V obratno smer

Kar pomeni z vikenda domov. To pa je s Starega vrha v Ljubljano. Čez Polhograjce. Natanko en maraton z nekaj več višinske razlike. Velikokrat, da ne vem kolikokrat, sva že tekli v ne-obratno smer, tokrat pa se je v pivnici, le kje drugje, izluščila sijajna ideja. Ravno sva presmučali vse vrste najprestižnejšega pomladnega snega pod vršnimi ostenji Mangarta in ob mnogih vrstah prestižnih napitkov tuhtali, kako naj zastaviva vikend. Sobota bo vsekakor lena, samo na sprehod bova šli, da se pretegneva, pa veliko morava jesti, to včasih pozabiva dati v načrte, saj je Mucki tako neznosno debela, da se gotovo že kar podzavestno ogiba štedilnika. Ampak vendarle žakelj morava napolniti, saj bi v nedeljo kaj daljšega, a obvezno spokojnega, meditativnega, po možnosti kaj novega. Hranjenje je vsekakor najustrezneje načrtovati pri mami Tanci, na vikendu, da lahko skočiva še na malo krajši ali mali daljši krogec čez hribčke, ki se lepo nizajo od Starega vrha pa vse do Blegoša. Sobota je torej rešena, nedelja pa … Matr, Mucki, res dobro idejo mam, greva v obratni smeri, če že bova na vikendu, pojdiva tokrat domov. Obratna smer je nova perspektiva, a si predstavljaš, da izgovarjaš besede nazaj, nekaj povsem drugačnega, hkrati pa ves čas veš, kaj sledi.

V soboto, med tem ko je Tanca izdelovala najboljšo porovo pito na svetu, sva šli midve krogec. Ta kratek, en tak spomladanski. Še Belo z makedonske ceste sva vzeli sabo, ona rada ujame kak trop gamsov in potem se lahko počutiš pustolovsko. In usmiljeno. Saj jih seveda spustiš, ker res ne veš, kaj bi s celim tropom. Niti malo prenagljeno se nisem pomikala v breg, za Mucki pa bi to težko rekla. Tokrat se je zgovarjala na Belo, češ da je čisto preveč navdušena in da jo vleče, kar naravnost gor, da bosta čim prej našli gamse. Tako so iz daljave prihajali zgolj nejasni monologi o tem, kako naj gre po tej strani drevesa in razumelo se je, da se je okoli drevesa najbrž zavrtela že vsaj trikrat, zdaj pa naj ne gre čez skale, po gazi naj gre, fakof Bela, prid sm, sm prid … Na Mladem vrhu je Bela naredila nekaj prevalov v sneg, potem pa smo stekle dol. Spomladanski gozd se je izkazal povsem drugačen. Bil je kapučino, poprhan s kakavom. In me smo tekle po nedotaknjenem mleku, razposajeno, da so se poskrili gamsi in si je Bela mislila, tako se vendarle ne dela, ko se je nekajkrat vprašujoče vkopala v sneg.

Porova pita je bila imenitna. In veliko časa sem preležala na kavču, razpotegnjena, kot se je le dalo, da bi je lahko vase stlačila čim več.

V nedeljo sem se veselila. To je tista radost, ko veš, da je pred tabo pot. In kar prelagala bi jo, da slučajno ne mine prehitro in tako ostaneš brez. Dan je zgledal čemerno, celo nekaj drobnih snežink je zjutraj zaplesalo, a meni se je zdelo natanko tako, kot mora biti. V pravem trenutku je posijalo sonce, okoli enajstih je bilo to, in sva šli. Najprej brezkompromisno dol. Sklenili sva, da se pomikava tako, kot bo želelo telo. Če ga bo razganjalo, mu bova privoščili dir, če se mu ne bo hotelo, bova tako upočasnili, da mu bo hočeš nočeš luštno in to ga bo gotovo pognalo spet naprej. Baje se tega naučiš po štiridesetih, se govori. Kakorkoli, zdaj sva šli na dol, čemur je mnogo doprinesla tudi gravitacija. In nič hudega nama ni bilo. Zato sva se pritajeno muzali in se prepuščali sili. Mucki je podrla kupček, zajtrk se ji je najbrž prekopicnil, jaz pa sem dejala le »Ja-a?!« in »Jaa.« je Mucki pritrdila. In sva bili zmenjeni. Potem sva okoli sebe spet ovili pajčolan tišine. Ubirali sva serpentine in niti razmišljati se mi ni ljubilo, niti ne zdaj in tudi potem ne, še celo pot do Ljubljane ne. Pravzaprav res neverjetno, saj spadam med tiste po malem nevrotične ljudi, katerim prepoveš razmišljati in v trenutku pričnejo besno misliti na vse mogoče. In bolj kot je prepovedano, bolj srborito tuhtam. Ali pa ko mi velijo, naj se sprostim, naj diham umirjeno. Takrat postanem živčna razvalina, ki prav dušeče hlasta za zrakom. Še pulz se mi, mensezdi, poviša, ko si ga odločim meriti, lahko celo, da se krvna slika popači, ko se kaj odčitava. Skratka, sila redko mi uspe nič misliti, pa bi si kdaj ob dveh ponoči to iskreno želela, zdaj pa se je zgodilo samo od sebe. Odklop.

