KRASTAČA
Bilo
je po radiu, včeraj v novicah,
danes
pa že na mnogih platnicah
revij,
ki poznajo stil in bonton:
Krastača
je odprla lepotni salon!
»Fej,
mar krastača?!
Želodec
se mi na glavo obrača,
če
le pomislim, da maže mi oči!«,
brž
se namrdne lisjakova hči.
»A
si predstavljaš,« kuna zavpije,
»da
ti na repu dlake navije?!
Kaj
takega najbrž nudi pokveka,
še
sama izgleda iz srednjega veka!«
Tedaj
debelajsa prileze iz mlake,
koralde
krasijo vse štiri ji krake,
šminka
brezhibna, kostim pa Dior,
krastača
postala prekrasen je stvor!
»No,
no, drage frajle, kje je glamur?
Stopite
iz svojih prašnih kočur!
Podajte
se z mano na modne revije!
Kakšne
pa ste: mozolji in strije!
Zato
naročite pri meni tretma,
vešča
sem vsega, kar rabi gospa,
v
mlaki se najde čudežna zel,
čez
zimo pa nudim blatno kopel!«
Prišla
je zima – čas praznovanj,
hotele
so frajle podobo iz sanj,
drle
so množično v lužo bogato,
a
našle so le konzervo in blato.
VOLK
Pod
smreko ždi užaljen volk,
obdaja
ga namrdnjen molk.
V
kislo šobo vleče lica
nepopisna
mu krivica.
Zbirajo
se spet pri skal'ci
sami
podli izdajalci:
jelen,
srna, zajček, ptička –
ljubko
spremstvo za Božička.
Volk
pa le drugam naj gre,
češ
da bo pojedel vse:
krvoločni
bes, hudir
res
ne sodi k njim v špalir.
On
pa kar naprej trpi,
storž
med tacama drobi,
skrušen
v gube dve poseda –
Božiček
takšnega zagleda:
»Dobro,
volk, pa pojdi z nami!
A
pazi, da te ne premami
zajčka
bedro, srne krača –
sprevod
smo mičen ne jedača!«
Volk
poskoči. Svetla sreča
sede
mu na siva pleča,
vmeša
se med božji mir
požrešna
krvoločna zver.
Z
Božičkom stopijo v pohod
volk
in dobrih src sprevod:
ptička
poje, sonček sije,
novoletna
radost klije.
Vse
tako je brhko milo,
da
še volka je ganilo,
že
skoraj v prsih zadrhti,
a
zajček mu pod nos diši.
»Kaj
zato?! Krepost naj vztraja!«,
volka
žlahtni duh navdaja,
a
duh je eno, ni žival,
da
bil pod kožo bi krvav.
Krvav
je volk in silno lačen.
Njegov
obraz postaja spačen,
za
hip okleva, zbere sapo,
potem
pa urno stegne šapo.
Zgrabi
zajčka surovina,
brž
vzame ga strmina,
že
izgine v tihi mrak –
hinavski
prevarant, prostak!
Ustavi
se na dnu kotanje:
kot
bi zaživele sanje,
stisne
zajčka zver za vrat,
a
zajček, čudež!, ni kosmat.
Volk
ga stisne še pri strani,
zajček
pa se sploh ne brani,
grize,
praska volk ihtavo,
naposled
zajčku snede glavo.
O,
to pa ne!
Zajček
že ne sme umreti,
zato
je treba razodeti:
Volk
čepi, debelo gleda,
spet
užaljen v gube seda,
visi
papir mu strgan z brade,
saj
bil je zajec iz čokolade!
PRIKAZEN
Prikazen
se plazi skoz' gozd, čez drevesa.
Prikazen
prihaja k ribniku pit.
Gola
in bleda kot brez telesa
vrača
se v dom skrivnosten in skrit.
Prikazen
je tiha in nema kot duh.
Ko
druga al' tretja ponoči odbije,
prikazen
potuje neslišno kot puh,
ki
siplje se s krošenj, da jo prekrije.
Prikazni
boji se ves gozd in ves gaj.
A
mar ni nikomur za kruto resnico,
da
v času temé, ko bil je še mlaj,
lovci
so slekli kuno zlatico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar