V poklon sami sebi si organiziram tridnevni triatlon. Vsaka
velika fešta traja tri dni. Danes sem začela s tekom, jutri nadaljujem s turnim
smukom, ki ga popoldne okrona klasično veseljačenje, v sredo je v programu
spanje, katerega proti večeru zmoti le kolesarija do službe v Kranju.
In naj povem: današnji tek okoli Cerkniškega jezera je bil
tiste vrste, ko čisto vse štima natanko tako kot je treba. Še prej sem se
seveda samo s sabo pogovorila. Da ne bom furjasta in se že v prvih kilometrih
spraševala, kdaj bo tega konec; da ne bom gledala na uro, četudi mi bo roka
sama od sebe mahala pred nosom; da bom gel pojedla in ga ne bom peljala zgolj
na izlet, pa čeprav se mi bo gnusil; skratka da bom tekla tako, kot da je pred
mano vsaj še enkrat toliko razdalje, na koncu pa še najmanj en cel krog.
V popolni spravi pričnem v Cerknici. Stopinj je 12 in moje
skopo odeto telo se jih iskreno veseli. Vsaka naslednja ne bo več tako
dobrodošla. Pričnem drobiti makadam pod obronki Slivnice. Ptice koketirajo z
leve, polžek se razpotegnjen plazi prek neskončne ceste še za spoznanje
počasneje od mene. Na desni se modro lesketa jezero z zelenim ornamentom trav
in tako prekleto zadovoljna sem sama s sabo. Narkotični koridor strupeno zelene
me kar požira vase in potem pojem na glas in pospešim, saj tu lahko, tu gre na
dol.
Kuliso napolnjuje tole
Potem se zarola nekaj ruskega in kot furija kličem moskovsko
Polono, ki praznuje prav danes. V vasi se teren zravna in spet se spomnim
zaobljub. Kosmat pesjan se mi zaplete med noge in jaz nazaj med njegove kocine
in vprašanje, kdo je bolj avšast, ja, celo ure ne ustavim in potem grem naprej.
Valovi zelene se prelivajo od vasice do vasice, ogovorim mačkona, ki se ves
šopiri, ko grem mimo, pogovarjam se z rožami, včasih se mi zdi, da kar z vsako
posebej.
Zdaj se cesta vije ob gozdu, protu Gornjemu jezeru. In ko
nastopi tale pripev, se pač ni moč zadrževati. Na tole se nikdar ne morem zadrževati.
Potem obljubim, da bom počivala do naslednje vasi. Tam v
Gornjem jezeru zavijem k vodi. Trate med hišami žarijo v takšni ostri zeleni,
da jo prav nekajkrat pogledam, če je res tako jarka ali se mi v zanosu zgolj
dozdeva. Zdaj sem čisto pri jezeru in gledam hribe. Povsem bele. Smučarija
jutri bo krasna, da le ne bo prevroče in se bo sveži sneg popal na smuči in
cukal in plazil.
Na oni drugi strani ceste pa se izrisuje skoraj da ena izmed
tisti vodnih Monetovih slik. Le še kak lokvanj dodam.
Klanec v gozdu je prijeten. Svežina zelene se preliva v
zrak, ki kot hladna voda bodri telo. Srkam ga, kot da sem še sama takšne sorte
rastlina, in spet se v toleriranem drncu spuščam k obrežju. Nad vasjo Otok čepi
oblaček vsaj iz vate ali pa sladkorne pene in zdi se, da sem tako lahkotna, da
ga že na naslednjem kuclju uspem zajahati. Zdaj gre pot nekaj časa ob vodi.
Tečem skozi jate puha, ki ga veter nosi z obrežnega grmovja, ali pa je to prav
tisti oblak, ki se je raztrgal na tisoče manjših in me žgečka pod nosom. Zdi se
mi, da bi se makadamska cesta morala vleči dlje, a prav hitro sem na oni
strani. Zdaj tečem čez tisto dolgočasno ravno polje pred Cerknico, a Denis i
Denis me kot vselej predrami s svojim programom, da še mušice pred obrazom
zaplešejo v disko ritmu.
In že je tu Cerknica. No, priznam, še en krog ne bi minil
tako neopazno, a glavno je, da sem tega užila tridnevnemu slavju nadvse
primerno.
Vsem polube, vsem pozdrave!
