Nula nadmorske

Ko mi je dolgčas, recimo na avtobusu prek Irana, ali v bivaku pod Venedigerjem, ali med prečenjem puščave v Egiptu, se grem rada kakšne igre. Prednjačijo »živali na poljubno črko«, pri čemer lahko živali, potem ko jih znaš že vse na pamet, zamenjaš z rastlinami ali poklici. Rada se grem tudi »kaj bi bil, če bi bil«, kar je nekakšna različica »ugibanja oseb«, le da v tem primeru tisti, ki ugiba, sprašuje onega, ki si je osebo zamislil, kaj bi ta oseba bila, če bi bila jed. Ali pohištvo, ali razvada, in tako naprej, dokler ti ne postane jasno, da to ne more biti nihče drug, kot ta in ta. Sama si najraje izberem točno tisto osebo, ki ugiba, kot sem si nekoč zamislila Hra. Hodili sva dol z nekega vulkana na jugu Indonezije in Hra se je zgrozila, kdo neki je tako dolgočasen, da je »špagarca« in »hortenzija«.

Potem pa je tu še ena igra. Skoraj nekakšen poljuden osebnostni vprašalnik. Izvira iz časa osnovne šole in takrat smo mu rekli leksikon. Gre za to, da ustanoviš zvezek, kamor napišeš na vrh vsake strani »naj prijateljica«, »naj pijača«, »naj tovarišica«, »naj karkoli«, dokler ne zmanjka strani. In potem ga daš vsem, ki jih poznaš, da jih potem poznaš še bolje. Če se spomnite, sem pred časom obljubila, da bom tak leksikon spet izdelala. In sem tudi ga. Najprej sem ga rešila sama, za kratko introspektivno izkušnjo, ki se je izkazala še kar zapletena. Spoznala sem, da se zelo težko opredelim, da sem neodločna in labilna. Saj mi je običajno zmanjkalo vrstice pri naštevanju »naj česarkoli«, kar je že v štartu zgrešeno, saj je »naj« stvar ena sama, ne pa deset njih. Potem pa sem naslednji dan vse prečrtala in naštela novih deset. Mucki je življenje dosti bolj jasno in leksikon je rešila zjutraj ob kavi. Čisto drugače je s Tino. Ona ga ima že od februarja. Mogoče je zavzela dinamski pristop nasproti determinističnemu in ga reši vsak mesec, da se vidi razvoj. A zdaj ga moram nujno dobiti nazaj.

Pod »naj šport« moram namreč obvezno napisati »veslanje«, in to po morju. Seveda sta tu še turno smučanje in tek. A turno smučanje bom dopisala pozimi, tek pa naj bo način razmišljanja in pomikanja naprej, kar je čisto nova kategorija.  

Najšport sva izčrpno gojili v sredini avgusta. Sprva sva se spogledovali z dragulji srednje Dalmacije. Celo z zemljevidom sem se založila in na Google Zemlji locirala plažice za nočevanje, naposled pa naju je spet, a gotovo ne poslednjič naplavilo na otočke Kvarnerja. Je najmanj zapleteno, Ivica pa ima najboljše kajake in najpriljudnejši pristop. Kajake si seveda lahko sposodiš tudi marsikje v Ljubljani, a brž mi je zrastel knedelj od grla do prepone, ko sem pomislila, kako bova nabirali, če se le da trezne silake po bifejih, da nama ju dvignejo na streho avtomobila, snemali pa ju bova v bolj ali manj nadzorovanem padu in zgolj upali na dober iztek.

Na Lošinj sva prišli globoko popoldne, saj čas ni najin gospodar. Skozi neomajni optimizem sva vendarle morali zaznati valove, da sem razumela, zakaj mi je Tina iz opazovalnice na Krku dan prej sporočala, da sva nori. A burja, ki je prejšnji vikend onemogočala trajekte, se je v resnici umirjala, prekaljeni pomorščak pa je lahko vedel, da so na drugi strani otoka valovi manjši. In to je celo nekoliko držalo. Zato sva jeli pakirati vso šaro naravnost na sredi zaliva, ki gleda na zahod, od koder sva določili tudi najino pot. Neverjetno veliko vsega lahko stlačiš v takle kajak, sem se ponovno morala načuditi. Polovico tega potem sploh ne rabiš, sem spet morala priznati po nekaj dneh, saj se vse bolj nagibaš h goloti, zato tiste majčke in kikle raznih dolžin koristijo le še za pod glavo, ko spiš. Ivica je obljubil, da gre naslednjič z nama, namesto oblačilc bomo sabo vzeli roštilj in pokazal nama bo, v čem je dejansko smisel.

Potem sva šli. Čez zaliv, mimo vseh kot nalašč mnogo večjih plovil, ki so ravno v tistem trenutku navalila na marino, kot je to tudi pravilo. Odveslali sva tja na drugo stran, skozi ožino in potem dalje na jug. Kjer so bili valovi, tisti, od vetra, še kar znosni in sodelujoči v hrbet, a bili so tudi tisti od tisočerih prdulj, faking gliserjev in jadrnic, ki mi grejo sicer še najmanj na živce. Seveda vsi slednji z leve in desne, tudi od spredaj, da sva se znašli sredi nekakšne kaotične mreže valovanja, da sem si mislila: »Upizdumater«. In se takrat še odločila, da je veslanje najšport samo za novo leto, ko ga odlikujeta globoka samota in prometna praznina. Za nameček sem v vsej tej interferenci zaznala še, da v bistvu tonem. Sleherni spodobnejši kup vode je požiral sprednji del kajaka, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj me bo pogoltnilo na dno. Že malo na jok mi je šlo, ko je bila Mucki le še objekt hrepenenja na obzorju in rekla sem si, da sem budala. Še malo prej, na obali, pa sem bila sila ponosna nase, kako sistematična in urejena sem, saj sem vso hrano, vodo in pivo, in tega ni bilo malo, zložila spredaj, da bom točno vedela, kje je. Zadaj so bile zgolj cunjice, spalna vreča in kakšen lonec. Le poskusite na eno stran gugalnice posaditi rizičnega debeluharja, na drugo pa triletno deklico in naj se gugata. No, o tem govorim.

Čez poldrugo uro, lahko pa da sta bili celo dve, sva prišli na konec Lošinja, ali vsaj do zadnje uvale, za katero sva bili sigurni, da nudi možnosti nočitve. Ta je bila za moj okus prenatrpana, da sem postala, če priznam, malo sitna. Ljudi imam v resnici neskončno rada. Kadar sem užaljena in povem Mucki, da ne maram nikogar na svetu, razen nje, je to zgolj za kazen. Ker nimam pozornosti, ki mi seveda pripada, a maščevanja se žal zavedam le jaz in klavrno propade že ob najmanjši obliki komunikacije, ki jo nekdo name naslovi. Brez ljudi bi se mi najbrž zmešalo, a ko priveslam v uvalo, ki dehti v večernem soncu, postanem mizantrop. Mogoče je res neutemeljeno, ampak zdi se mi, da so zalivi le moji, vsi ostali tam pa so eni navadni priskledniki, brez občutka za neokrnjenost, grdi in gotovo neumni. Groza, ker najbrž si oni o meni mislijo isto. Mucki, ki je bolj prizanesljiva, me je uspela naučiti, da so jadrnice čisto okej, saj se nahajajo v svojem svetu sredi zaliva, a do teles na plaži še vedno gojim zadržke. Zato mi je odleglo, ko je na pokrajino legel večer in na kopnem sva ostali sami. Ugnezdili sva se, pojedli neprodušno pakirano perjad, ko je svet jadrnic zaplaval v rožnati kulisi, nato pa se nemo zabuljili v nebo. Nešteto zvezdnih utrinkov naj bi se preganjalo po njem, jaz pa sem videla predvsem avione in satelite. In nekaj, kar je bilo nemara komet, ali NLP, ali raketa iz Bajkonurja. Nekaj tako dolgega in žarečega, da nedvomno premore nadnaravne veščine in mi bo izpolnilo željo, ki jo ohraniš samo zase. Tako sem zaspala pomirjena, saj sem vedela, da najboljše v življenju šele prihaja.

Zjutraj je veter dopuščal mnogo več. Hra, ki se je ravno takrat odpravljala na kruzing s plovilom višjega razreda, s tistim, ki je še nekako sprejemljivo, sem obvestila, da bova naskočili Ilovik, tam pa bova preučili razmere. Od Ilovika naprej je namreč kar veliko neprekinjenega morja, šele potem je Premuda. Pričakuje se, seveda, da ona takrat prikruza mimo in nama kot rešiteljica ponudi prevoz, če bo teren preveč zlonameren. Hra je odgovorila, da z nedavno rojenima otrokoma precej počasi prodira proti jugu in da je še nekaj časa ne bo blizu, midve pa sva sklenili, da je najpametneje čimprej preiti k dejanjem. Na jugu Ilovika, tam, kjer je morje naprej širno, sva se še enkrat prizemljili v točno takšni uvali, ki povzroča mizantropijo. A v zgodnjih dopoldanskih urah jo je omadeževala zgolj ena jadrnica, kar ni bilo prehudo, na njej pa se je valjal oné, ki je mnogo vedel o marsičem. Tudi o tem, da naj odrineva na ono stran čez kako uro, ko bo zavladalo zatišje, nikakor pa ne kasneje, saj bo potem spet povleklo z zahoda. Zato sva se na kratko povaljali še midve, med tem ko je on prešel na pecanje dveh bolje zainteresiranih bejb, ki sta ju njuna tipčka ravno odvrgla med nas, sama pa se lotila dejanskega ribolova.

Okoli poldneva sva se ozrli na jug in sklenili, da nima smisla čakati na Hra, saj je napočil čas. Nedeli sva si špric deko, ki valovom preprečuje, da bi silili tja, kamor ni treba, pri tem pa ugotovili, da sva zgoraj brez, zgolj z naramnicami, ki preko trupa držijo pribočno zaščito, kot nalašč za kakšno zanimivejšo fotosesijo. Za takšno kolekcijo, ki jo potem, ko se v odnosu rodi zamera, nalimaš na vhodna vrata, da popestriš turobna delovna jutra sostanovalcem bloka, kot je to storil bivši najine sosede. Njo je seveda želel spraviti ob dober glas, a kar se mene tiče, in verjetno ne le mene, šele zdaj ugotavljam, kako kul je v resnici tale soseda. Tudi midve imava zdaj nekaj takšnih fotografij, ki jih bova morda nalepili po bloku kar tako, v znak solidarnosti, malo pa tudi zato, da dokaževa kako kul sva v resnici šele midve.

Odpluli sva. Morje je res čez kak kilometer popadel nemir, a nič hujšega, in ko je bilo kopno le še slutnja zadaj in slutnja spredaj, mi je postalo celo všeč. Nekakšen praobčutek srednjeveških pomorščakov se je zdramil v meni, ko so še prdulje potihnile, morebitna jadra kje v daljavi so postala le romantičen okras in slišati je bilo zgolj ritmično pljuskanje z udarjanjem vesel ob morsko gladino. Še vso nadaljnjo uro.

Potem sva osvojili kopno. To je na Premudi kar dosti neokrnjeno, zato je bilo malodane treba izstreliti signalno raketo, da je Mucki spredaj dojela, da je v enem in edinem kraju tistega dne čas za gostilno. Parkirali sva v zalivu, ki je bil ganljivo lep, četudi skoraj med hišami in se z vesli sprehodili do belih marel. Ne vem, katera in ne vem, kdaj se je tega spomnila, a vesla vedno vzameva s seboj, ker se nama zdi, da so kajaki tako za pirate neuporabni in za prisvajanje prenerodni.

Ob krepčilu sva sklenili, da nama je vse skupaj tako všeč, da greva gotovo do konca otoka in o tem obvestili Hra, za vsak slučaj.

Veslali sva v zamaknjenem popoldnevu, ko sem doživela prizor. Enega takšnih, ki te ne pusti ravnodušnega. Po starem patriarhalnem običaju sem se kot po navadi trudila kakih petdeset metrov za Mucki, ko je kak meter za njenim repom, vsaj meter visoko v loku poskočil delfin. Seveda je čofnilo, da je Mucki okamenela od strahu, jaz pa sem le tulila »O, kej tacga!« in čakala, da skoči še vsaj trikrat, prsno, hrbtno in v pirueti. Pa ni. Najbrž dejanje ni bilo igrive narave, prej svarilne, ali pa je predstavljalo funkcijo periskopa, ki je že v prvo videl dovolj. Midve pa sva še kar čepeli tam in pomislila sem, kako škoda je, da najlepše stvari, na primer zvezda repatica, ali riba v zraku, trajajo le nekaj sekund. Ali pa so najlepše ravno zavoljo tega in moram zvaditi takšnole skakanje, da ga bom izvajala pred tistimi, na katere želim narediti vtis.

