne vode, ki so prečkale kolovoz, prodirali sva skozi preproste pastirske naselbine in globoko zelene borove gozdiče, tekli sva in sem pa tja je bilo življenje čisto v redu. Tedaj se je zarolal eden hitov letošnjega poletja, ki sem si ga naložila le zavoljo pestrosti, ne bom povedala kater, ker boste dobili vtis, da sem plehka, trendovska krava, a povzdignil me je skoraj v čisto pravo razigranost. Žal jo je bilo za ovinkom konec, kajti tam je bil trideseti kilometer in ponovnih deset minut kontrole. Takoj za njo pa prva postojanka, k sreči z mrzlimi kanistri namesto vročega čaja, saj je na soncu in zdaj že v resnični dolini postajalo vse bolj peklensko. Iz vreče skrbno pripravljenih potrebščin sva dopolnili zalogo gelov, srebnili nekaj beljakovin in dolili vodo. Potem sem le še tampon zamenjala, kar tam, skoraj na sredi vsega, saj sem poleg vseh telesnih stanj čisto nepričakovano sproducirala tudi tole in podali sva se naprej.

Sem upala, da se bo vpliv štance za krave nadaljeval, pa se ni. Pod nogami je bilo deset kilometrov makadama in bila sem se pripravljena skregati, da je tole v resnici zahrbten klanec, če me ne bi Mucki ves čas bodrila, da greva čisto malo navzdol. Vsaj kakih deset metrov na kilometer. Nič, če vprašate mene, kajti tedaj je udarila moreča vročina in če vam Mucki kdaj pove, da je vmes pihal zelo prijeten vetrc, verjemite, da laže. Tam, kjer sem bila jaz, nekaj metrov za njo, ni pihalo nič, le cvrlo je. A sem vendarle tekla naprej. Iz gole kljubovalnosti. Najbrž sem pri tem zgledala tako pomilovanja vredno, verjetno sem tudi zažarela v zelo vpadljivih barvah, da mi je Mucki vsake toliko prostovoljno z glave spulila kapo in jo jela namakati v reki poleg, vesela sem bila, če ji je pri tem uspelo, da me je z reko tudi polila. Čisto male sreče se je pojavilo, ko sva nekoga prehiteli, saj zgolj po tem sem sklepala, da nekako napredujeva, in v daljavi sem zagledala vas. Vedela sem, da tam osvojimo najnižjo točko na tisoč štiristo metrih, potem pa spet zavijemo v sosednjo dolino, kjer me bo odrešil dvajsetkilometrski vzpon. Odrešil zato, ker bom imela razlog, da bom nepreklicno hodila. A najprej je bilo treba do vasi šteti korake. Kot običajno sem jih razporejala v sklope po deset in kot običajno tam okoli sedemdesetega nisem več vedela, katera desetica nastopi. Kar je bilo čisto v redu, sem se ukvarjala vsaj še s čim drugim kot s trpljenjem.

Skozi vas sva se sprehodili, da le ne bi zgrešili odcepa. V vegavi trgovinici bi si lahko kupili kaj dobrega, a bila sem brezbrižna, sploh pa me je dar govora zapustil. Zmogla sem le še toliko, da sem Mucki naznanila, da me bo čisto zares kap, ona pa je predlagala, da se osvežim kar v obcestnem jarku, kjer je teklo nekaj rjavega. Sem preslišala. Nekdo nama je povedal, da je do odcepa le še nekaj sto metrov in tam sem zalotila nekoga, ki je fotografiral, zato sem stekla. S precej poslednjimi močmi. Na tisti sliki zgledam za čuda še kar živa, celo smejim se, a to je čisto navaden blef in nastopaštvo. Takoj za vogalom sem spet hodila. Zdaj popolnoma mirne vesti v klanec, Mucki pa sem povedala, da me prav boli, če tole traja ves naslednji teden, če grejo mimo mene starke, ki nabirajo zeli, in gozdarji s cekarji polen, jaz se moram spočiti. Pristala sem izključno na odsotnost glasbene kulise, pogovarjala pa se ne bom, morda ji bom zmogla prisluhniti.

