Veste, se je vse skupaj ponesreči posrečilo.
Enkrat oktobra po poškodbi vstanem kot Feniks iz pepela in se konec oktobra namrdnem, da me noben, sploh pa nič ne bo zajebavalo. Takrat se z Mucki prijaviva v puščavo.
Novembra je vse spet slabo in vse me boli in krevsam, da mi je včasih v službi odveč zapustiti pisarno in nahruliti mulce v zgornjem štuku. Na rojstni dan Jugoslavije si mislim, da je morda vse v glavi, plešem do jutra, za nalašč grem še na Metelkovo. Pretiravam in si ob posteljo skoraj nastavim berglo, saj sem prepričana, da sem končno preterala nogo do konca. Pa je zjutraj, se pravi opoldne, spet vse v redu. Decembra tečem in snamem si dol tale komad:
https://www.youtube.com/watch?v=cy9-epdDw9E
Tečem in zjutraj delam jogo, ja, groza, jogo, v sili hudič še muhe žre, in je bolje, pa spet slabše in menjujem superge, eksperimentiram z vložki, sem pa tja cinično pomilujem prodajalko, "da jaz pa res vem, da je vse marketing" - blaženje, barefoot, vibram - samo, da se prodaja, in si na koncu kupim kitajske natikače z akupresurnimi čepki. Ti pa res delujejo, se mi zdi.
Konec decembra je skrajni čas za dolge teke. Že pri tistih med 25 in 35km sem srečna, da se mi kar smeji, in se zahvaljujem vesolju in vsem tistim, ki utegnejo biti gori.
Še so slabi dnevi v januarju, a jih zignoriram s turno smuko, saj snega je v avstrijskih hribih dovolj. Obrne se prvi PST, pa tek na vikend in tisti iz službe in vse je nared za eno lepo 40ko.
V nedeljo vliva, da bi šla edino še na pir. Že kar dopoldne. Potem pa pod deko na kavč. No, preštudiram Aladina in zgleda, da bo tista zelena obšla kraško regijo. Prav, pa grem tja. Spakiram novi super puper puščavski nahrbtnik, še gojzar dam notri za kviht in grem. Zelo na izi. A ja, še prej naredim jogo. Faaak, kje sem jaz pristala. "Om" izpustim, ker se vedno začnem režat.
Pojma nimam, kam na Kras naj grem. Poskusim z odcepom Senožeče. Dežuje ne več in buljim v zemljevid, česa naj se lotim. Evo, Štorje so najbližje, tam naprej pa je reka, Raša piše, da je, potka ob njej pa zgleda prijazna.
Pri pokopališču parkiram. Toplo je, da zašvicam, ko zgolj stopim iz avta. Zgleda, da za puščavo trening v savni odpade. Uberem pot pod noge, čist na izi, prav?, naj bo v popotovanju smisel. Kmalu se cesta spusti v globel, naprej vzdolž vode pa zavije v pretežno makadam. Čisto samotna je januarska pomlad - zvončki bingljajo na obronkih, rečica šumi, radost klije, regrata še ne opazim, noge drobijo kilometre in vse je na ravno pravi frekvenci. Pošiljam SMS Mucki, ki v Moskvi trenira na -20, žvečim frutabelco, zaplešem kak korak in pozdravim hudega psa na odmaknjeni posesti.
Že sem v Štanjelu. Noge so polne veselja, zato se mi zdi direktna do Komna brez veze in zavijem na prvi makadam, nekam gori proti vzpetinam. Zarola se tale:
https://www.youtube.com/watch?v=n1OGmMk-wPg
... ki me vedno spomni na čase v Gani, v prejšnjem stoletju, ko smo se z odprtimi okni vozili skozi vročo afriško noč in bili povsem "pozitivni". Smeji se mi, ko jo režem med borovci, narahlo zapihlja, sramežljivo poprši, nato pa je pred mano le planota. Pne se kolovoz čez travnik in tako zadovoljna sem z njim, še bolj potem, ko se prične spuščati na ono stran.
Nosi me zdaj Iggy ...
https://www.youtube.com/watch?v=43RePKdsfBE
... zdaj David ...
https://www.youtube.com/watch?v=XXq5VvYAI1Q
... in že sem na cesti proti Komnu. 25 jih bo do tja in ... ja, točno 25 jih je. Od tu naprej poznam - Gabrovica, Coljava, Skopo ... tu sem že večkrat tekla, skratka - iz ta hudga sem ven. Pijača gre že proti koncu, no, pa nič ne de ... V Gabrovici je idilično pokopališče s pipico. Res je tam. Pocuzam še gel, nekaj poti se vendarle pozna, še napojim se ... Klinac! Iz pipice pricurlja le nemi nič. Tam so sicer kangle z deževnico, pa se mi ne zdi, da bi se zalivala kot kakšna krizantema, glej, bo že ... Konec koncev grem lahko po bližnjici do Koprive, res, da je ne poznam, ampak saj gre zgolj za nekaj kilometrov. Prekipevajoča v optimizmu se podam na tisti križ, ki ga makadamske poti rišejo na zemljevidu. Telesce je po zadnjih požirkih okrepljeno in dobro mi dene, ko najdem odcep. Mal je že sumljiv, si priznam, a naj grejo črvi dvoma na stran. Zavijem na bližnjico.
Napaka.
Kolovoz izgine. Oziroma ne, pojavijo se ene trije, vsi komaj opazni. No, saj tako je vedno. Na koncu se vedno še nekaj zgodi. Malo se smejim sama sebi, pa to bolj na začetku. Potem ko sem res zgolj še v šavju, si zamrmram tudi kakšno grdo besedo. Ej, pa saj tamle so ljudje, me vzradosti. Mularija pleza po drevesih in lovec nekaj brklja, najbrž za divjimi svinjami. Je pa tam tudi pot. Dobra bo, za začetek. In se jo lotim. Je že res, da pot pomirja, a zgolj do tega trenutka, ko se ne morem več pretvarjati in si polglasno priznam, da tole gre pa čisto v napačno smer. Kje je sever, bom pa ja vedela! In jaz rabim jug. Kar je, je in rinem naprej, le da nekam končno pridem.
Pridem. Najprej se usedem na kamen ob hiši. Razgrnem zemljevid, iščem napis, ki bi poimenoval mojo situacijo. Tupelče, se ji reče in najdem jo čisto pri Štanjelu. No, saj, itak si vedno še kaj zorganiziram za presenečenje.
Oprezam za pipico in se zanimam, kdo bi mi poklonil nekaj vode. Dobri človek mi bo pomagal, je pa sila molčeč, ko izgine nekam v srčiko kraške bajte, da mi napolni kamelco, in žena in hči me molčeče buljita, ko ždim pod vrtno trto in čakam. Dolgo ga ni, morda pa mi bo nalil terana, nemara bo notri kapnil drogo za posilstvo. A nič od tega.
Pocvirnam jo v smeri Hruševice. In tu nasedem na poslednjo finto. Povsem jasno je na zemljevidu narisana markirana pot, ta naj bi mamljivo hitro privedla do Koprive. Da razblinim vse dvome, se še temeljito pozanimam v vasi in nič več ne bi smelo biti problem. Ja, edino to, da markacij ni. Pa spet je morje nekih odcepov. Brez smerokazov. Jaaa, faaaak-ooof, grem pa po občutku. Ki me kmalu vrne nazaj v šavje. Mrači se. Kras je spokojen. Bori donijo. Nekje je najbrž vse polno brinovk. Meni pa dol visi zanje. Srborito korakam prek porjavele trave, skozi grmovje, ki tudi pika. Bojevita sem in glej jo, ... tamle je proga. Razveselim se jo čisto od srca, kajti ob progi je cesta. In cesta vodi proti Tomaju in enkrat pride v Štorje. Ja, samo da je na oni strani proge, ki je - pa saj ne morem verjet - vklesana nekam v globok skalnat rov, kake 3 metre pod mano. Kaj če bi kar preplezala tole, je prva misel, moram priznati, da ne prav pametna. Zato še oklevam in srboritim vzdolž proti nespornemu jugu. Že tako temačen železniški rov ovija večer, v že temačne misli iz dalje poblisne most. Kar privzdigne me, da stečem čezenj v zaletu, ki bi menda zadostoval tudi za samcat skok preko globeli. Morda ... Zdaj pa sem končno tam, kjer vem, da sem in okej, bom šla pač po glavni cesti. Ja, zoprna je do kraja in luči avtomobilov me slepijo, da kot slepa kura skačem v jarek, pa ves čas gre na gori, ampak vse je krasno, vsaj vem, kje sem, kam grem, še ne povsem. Always the sun se mi zarola prvič in potem po velikem slučaju še drugič in spet se svet zavrti na pravih frekvencah, sploh potem, ko se odločim, da ceste za nič več na svetu ne zapustim.