Potem ko sva ugotovili, da se iz morja nič več ne bo pojavilo, sva se pomaknili do izbranega zaliva. Ki naju je šokiral, da me je brž zgrabila politična drža »zelenih«. Na presunljivo osnovo z belo obrobljenega pacifiškega turkiza je morje naplavilo smetnjak. Tako bohoten, da sva komaj parkirali na rob, kaj šele da bi tja postavili nočišče. Lahko pa sem si ga ogledala in vanj vnesla nekaj analize. Povzela sem, da med predmeti absolutno vodijo obuvala, nikoli v parni zasedbi, jasno, da je veliko plastenk in lavorjev, potem so tu stvari, katerim je pljusk oklestil prepoznavnost, je pa tudi nekaj unikatov, kot na primer zobna ščetka, ožemalnik agrumov, ležalnik za na plažo in punčka za igranje, ki je vsej radoživosti opazovalca navkljub delovala kot truplo. Zato naj na tem mestu ostanem zvesta naravovarstvenim konceptom in pozovem ves svet, naj bo za božjo voljo previdnejši, da vam val ne odnese šlape, pericam škafa in otrokom igrač. Če pa morje svinjate zanalašč, naj bo prekleta vaša življenjska pot, saj vsakega posebej pač ne morem zlasati osebno.

Ker je tako hotela človeška ignoranca, sva morali naprej. Na zemljevidu sva našli, da je naslednja zemlja Škarda in da ima zaliv, takoj za vogalom, ko prideš čez morje. Tega so v popoldanskih pogojih, ki jih je pravilno napovedal oné, že odlikovali valovi, tolikšni, da bi mi kako leto prej vabili solze na oči in nespodobne besede v eter, zdaj pa so mi na temeljih bogate pomorske zgodovine šli le nekoliko na živce. Za vogalom, za tistim, kjer so valovi praviloma najbolj živcirajoči, je bil res zaliv. Tudi ta založen. A tedaj z globokomorsko travo, ki je del narave in tako del sprejemljivega. Kak meter je bila debela preproga in dolga skoraj čez ves zaliv, zato pa je bila mehka in voljna, kot nalašč za gnezdece, ki ne more žuliti. In ko sva čez čas srkali pivo avgustovske temperature, kar je v primerjavi z zimskim veslanjem tudi rahla pomanjkljivost, se je nebo okitilo s takšnimi barvami, da lahko lažem, kako sva dopust preživljali na Tihem oceanu. In ko se je horizont še kar šopiril v vedno novih odtenkih, za hrbtom pa je luna tekmovala s soncem, da ji je uspelo zarisati sence na tepih iz trave, sem pomislila, da morda ne bo nujno trenirati skokov izpod vodne gladine. Mogoče bo dovolj, če si le nadenem mejkap.

Jutro je bilo negibno in morje z njim. Opotekla sem se vanj naravnost iz sna, kot to storim najraje, da se je svet prebudil in lahko sem šla spet z njim v korak. Potem sva goli popili skodelico kave in s pogledom drseli po oljnatem horizontu, malo kasneje pa sem za grmičkom ugotovila, da so se vse večerne žabice nekam poskrile, Mucki pa si je oddahnila. Najbrž še iz ranega otroštva se me drži navada, da sleherno živalco ujamem, da jo pokažem ljubljeni osebi, kar smatram kot pristen izraz naklonjenosti. Potem ko človeka razveselim, jo seveda dam nazaj. Kot otrok sem tako na vikendu v Savudriji staršem v posteljo že navsezgodaj znosila vse črve in pajke bližnjih vrtov, iz škatlic za vžigalice pa so večinoma skakale kobilice. Mucki takšne pozornosti ne zna ceniti čisto zares, saj njej ati Piki ni lovil murenčkov, da bi ji približal to vrsto sporazumevanja.

Gladina se je še vedno zgolj lenobno pozibavala v globoki nirvani, ko sva odrinili proti Silbi, mimo slikovitih otočkov, ki v nizu štrlijo iz morja kot plavuti kake gigantske globokomorske pošasti, človek pa jih je poimenoval Grebeni. Takrat, v tistem jutru, sem bila že povsem prepričana, da bo treba dopisati naj šport in ga podčrtati z rdečo, Mucki pa je umirala od smeha. Poglobila se je namreč v moj stil in ugotovila, da mi manjka le še slamnik v barvi ciklame, saj z vesli opletam v čisto nešportni maniri, še zamahniti se mi ne ljubi pošteno in izgleda, kot da mi dol maha za vse. Kar je bilo nemara čisto res. Kljub temu pa sem se potem potrudila in sem ter tja zavzela izdelano profesionalen pristop, da sem celo izstopila iz patriarhalnih okvirjev in se znašla z Mucki vštric. Vsaj takrat, ko me je kritično ocenjevalo njeno oko, sicer pa sem še vedno rada zapadla v ležernost in mahanje navzdol. Takrat sem tudi zapela. Kakšno od Helene Blagne, ki lepo dopolni vzdušje, saj Mucki je doma pozabila kabel, ki povezuje najin moderni zvočnik z nosilcem zvoka. Tega je sicer za nama potem vozila Hra, ki pa je s svojimi potomci napredovala počasi, a tako je menda tudi prav. »Poletje me na morje vabi, tam vsa predajam se naravi …« se ob šumenju morja sliši še bolj pristno.

Na Silbi, v Silbi sva se založili z vodo, ki sem jo tokrat natovorila pravilno, priznali sva še, da je peščen zaliv nesramno čudovit, le preveč teles ima in odčofotali dalje. Okoli otoka, da sva prišli v isto Silbo kot prej, le z druge strani, a v poti je namen. Čeprav je ta namen tedaj postajal vse bolj neizprosen in surov, kajti sonce je na naju dobivalo vse bolj uničujoč vpliv. Mucki je za nameček še kar naprej gonila tekmovalna filozofija izpod nedavnega Elbrusa, ki veleva čim manj počitka in nepotrebnih odmorov za prekomerno hranjenje in bog ne daj še kaj bolj banalnega, kot je poležavanje v enem izmed tistih zalivov na severozahodu otoka, ki so bili za čuda brez teles in celo za silo sprejemljivih jader. Ko je potem enkrat globoko popoldne noga vendarle zaznala trdna tla, sem se lahko le še opotekla in šlo mi je na bruhanje. A vse tiste mamljive gostilne z razgledom na Jadran so delovale v italijanskem režimu in rečeno je bilo, da se bodo sestradanega in obnemoglega prišleka usmilile šele čez dve uri. Zato sva se, spet z vesli, ponovno podali za skorjo kruha. To sva našli v samem popku prisrčne naselbine in kar pogoltnila sem na enkrat vse, kar so znosili na mizo. Med tem pa sva opazovali mimoidoče, ki znajo uživati in se čudili, koliko možakarjev obstaja, ki že davno niso videli svojega lulčka neposredno brez odsevnih pomagal. Kar, domnevam, lahko do neke mere okrepi kastracijski strah, to pa je nerodna reč in vodi do mnogih, tudi družbeno usodnih psiholoških obramb.

Po vsem tem sva šli spet naprej, saj sva že zjutraj določili obalo, ki bo za naju primerna. Tistega, ponovno tihomorskega večera pa sem se le še zgrudila, da sem skozi nemiren sen komaj slišala, kako se je Mucki pridušala, da toliko kiča lahko odkriješ le na nula nadmorske, a sem vendarle nepopustljivo zamomljala, da po drugi strani tudi na tisti nadmorski, ki se izraža v tisočicah, recimo kje v Kordiljerah ali Himalaji. Nekje sredi noči me je potem prebudil urinarni trakt, ki je po več urah končno zbral dovolj snovi za izločanje, in ko sem čepela na prostem, me je osupnilo, kako rdeča je luna, ki pada v Jadran, lahko pa da je bilo vse skupaj tudi privid.

Z novim dnem sva krenili na Olib. Za vsak slučaj najprej po vodo v Olib, potem pa na sever z namenom, da ga zaobjameva. A tokrat sva nepreklicno zastavili ležeren pristop. Na tega naju je pred odhodom opozorila Špela, ki nama je po kroženju okoli Elbrusa in vsem tistim pivom, ki so temu sledili, namignila, da izgledava nekoliko utrujeni in nama izležavanje na plaži utegne celo koristiti. A najprej sva bili vzhičeni nad lepoto, ki jo je ustvarjala peščena plitvina ob skrajnem severnem rtu otoka, da sva vzkliknili »Jebeš Pacifik, tole je vsaj tako seksi!«, potem pa sva res nameravali poiskati plažo. Na zemljevidu sem zalotila eno tistih značilnih zajed, ki bo kot nalašč, in šli sva mimo vsaj treh takšnih, na kar me je Mucki vestno opozarjala, a meni se nobena ni zdela dovolj dobra, vse dokler nisva prišli skoraj do tja, kjer je bila v načrtu nočitev. Tam sta dve uvali. Ena je Slatina, druga Slatinica, in glede na dejstvo, da se že iz vesolja vidi, da tam kraljuje ena sama mivka, bi lahko predvidevali, da se bo dopustniški kadaver v njih kar valjal eden čez drugega. Res se je, a ne gre drugače kot priznati, da je bil pogled na lesketajoči se turkiz kljub vsemu silno očarljiv. Tako sva sedeli v prvi, upoštevali Špelin nasvet in motrili vse to, potem pa zalotili ena drugo, kako v resnici skrivaj pogledujeva na uro in se na smrt dolgočasiva. Zato sva se v določenem roku prestavili za ovinek, v drugo. Tam je bilo trupel le še več, bil pa je tudi bife, zato sva imeli cilj. A ne, nisva se brezglavo zapodili vanj, poznava finto, da je užitek še toliko večji, če je odložen in najprej sva še malo delali tisto, kar naj bi nama koristilo. Čeprav v tem trenutku tudi malo lažem, saj sva odkrili, da je zaliv vsaj kakih tristo metrov ena sama peščena plitvina in da je zanimivo, če tečeš v vodi do kolen in še čez, da je zelo zajebano, učinek dejavnosti pa se gotovo izraža v potencah. Tekali sva sem ter tja in muzali so se prisotni, saj sva bili zgoraj brez. In potem, ko je najinemu zgledu sledil marsikdo, predvsem pa skoraj vsi tisti do deset let, da je v vodi zavladal džumbus, sva se midve nagradili s ciljem. Zelo prijetno vzdušje je bilo tam med oljkami in jaz sem se najprej zvrnila na tla, ko sem Mucki kazala, kako se zares uživa v viseči mreži.

Hočeš nočeš sva se utaborili kar v tistem letovišču, malo za tem, ko je senca povzročila, da so se vsaj trupla razbežala. Ta so do lokacije imela kopenski pristop in ko je čez kako uro z jadrnic na obali pristal vsaj ducat rešilnih čolnov z življem v gmašnih oblačilih, ki je jel prodirati v notranjost otoka, sva si tudi midve oblekli modrc in se podali praznovat vnebovzetje.

Zjutraj so naju pri zajtrku smelo obkolili martinčki in Mucki sem povedala, kako sva nekoč v Indoneziji s Hra opazovali njihovo mnogo večjo izvedbo, kar moraš obvezno storiti zjutraj, ko so še omrtvičeni, saj proti popoldnevu oživijo in jejo turiste. Tudi ti okoli naju so bili ravno dovolj predrzni in to že navsezgodaj, da je še sreča, da so bile njihove nakane omejene z dimenzijo. Potem sva naredili načrt. Obe sva se strinjali, da je Olib čisto premajhen, da bi nama le tu ostalo vse preveč časa za dejavnost, ki nama očitno ne koristi in da greva pogledat še na bližnji Planik, čeprav gol in opustošen, a nedvomno z zalivom, ki nikogar ne zanima. In sva šli. V tako spokojnem jutru, z meglico nad gladino, da sem zapadla globoko v zen, katerega bi mi zavidali celo tisti, ki to res znajo.

Na Planiku se je značilna zajeda, ki se jo vidi iz vesolja, izkazala kot eno samo krvoločno zašpičeno skalovje, kot tudi ves nadaljnji del obale, ki sva si jo izbrali za napredovanje. Drugače je seveda na zahodni strani, a to sva opazili šele tedaj, ko sva spet prečili nazaj proti Olibu, tako da se ni imelo smisla vračati in sem plaže kasneje zgolj zaznamovala na zemljevidu za drugič. Zaznamovala pa sem tudi lokacijo, kjer se sučejo delfini, saj mi je Mucki namignila, da včasih obiskujejo ene in iste kraje. Zdaj sem jih zagledala kakih petsto metrov stran, najmanj trije so bili, niso se šli zgolj periskop, ampak so skakali prsno, hrbtno in v piruetah. Mucki, ki je spredaj spet gojila športno panogo nasproti damsko flegmatski, sem zatulila, da morava zaviti tja, a me ni kaj prida upoštevala. Zato sem z dlanjo počofotala po morju in spustila nekaj specialno prilagojenih žvižgov, celo v ultrazvoku sem se preizkusila, a brez učinka. Za hip se mi je sicer zazdelo, da so jo ubrali v najino smer, a najbrž je bil to le privid neuresničenih želja. Mucki pa se je med tem vse bolj krčila v daljno piko, ki je celo nekaj porogljivo komentirala, se mi zdi, da sem se naposled vdala in zdaj pa res, zdaj pa prav zanalašč zelo jebivetrsko odveslala za njo. Zraven sem premišljevala, da je moje življenje ena sama krivična askeza, nerešljivo vpeta v vojaški red in disciplino, ki se prav nalašč ogne vsemu lepemu in navdihujočemu. Ko sem Mucki potem vendarle dohitela, saj me je v resnici čakala vsakih pet minut, sem ugotovila, da se dejansko posmehuje mojemu lovu na prizor lepote, kar je vse skupaj le še potrjevalo.