Nekaj ovinkov za vasjo sva prišli do hladnega studenca, ki je bil bistveno boljša varianta od kloake, in čisto zares sem se vanj postavila z glavo naprej. Tako sem se oživljala, ko se je okoli naju ponovno osnovala družba dveh, izza vogala pa je srepo prikorakal Medved, ki je za seboj na elastiki vlekel Mašo, ki je komaj še vlekla sebe. Pičila sta mimo, midve takoj za njima, dovolj zaslepljeno, da sem ob vodi pozabila flaško, ki ni bila za odmet. Zato sem se vrnila, tako pač je, Mucki pa je minute izkoristila, da je izpraznila ves nahrbtnik in se lotila raziskovanja, zakaj neki cuzelj iz meha ne vleče več, kar je vse do konca ostalo skrivnost, ona pa je improvizirala z drugimi sredstvi.

Zdaj sva spet prodirali naprej po kolovozu, če sodim jaz, čisto dovolj hitro, če se pozanimate pri Mucki, blazno na izi. Vse več je bilo gozda in sence, kar je porajalo dobro počutje in upanje z njim. Zdi se mi, da je padlo nekaj kapelj dežja, sploh pa sem se brez izjeme posluževala potokov in čez kako uro sem spet spregovorila. Da je takole čisto fino, sem povedala Mucki, tudi jagode in maline, ki so v bogatih grozdih dehtele ob poti, sem ji pokazala in se strinjala, da jih bova nabrali kdaj drugič. Strinjala sem se tudi, da je zdaj bolje, da greva naprej čim hitreje, vse do vznožja prelaza, kjer naju čaka kratek predah. Nad gozdom, tam, kjer se pričnejo travniki, višje gori, pa se je videlo, da tudi teh ni več, sva Mašo in Medveda ponovno dohiteli. Bila sta redkobesedna, a vseeno smo nadaljevali skupaj. Bolj zato, ker nihče od nas ni zbral toliko moči, da bi pobegnil naprej. Z višino je vročina slabela, za hrbti so se gostili oblaki, nekje je celo zagrmelo, a okoliš je deloval blagodejno. Morda bi v kakšni drugi situaciji zadnjih nekaj zložnih kilometrov pred vznožjem bližajočega se prelaza lahko celo tekla, a ne tedaj. Zažulilo me je in postala sem hudičevo lačna. Od česa me je slabilo in možnosti, da se zdramim v vesoljni poskok, so ponovno zamrle. V zatrep doline na dva tisoč petsto metrih sem se bolj kot ne privlekla, tam se zvrnila v hlad gorskih livad in odločno zahtevala premor. Okoli nas je ležalo nekaj spokojnih zavetij pastirjev, bilo je tudi nekaj šotorov izletnikov in planincev in bila sta dva od organizatorjev, ki sta se pozorno pozanimala, če je vse v redu in nam ponudila čaj.

Ta je bil kot nalašč, saj se je med valjanjem hitro pokazalo, da je pravzaprav še kar hladno, čez petnajst minut je že zazeblo in pričelo je deževati. Takrat bi odtehtali kakšna dobro založena pica, porcija palačink in trije piri, jaz pa sem le na hitro požvečila nekaj precej gnusnega, zato pa polnega energije, si med tem lepila žulje na gnilih bledo zmrdanih stopalih in se zavijala v oblačila proti dežju. Maša in Medved poleg sta počela podobno, Medved je še potožil, da ga je tale vzpon skoraj pogubil, prikazovale so se mu kače in druge neresnične stvari, potem pa sta pobegnila. Kar naj, sem si mislila. Pogreznila sem se v neke vrste mir, ko sva šele čez čas stopili za njima. Bilo mi je vseeno, če izgubljava minute z nabiranjem vode v potoku, poslednjem pred vzponom, čisto vdano sem prenesla, da sem ob njem zopet pozabila flaško, ki ni za odmet, in se morala vrniti, dobrih tisoč dvesto metrov brega strmo nad nama me je po tihem tolažilo. Čisto počasi sem zagrizla kar naravnost prek ostro ošiljenih trav in zamaknjeno sledila Mucki, ki se je malo manj počasi dvigala spredaj. A v resnici prav počasna ni bila nobena. Kmalu sva bili spet vštric z Mašo, potem še z Medvedom pred njo, pri obeh pa je bilo precej očitno, da se jima spet nekaj prikazuje. Medved nama je sicer razdraženo skušal slediti, a se je Maši v stiski dokončno utrgalo, stulila se je nanj, naj vendarle neha, naj naju hudiča pusti pri miru in se raje posveti njej, ki preživlja res težek čas. Tako smo se poslovili.

