V rimani besedi: Bolha, Lastovka, Dlakava mrcina

BOLHA

Tarna bolha: »Zebe me!«,

a polž ji hišice ne odpre.

»Prijatelj slinasti rogati,

dovoli mi pri tebi spati!

Dovoli, da ti krajšam dni,

ko mraz bo ščipal do kosti.«

»Poznam te, bolha!«, polž se brani,

»majhna si, a tvoji plani

dobri niso, to se ve,

prefrigano imaš srce

in ko bom dremal, boš planila,

kri vso zimo mi boš pila!«

»Potem pa nič!«, zamahne mala,

»Drugega bom poiskala!«

»Daj mi, sestrica, odpri,

nos mi v vetru ledeni!

Sprejmi me v svojem gradu,

da izognem se prehladu,

dobra bom, hvaležna, glej,

ne bom več takšna kot poprej!«

A želva vrta jo z očmi:

»Znova lažeš,« se ji zdi.

»Potem pa nič!«, poreče spet,

»K drugemu se grem pogret!«

»Vsa se tresem in drhtim,

hladú nocoj ne preživim!

Poslednjič prosim za pomoč,

da spim v kožuhu le to noč,

potem, obljubim, grem drugam,

če grizla prej sem, se kesam!«

Minil je mesec od takrat,

sneg prekril je vrt do vrat.

V kotu izbe Reks čepi,

za ušesi ga ves čas srbi,

saj ko dovolil ji je leč΄,

ni je našel nikdar več.

LASTOVKA

»Kakšna zabava, največji žur!

Smo peli, plesali kar brez premora,

tri dni, tri noči – skoraj sto ur,

druščina se je vrtela kot nora!«

Lastovka vsem vročično razlaga,

konfeti še vedno letijo ji s krila,

priznati je treba – je nekaj popila,

zato neprespana kmalu omaga.

Zbudi se novembra.

Zima se plazi.

Ptice že pridno letijo na jug.

Lastovka bulji, nikogar ne opazi,

za skednjem sameva osamljeni plug.

»O ti presneto, res sem zaspala,«

lastovka kmalu skesano spozna.

»Preveč sem ga žingala, dolgo plesala,«

še reče in brž se k sokólu poda.

Sokol ΄ma táko prima napravo:

vidi prek΄ morja, kam ptice leté,

ga lastovka urno povabi na kavo,

da vpraša, če moč je še ujeti sestré.

»Težka bo,« sokol poreče odkrito.

»Vidim jih prve daleč v hlevu,

jejo čevape, burek in pito –

jutri na poldan so že v Sarajévu!«

»Druge ob morju postavljajo žar,

pečejo papriko, ribe lovijo,

mislim, da otoku reče se Hvar,

kjer si pripravljajo pravo gostijo.«

»Tretje – poglej jih! – plešejo ples,

z njimi je sultan lep in bogat,

zvončkov nešteto preko teles –

gotovo je tole že kar Carigrád!«

»Hm,« reče lastovka, »res se ne splača.

Sama nikakor jih ne ulovim!«

V zahvalo sokolu kavico plača:

»Najbolje, da zimo kar tu preživim.«

Tistega dne se gleda v zrcalo:

»Upam, da v snegu ne bo ozeblin,

saj imam perja dosti premalo,

lahko pa se delam, da sem pingvin!« 

DLAKAVA MRCINA

Božiček že zamuja – kaj se to godi?!

Mar zares se kuja? Kaj pa, če le spi?

Pa ne, da je v krizi, strtega srca,

brez cvenka ždi ob mizi, tam pa kup želja.

Ubožal ni Božiček, že zdavnaj je vstal,

razprl je mošnjiček, se na pot podal,

z darili je založil do vrha spet sani,

so čuli volki, losi, kako skoz gozd hiti.

Snegá je res obilo ležalo poleg smrek,

Božiček pa jelene gnal je v divji tek,

a, joj, na enkrat izgine vsa njegova krama,

pogoltne še Božička zlovešča snežna jama.

Zbudi se skrit v snegu, prav na dnu globače,

skuša prit΄ do vrha, koplje, rije, skače,

a zgleda, da zgodila se res je prava drama:

vse bolj in bolj požira Božička snežna jama.

Medtem pa v temnem gozdu strašno bitje tava –

na dlakavem telesu še bolj kosmata glava,

nos kot stara metla, kvadraste oči,

ko srečaš tako spako, krépko te zmrazi.

Pricaplja do roba, sede pod drevo,

zgrabi za kocine – jojmene, kaj bo?!,

spustila je v jamo dolg rešilni trak,

ki spletla ga je spretno iz svojih gostih dlak.

Tedaj Božiček zleze mrcini na roké

in žakelj sta rešila, stiskajoč zobe,

še segel je v robustne, dlakave dlani,

potem pa spet je vpregel pisane sani.

Glej ga, že prihaja – smeje se mu brada,

pozabil je na jamo, že darove sklada,

a nihče ni izvedel, kdo je ta mrcina,

pa so jo klicali »Hrabra Katarina« …