Pridem v Križ. Prav. Tukaj bom reskirala še poslednji odcep, a ta je cesta, ki je tudi v črnini noči najbrž ne zgrešim. Luči kraškega trojčka Dutovlje-Tomaj-Križ počasi zamirajo za hrbtom in ko se oči privadijo globoki temi, je pred mano le teman trak skozi temen kuloar še temnejših dreves. Spremlja me tole ...
https://www.youtube.com/watch?v=12zPU-8bsTE
... jaz pa tal ne vidim, da je čutiti, kot da bi me nosilo skozi zrak in nočem, da pride avto, ki bi z lučjo pokvaril vse. Naj raje pride kdo na metli, lahko tudi brez nje, lahko tudi divja svinja. In tako zavijem na poslednje dva kilometra proti avtu.
Ko kasneje ob pici pijem pivo, imam nasmešek, ki ga nekateri povezujejo s povsem drugimi situacijami. Zjutraj po nočni naredim jogo kar v pisarni. Brez "oma", se razume. Sem pa v kitajskih natikačih, ki jih pubertetnica Polona vedno znova natakne in vsakič spet komentira "Pa kako to morte. Saj to ful boli. A ne veste, da je vse v glavi?! To vi men skoz pravte. ... Zdaj sem vas pa "ubila", a ne?"
Vsem polube, vsem pozdrave!
Enkrat oktobra po poškodbi vstanem kot Feniks iz pepela in se konec oktobra namrdnem, da me noben, sploh pa nič ne bo zajebavalo. Takrat se z Mucki prijaviva v puščavo.
Novembra je vse spet slabo in vse me boli in krevsam, da mi je včasih v službi odveč zapustiti pisarno in nahruliti mulce v zgornjem štuku. Na rojstni dan Jugoslavije si mislim, da je morda vse v glavi, plešem do jutra, za nalašč grem še na Metelkovo. Pretiravam in si ob posteljo skoraj nastavim berglo, saj sem prepričana, da sem končno preterala nogo do konca. Pa je zjutraj, se pravi opoldne, spet vse v redu. Decembra tečem in snamem si dol tale komad:
https://www.youtube.com/watch?v=cy9-epdDw9E
Tečem in zjutraj delam jogo, ja, groza, jogo, v sili hudič še muhe žre, in je bolje, pa spet slabše in menjujem superge, eksperimentiram z vložki, sem pa tja cinično pomilujem prodajalko, "da jaz pa res vem, da je vse marketing" - blaženje, barefoot, vibram - samo, da se prodaja, in si na koncu kupim kitajske natikače z akupresurnimi čepki. Ti pa res delujejo, se mi zdi.
Konec decembra je skrajni čas za dolge teke. Že pri tistih med 25 in 35km sem srečna, da se mi kar smeji, in se zahvaljujem vesolju in vsem tistim, ki utegnejo biti gori.
Še so slabi dnevi v januarju, a jih zignoriram s turno smuko, saj snega je v avstrijskih hribih dovolj. Obrne se prvi PST, pa tek na vikend in tisti iz službe in vse je nared za eno lepo 40ko.
V nedeljo vliva, da bi šla edino še na pir. Že kar dopoldne. Potem pa pod deko na kavč. No, preštudiram Aladina in zgleda, da bo tista zelena obšla kraško regijo. Prav, pa grem tja. Spakiram novi super puper puščavski nahrbtnik, še gojzar dam notri za kviht in grem. Zelo na izi. A ja, še prej naredim jogo. Faaak, kje sem jaz pristala. "Om" izpustim, ker se vedno začnem režat.
Pojma nimam, kam na Kras naj grem. Poskusim z odcepom Senožeče. Dežuje ne več in buljim v zemljevid, česa naj se lotim. Evo, Štorje so najbližje, tam naprej pa je reka, Raša piše, da je, potka ob njej pa zgleda prijazna.
Pri pokopališču parkiram. Toplo je, da zašvicam, ko zgolj stopim iz avta. Zgleda, da za puščavo trening v savni odpade. Uberem pot pod noge, čist na izi, prav?, naj bo v popotovanju smisel. Kmalu se cesta spusti v globel, naprej vzdolž vode pa zavije v pretežno makadam. Čisto samotna je januarska pomlad - zvončki bingljajo na obronkih, rečica šumi, radost klije, regrata še ne opazim, noge drobijo kilometre in vse je na ravno pravi frekvenci. Pošiljam SMS Mucki, ki v Moskvi trenira na -20, žvečim frutabelco, zaplešem kak korak in pozdravim hudega psa na odmaknjeni posesti.
Že sem v Štanjelu. Noge so polne veselja, zato se mi zdi direktna do Komna brez veze in zavijem na prvi makadam, nekam gori proti vzpetinam. Zarola se tale:
https://www.youtube.com/watch?v=n1OGmMk-wPg
... ki me vedno spomni na čase v Gani, v prejšnjem stoletju, ko smo se z odprtimi okni vozili skozi vročo afriško noč in bili povsem "pozitivni". Smeji se mi, ko jo režem med borovci, narahlo zapihlja, sramežljivo poprši, nato pa je pred mano le planota. Pne se kolovoz čez travnik in tako zadovoljna sem z njim, še bolj potem, ko se prične spuščati na ono stran.
Nosi me zdaj Iggy ...
https://www.youtube.com/watch?v=43RePKdsfBE
... zdaj David ...
https://www.youtube.com/watch?v=XXq5VvYAI1Q
... in že sem na cesti proti Komnu. 25 jih bo do tja in ... ja, točno 25 jih je. Od tu naprej poznam - Gabrovica, Coljava, Skopo ... tu sem že večkrat tekla, skratka - iz ta hudga sem ven. Pijača gre že proti koncu, no, pa nič ne de ... V Gabrovici je idilično pokopališče s pipico. Res je tam. Pocuzam še gel, nekaj poti se vendarle pozna, še napojim se ... Klinac! Iz pipice pricurlja le nemi nič. Tam so sicer kangle z deževnico, pa se mi ne zdi, da bi se zalivala kot kakšna krizantema, glej, bo že ... Konec koncev grem lahko po bližnjici do Koprive, res, da je ne poznam, ampak saj gre zgolj za nekaj kilometrov. Prekipevajoča v optimizmu se podam na tisti križ, ki ga makadamske poti rišejo na zemljevidu. Telesce je po zadnjih požirkih okrepljeno in dobro mi dene, ko najdem odcep. Mal je že sumljiv, si priznam, a naj grejo črvi dvoma na stran. Zavijem na bližnjico.
Napaka.
Kolovoz izgine. Oziroma ne, pojavijo se ene trije, vsi komaj opazni. No, saj tako je vedno. Na koncu se vedno še nekaj zgodi. Malo se smejim sama sebi, pa to bolj na začetku. Potem ko sem res zgolj še v šavju, si zamrmram tudi kakšno grdo besedo. Ej, pa saj tamle so ljudje, me vzradosti. Mularija pleza po drevesih in lovec nekaj brklja, najbrž za divjimi svinjami. Je pa tam tudi pot. Dobra bo, za začetek. In se jo lotim. Je že res, da pot pomirja, a zgolj do tega trenutka, ko se ne morem več pretvarjati in si polglasno priznam, da tole gre pa čisto v napačno smer. Kje je sever, bom pa ja vedela! In jaz rabim jug. Kar je, je in rinem naprej, le da nekam končno pridem.