Tedaj se je nekaj zgodilo. Moralo se je, sicer bi bil ta tek ena sama krivična in pretirana pokora za drobne pregrehe. Ne vem, kaj je bilo in sanja se mi ne zakaj, a kar naenkrat je postalo jasno, da sem tam. Na oni strani. Vrečka se je razblinila in hladen zrak večernih gora me je napolnil célo, da sem kar vzlebdela. Deževalo že nekaj časa ni več, na horizontu zadaj so se trgali oblaki, da je sonce v slovesu na svojem ognjenem pročelju risalo temne silhuete Kavkaza. Nekje na desni se je v daljavi dvigala mogočna piramida nekega vrha, vzvišeno kot Stalinova visotka, spredaj, tik nad nami je rasla gigantska kupola Elbrusa, vkovana v ledeni pokrov. Nisem zarjula in nisem se pognala v dir. Za hip sem obstala. Mir in tišina vse naokoli sta donela tako silno, da sem lahko čutila, kako svet vibrira, potem je še zabobnelo zares, dokaj blizu, in v globino se je sesedel serak.

Namuznila sem se in lahkotno stopila naprej. Klanca je bilo še veliko, zdaj sva prišli na pust in kamnit teren, kjer je bila pot. Vzpenjala sem se s takšno neomajno močjo, da bi bilo prav prima, ko brega nikdar ne bi bilo konec, najbrž bi po njem lahko zlezla na Luno in še dlje. Zdaj sva obšli dva mladca in lahko si predstavljam, da sva jima šli na živce, saj ni bilo videti, da bi se zabavala, midve pa bi kar poklepetali, če le ne bi bil njun pogled zabuljen nekam v tla.

Prečili sva kup kamnitih skladov, večer je ravno dosegel svoj vrhunec, ko sva osvojili sedlo. Tri tisoč sedemsto in še nekaj metrov visoko, tik pod belim obokom pokrova, naravnost nad eno izmed njegovih lovk iz ledu, ki je lomeče se izginjala na dno. Dve postavi sta naju tam sprejeli, dva, ki bi pomagala, če bi bilo potrebno, temeljito zavita v bunde in šale, da sva lahko razumeli, kako mrzel je v resnici dan, ki mineva. Nekaj besed smo izmenjali in stekli sva dol. Med meliščnim kamenjem sva izsledili pot, ta se je naprej blago spuščala vzdolž doline in midve sva tekli. Mrak je polnil samoto, v njem so ugašale gmote sivega leda, daleč zgoraj se je v poslednji svetlobi mogočno bleščala belina. Tekli sva in vedno znova sem se ozirala gor, saj sem komaj verjela. Bilo bi čisto luštno, ko bi se tedaj dajala dol, tam, zadaj za vsem tem, a morala bi se vsaj stokrat, z nekom res ekskluzivnim, da bi se sploh lahko primerjalo. Nosila naju je popolna uglašenost in dimenzije so dobile nova pravila. Nastopila je noč.

Prišli sva tja, kjer smo se morali spustiti k reki, ki je bučala izpod ledene lovke. Napovedano je bilo, da bo tu nekje potrebno spet broditi. Zagledala sem luči in k njim sva zavili. Več jih je bilo tam, reka pa se je penila, kot še nikoli prej, zato so nas tokrat privezali. Do pasu sem potonila in bila še kar zadovoljna, da ne do vratu.

