V rimani besedi: Slinar, Krtek, Sova

SLINAR

Slinar je iskál pravico.

Zlezel je v nogavico,

šal zavil si je prek glave

in jo mahnil do uprave.

Rekel je, da spal ne bo,

pa četudi je mrzlo,

pa čeprav ledeni hlad

grize ga v dolg podplat.

Ni mehkužen, je dejal,

da bi v zemljo se vkopal:

»Dajte vendar dovoljenje

za vsemesečno bedenje!«

»Vadil sem deset pomladi

za nastop na olimpijadi –

iznašel magično sem slino,

ki mi dala bo brzino,

da se čuje prek planeta:

Polž je hiter kot raketa!«

Vanj strmijo na upravi:

»Star solatar ni pri pravi,

a je trmast kot hudir –

dajte mu že ta papir!«

Brž vrhovni svet Narave

stakne svoje modre glave,

prvič se tako zgodi,

da se slinarju ugodi.

Vzdigne radost korenjaka,

zdaj ga zadnji trening čaka,

zapodi se v breg, galop,

da izpilil bo nastop.

Zaganja se, razteza, slini,

ko se spušča po strmini,

dan za dnem podplat polira,

čudne maže vanj vtira.

Končno čas miru odbije,

ko se svet v športu zlije,

zajci, srne – vsi so zbrani,

slinar muza se pri strani.

»Nor je! Glej ga, psihopat!

Polž ne more tekmovat'!

Joj, gotovo v letu dni

bo šele na pol poti!«

A v slinarju je duh jekleni,

za klevete se ne zmeni,

na štartu vestno se oslini

za zmago v svoji disciplini.

Še sekunda, dve in pok,

polž premaga štartni skok,

kot torpedo dol zdrvi,

komaj mu pogled sledi,

hladen piš za njim vihra –

zgolj tako se ga zazna,

še z ovinka bi zletel,

ako ne bi sline imel.

Nejevernim dih zastane,

slinar proti cilju plane,

tam poslednjič krikne v zrak

v smuku olimpijski prvak.

So mnoge priče govorile:

»Res, da slinar je od sile,

a varal svoje je srce,

ki le po polžje dirkat sme.«

KRTEK

Krtek sopiha,

kašlja in kiha –

mar zbólel je revež nocoj?

Solza mu teče,

v grlu ga peče –

jejhata, kaj bo s teboj?

Si spet se potikal,

za žužkami stikal,

ko moral bi v zemljo se skrit΄?

Si kukal na plano,

čez belo poljano

in zrl v svet čudovit?

Nisem ne kukal,

nisem se sukal

tam, kjer sta zima in mraz.

Sem pekel piškote

in druge dobrote,

da v goste povabil bi vas.

Pa sem neroda,

majhna nezgoda

sladek večer mi pokvari –

sem poper prevrnil,

začimbe obrnil,

ki zgoraj so stale na omari.

»Ap-čih!«, krtek kihne,

iz luknje odpihne

papriko, poper in sol.

Mu je že bolje,

židane volje

vabi nas k sebi domov. 

SOVA

Ponoči, ko v gozdu

še mah na drevju spi,

iz teme prav potiho

mežikajo oči.

Potujejo na levo,

na desno,

dol in gor,

motrijo vsako senco,

v sanjah skrit prizor.

Rumenkasto žarijo kot velik zlat cekin,

vrtajo skoz veje, vse do dna duplin,

plezajo prek krošenj, v gnezda plahih ptic,

še vate zdaj strmijo skoz črke teh vrstic.

Ni moč očem uiti – zaman je ves pogum,

saj te oči so krasen, najnovejši izum

japonske bistre sove, ki teme se boji,

da zdaj lahko kot drugi ponoči mirno spi.

V rimani besedi: Bolha, Lastovka, Dlakava mrcina

BOLHA

Tarna bolha: »Zebe me!«,

a polž ji hišice ne odpre.

»Prijatelj slinasti rogati,

dovoli mi pri tebi spati!

