Hej, v tem poročilu se ne ozirajte na rezultate, ki niso hvale vredni, zgodba je pa vendarle dobra. Prideva midve v Baškirijo. V Ljubljani je ime malokomu sploh poznano, redki vedo, da gre za rusko republiko na jugu Urala. Mucki je tu dobila projekt. Spet zida. Tokrat trgovsko zabaviščni kompleks. Jaz se veselim obiska. Prijatelji me sprašujejo, če tam sploh kaj je. No: je.
Milijonska prestolnica Ufa, mesto sredi step. Na živi spomenik nedavni sovjetski epohi je novi putinovski turbokapitalizem navesil premnoge trgovske komplekse, multidimenzionalne kinodvorane, verige fast fudov, bifejev. Vse prav tako brezdušno kot betonsko socialistično ogrodje. Postopam po širokih prospektih in se čudim. Pijem pivo in se razburjam: mar se je vsej širni Rusiji dokončno zmešalo. Preverjam, če se v mestu dogaja še sploh kaj človeškega. In najdem tale maraton. 14 krogov po parku, po predmestnem šavju.
Greva. Mucki me gleda izpod čela, češ laufava že nekaj tednov sploh ne, čez en teden je tekma, čez dan pa skoraj 40C. Tistih, ki ne žarijo zgolj z neba, pač pa tudi od neskončnih betonskih širjav. Nekaj srednje dolgih lahkotnih jutranjih tekov po prospektu Oktobra bo nemara zadostovalo, menim, glede vročine pa ... No, tega res ne vem. Me pravzaprav najbolj skrbi. Če sem samo pri miru, iskreno trpim. Sončarico dobim že, ko skoz okno nažigajo dopoldanski žarki. Vseeno "pridno trenirava". In preverjava vremensko napoved. V soboto zvečer se na hitro vlije, res le toliko, da kaplje sproti izhlapevajo. Ponoči spet dež. In prebudiva se v za spoznanje osveženo jutro.
Ob desetih je start, kako uro prej registracija. Kroživa po zaraslih kolovozih predmestja in iščeva tekače. Tovariš Darvin Zakirjanovič - organizator, maratonec, profesor fizkulture na univerzi, častni sodelavec Ministrstva za šolstvo Ruske federacije, skratka oh-in-sploh športnik, nama prek telefona precej neuspešno narekuje, kam v grmovje naj zavijeva. Več avtomobilov z nama luta po res komaj prevoznih poteh. Potem se končno znajdemo na majhni jasi, kjer se vse pričenja. Parkirava med koprivami, napade naju roj komarjev in tovariš Darvin. Zvleče naju pred "publiko" in peščici udeležencev predstavi "mednarodni udeleženki", ki sta v Ufo prišli zgolj zato, da odtečeta tale maraton. Ne oporekava. Požameva aplavz. Tovariš potem veli registracijo. Gospa, zdi se, da njegova žena, naju povabi k nizki mizici, ki si jo je privlekla med šavje, in zabeleži podatke, med tem ko se na debelo maževa proti komarjem. "Ljubljana? Seveda, poznam, poznam," pove. Hči se je namreč poročila z Ljubljančanom. Itak. Ljudstvo se zbira, Darvin mrzlično organizira, poveljuje, koordinira parkiranje v podrasti, prišlekom predstavlja "mednarodni udeleženki". Zrihta nama fantka, s katerim naju prijavi v "trojko" (na koncu se šteje še skupni rezultat morebitnih ekip). Aleksej bo tekel okoli 3h. Kar naj. Jaz glede na pogoje štartam na 4.
Ura je vse bolj deset. Še nekaj minut in maratoncem veli, da se postavimo v vrsto. Kakih 20 nas je. Nekaj atletsko nabritih mladcev, ostalo stari kaveljci in tri dame: midve ter Natalija, 60-letna korenina, ki ne počne nič drugega, kot laufa maraton za maratonom. Vsi se bolj ali manj poznajo. Vlada prešerno vzdušje in Darvin se razburja, ker ne stojimo ravno, ker ne poslušamo, ker nismo mirni. V duhu stare sovjetske šole. Super! V slovesnem govoru otvori tekmo, strogo pokomentira opravo nekega športnika in podeli častno darilo gostjam. Nama. Dve plastični votli palici, nekaj takega kot za paradajz, z luknjami. Gledava, kaj naj s tem, malce izgubljeno izražava hvaležnost, da nama naposled ponazorijo, kako se zaigra na podarjeno frulico. Pa ja ne pričakujejo, da bom zdaj to počela jaz!? Očitno ne. Darvin že pelje druščino na pozicijo, ki jo je določil za start. Veliko smeha, Darvin veli tišino in gremo ...
Torej 14 krogov, gori doli, k sreči bolj ali manj v senci. Dečki se zaženejo, Mucki tudi, jaz ji prvi krog še sledim, potem pristanem na svoj tempo. Krožimo. In dame nas popisujejo na treh koncih. Štejejo kroge. Tudi Darvin kroži. V ta gmašni obleki. Pedagoško komentira tehniko. Korigira, deli pohvale. Jaz v nemilost ne padem. Uf! Prvih pet krogov mine hitro. Vedno sem imela neutemeljen odpor do tekem, kjer se kroži. Ves čas po isti poti, mar se ti ne odtrga? Ne. Prav v redu je. Ne štejem kilometrov, pač pa kroge. Postaja vedno bolj vroče. 30C. Zame čisto preveč. Na postojanki vsakič dva kozarca vode na glavo, za vrat. Tako predlaga tudi Darvin. Ubogam ga z veseljem. Na 25km imam občutek, da bom izpuhtela. Na kratkih sončnih odsekih se kar ježim. Tek v klanec postaja patetično stopicljanje. Že drugič me prehitevajo mladci, ki bodo prvi. Kroge štejem zdaj že po principu: še enega do deset, pa potem še dva in še dva. Na enajstem gospe povedo, da le še dvakrat. Oporekam. Oporeka tudi možakar, s katerim ves čas tečem. Navsezadnje oporeka tudi garmin. Srečam Alekseja, ki se sprehaja. Mu pomaham, češ "Lahko tebi, ko je že vsega konec", pa pove, da sploh ne, da hodi poslednji krog. Prehitro je začel in je pregorel, bruhal, zadnji krog je šel zgolj zaradi "naše ekipe", sicer bi odstopil. No, to pa je duh tovarištva! Za tretje ekipno mesto na koncu. Na trinajstem vem, da bo šlo skozi brez hoje v klanec in tam okoli 4h. Gospe mi 14. krog skoraj prepovedo, češ da je že konec. Ni res. Z možakarjem se zaženeva v poslednji breg, preko poslednjih sončnih odsekov. Levo, desno, zdaj pa res konec.
4.04. Zadovoljna. In zmešana od vročine si zlivam vodo na glavo. Mucki je skoraj 20 minut pred mano. Kot ponavadi. Aleksej sedi v senci, čisto fuč. Tudi jaz sprva brez besed. Druščina v cilju pa bi se kar navdušeno pogovarjala. In to v ruščini. Vabijo naju na razno razne prireditve, na častne proslave veteranov 2. svetovne vojne, na vikende v hribe, na konjak. Krožim, da me ne bi popadli krči. Mater je vroče! Pijem, polivam se z vodo. Mucki in Natalija se pregovarjajo z organizatorji, ki slednje takisto niso pustili v poslednji krog, zame in spremljevalca pa trdijo, da sva šla enega preveč. Gospe so tako partijsko neomajne, da se celo nad Garminom namrdnejo. Ko se v debato vmešajo številni drugi, popustijo, Natalija pa oddteče še svoje zadnje tri kilometre. Za čisto vest, pravi. Sledi dolgo podeljevanje priznanj v razno raznih kategorijah, uro za nami je kake 20 udeležencev teklo še 21ko, tako da medaljo dobi skoraj vsak drugi. Darvinovo strogost zdaj preveva svečanost in s pripeto značko "Častnega sodelavca Ministrstva" nastopa in podeljuje.
Midve imava med tem že cel kup novih ruskih prijateljev in poln program doživetij za prihodnje baškirske dni.
No, pa se v tej centralni Rusiji vendarle dogaja še kaj dostojnega!
Vsem polube, vsem pozdrave!