Na drugem bregu sem se takoj razveselila. Levo dol je jasno peljala pot, a Mucki je obstala. Pot se očitno ni ujemala s puščico na zaslonu, ta je kazala spet nekam v hrib, spet kar tako čez kamenje, spet čez táko, ki ni imelo obstanka. Zagrizli sva. In se vedno znova ustavljali. Preizkušali smeri in krožili. Zdaj dol, zdaj prav neumno nazaj gor. V temi, na brezpotjih je tale »lov na zaklad« dobival čisto nove razsežnosti. Končno sva našli stezo in ta je bila vedno bolj kolovoz, ki se je naposled uklonil, da sva spodaj zagledali številne luči vesoljske postaje. V resnici je bila vasica, a ta je spala, žarela je postojanka na petinsedemdesetem kilometru, ki je bila v srednjeveški maniri z vseh strani spet obvarovana z divjimi vodami. A zdaj sva jih bili že vajeni in lotili sva se jih skoraj na blef, da se je Mucki še enkrat zvrnila, k sreči v suho obrežje.

Med ljudmi je vladalo gostoljubje in povabili so naju v šotore k počitku, kjer bi nemara lahko počeli tudi kaj drugega, a bili sva našpičeni. Le pili sva in jedli lepljivi prigrizek, karseda hitro. Vmes sem si privoščila zgolj menjavo skoz in skoz prepojenih, z mivko obogatenih nogavic, kar je Mucki smatrala kot veliko neumnost, saj so bile superge prepojene čisto na isti način. A nekaj sekund je bilo nogam toplo in prijetno. Potem sva se pognali dalje. Prijazna oseba nama je povedala, kje lahko najdeva most, da nama ne bo treba po vodi, kakor je vodila gps-ova sled, torej sva ga iskali na podlagi ustnega izročila, kar je bilo v temoti noči zanimivo na svoj način. A sva ga našli. Zanimiv je bil tudi on. Nekaj na kup zbitih deščic, ki bi bile sicer le še za podkurit, na že tako močno majavi osnovi. V kakšni drugi situaciji bi rekla le »A ste vi fuknjeni?!«, saj je pod njimi tudi kar precej bučalo. Tedaj pa sem se bila že naučila, da v teh koncih nima smisla preveč premišljevati. Deščice za podkurit so zdržale. Sva pa spet morali ujeti zarisano pot, kar je ponovno, kot tudi še marsikdaj tiste noči, terjalo kar nekaj poskusov v naključne smeri.

Zatem sva prišli na čisto pravo cesto, na čisto zaresen asfalt in pomislila sem, da sva zdaj dokončno zajebali. A nisva. Asfalt naju je vztrajno spuščal, kar mi v resnici ni bilo ljubo, saj sem vedela, da bo vse to in še več treba ponovno nadoknaditi v breg, najprej na tri tisoč, potem pa celo na tri tisoč dvesto. Med tem pa sva vendarle falili. K sreči ne veliko, a vsak meter nazaj, seveda v klanec, je bil popolnoma odveč, sploh potem, ko se je izkazalo, da bi bilo dovolj v redu tudi po cesti. Vrisana pot je zgolj skrajšala ovinek, kot nalašč čez brezobličen teren, sprva strmo gor in nato strmo dol. Popolnoma po nepotrebnem, kakšne budale.

Ustavila naju je zapornica in dva nevarna tipa, ki sta z orožjem delala red. Najprej sta naju nadrla, ker sva jima s čelkami svetili v oči in sta se počutila nemočno. Potem sta radikalno spremenila način, ko sta prepoznala spol. V dolgčasu sta vljudno povprašala, če sva kaj utrujeni, midve pa sva čim prej želeli vedeti, če greva prav. Potem ju je zanimalo, kam sva sploh namenjeni, kot da gre mimo kakih petdeset tekačev na noč, vsak na svojih poteh. Zadostovalo je, ko sta končno povedala, da ju je nekaj podobno napravljenih danes že obiskalo in stopli sva naprej. Kmalu s ceste v vnovično travnato brezobličje, ki se je nemudoma postavilo pokonci. Tako zelo pokonci, da sva grabili šope trave, hlastali in se z nelepimi izrazi čudili, kojikurac so si zmislili ravno takšen prehod. Spet sva se zbali, da sva upizdumater še enkrat zgrešili, a nisva. Za nama so se travnate strmine lotevale luči. Šit. Bilo jih je šest.