Ena misel pa se mi je vendarle utrnila, namreč, da bi izdelala »leksikon«. Še nisva prišli čisto v dolino, ko sem se spomnila, da bi naredila tak leksikon, ki smo ga imeli kot otroci. Tak, da v zvezek na vsako stran napišeš »naj barva«, pa na drugo »naj pijača, »naj film«, »naj prijateljica« in tako naprej in potem ga daš vsem, ki jih poznaš, da ga rešijo. Potem ga prebiraš. Če so tudi v Rusiji imeli takšne leksikone, sem vprašala Mucki in ona mi je odvrnila, da so, da pa se jim je najbrž drugače reklo. Izdelala ga bom, sem ji navdušeno povedala, in dala ga bom mulcem v službi in kolegom in sosedam in tebi. Ti pa ga tudi naredi in ga daj meni, da pod »naj hrana« napišem »porova pita«.

Veter je na tleh listal revijo, ko sva prišli v Poljane. Ki sva jih na kratko prečkali, potem pa naju je takoj čakal breg. Vsaj toliko gor, kot sva šli ravnokar dol. Zvijača umirjenega tempa je delovala in klanec se je zdel prijazen. In prav takšna je bila tudi stezica. Pomlad je krasila ličen gozdič, da sem spet opozorila na rožice, zdaj je bilo vse polno jetrnika, a kaj bi še s tem sekirala Mucki, ko sem jo ravno naučila razliko med kronico in zvončkom. Osvojili sva cerkvico Bukovega vrha. Kugla na Pasji ravani je zažarela pred nama in ta poti venomer doprinese poseben pečat. Nekaj skrivnostnega je na njej. Ko smo poleti s Špelo tekle v ne-obratni smeri, smo jo imele na sumu, da je nekaj vesoljskega, morda tudi od tam postavljenega, ali pa da je reklama svetovnega nogometnega prvenstva, skratka, nekaj, kar naredi vtis. Potem smo jo poguglale in se naučile, da je nekaj banalno meteorološkega. Zanalašč sem pozabila, kaj. Raje si mislim, da je vesoljska, ali pa da je vsakič nekaj drugega, nekaj, kar je trenutno modno.

Pot do kugle je bila zasnežena. Da je v poletnih cestnih minimalkah drselo kot po olju. A se je tudi temu dalo pretkano prilagoditi z elegantnim stopicljanjem. V trenutku sva bili na Črnem Vrhu. Jekleno modri oblaki so zakrivali poslednji pogled na Blegoš, ki se je zdel skoraj kot na drugem koncu sveta, a vedno ko sva laufali ne-obratno, sva nekje tu vzkliknili »Zdaj pa že skoraj sva«.

Na jugu se je bleščalo sonce, ko sva zavili na gozdni makadam proti Tošču. Da je videla veliko neslišno ptico, je zdaj kriknila Mucki, a jaz nisem videla ničesar več, zato sem bila nevoščljiva. Gotovo je bila sova. In sovo bi napisala pod »naj ptica«, če že ne kar žival. Zato sem celo pot do vasi Sela oprezala, če nemara še pride, Mucki pa je rekla, naj se raje pazim. Da me bo odnesla, saj sem ravno pravšnja zanjo, ona je seveda predebela.

V Selah, kdo bi vedel, kako se to sklanja, sva ugotovili, da se počutiva tako sveže, kot da skoraj tri poslednje ure ne bi delali nič. In ravno tedaj sva uzrli papigo. Ja, papigo. Sigurno ne privid. Videli sva jo obe, bila je živo rumeno-rdeča ptica in vreščala je. Zletela je med gole drevesne krošnje in kukala sem, da jo še kje zalotim in jo pokličem s kakšno frazo, katero gotovo obvlada še iz svojega izgubljenega doma. Nikjer več je ni bilo.