Pridem. Najprej se usedem na kamen ob hiši. Razgrnem zemljevid, iščem napis, ki bi poimenoval mojo situacijo. Tupelče, se ji reče in najdem jo čisto pri Štanjelu. No, saj, itak si vedno še kaj zorganiziram za presenečenje.
Oprezam za pipico in se zanimam, kdo bi mi poklonil nekaj vode. Dobri človek mi bo pomagal, je pa sila molčeč, ko izgine nekam v srčiko kraške bajte, da mi napolni kamelco, in žena in hči me molčeče buljita, ko ždim pod vrtno trto in čakam. Dolgo ga ni, morda pa mi bo nalil terana, nemara bo notri kapnil drogo za posilstvo. A nič od tega.
Pocvirnam jo v smeri Hruševice. In tu nasedem na poslednjo finto. Povsem jasno je na zemljevidu narisana markirana pot, ta naj bi mamljivo hitro privedla do Koprive. Da razblinim vse dvome, se še temeljito pozanimam v vasi in nič več ne bi smelo biti problem. Ja, edino to, da markacij ni. Pa spet je morje nekih odcepov. Brez smerokazov. Jaaa, faaaak-ooof, grem pa po občutku. Ki me kmalu vrne nazaj v šavje. Mrači se. Kras je spokojen. Bori donijo. Nekje je najbrž vse polno brinovk. Meni pa dol visi zanje. Srborito korakam prek porjavele trave, skozi grmovje, ki tudi pika. Bojevita sem in glej jo, ... tamle je proga. Razveselim se jo čisto od srca, kajti ob progi je cesta. In cesta vodi proti Tomaju in enkrat pride v Štorje. Ja, samo da je na oni strani proge, ki je - pa saj ne morem verjet - vklesana nekam v globok skalnat rov, kake 3 metre pod mano. Kaj če bi kar preplezala tole, je prva misel, moram priznati, da ne prav pametna. Zato še oklevam in srboritim vzdolž proti nespornemu jugu. Že tako temačen železniški rov ovija večer, v že temačne misli iz dalje poblisne most. Kar privzdigne me, da stečem čezenj v zaletu, ki bi menda zadostoval tudi za samcat skok preko globeli. Morda ... Zdaj pa sem končno tam, kjer vem, da sem in okej, bom šla pač po glavni cesti. Ja, zoprna je do kraja in luči avtomobilov me slepijo, da kot slepa kura skačem v jarek, pa ves čas gre na gori, ampak vse je krasno, vsaj vem, kje sem, kam grem, še ne povsem. Always the sun se mi zarola prvič in potem po velikem slučaju še drugič in spet se svet zavrti na pravih frekvencah, sploh potem, ko se odločim, da ceste za nič več na svetu ne zapustim.
Pridem v Križ. Prav. Tukaj bom reskirala še poslednji odcep, a ta je cesta, ki je tudi v črnini noči najbrž ne zgrešim. Luči kraškega trojčka Dutovlje-Tomaj-Križ počasi zamirajo za hrbtom in ko se oči privadijo globoki temi, je pred mano le teman trak skozi temen kuloar še temnejših dreves. Spremlja me tole ...
https://www.youtube.com/watch?v=12zPU-8bsTE
... jaz pa tal ne vidim, da je čutiti, kot da bi me nosilo skozi zrak in nočem, da pride avto, ki bi z lučjo pokvaril vse. Naj raje pride kdo na metli, lahko tudi brez nje, lahko tudi divja svinja. In tako zavijem na poslednje dva kilometra proti avtu.
Ko kasneje ob pici pijem pivo, imam nasmešek, ki ga nekateri povezujejo s povsem drugimi situacijami. Zjutraj po nočni naredim jogo kar v pisarni. Brez "oma", se razume. Sem pa v kitajskih natikačih, ki jih pubertetnica Polona vedno znova natakne in vsakič spet komentira "Pa kako to morte. Saj to ful boli. A ne veste, da je vse v glavi?! To vi men skoz pravte. ... Zdaj sem vas pa "ubila", a ne?"
Vsem polube, vsem pozdrave!