Dovoli, da ti krajšam dni,

ko mraz bo ščipal do kosti.«

»Poznam te, bolha!«, polž se brani,

»majhna si, a tvoji plani

dobri niso, to se ve,

prefrigano imaš srce

in ko bom dremal, boš planila,

kri vso zimo mi boš pila!«

»Potem pa nič!«, zamahne mala,

»Drugega bom poiskala!«

»Daj mi, sestrica, odpri,

nos mi v vetru ledeni!

Sprejmi me v svojem gradu,

da izognem se prehladu,

dobra bom, hvaležna, glej,

ne bom več takšna kot poprej!«

A želva vrta jo z očmi:

»Znova lažeš,« se ji zdi.

»Potem pa nič!«, poreče spet,

»K drugemu se grem pogret!«

»Vsa se tresem in drhtim,

hladú nocoj ne preživim!

Poslednjič prosim za pomoč,

da spim v kožuhu le to noč,

potem, obljubim, grem drugam,

če grizla prej sem, se kesam!«

Minil je mesec od takrat,

sneg prekril je vrt do vrat.

V kotu izbe Reks čepi,

za ušesi ga ves čas srbi,

saj ko dovolil ji je leč΄,

ni je našel nikdar več.

LASTOVKA

»Kakšna zabava, največji žur!

Smo peli, plesali kar brez premora,

tri dni, tri noči – skoraj sto ur,

druščina se je vrtela kot nora!«

Lastovka vsem vročično razlaga,

konfeti še vedno letijo ji s krila,

priznati je treba – je nekaj popila,

zato neprespana kmalu omaga.

Zbudi se novembra.

Zima se plazi.

Ptice že pridno letijo na jug.

Lastovka bulji, nikogar ne opazi,

za skednjem sameva osamljeni plug.

»O ti presneto, res sem zaspala,«

lastovka kmalu skesano spozna.

»Preveč sem ga žingala, dolgo plesala,«

še reče in brž se k sokólu poda.

Sokol ΄ma táko prima napravo:

vidi prek΄ morja, kam ptice leté,

ga lastovka urno povabi na kavo,

da vpraša, če moč je še ujeti sestré.

»Težka bo,« sokol poreče odkrito.

»Vidim jih prve daleč v hlevu,

jejo čevape, burek in pito –

jutri na poldan so že v Sarajévu!«

»Druge ob morju postavljajo žar,

pečejo papriko, ribe lovijo,

mislim, da otoku reče se Hvar,

kjer si pripravljajo pravo gostijo.«

»Tretje – poglej jih! – plešejo ples,

z njimi je sultan lep in bogat,

zvončkov nešteto preko teles –

gotovo je tole že kar Carigrád!«

»Hm,« reče lastovka, »res se ne splača.

Sama nikakor jih ne ulovim!«

V zahvalo sokolu kavico plača:

»Najbolje, da zimo kar tu preživim.«

Tistega dne se gleda v zrcalo:

»Upam, da v snegu ne bo ozeblin,

saj imam perja dosti premalo,

lahko pa se delam, da sem pingvin!« 

DLAKAVA MRCINA

Božiček že zamuja – kaj se to godi?!

Mar zares se kuja? Kaj pa, če le spi?

Pa ne, da je v krizi, strtega srca,

brez cvenka ždi ob mizi, tam pa kup želja.

Ubožal ni Božiček, že zdavnaj je vstal,

razprl je mošnjiček, se na pot podal,

z darili je založil do vrha spet sani,

so čuli volki, losi, kako skoz gozd hiti.

Snegá je res obilo ležalo poleg smrek,

Božiček pa jelene gnal je v divji tek,

a, joj, na enkrat izgine vsa njegova krama,

pogoltne še Božička zlovešča snežna jama.

Zbudi se skrit v snegu, prav na dnu globače,

skuša prit΄ do vrha, koplje, rije, skače,

a zgleda, da zgodila se res je prava drama:

vse bolj in bolj požira Božička snežna jama.

Medtem pa v temnem gozdu strašno bitje tava –

na dlakavem telesu še bolj kosmata glava,

nos kot stara metla, kvadraste oči,

ko srečaš tako spako, krépko te zmrazi.

Pricaplja do roba, sede pod drevo,

zgrabi za kocine – jojmene, kaj bo?!,

spustila je v jamo dolg rešilni trak,

ki spletla ga je spretno iz svojih gostih dlak.

Tedaj Božiček zleze mrcini na roké

in žakelj sta rešila, stiskajoč zobe,

še segel je v robustne, dlakave dlani,

potem pa spet je vpregel pisane sani.

Glej ga, že prihaja – smeje se mu brada,

pozabil je na jamo, že darove sklada,

a nihče ni izvedel, kdo je ta mrcina,

pa so jo klicali »Hrabra Katarina« …

V rimani besedi: Krastača, Volk, Prikazen

KRASTAČA

Bilo je po radiu, včeraj v novicah,

danes pa že na mnogih platnicah

revij, ki poznajo stil in bonton:

Krastača je odprla lepotni salon!

»Fej, mar krastača?!

Želodec se mi na glavo obrača,

če le pomislim, da maže mi oči!«,

brž se namrdne lisjakova hči.

»A si predstavljaš,« kuna zavpije,

»da ti na repu dlake navije?!

Kaj takega najbrž nudi pokveka,

še sama izgleda iz srednjega veka!«

Tedaj debelajsa prileze iz mlake,

koralde krasijo vse štiri ji krake,

šminka brezhibna, kostim pa Dior,

krastača postala prekrasen je stvor!

»No, no, drage frajle, kje je glamur?

Stopite iz svojih prašnih kočur!

Podajte se z mano na modne revije!

Kakšne pa ste: mozolji in strije!

Zato naročite pri meni tretma,

vešča sem vsega, kar rabi gospa,

v mlaki se najde čudežna zel,

čez zimo pa nudim blatno kopel!«

Prišla je zima – čas praznovanj,

hotele so frajle podobo iz sanj,

drle so množično v lužo bogato,

a našle so le konzervo in blato.

VOLK

Pod smreko ždi užaljen volk,

obdaja ga namrdnjen molk.

V kislo šobo vleče lica

nepopisna mu krivica.

Zbirajo se spet pri skal'ci

sami podli izdajalci:

jelen, srna, zajček, ptička –

ljubko spremstvo za Božička.

Volk pa le drugam naj gre,

češ da bo pojedel vse:

krvoločni bes, hudir

res ne sodi k njim v špalir.

On pa kar naprej trpi,

storž med tacama drobi,

skrušen v gube dve poseda –

Božiček takšnega zagleda:

»Dobro, volk, pa pojdi z nami!

A pazi, da te ne premami

zajčka bedro, srne krača –

sprevod smo mičen ne jedača!«

Volk poskoči. Svetla sreča

sede mu na siva pleča,

vmeša se med božji mir

požrešna krvoločna zver.

Z Božičkom stopijo v pohod

volk in dobrih src sprevod:

ptička poje, sonček sije,

novoletna radost klije.

Vse tako je brhko milo,

da še volka je ganilo,

že skoraj v prsih zadrhti,

a zajček mu pod nos diši.

»Kaj zato?! Krepost naj vztraja!«,

volka žlahtni duh navdaja,

a duh je eno, ni žival,

da bil pod kožo bi krvav.

Krvav je volk in silno lačen.

Njegov obraz postaja spačen,

za hip okleva, zbere sapo,

potem pa urno stegne šapo.

Zgrabi zajčka surovina,

brž vzame ga strmina,

že izgine v tihi mrak –

hinavski prevarant, prostak!

Ustavi se na dnu kotanje:

kot bi zaživele sanje,

stisne zajčka zver za vrat,

a zajček, čudež!, ni kosmat.

Volk ga stisne še pri strani,

zajček pa se sploh ne brani,

grize, praska volk ihtavo,

naposled zajčku snede glavo.

O, to pa ne!

Zajček že ne sme umreti,

zato je treba razodeti:

Volk čepi, debelo gleda,

spet užaljen v gube seda,

visi papir mu strgan z brade,

saj bil je zajec iz čokolade! 

PRIKAZEN

Prikazen se plazi skoz' gozd, čez drevesa.

Prikazen prihaja k ribniku pit.

Gola in bleda kot brez telesa

vrača se v dom skrivnosten in skrit.