Za čuda sva se potem ustavili v uvali, ki je nekoliko porušila zgornje zaključke, saj je bila enostavno najlepša. In le dve, še kar prijetni in niti ne grdi telesi sta bili tam, pa tudi ti sta kmalu odšli. V tistem se je celo oglasila Hra, ki je sporočila svoje koordinate nekje na Silbi in predlagala naj se jim pridruživa, za kar bova nagrajeni z ledeno mrzlim pivom. Odvrnila sem ji, da se mi zdi nekoliko bolj logično, da kilometre med nami premagajo oni s plovilom višjega razreda, kot pa da se jih lotiva midve, pri čemer je vsak najin premik izključno delo najinih ne več tako svežih teles. Hra je pripomnila, da je žrtev drugačnih »okoliščin«, karkoli naj bi to že pomenilo, da so si na Silbi že v ranem jutru komaj prigrebli privez, ki ga je škoda, sploh pa je Olib brez veze. Na tem smo zaključile, saj mi je postalo jasno, da je Hra res ena navadna hortenzija, ki nima pojma. Olib in njegove plaže so daleč od »brezveze«, kar nemudoma lahko potrdi Luka, ki je videl že večino planeta in še več, in je čez nekaj ur dejansko poslal sms, da je na Olibu najlepši zalivček v zemeljskem merilu, ki je vreden greha in h grehu tudi napeljuje. Točno tam sva bili midve. A vsej silni lepoti navkljub moram priznati, da sva čez kratek čas spet gledali na uro. Zato sva podlegli vojaški askezi in odrinili naprej. Jaz vesela, da lahko spet iščem prizore z delfini, Mucki pa me je vse bolj nagovarjala, naj bom vendar zadovoljna z jatami majhnih ribic, ki so nenehno in včasih res impozantno letale nad morjem.

Najin poslednji zaliv je bil v popoldanskem ambientu prenaseljen, zato sva najprej zavili za vogal. Potem sva se domislili, da je dosti bolj zanimivo na vodi in ko tam nimaš nobenih ciljev več, lahko v miru popiješ pivo, četudi toplo, zibajoč se v odsevu, ki ga meče zahajajoče sonce. Morski tok naju je odnesel že vsaj petkrat in na nebu so zasijale »piflarke«, zvezde iz prvih klopi, ko sva se zarili v mivko. Nekakšna melanholija me je oplazila, krčevit upor minljivosti lepega, ko je sončevo stezo na gladini zamenjala lunina, potem pa sem se potolažila, da je vse zgolj stvar perspektive. Mogočnost letečih rib, martinčkov in morskih ožin. Steza in senc, ki prepletajo dan z nočjo. Še celo nadmorske višine se nekje srečajo in lepo včasih premaga sekunde. Minute, ure in čas.

 Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici

Nula nadmorske zviška

Za Premužićeva stazo mi je povedalo njeno visočanstvo, ena in edina, večna in neponovljiva Juditka iz službe. In ni mi zgolj povedala, temveč nas je vse odpeljala kar tja. Nas – našo stanovanjsko skupino, nekaj let nazaj, na končni izlet. Takrat je na Alanu, planinska postojanka je to, trinajstletni Alen, čefur, kateremu je že v rosnih pubertetniških letih bilo pomembnejše vse drugo kot prirodna bogastva, stal na robu velebitskega masiva, zrl prek Kvarnerja in rekel: »Fak, je lepo.« Potem je obljubil, da bo sem pripeljal punco, brž ko jo bo imel. Sicer dvomim, da je kasneje to res storil, a njegova izjava naj govori o tem, da ti kraji na človeka res naredijo vtis.

Premužićevo stazo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja sezidal hriboljub Ante. Najbrž ne sam, a očitno je bil toliko pri ta glavnih, da je pot kot primožena prevzela njegov priimek, ki je postal njeno ime. Informacije na spletu povedo, da naj bi bila dolga sedeminpetdeset kilometrov, midve sva jih našli zgolj okoli petdeset. Začnejo se na Zavižanu, pri koči na severu Velebita, potem pa se ležerno vijejo proti jugu, do Baških Oštarij. Ne silijo veliko navkreber, saj jih bržkone prežema priobalni koncept lenobnosti, in v vsej svoji dolžini naberejo le kakih osemsto metrov vzpona, a skoraj dvakrat toliko spusta. Torej v hribe greš tukaj navzdol.

Saj sva se do Zavižana, navzgor do koče na 1600 metrih, pripeljali z avtom in to že dan prej. V temi, skozi črne gozdove, mimo v mrak pritajenih razgledov na konec sveta in zelenih očesc, ki so se v različnih nivojih motovilila ob cesti. V vladavini noči sva kočo komajda odkrili in tudi ta je bila skorajda otrpla, da sva še v zadnjem hipu ujeli pivo iz najčistejše velebitske vode, potem pa je vse potihnilo, ko sva cuzali večerjo in gledali lučke v Baški. Ta se je zjutraj izkazala za kakšno izmed naselij na Rabu, a takrat je bilo vse, kar se je svetilo spodaj, baška z vsemi svojimi zgodbami in pomeni, ki so neogibno dopolnjevali moment. Tega sem nadgradila še z listanjem knjižice o Velebitu, ki sem jo našla na kredenci, potem ko je zunaj zazeblo. Računala sem, da mi bo ponudila kakšen pomemben nasvet o krajih, ki sva se jih lotevali, pa sem našla zgolj veliko slikic. Vsaj tretjina izmed njih je kazala medvede. Kar tudi nekaj pove.

Zjutraj sem na terasi kuhala kavo, ravno ko se je danilo. Na eni strani se je delal sončni vzhod, lep, kot je treba, na drugi se je iz mraka risal Rab, ki je razblinil baške zgodbe in obudil nove. Kako sva lani veslali pod njegovimi stenami. Tisti dan čisto nič hudega sluteč, zgoraj brez, da sem potem na vse fotografije risala modrce, da sem jih lahko podelila s svetom. Zato sem za rojstni dan od Mateje dobila pobarvanko, kjer na vsaj tridesetih straneh lahko oblečeš deklico. Ne le v nedrček, pač pa imaš v uvodnih poglavjih tudi namige o krilcih, bluzicah in oblekicah različnih stilov. Priznam, da sem knjižico le prelistala in ker sem smatrala, da sem s tem osvojila veščino, sem jo poklonila Nastji v skupini. Da bi vsaj kaj počela, potem ko se je konec šolskega leta vračala iz razreda vsak dan prej, če že ni kar ostala doma. Za kar se je njena učiteljica zahvaljevala nebesom in dogodek smatrala kot dokaz o obstoju boga, vzgojni kolektiv na zavodski strani pa je bil s tem postavljen pred malo manj nebeške izzive. Nastja je ob pogledu na darilce in z njim povezanimi dejavnostmi zavreščala »Ne, ne bom!«, kot to stori v zvezi z vsem v svojem življenju, pobarvanko zabrisala prek sobe in namrdnjena s protestno prekrižanimi rokami zapustila prostor. Kot to stori vedno. Zato knjižico še vedno imam. Kar je morda namig, da se moram lotiti barvanja.

Tedaj pa je bila kava kuhana in postregla sem jo Mucki, ki je med tem v izbi razprostrla zajtrk. In ko sem selila ves kuharski pribor, to je predvsem gorilnik in vsenamenski lonec, nazaj noter, mi je prisotni planinec po angleško povedal, da bi se lahko poslužila kar cele kuhinje, da je to dovoljeno in običajno, jaz pa sem bila presenečena. Ker so tako širokogrudni in ker najbrž mislijo, da prihajava iz kakšne centralno evropske države, ki slovi po spoštovanju reda in nevsiljivosti in nima pojma o hrvaščini. Zato sem zanalašč potem govorila hrvaško, da pokažem, da znam, ali pa da vsaj obvladam naglas, ki ga dodam slovenski besedi. Tako kot Staša, ki je med jesenskimi počitnicami na službenem obisku pri kolegih v Makedoniji izumila nepozabne »pốčitnice od krompira« (beri z naglasom Balkana), da sva se s Katjo v krohotu valjali pod stoli. Katja in še vsaj pet drugih kolegov se je potem na podoben način valjalo, ko sem na zaključnem zavodskem taboru ob enih ponoči v glavnem z naglasom Balkana po telefonu puljskim policistom prijavljala izginotje štirih naših deklet, ki se niso vrnila z večernega sprehoda v Premanturo. Kasneje se je izkazalo, da so jih preganjali rdeč audi in pet moških, rešil pa jih je razbacan tip, ki ni bil puljski policist, pač pa kolega Davor, ki je zadevo vzel v svoje roke. O dogodku obstaja celo pesem, ki jo bom podelila z vami, če jo najdem, na tem mestu pa naj povem, da je res težko sestaviti popoln hrvaški tekst in ne le blefirati z naglasom, ko cel pušeljc kolegov z orošenimi očmi nemo zre vate, s težavo zadržujoč krohot, ki se bo slej ali prej zgodil.

Pozajtrkovali sva, Mucki pa je ugotovila, da je pozabila zadevo, ki zapre meh za vodo. Ker radi rešujeva situacije z raznimi samolepilnimi sredstvi, sva na vrh malhe nalepili flajšter. Ne tistega bednega klasičnega z gazico, pač pa ta bel tejp, ki naj bi ga odlikovala silovitost prijema, kar v resnici sploh ne drži. Meh je puščal. Zato ga je Mucki zavila v vrečko, kar se nama je zdelo še kar prebrisano. Še nekaj šare sva spokali, nekaj, da se bova v Karlobagu preoblekli za na rivo in bili sva nared.

Avto sva prestavili doli na parkirišče, da je bilo vse po pravilih, potem pa sem Mucki zagotovila, da se čisto jasno spomnim, kako greš najprej kak kilometer po cesti, nato pa se tam na tistem sedelcu za smrekami prične Premužićeva staza. Dan je ravno odločno zastavil svoj namen, zasijal je v vsej svoji avgustovski veličini, ko sva vzeli pot pod noge. Po nekaj minutah je postalo jasno, da ne silovitost belega tejpa ne neprodušnost vrečke ne bosta zmogla kljubovati energiji napitka, ki je kar špricala po Muckinih oblačilih za na rivo. Zato je Mucki vrečko z vsem v njej vzela iz nahrbtnika in sklenila, da jo naprej ponese tako, kot se vrečko običajno nosi. Tako kot iz trgovine. Ali tako kot Makedonci na Pelister. Tega se je najbrž naučila, ko je zidala v Bitoli in hodila na izlete in predlagala sem ji, da izum odslej uporablja tudi na tekaških prireditvah. Res, da je tokrat s seboj imela še dve pollitrski plastenki, a izliti tekočino iz meha med surovo skalovje neizprosnih Dinaridov bi bilo naravnost porogljivo, poleg tega je bila vrečka Adidasova, se pravi zagotovo tudi za šport.

Za smrekami se je Premužićka k sreči res pričela, da se je moj jasen spomin izkazal tudi kot pravilen. Stekli sva počasi, z enim samim užitkom in veseljem. Lepo dodelana stezica naju je iz gozdiča kmalu pripeljala na kamnit teren, reče se mu Hajdučki i Rožanski kukovi, sva kasneje prebrali, kjer med skalnatimi stolpiči postane čisto zaresna mulatiera, da se je Mucki po soškem zgledu pozanimala, če je bila tu tudi kakšna fronta, ali je bil Ante v resnici tako trčen, da je gradil pot čez takšno divjino zgolj za hobi. Vijugali sva med apnenčastimi tvorbami in prepoznavala sem številne kraške pojave, ki jih imaš v osnovni v kontrolki. Takrat, ko si niti ne predstavljaš, kako naj bi te butaste škraplje sploh izgledale, še za izgovorit so komplicirane. Table ob poti so naju vsakih nekaj minut želele podučiti o tem, kar sva lahko videli, a bilo jih je čisto preveč, da bi vse prebrali, sploh pa so še vedno počitnice in čisto dovolj je, da vem, kaj je škraplja in kaj žlebič. Tekli sva in našla sem skalo, kjer so se pred leti slikali naši mulci, potem pa sem iskala ovinek, kjer se je Juditki zlomila lesena palica, ki jo je med potjo nabrala v pohodniški namen, da se je zvrnila po bregu tako slikovito in nezgrešljivo, da je Marjetka skočila za njo, med tem ko sem v posmehu hlastala za zrakom. Mucki je pripomnila, da sem žleht, ker se smejim tuji nesreči. Ker se tako rada smejim Juditki, jaz pa sem pripomnila, da ne le Juditki, pač pa tudi Hra. In še komu drugemu. A še najraje njima.

Enkrat sem od tega skoraj umrla. Kolesarile smo na Cresu. Špela, Jana, Hra in jaz. Že cel dan. In cel dan nič jedle. Morda frutabelco. Tedaj zagledamo odcep navzdol, po katerem se brez zadržkov poženemo. In ko pridemo že zelo daleč, skoraj do morja, ugotovimo, da nismo v Osorju, pač pa v Martinščici. Hra upajoče predlaga, da ostanemo tam in predvsem nekaj pojemo. Pa se me odločimo, da ne. Da je bolje Osor in zagrizemo nazaj gor v breg. A ja, pa še vroče je. Zagotovo. Na vrhu čakamo Hra. Sonce me slepi na horizontu, ko jo zagledam, kako počasi požira breg, vsa zaripla, razmršena, predvsem pa popolnoma razpizdena. Popade me neobvladljiv smeh, da se zvalim na sredo ceste in jokam, Hra pa kolesari mimo, počasi, razbesnjeno, ne da bi se sploh uzrla. Skoraj bi me povozila in najbrž si želi, da bi me. Hra in Juditka sta res neskončno smešni. Pa še kdo drug. Ampak to je kompliment. Res grozno je, če si dolgočasen.

Pritekli sva v gozd. Hladen, prijeten in takšen, da bi se gotovo sprehodila skozenj, če bi bila medved. Gledala sem pod noge, kajti kamnitost steze to vseskozi zahteva, a vsaj četrtina pogleda je kukala mimo dreves. Če se kdo kje sprehaja. Mogoče se je, a naskrivaj. Jaz pa sem se spomnila Denija. Bili sva ravno na tistem delu poti, kjer se je nekoč razgovoril o svojih izkušnjah s puncami. Deni je bil eden mojih ljubših mulcev. Še eden. Alenov starejši brat, spogledljiv bosanc. Z Denijem sva za pustno tržnico nabirala zvončke ob cesti v Kranj in tako sram ga je bilo, da bi ga kdo videl, da se je kar sproti vdiral v zemljo. Potem pa je šel za drevo in me prosil, če ga lahko slikam s šopkom za na fejsbuk. Deni je bil dopoldne doma in ko nama je bilo enkrat dolgčas, sva izdelala angela iz tulca od papirnatih brisač in nekega odpadlega blaga. Malokomu je bil všeč, nama pa. Deni ga je na zaključnem taboru krepko lomil, da sem ga poslala domov in sama odpeljala v Pulo na vlak, zraven pa se pretvarjala, da mi je nekaj padlo v oko. Z vlaka mi je poslal sms, da mu je žal in da sem njegova najljubša vzgojiteljica, ne glede na vse, kar je bilo. Da je škoda, ker ne bo mogel z nami na Kamenjak, kjer bi skočil z najvišje pečine. In ne bi se usral. Točno tako je rekel in nisem se več mogla pretvarjati.

Malo pred planinskim domom Alan se je prvič odprl osupljiv razgled. Na Pag in Rab in vse ostalo čisto do konca sveta. Ker je prvič, obstaneš, a najlepše pride za Alanom. V domu sva dolili vodo v kuhinji, ki je prav tako lahko samo tvoja, se pogovorili s planincem, ki je nekaj vedel o teh poteh, in kupili ustreznejši zemljevid od najine avtokarte Gorskega Kotorja. Spomnila sem se še poslednje prigode končnega izleta, kako je nekdanji tovariš Petrović že navsezgodaj s fanti nemirno sedel v avtu, ženski del ekipe pa je še vsaj kako uro flegmatično pil kavo, saj smo bile vendar na izletu. Potem je tovariš dokončno ponorel, ko smo se z Alana do morja, kjer je bilo v načrtu kopanje, peljali po precej ozki in strmi cesti, ki ga je pahnila v še dodatno stisko. Verjetno se je izrazil z vso bogato paleto srbske besediščne folklore, da so se mulci zaprepadeno spraševali, od kje pozna toliko sočnih. O tovarišu Petroviću je ob priliki obvezno treba nanizati še kakšno anekdoto, saj je tako legendaren, da je njegovo ime večno in kolega Matjaž, ki ga je nasledil, je nasledil tudi njegov naziv. Tako je Matjaž s prvim delovnim dnem nepreklicno »tovariš«, najbrž edini v celi slovenski novodobni vzgoji in izobraževanju, prav gotovo pa edini tridesetletni.

A midve sva bili že naprej. Gospa v vojaškem suknjiču, poveljnica postojanke, nama je sicer rekla, da gre pot zadaj čez gozd, a nama se je zdela lepša čez hrib. In tudi je lepša. Tam te namreč doleti eden najveličastnejših razgledov, mogoče kar na svetu. Zagledaš namreč vse. Cel Kvarner, z vsem kar nudi, kar je tam bilo in kar bo, saj veličina je tako popolna, da se dvigne nad čas. Stala sem nad vsem tem in gledala trajekt, ki je pristajal na Rab, lani pa me je po tistem spokojnem, nič hudega slutečem dnevu brez modrcev skoraj povozil, ko sem se borila z valovi in vetrom, malo zatem pa poljubljala trdna tla in bila godna za dvojni viski že kar ob devetih zjutraj. Potem sva tekli nekaj časa s tem pogledom v očeh. Mucki sem naročila naj bo pozorna, morda zagleda kje kakšnega delfina, kar je zelo lepo, jaz pa bom natančneje opazovala potko, saj bom morda na njej zagledala kakšno strupenjačo, kar je zelo nevarno. Ni bilo videti ne prvih ne drugih, kar je dokaj čudno. Postalo je vroče in tekaški korak je bil vse bolj pohodni, pa ne toliko od sonca, bolj ga je ustavljal teren, kjer sva se na zašpičenem skalovju nemalokrat opotekali, kot da se greva kako igro ravnotežja, zato je bila hoja, če drugega ne, vsaj elegantnejša. 

Spet sva prišli v gozd. Ta se mi je zdel neskončen. In nekaj posebnega. Kot da bi nekdo ali nekaj debla obarvalo različno, v nivojih, in nekje na sredini njih je bila plast nečesa belega, da se je videlo, kot da bi se tam razprostrla meglica. Pa se ni. Le nek lišaj je bil tak, pojma nimam, kakšen lišaj in zakaj ravno tam, nas so učili zgolj o zelenem mahu na severu, kar s tem gotovo nima veze. A gozd je bil zavoljo lišaja skrivnosten. In prav je tako.

Okoli poldneva je bilo, ko sva prišli do nitastega vodnega izvira, ki nama ga je planinec, ki pozna te konce, tudi napovedal. Če bi bili le za spoznanje počasnejši, bi curek nemara že presahnil. Od tu sva imeli še uro do naslednje planinske postojanke na Skorpovcu. Nekje v tem času so se oglasili tudi škržati, ki so vendarle nepogrešljiv del morske atmosfere. Če ste opazili, so zelo uglašeni, saj vedno nastopijo na »tri-štiri-zdaj«. Mucki me je vprašala, zakaj imajo tako zapleteno ime in suvereno sem ji pojasnila, da to pride od tega, ker »škržijo«. Čeprav »škržeti« sploh ni glagol, zdaj vidim, ker mi ga podčrta z rdečo. A vztrajala bom pri svojem, saj tisti zvok, ki ga oddajajo, ne more biti nič drugega kot »škrženje« in prav zavajajoče bi bilo reči, da pojejo ali cvrčijo. Pojejo trubadurji, cvrči pa zrezek na ponvi.

Tam pri domu naju je pričakal pes, ki je tako migal z repom, da se je kar prevrnil, in oskrbnik, ki nama je zaupal, kako si napumpava vodo. Dolgo morava goniti ročko nad vodnjakom, da potem ni več rjava, voda namreč, in ko sva se tega lotili z nemalo entuziazma, si je sam odprl pivo. Z enim samim zamahom. Še pomalicali sva, ko je bila voda dopolnjena, eno od gnusnih sladkobnosti, ki sva jih nosili s seboj, se pozanimali, kaj pomeni »baška«, saj je Baška na Krku, tam, kamor greva, pa so celo Baške Oštarije, a bojda ne pomeni nič, in šli sva naprej.

Potka prek gozdov, zdaj že brez skrivnostne črte, je bila mestoma tako mehka in prijazna, da je kar velevala tek, a midve sva hodili. Nekaj me je namreč piknilo. Naravnost v koleno. Kar tako, brez veze. Zato sem se razveselila, ko sva spet stopili na šoder, ko je bilo gozda konec in je piknilo tudi sonce, naravnost v naju celi in odleglo mi je, da lahko le hodiva, saj bi v tisti vročini zaribala že v prvih poskočnejših premikih. Spodaj na desni sva zagledali izumrla prostranstva Savdske Arabije, ki so z druge strani tudi Pag, in nad pokrajino je zamigotalo. Hitrega koraka sva prečili asfaltno cesto na Debarski kosi in v notranjosti zalotili spet tiste značilne apnenčaste stolpiče, ki so jih v teh krajih gotovo poimenovali od nekoga kukovi. Spomnila sem se, da prek ene izmed združb takšnih kukov nekje na Velebitu vodi celo neke vrste plezalna pot, ki je zanimiva tudi zato, ker skoraj povsod primeš za kačo. Tam sem bila, … hja, kakih dvajset let nazaj z druščino iz Nepala. Nepal je bil moje prvo popotovanje še v tistih letih, da sama sebi na fotografijah zgledam kot otrok in bi si prepovedala piti pivo, kar za nazaj. A takrat sem imela o tem precej drugačno mnenje. In ne le o tem. Kot posledica smo nemalo noči v Khumbuju pod Everestom prepevali Starry starry night, izza skal pa so nas opazovali škratje. Morda mi je tudi zato Nepal takrat postal in ostal najljubši kraj na svetu. Kraj, ki ga sanjam, ko mi gre v resnici vse narobe. Ali pa se mi tako samo zdi in zgolj potrebujem »varno točko«, ki je nekje nad Namče Bazarjem, o koder sem nekoč opazovala orle nad kanjonom in bila vsaj tako brezmejna kot oni sami. Mucki mi je morala obljubiti, da bova šli spomladi v Nepal. Končno. Ker je res že čas.

Zdaj pa je potka postala spet nesramno lepa, kot v kakšnem parku. K sreči ne za dolgo. K sreči sva prišli na cesto, od tam pa je bilo do »oštarij, ki bojda ne pomenijo nič« le še nekaj kilometrov. Oskrbnik nama je ob svojem pivu povedal, da bova kar treščili v Hostel, da lahko tam pijeva, jeva, pa tudi spiva, če naju je volja. Midve sva predvsem prvo, drugo in tretje sva načrtovali v Karlobagu.

Ko sem si v senci košate lipe naročila drugo pivo za čisti užitek, saj prvo je bilo za žejo, bi se morala zgodba končati.

Pa se ni.

Kajti avtomobili na cesti proti obali se niso grebli, kdo naju bo peljal in časi, ko sem dobila štop najkasneje v petnajstih minutah, so ostali nekje tam z »zvezdnimi nočmi«. Mucki je najprej menila, da je vzrok temu moja štoparska poza, ki je (nehote) takšna kot tista od Samanthe Fox na njenih nagih plakatih ali pa naravnost rečeno, takšna kot od kakšne lovače. Kar je nespodobno in vsiljivo. Pa to ni bil razlog, kajti tudi bolj flegmatična drža ni pripomogla k ničemur. Zato sva čez kake pol ure ponovno krenili na pot. Da bova vsaj občutek imeli, da sva v nečem uspešni.

Zlato-srebrn odsev vsega v Kvarnerju me je slepil, ko sem korakala in prepevala štanco, ki se me je zadnjič prijela takoj v prvo. »Please, tell Rosie, I'm not gonna come back til' September, cause music is my best friend …« in zares mislila točno to, Mucki pa je menila, da imam ustreznejši glas za uspešnice Severine, ali kakšen turbofolk, ne glede na to, kaj mislim, zato je pospešila nekaj metrov naprej.

Štop sva dobili čez kako uro in dobri človek nama je povedal, da tisto prevrnjeno kamenje na Velebitu ni od vetra, ali ker bi se obenj nekdo spotaknil. Je od medvedov, ker spodaj iščejo bitja, ki jih jejo.

Midve nisva jedli izpod kamna, sva jedli ob morju, ko se je večerilo. V oštariji, ki je bila že zaradi vsega prej nekoliko baška, kot je baško marsikaj. Nula nadmorske. Od tam in zviška, v vseh časovnih perspektivah. Saj »baška« vendarle nekaj pomeni. Nekaj »nenavadnega« in »posebnega«, pravijo strokovnjaki za jezik. Kar sem v resnici že zdavnaj vedela.

Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici