Džabe posao.
Tole se je izvorno rusko
govoreča Mucki najbrž naučila na kakem gradbišču.
Spustila pa mi jo je kak
mesec nazaj, ko smo pili pivo in je čisto slučajno našla na mojem računalniku
plan treningov. Tistega za 3.30 sem mela vključenega, čeprav moji upi ne
presegajo 3.40. Veste, Mucki je krvavo tekmovalna vsej človeški toplini
navkljub. Se je dolga leta kalila na smučeh prek ruske tajge, tam pa ni šale:
tovariš si lahko v mrzlih sibirskih večerih, na štartu pa je ljubezni konec.
Zato je teh tri trideset pomenilo tudi zanjo treninge med gradbišči Ufe in
Moskve, v glavnem ponoči, ko je zrak strupen, promet stoji, šoferji pa so
nadvse sitni in bi povozili vsaj kakega tekača, če že do doma ne morejo. Tri
trideset je pomenilo, da mora biti vsaj tako dobra, meni pa je za vsak slučaj
sporočila, naj se niti ne matram, ker tako dobra itak ne bom. No, saj to vem.
Za zdaj res ne.
In tako je vsaka tekala
po svojih terenih, Mucki si je ob robnik ufimskega pločnika počila rebro, jaz
sem v službi poletela čez prag in si lepo zatolkla trtico. Obe sva pojedli kak
nalgesin in krenili naprej po programu.
Kar se tiče vremenske
napovedi za osemindvajsetega, sem se jo po vročinskem udaru en vikend prej
iskreno razveselila. Znano je, da že okoli dvajsetih postanem paradajzarca,
zgubim razsodnost, dar govora, naklonjenost do sočloveka, voljo do življenja in
še kaj. Zato sem za prvi sneg skoraj res oblekla baškirsko kiklo, spodaj bi se
nemara oličila z najlonkami s črto, zgoraj s kako lahko bluzo ... No, pa se mi
je zanohtalo že v pol ure, ko sem kot mumija zamotana v puh na štart desetke
pospremila naša dva zavodska mulca. Zato sem se k sreči oblekla tako, da je
bila koža vsaj pokrita. Čisto premalo še vseeno.
Pa se mi prvi krog še ni
tako zdelo. Za trenutek me je imelo, da bi celo odvrgla naglavno cunjo, pa je
potem spet pihnilo in k sreči sem te ideje opustila. Prvi krog je bil res
lušten. Pravzaprav me ni brigalo, če sem zaplula prek kake luže, počofotala
skoz plundro, res da se mi je nohtalo že od vsega začetka in podplatov nikakor
nisem uspela vsaj začutiti, a kaj bi to? Je to sploh kakšen problem? Vse je
teklo po programu, razpoloženje je bilo prijetno in prešerno, sem pa tja sem se
celo obrzdala, da ne bi bilo potem kakšnih davkov.
Fak. Zazeblo me je že
konec prvega kroga na Dunajski. Pa podplate sem začutila. O ja. Prav temeljito.
V levega me je pričel počasi grabiti krč. Kaj pa je to zdaj? Halo? Krč v
podplat?! Kr neki, sem si mislila, tole bom jaz lepo ignorirala. In je izginil.
Pa spet prišel. Po triindvajsetem kilometru na vsak kilometer za nekaj skund.
In pričel se je svinjsko širiti v piščal. Kej tacga! V življenju nisem imela
krča in on pride zdaj. Tempo sem pač morala spustiti in nič več ni bilo po
programu. Tako je še kar šlo. Ko sem program skušala ujeti, se je klinac spet
razbohotil. Jebi se, sem si mislila. Res, človeku se kar milo stori, ko čutiš,
da bi lahko tekel hitreje, noga pa kar nekaj po svoje. Prav, ne bom se z
ničemer več ukvarjala, na uro ne bom gledala, poslušala bom muziko in me prou
briga. Tako, kakih 20 – 30 sekund počasneje je šlo čisto v redu, vmes sem se
celo spozabila, na glas zapela, nekaj korakov odplesala. In spet skušala
povečati tempo. Zdaj me je počasi svinjsko zeblo že povsod. S tempom bi se vsaj
ogrela, a klinac je bil spet tam, še več – bohotiti se je pričel še v drugem
podplatu.
Džabe posao. Tri
štirideset tole ne bo. Da ne bi šla kar domov, sem si prilagodila cilj – naj bo
vsaj pod 3.48.09, kot je bilo zadnjič v NY. Ja, res, še sekunde sem lovila. Ko
je bilo v nogah zatišje, sem v zadnjih dveh kilometrih porinila celo do tistega
tempa, ko imaš občutek, da letiš. A le za kakih 200 – 300 metrov, pa spet: paf!
In tako do konca. Prehitela sem se za pičlih dvajset sekund. Bedno, če sem
čisto iskrena.
Ata v cilju mi je ponudil
šnops. Nek domač, iz zdravilnih rož, z veliko sladkorja. Za hip je ogrel duha
in telesce. Ko pa sem šibala po garderobo, sem si skoraj odgriznila jezik, tako
je vse šklepetalo. Tam je Mucki vesela gnezdila v 3.34.50 in regljala kot kaka
branjevka, jaz pa sem dar govora zopet izgubila.
Petnajst minut sem se
tajala pod vrelim tušem, pol ure sem oblečena in zavita v puhast koc pila čaj.
In drgetala kot tiste mašine, ki kopljejo asfalt. Oblekla sem potem termo
perilo, čez tri plasti, pa še puhovko in tresavica je izginila šele v gostilni.
Da vsaj piva nisem polivala.
No, zdaj sem v Moskvi. Z
Mucki, ki že leta po gradbiščih. Jaz pa jem, da napitam tole mojo kumrno
pojavo. Še kak dan, dva in bom pripravljena za doživljalski tek preko Moskve.
Na uro ne bom gledala. Nadela bom pajkice z mucko in šla mimo Vorobjovih gor in
univerze, mimo cerkve Kristusa odrešenika, prek Rdečega trga. In še kam. Najbrž
ponoči.
Vsem polube, vsem
pozdrave!