Prikazen je tiha in nema kot duh.

Ko druga al' tretja ponoči odbije,

prikazen potuje neslišno kot puh,

ki siplje se s krošenj, da jo prekrije.

Prikazni boji se ves gozd in ves gaj.

A mar ni nikomur za kruto resnico,

da v času temé, ko bil je še mlaj,

lovci so slekli kuno zlatico. 

V rimani besedi: Veper, Čebela, Kača

VEPER

Lansko je zimo tako se zgodilo,

da vepra srce je planine vzljubilo:

odkril je v prirodi vrhunsko zabavo,

da driča se z gore obrnjen na glavo.

Svežega puhca je meter namedlo,

zato se podvizal je prvi na sedlo:

našel bo zase deviško strmino –

rije in sope in že cedi slino.

Neučakan se baše skoz sneg do pasu,

teče in brizga mu s čela, nosu,

ugreza se sitno do rilca, ramen,

a vztraja in vztraja trmast, jeklen.

Izmozgan pririne se na greben,

sneg se zlovešče siplje s slemen,

a drznega vepra želja ne mine,

premami ga radost opojne beline.

Zažene v objem se nebeški svobodi,

kot da bi plaval po morju, na vodi,

kot da z valovi bi jadrale ribe,

bela perut ga nosi čez hribe.

Tedaj pa se strašna nezgoda zgodi –

Slišiš? Zamolklo in votlo bobni!

Glej, že izginja celo pobočje

z vesoljno brzino dolini v naročje.

Izginjajo v snegu grmovja, drevesa,

vase jih srka ledena zavesa,

še vepra pogoltne bela prašina,

nato pa nastopi srhljiva tišina.

Tok-tok, tok-tok, tok-tok –

se širi nežni zvok.

Pisan ptič sedi na veji,

ki je pobegnila odeji.

Potrkava ob votli les,

da prišlo bi do ušes,

kje je vepra pokopalo

besno snežno pregrinjalo.

Že tečejo tjakaj volčje zverine,

že vohajo golaž iz divjačine,

a k sreči hitrejši je gams neugnan,

ki urno izkoplje vepra na dan.

Veper omamljen od mraza drgeče,

iz rilca visijo ledene mu sveče,

pa vendar v pogledu leskeče se žar,

saj še se bo dričal, a z žolno vsekdar!

ČEBELA

Privabil čebelo žlahten je cvet,

objestno je jela nabirati med.

Trmasto rine rilček v sredino,

maže nožice z lepljivo si slino,

da pelod čim bolj bi lepil se nanje,

za slasten obed napolnil bi panje.

A nekaj ni prav, čebeli se zdi,

vse bolj in vse bolj s cveta drsi,

vse bolj in vse bolj jo krilca bolé

in čudno jo zebe v bose nogé.

Pestiča ne prašnikov videti ni,

cvet pa omamno se v jutru blešči,

da vztraja v pohlepu drobna čebela:

»Oh, ko bi le te vsega imela!«

»Le kaj delaš tu, saj ni poletje!

V panju bi morala iskati zavetje!«

»Še malo, še malo, da najdem zaklad,

ob sladki gostiji pričakam pomlad!«

To reče čebela, po steklu spolzi,

saj jutranje sonce kristale topi:

kapljice vode z okna do stene

narišejo konec rože ledene. 

KAČA

Leze kača čez poljano,

leze, leze, leze,

hladno, tiho je, zaspano

jutro v krošnji breze.

Gleda kača gole veje,

gleda, gleda, gleda,

ščiplje mraz jo bele odeje,

vanjo se poseda.

»Kje so žarki ssssonca, cvetje,

mar ssssgrešila sem poletje,

mar takole je na sssimo,

ko kače ssstrupenjače sssspimo?!«

Tako robanti brhka kača,

reva v snegu se prevrača,

v zamete koplje dolgi rov,

vrača hitro se domov.

Tresoča v luknjico prispe,

v budilko srepo se zazre:

Le kako se je zmotila

in prezgodaj jo navila?!

Tak tik-tak tik-tak

budilka odmeva v mrak,

ob njej pa kača mirno spi,

naj majsko sonce jo zbudi.