Pot na Tošč je bila lepa. Vsekakor najlepši del poti, v katerokoli smer greš. In ni se vlekla. To pa zato, ker sem tudi njo pretentala. Veš, zdaj se pa ful vleče, sem opozorila Mucki, ko sva pri cerkvici zavijali gor. Ves čas si misliš, da si na vrhu, a vrh je venomer spredaj. Torej si moraš misliti ravno obratno. In vrh se je pojavil prej, kot sva si mislili. Zdaj sva bili že skoraj doma. Sprehajalci so leno gomazeli po nedeljski južni od Gont in Dobnikarja in vljudno sva jih prehitevali, dokler naju ni pred Katarino zagrabil fantek. Ne spustim te naprej, je kričal, in še dobro, da je bilo ata sram in sta se umaknila. Kar vidim nas, kako še sedaj v res počasnem tempu triletnika hodimo proti Podutiku.

Tako pa sva v Podutik prišli ne da bi sploh opazili. Še dobrih pet kilometrov do centra je bilo pred nama in Mucki je povedala, da je v tem smislu ta smer težja. Če greš na Stari vrh, je zadnjih pet kilometrov v hrib in lahko se izgovoriš, da v klanec ne boš tekel. Tu pa je konec raven. Zato moraš še pospešiti, namesto da bi počival.

Pot se je končala pred blokom, a v nogah in še kje je pustila svojo sled. Poiskali sva kraj, kjer nudijo »naj pijačo«, pa tudi hrana je bila v tem trenutku vsaka »naj«. In misli so oživele. Vsaj o tem, da je obratna smer res super, pa tudi živali in rožice lahko srečaš posebne in zanimive. 

Na Luno

V resnici še kar laufava. Pa tudi na kak hrib zlezeva. Sem pa lena pri zapisovanju in včasih se mi zdi, koga neki briga en navaden tek, marsikateri še mene ne. Celo izgubili se zadnje čase nisva niti malo. Res, da smo v imenitni druščini nekaj dni drajsali avstrijske hribe in Darja nas je naučila sporočilno pesmico »Banana tinge tange – ne boj se moje štange«, ki se v drugem delu zaključi še bolj žlahtno, in res, da sva meditativno krožili okoli Blejskega jezera na Ruthinem teku, a naju na slednjem niti labod ni napadel. Je bil preveč sit. Zato sem vse skupaj zamolčala.

Sva pa tekli tudi včeraj. En čisto nič pretresljiv, povsem spokojen krogec po Kraškem robu, tako zamaknjen, da sva z mislimi nemara izginili še sami, nekam na drug planet. Na luno. Čisto zares. Luna namreč rečeva tistim kucljem med Kraškim robom in Slavnikom. In najboljša luna so konec zime, ko poležane orjavele trave delajo pokrajino pusto, še bori so kot okamneli, goli skalnati skoki pa dajejo slutiti kanjone, take, kot so najbrž v vesolju, ali pa vsaj v Ameriki. Zato greva na Luno vsaj enkrat na leto.  

Ko sva v Podgorju stopili iz avta, je nad pokrajino visela koprena in nama se ni ljubilo prav nič. Zmogla bi le še bokal terana in kakšen kraški narezek, sem predlagala. A pot je bila pred nama, tekaške pajkice nanesene in plani zavezujoči, zato sva krenili. Tako lenobno in mlahavo, da sem zraven pozehavala in megla iz glave se je razlezala v sleherno okončino, da sem z njimi opletala kot slabo skoordinirana marioneta.

Z asfalta sva zavili desno na makadam, rahlo navkreber, potem pa dol v nadstropje nižje, v Podpeč. Od tam sva jo ubrali po prazni cesti, prek praznih pašnikov, s praznimi mislimi v Zazid. Postalo mi je všeč. S petjem so se zapeljevale ptice in ritmično so odzvanjali koraki. Mucki jo za čuda ni pocvirnala v daljave in zlili sva se v zibajoče drsenje, ki je poganjalo samo sebe. Nekdo je verjetno pritisnil »pauzo« in svet okoli naju je obstal, da sva le midve tisti hip potovali skozenj. V Zazidu sem se ovedla, saj so hišice vendar lepe, pa še drevesce sem zaznala v cvetenju, kar me je napolnilo z neizmerno radostjo. Potem je prišla še bogato košata mucka in kura je prehlajeno zakokodakala, da sem Mucki povedala, da tole vse skupaj je pa res super.

Potem sem se slekla. Ne čisto. Hej, bilo je vroče kljub kopreni in zagrizli sva v klanec proti Lipniku, mimo zapuščene železniške postaje, da sem razmišljala o starih dobrih časih, ko so ljudje vsak dan sem gor plezali na vlak. Zato pa so bili zdravi in kleni. Klanec je zdaj popustil in pot se je popela prijazno v dolgi liniji preko izohips. Tekali sva lahkotno in sopihali glasno skozi prazno tišino in Mucki mi je povedala, da jo preseneča tak popoln »štil«. »Štil« poznam le tisti od metle in vprašala sem jo, kaj ima metla zdaj veze, pa je rekla, da je »štil« v ruščini takrat, ko ni čisto nič vetra. »Brezvetrje«, sem ji odvrnila, pa je rekla, da imamo Slovenci res dolgočasno besedo za »štil«. Vi pa nemško, sem si mislila.

Vkorakali sva v gozdič. Sivorjavo grudo je krasila živopisna tapiserija zvončkov, trobentic in žafrana, in zdaj sem verjela oddaji, ki je po radiu prejšnjo nedeljo oznanjala, da so zvončki neomajni kot puščica, ko predrejo surovo postzimsko zemljo in šele potem, na planu nežno zabingljajo. Strokovnjak je govoril celo, da prodrejo čez polmetrske nasipe, kar sem verjela manj. Nekega dne, ne danes, bom zvonček odkopala, morda jih bom odkopala več, da preverim. In že se veselim polmetrskega zvončka v vazi. Ki jo bom dokupila potem, ko ga bom našla.

Pritekli sva na vrh. Zadnje metre sem tekla, velikokrat to naredim, saj je naprej ravno in če bo kdo tam, se lahko delam, da tečem že petsto metrov. Višinskih. In da sem se šele ogrela. Nikogar ni bilo. Le Luno so prekrivale bele zaplate snega in jo delale pikasto. Poiskali sva stezico, ki naju bo povedla vrh Goliča. Dosledno in sveže so označene potke in zemljevid sem kot gps napravo nenehno hranila v rokah, zato ni bilo dvomov. Človek se sčasoma tudi česa nauči. No, pa resnici na ljubo, Golič je bil sredi gole lunine pokrajine prav jasno nezgrešljiv. Stezica je bila pokrita z mehkimi suhimi travami, kot da bi nama nekdo pogrnil tepih, štil je odpihnil hladen vetrc, da so potne srage pojenjale, ko sva drseli preko grebena proti Kojniku. Tiho in odsotno vse dokler ni v dalji zamukala krava in Mucki je opazila, da zdaj se pa verjetno že pasejo. Verjetno se že ves čas, sem menila. Do Kojnika je šlo zvito in pretkano, skozi redek borov gozdič in sem ter tja so pikali brinovi grmiči. Še dve uri in pol do Slavnika je pisalo. Na Goliču je pisalo še dve in tričetrt. Vmes torej ravno četrt, kot sva jih porabili midve. Najbrž tukaj vsi laufajo.

Spustili sva se vniz. Oznanila sem, da bom v gostilni potem pivo in verjetno zrezek in da se tega res veselim. Čez ene tri ure, me je prizemljila Mucki.

Krave so se pasle pred Podgorjem. Zgledale so mlade in sveže. Čuvala sta jih dva ogromna šarplaninca s prijaznim obrazom. Kljub temu, da sta zastrašujoče lajala, sta izpadla otožno.

V Podgorju sva poiskali potko za Slavnik. Želela sem si tisto ta strmo, da bom lahko čim bolj počivala. Zdi se mi, da počasi že osvajam Muckino teorijo počivanja v klanec. A našli sva zgolj makadamsko cesto. Ravno toliko strmo, da je bil tek po njej že bolj klavrn, hoja pa se je dolgočasno vlekla. Zato sva menjavali eno z drugim, da se je vsaj dogajalo. In našli sva možica. Vem, da ima Mucki svoje mnenje o mojih bližnjicah, a tokrat in ponovno sem bila suverena, da drugam ne more iti kot na vrh. Lotili sva se je in nogam je dobro dela. Predvsem pa je bila hitra, da sva že osvojili travo na vršnem pobočju, koča pa se bo zdaj zdaj pokazala izza ovinka. In se je. Pusta in zaprta v ledenem pišu. Za nekaj trenutkov sva se zazrli vse do morja, ki se je verjetno že na Hrvaškem obarvalo ciklamno, potem pa ugotovili, da naju zebe, da bo nadaljnje zrenje vse manj prijetno in da najbolje, da greva dol. Po eni izmed variant, ki jo je obljubljal zemljevid. Našli sva jo. In pot se je kaj hitro oblikovala v lijak, mestoma napolnjen z listjem, da sva brodili do kolen in sem si momljala »šumljača!«, kar sem rada počela kot otrok. Lijak je bil strm in hitro naju je dostavil na kolovoz. Tam sva še splašili »belo rit«, prav čudno, da šele sedaj in bili sva spet v Podgorju.

Grm je prepeval poln ptic, ko sva tekli zadnji kilometer do avta. Ali pa morda ptic sploh ni bilo in je bil to tiste vrste grm, ki poje sam od sebe. Morda ga celo vklopiš in izklopiš, ko želiš. Kdo bi vedel.

Stopili sva do avta in bil je to eden tistih tekov, ko je košček sveta za nekaj ur v najlepšem redu in veš, da je vsaj v vesolju vse lepo in prav.