Ni fer, sem pomislila. Mucki tako ure in ure bolšči v tisti ekran, da ja ne bo česa zgrešila, ves čas ga ima v roki, v drugi palice, korak je prepuščen tipanju tal in nenehnim spotikom, grabi jo heksenšus, oni pa nama le sledijo. Luzerji brezvezni. Pospešili sva, ali pa so morda upočasnile luči, in ko sva dosegli izravnano, se je tam svetilo le še nekaj čisto drugega. Zelo množičnega in skrivnostnega. Če bi imeli čas za domišljijo, tudi nadnaravnega. A bile so zgolj krave z odprtimi očmi. Pred nama pa se je v temo dvigala vnovična črnina, ki je risala sedlo. Nedoumljiva množica zvezd je oprhala svod, da se mi je kar zvrtelo, v daljavi je poblisnila neka nevihta in pomislila sem, da je čisto noro, ko takole v gluhi noči korakam prek samotnih gora, nekje na koncu sveta, ujeta v ozvezdja in galaksije. Še repatica je padla prek črnine in prodrli sva čez sedlo.

Spuščali sva se dovolj dolgo, da je bil poslednji vzpon, ki je sledil, ena sama zajebancija. Izživljanje. Kot da bi me kdo trpinčil zanalašč, mi ponujal vrh, potem pa ga vedno znova prestavil; v neskončnost se je iz teme risalo še bolj temno pobočje, ki me je preizkušalo, da sem se komaj še krotila in nisem brcnila in pljunila in šla drugam. Še bolelo me je za nameček. V suhem zraku me je grlo prekleto peklo že nekaj ur. V njem se je našopiril ogromen žgoč cmok, da sem komaj goltala, goltati pa sem želela, čim več, saj mi je lakota vse bolj lezla v telo. Navsezadnje so se spet prikazale luči, sicer še kar daleč zadaj, se mi je pa zazdelo, da morda tudi spredaj.

Mucki sem povedala, da bo počasi dovolj in zagnali sva se v dolino. Zdaj res zagnali, da sem se skoraj zaletela v nekoga, ki je spet preverjal počutje, a to sploh ni bilo več važno. Ulovili sva kolovoz in vse je izgledalo tako enostavno, ko je Mucki izustila še zadnji »fak«. Puščica v njeni napravi je zanalašč zavijala v šavje. V čisto pravo bodeče grmičevje, kjer se je za konec še malo ponorčevala, še malo pomigala levo in desno, da nama je šlo na jok. Najbolj zato, ker sem čutila, da me nekdo preganja in da me prav nič nima rad.

Naposled sva se prebili na makadam. Zdanilo se je.

Mucki je predlagala, da tečeva in to čim hitreje. Kar se mi je zdelo nujno, saj mi ni bilo več do družbe kogarkoli, sploh pa se mi je zdelo, da zadnjih pet kilometrov res lahko dam od sebe vse. Petnajst jih bo, me je informirala Mucki, kar je delovalo kot klofuta iz zasede. Ki te najprej šokira, potem pa udariš nazaj.

Tako sva tekli, k sreči večinoma blago navzdol in ves čas sem preverjala, koliko sami ostajava. Vse je bilo v redu, vse do zdaj res zadnjega vzpona, ki ga je bilo komaj kakih dvesto metrov na kilometer, a ravno dovolj, da sva upočasnili. In zagledali, kako se približujeta dva. Potem se nama je strgalo. Najbrž je to predsmrtni boj, ali pa se do sedaj sploh še nisva potrudili. Končno sva zarezali zrak in zrak naju je ponesel, da tal sploh ni bilo moč čutiti, svet se je zavrtinčil, soteska in reka v njej in vas spodaj s šotori in koncem. Vse je obsedla norost, ko naju je še kar nosilo, kilometer za kilometrom navzdol, da sva kar treščili izza ovinka v športnika iz Ufe. Tako iznenada, da sta prestrašeno odbezljala naprej.

Ko sva zavijali v cilj, sva se prijeli za roke. Tekli sva smeje v čistem veselju. Ki se je dvigalo in razraščalo vse do joškate kupole in še čez, daleč za vrhove Kavkaza. Tekli sva skozi konec, a v resnici konca sploh ni bilo. Le tja sva prišli.

In od tam greva naprej.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici