V rimani besedi: Metulj, Alemak, Ježek

METULJ

Gledal metulj je novo oddajo.

Je slišal, da v Afriki slone imajo,

je videl pod vodo kita in ribe,

džunglo na jugu, v Aziji hribe.

So ondan kazali kraj brez cvetlic,

a v zraku nešteto drobnih mušic,

njih krila kot biser, obraz pa prezal,

zaljubi metulj se v takšno žival.

Zapleše nad trato kot blazen, opit:

»Ni mar mi za rožice, njo grem lovit,

ona srebrna, jaz kot cekin –

najina najlepša od vseh bo družin!«

Leta metulj, vse sile napne,

kmalu na daljni sever prispe,

um zamegli mu čaroben prizor,

ko vetrič povzdigne prekrasnih izbor.

Prva kot perla žlahtno žari,

druga kot kamen iz krone blesti,

tretja najdražji na svetu dragulj,

smaragd je četrta, si misli metulj.

Časa ne izgublja, katera je prava,

»Vse bodo moje!« in mednje zaplava,

na vsa štiri krila ujame po eno,

»Sedaj pa na svatbo!«, zavriska pošteno.

Brž se odpravi ošaben domov,

da travnik čimprej zavidal bi ulov,

a ni še naredil tri, štiri ovinke,

ko s krilc so mu v kapljah spolzele snežinke.

ALÉMAK

So čudno čestitko dobile živali,

čudno čestitko so brale pri skali,

vsebina dajala čuden je vtis,

nájbolj pa bil je čuden podpis.

Alémak jim žêlel je, naj bodo zdrave,

ljubezni kot peska, ki krije puščave,

bogastva najmanj za tri piramide

in žêlel je še, naj jim sreča ne uide.

»Kdo nam to piše, kdo se oglaša?

Kdo je alémak?«, zajec vpraša.

»Najbrž je kak nevaren čudak!

Dobro poglejte – podpis ma že tak!«

»Alémak je takšen kot jelen, se zdi.

Rog mu gotovo iz glave štrli.

Barva njegova bojda je črna.

Ima le tri noge,« domisli se srna.

»Kaj govoriš, prismoda boječa?!

Alémak je zlata riba leteča:

kosmato telo, napihnjena lica –

saj jo poznam!«, se spomni sinica.

»Čenča na čenčo!«, volk jih ustavi.

»Alémak je tiger čisto tapravi,

a ni kot ostali, saj ima oči

spredaj in zadaj, ne dve, celo tri!«

»Jaz pa povem vam, tole ni res:

Alémak je majhen, droben mrčes.

Včasih preganja dlakave kmete,

jih grize za brke,« lisica se vplete.

Takole so tuhtale modre živali,

dolgo sedele so zbrane ob skali,

nobena pa ni še do danes dojela,

da piše iz Egipta arabska kamela.

JEŽEK

»Že veste novico? Strašno novico!«,

sraka vpije,

»Bom rekla resnico, golo resnico:

Ježek ga pije!«

»Sem videla sama na lastne oči,

kako se po bregu dol΄ kotali,

kako ga prevrača na glavo čez hlod –

gotovo izpraznil je najmanj en sod!«

»Ustavi se, sraka! Kaj blebetaš?

Ježek ni tak – saj ga poznaš!«

»O, ja, pa je! Točno je tak:

Do mraka je ležal zvrnjen v znak!«

Ježek utrujen iz brloga pogleda:

»Bilo je takole – častna beseda:

Kuhal za zimo sem hruškov kompot,

pa sem se zleknil na zofo v kot,

dremal sem, dremal, sadje je vrelo,

mene pa tleče oglje je grelo.

Noč je minila, dan je že vstal,

ko planem pokonci – sem mar že zaspal?!

Pograbil sem lonec – oh, jaz falot!,

uničil sem vendar ves svoj kompot.

Obupan izpijem vse, kar je ostalo,

potem pa zazdi se, kot da pognalo

tisoč raket bi skozi srce,

kot da bi blazne postale noge.

Planem na trato, nisem pri pravi,

obrnjena smreka se smeje na glavi,

travnik vrti se kot vrtiljak,

rože z metulji letajo v zrak,

v gozdu pa riba, ki himno prepeva,

zavzeto, na glas, da strašno odmeva.

»Oj, tristo kosmatih!«, kriknem v nebo,

potem pa postane mi grozno slabo …

Oči sem odprl šele na večer,

ko v gozdu zavladal spokojen je mir,

takrat so me iz jarka rakuni pobrali,

da žganje sem skuhal, so še dejali.«