Hej, saj res. Danes sem spet tekla.
V Moskvi sem tekla enkrat.
Moskva je bila razvratna. Bila je natanko taka, kot govori Jesenin v tisti pesmi. In natanko tako sem se v Moskvi počutila. 6 let nazaj, ko sem jo prvič obiskala, me je povsem prevzela. Potem sem tam živela in jo sovražila prav do kosti. Vso svinjarijo predmestja, brozgo na cesti, drek na stopnišču, oblake do tal, oholost in ljudomrzništvo javnih uslužbencev vseh vrst. Sovražila sem potem že kar vse. Zdaj sem se po treh letih vrnila. In Moskva je res drek, je sivina, ki jo hlastaš, je pa tudi siloviti vrtinec doživetij, konjak v gledališču, pivo pozno v noč s priljubljeno dopisnico iz prelepe Baške grape, megalomanstvo stalinovih prospektov v zgodnjih jutranjih urah, drevesa v štrikanih nogavicah pred domom hudožnikov. Pa ves čas oblaki do zadnjih nadstropij novega Manhattna in dež, sneg, pa vse tisto vmes.
Zato sem tekla enkrat (še enkrat, ko je bila napoved naslednji dan končno znosna, pogovora zvečer ni bilo moč pregrizniti in zjutraj je športni duh zamrl nekje med rjuhami).
Ne, nisem tekla čez nočni Rdeči trg, ki se kičasto šopiri ob reki, tudi ne mimo univerze, ki osvetljena izgleda kot kak glamurozni dvorec iz vesolja. Tekla sem skozi neskončno predmestno blokovsko sosesko, kjer sem nekoč živela. Brozga je bila natanko taka kot pred leti, smrdelo je, bloki so se vse bolj posedali sami vase, še manjši ribnik so zasuli z nekim dunstom. Najgrši kraj za tek. Zagotovo! In smejala sem se vsej tej ogabi; lahkotnost teka je tako silovito dajala protiutež mrtvi sivini pročelij. Mega!
Ves čas sem pela in živela tole pesem Jesenina (za vas jo navajam v prevodu):
DA, ZDAJ JE GOTOVO. Za vselej
zapustil sem rodno poljé.
Nikdar več topolov aleje
mi s krošnjami ne zazvone.
Brez mene razpade dom z leti,
moj pes je že zdavnaj prah.
Bržčas mi je bog usodil umreti
na vijugastih moskovskih cestáh.
To mesto je duša vzljubila,
čeprav kot bolnik trepeta,
saj Azija tu je počila
na kupolah njenih cerkvà.
A v noči, ko je mesec nad mano
in sveti - vrag vedi, kako! -
za oglom v beznico poznano
s povešeno stopam glavó.
Šum, hrup je v tej luknji objestni,
vendar šele zjutraj končam:
vso noč cipam prebiram pesmi
in z lopovi špirit žlampam.
Srce pa vse silneje bije
in govorim in kličem zmedèn:
Nazaj zdaj poti ni, ne, ni je
in jaz kakor vi sem zgubljen.
Brez mene razpade dom z leti,
moj pes je že zdavnaj prah.
Bržčas mi je bog usodil umreti
na vijugastih moskovskih cestáh.
Potem se vrnem domov. In ugonobi me prehlad. Beznice vendarle pustijo svoj pečat.
Zadnji vikend preživim v hribih, da prezračim pljuča.
Danes spet tečem. Zarola se mi ravno ta Jeseninova pesem. Ki jo poje Zemfira.
http://www.youtube.com/watch?v=-wsna9Tf55I
Tečem in prisegla bi, da sem se tal dotaknila le sem ter tja.
Vsem polube, vsem pozdrave!
