ponedeljek, 11. maj 2015

Vipavskih 50




Mucki se je strinjala, da greva v Vipavo. Tako za trening, na en sprehod. Petdeset kilometrov ne bo niti preveč ne premalo. Ravno prav. Povedala sem ji, da bom malo tudi laufala, no, ja, malo lahko, je rekla nazaj in že sem jo uzrla, kako jo s tistim porogljivim korakom, kot da ne bi delala nič, privzdiguje v klanec, jaz pa se zadaj dušim.

Potem sva se skregali. Za kakih pet minut. Ker nisem bila nič kaj navdušena, da tečeva skupaj, saj gre pri tem za en navaden moralni, sploh pa fizični, mazohizem. Ponavadi ravno takrat, ko se jaz priplazim na kak breg in pljuvam pljuča, ona stoji tam že vsa naveličana in prezebla, pove, da se danes še zadihala ni, fotografira moj kolaps, pogosto pošlje kak služben mejl, včasih zapleše kaj baletnega, predvsem pa veliko govori. In pričakuje odgovore daljše od enozložnic in medmetov. Če jih ni, naprej sprašuje, zakaj neki sem tako redkobesedna, je mar kaj narobe. Terja pojasnila in me nejeverno gleda. Redko je empatična, ker pravi, da tudi njen trener v Rusiji nikoli ni bil, da tak pristop človeka pomehkuži in da dokler ne omedlim, je še vse v redu. Ji ne zamerim. Ker sem sama sebe pregovorila, da za tem tiči zgolj kup dobrih namenov, da jaz o motivatorstvu pojma nimam in da sem obremenjena s subjektivno situacijo. A nenehno lahkotno poskakovanje in pasje tekanje sem ter tja včasih vendarle nekoliko omaje sicer jekleno vero vase, zato bi kdaj tekla tudi sama. Da imam sploh občutek, da tečem.

Mucki sem vse to pojasnila, pa je bila mnenja, da pretiravam. Da obljubi, da bo res tovariška, da bo morda kaj odplesala, s pogovori pa me ne bo obremenjevala, mogoče na postojankah, saj je vendar lepo biti družaben. Prav. Ko sva v petek sedeli v gostilni in so naju pikali komarji, sem ji celo verjela.

Tisti večer sva spali pri Romanu nasproti vipavske vojašnice. Nočitev je pri enemu izmed svojih bratov organizirala Juditka iz službe in v sila nobel opremljeni graščini me je imelo, da bi lebdela. Da le ne bi česa oskrunila s svojim mimohodom. Spali sva pri odprtem oknu in Mucki je ob zvokih noči pripomnila, da je kot na morju. Le morja ni.

Ob petih sva se pridružili pticam. Čisto potihem, da ne bi zbudili družine. Pozajtrkovali sva skledo vsega mogočega in neverjetno zdravega in Mucki je ob tem opazila, da je ogromna ura, ki je krasila brezmadežno steno, morda malo postrani. Za kak milimeter. Jaz sem opazila, da je zunaj oblačno in ko sem pospravljala stvari v avto, se je na hitro vlilo. Ravno toliko, da me je zavedlo v veselje in skoraj bi izpadlo, da blodim, saj o kakem dežju ni bilo več niti sledu, ko je ven pokukala Mucki. Še oblaki so se pričeli razkrajati in postalo je jasno, da je šlo le za hipno jutranjo slabost. Fak, vroče bo že prav kmalu, sem rekla Mucki, ko sva z vrečami za v cilj kot kaka zgodnja komunalca korakali skoz Vipavo. Pa je bil zanjo to zgolj podatek, kaj več čustev nanj ni vezala. Vročina zares bremeni le mene. Na vročini otrpnem. V telesu imam očitno nekaj pokvarjeno, mehanizem za termoregulacijo deluje zgolj pri nižjih temperaturah, pri višjih zariba. Tudi veselje do giba me mine, ko mi na glavo sveti sonce in takrat se v meni obudi talent za meditacijo. Tisto nepremično, ki tolerira le ritmično pomikanje roke k ustom. Ne visoko frekvenčno, dovolj je na nekaj minut. Zato tekanja v soncu poleti čisto zares ne maram.

Prišli sva pred šolo na zbirno mesto. Od tu so nas odpeljali v Brje. Na štart. Obvezne opreme, katero sem si izpisala iz neta, se jo za vsak slučaj naučila še na pamet, predvsem pa skrbno zapakirala v nahrbtnik, ni gledal nihče. Vladalo je zgolj prešerno vzdušje s ščepcem predtekmovalnega popra. Nekaj ljudi sva poznali, nekaj le na videz. S temi prvimi smo naredili rožo iz copat, ki se je Igorju zdela imenitna. Potem smo naredili še eno, da je Mucki zamenjala modro nogo z zeleno. Teče namreč v reklamnih čevljih Altre, v dveh različnih, k sreči le po barvi, se mi zdi. Potem smo mencali in čakali, da bo ura osem. Vrtela se je spodbudna glasba in organizatorji so pripovedovali vse sorte, največ v slovenščini in italijanščini, malo tudi hrvaško. Gospa iz občine je imela govor, ki ga je zaokrožila v enem stavku. Dobrodošli v prelepi deželi vina, ali nekaj takega, je povedala jedrnato in požela bučen aplavz. Zdelo se je, da se je čas zavrtel hitreje in že je možakar odšteval in že smo od pet prišli do ena in že smo šli.




Jaz povsem obvladovano v prijaznem drncu. Mucki je bila po petih minutah še poleg, po sedmih že kak meter naprej, zgolj zato, da je prehitela, je povedala. Po dveh kilometrih sem se odločila, da je atmosfera nekam tiha in pusta in da bom poslušala glasbo. Takrat se je Mucki namrdnila in videla sem jo zadnjič. Kasneje popoldne je povedala, da jo je moja ignoranca užalila, da si z mano ni mogla kaj več pomagati in pospešila je proti cilju. Me prav zanima, če je bil tisti prvi ducat dečkov, med katerimi se je gibala potem še slabih šest ur, kaj bolj zgovoren. Se bojim, da ne.

Tekli smo med vinogradi. Zdaj v vrh, zdaj v niz, trasa se je iz makadama spremenila v kolovoz, ta je zavil na ljubko potko, sem ter tja se je pojavil asfalt. Vinograde so menjali zdaj travniki zdaj gozdovi, nizale so se vasice, kužki so nas vzgojeno opazovali le z distance, sem ter tja je ploskala kakšna gospa, ves čas pa nas je spremljal razgled, precej lep, če si ga le opazil. Tekla sem in v daljše klance hodila, saj te je vendarle treba izkoristiti za počitek, to sem se končno naučila. Tekla sem in z vsakim korakom mislila na Juditko. Res, da je iz teh koncev, res, da smo v službi neke vrste družina, a tako rada je vendarle nimam, da mi ne bi šla iz glave. Nanjo je spominjal vsak korak, vsak premik desne noge je zbodel v kolku, da sem iskreno zaklela. V torek sem namreč na sestanku tima in skupine prav ležerno zleknjena na kavču poslušala novice, ko se je ne-vem-zakaj-že zvalila name in mi zapičila svoj komolec naravnost nekam v desni kolk, med pletež ključnih mišic in narastišč. Juditka, Vaše Visočanstvo, jo je zgovorno poimenoval Žan ob neki priložnosti, je gospa, ki že s svojo pojavo deluje vzgojno. In ves ta pedagoški masiv se je zdaj valjal po mojem kumrnem telescu, da sem kar zarjula. Vaše Visočanstvo pa se je le krohotalo in jelo pripovedovati, da na tak način kroti mularijo, ni čudno, da se ga bojijo. Vsekakor upam, da tegale ne bere kakšna inšpekcija, mene je namreč poškodovalo.

A računala sem, da podplutba ne bo usodna. Po neki laični logiki sem upala, da bo z ogrevanjem bolelo vedno manj, saj poškodba ni pridobljena s tekom, jaz pa bom od Visočanstva še ta teden terjala odkupnino, ki ne bo poceni. Tako sem se tolažila. In tuhtala, kaj vse me še boli. Le opeka iz neverjetno zdrave hrane je ležala v želodcu in se sladkobno spahovala, ostalo je delovalo brez posebnosti. Če ne bo hujšega, sem si mislila, opeko lahko v skrajnem primeru izbruhnem. Samo počakati moram tja do dvajsetega kilometra, takrat bo gotovo nastopil kak preobrat, najbrž na bolje, pa ja ne na slabše, če že zdaj ni prav v redu. Takole sem prebirala misli, sicer pa sem le tekla. Zdaj za roza punco, ki se je tako nezgrešljivo svetila, da so drugi smerokazi postali nepomembni. In tako smo zašli. Ona in še dva fanta nekoliko spredaj. Glede na moj stil zadnjih mesecev se je to tudi spodobilo. Vsak, ki je v njem le kanček pustolovstva, se mora vsaj čisto malo zgubiti. Poleg tega se je bojda vsake toliko koristno vprašati, kdo sem, kje sem in kam grem. Človeka predrami iz otopelosti in mene je nedvomno. Šibala sem nazaj v klanec kot furija, k sreči ne daleč, ravno prav.

Potem sem zanalašč pospešila, saj sem imela občutek, da so me v teh nekaj minutah prehiteli vsi. V breg pod Štjakom sem zagrizla srborito. In lopnil me je prvi krč. Čisto bežno in narahlo, a nezgrešljivo. Wrestling poškodba še ni obmolknila, opeka se sploh še ni razgradila, pa že tole. Saj ne morem verjeti, in to ne v meča, pač pa v piščal. Neumno, tam niti poštenih mišic ni. Morda pa ravno zato. Za spoznanje sem upočasnila, tako ali tako gre v klanec, v klanec lahko počivam. In bilo je bolje. A le da sem stopila kako drugače, da me je kaj spodneslo, me je že zategnilo. Spredaj in v prste na nogi. Tako skrajno trapasto. Ignorirala sem, pogoltnila tri bazične tablete, te bi morale biti ravno za to, in srboritila naprej.
Na postojanki v garaži bi se kar usedla za mizo in terjala pogrinjek s svečo, če bi le imeli juho. Koprnela sem po nečem slanem, a nič takega ni bilo v ponudbi, zato sem šla. Glavno, da pridem v Podnanos, potem bo dolg počitek na gor, sem si mislila in se pomikala. Tablete so očitno delovale, da še vem ne, kako sem prišla na Sveti Socerb. Juhe tudi tam niso stregli in zavila sem proti dolini. Brez pretiravanj, zdaj celo malo z užitkom. Večinoma sama.

V Podnanosu so ob enajstih zalaufali savno. In pomislila sem, da v takem se mi pa res ne ljubi, zakaj že bi se naprezala, in prišpancirala sem do postojanke na vznožju. Tam sem dotočila kamelo, vse ostalo bi bilo že navadno ubiranje, zato sem precej zakorakala v breg. Gozd je s svojo senco ustvarjal znosne pogoje, jaz sem doprinesla z umirjenim tempom. En sam oddih bo zdaj tole, sem si mislila, in da se ne bi do konca dolgočasila, sem sklenila prebirati sms-e, ki so me čakali že od jutra. Urša in Andreja sta želeli obilo užitkov, Špelina ekipa trojk pa je obljubljala ledeno mrzel pir. Čez nekaj ur. Ne enega ne drugega danes še nisem bila zares deležna, zato sem se veselila. Ta najboljše torej šele pride. Za enkrat pa so spet prišli krči. Ne prehudi, obvladljivi, minimalistični. Kar naj bojo, sem si mislila in drobila v breg.

Zdaj sem zagledala asfalt in izza ovinka se je kar na enkrat izluščila Tina. Čisto nenapovedano, v službi sva sicer skupaj, in ne bi si mogla sploh misliti, zakaj bi bila tu. A to niti ni bilo važno, razveselila sem se jo čisto iskreno in jo vprašala, če ima kakšno pivo. Ponavadi ga ima. Tudi tokrat, a ga bojda ni smela ponuditi. Ne bi bilo po pravilih. Ponudila mi je sendvič, pa bi se mi najbrž zalepil v usta, zato sem si zlila vodo na glavo in šla naprej. Da je Mucki sto let pred mano, je še rekla in odvrnila sem, da normalno, da je. Potem je bilo čvekanja dovolj. Kmalu sem ujela gospoda, ki je prej nekomu ponujal minerale. Jaz bi jih v tem trenutku vzela s ponižno hvaležnostjo, a jih je že pomalical. Bo šlo pač brez, sem si mislila, počasi, kot na kakšnem pohodu. Sploh pa, če nekako nadziram korak, ni nič hudega. Hej, še opeke, se mi zdi, ni več, pa tudi kolk je zamrl in Visočanstvo je potonilo v pozabo. Zdaj zdaj bo napočilo »obilo užitkov« in morda izza kakega ovinka pokuka še Drejka Team, kot je namigovala Urša, in Drejka Team ima s seboj najmanj gajbo pira in me prav briga, če ni dovoljena. Če bom deležna še tega, me lahko kar raznese od silne radosti. Tako sem si za enkrat samo mislila in drobila naprej.

Dohitela sem fantka. Glasbe že zdavnaj nisem poslušala več, s svojim poskočnim ritmom je le motila mojo preudarnost, zato sva pokramljala. Da je od tukaj, sem uganila in da ponavadi tole teče, mi je povedal. Verjamem, sem rekla, ampak ponavadi pred tem za tabo ni tridesetih kilometrov, sem še dodala in strinjal se je. Potem mi je povedal, da bo čez nekaj metrov koča, kar me je presenetilo, saj sem pričakovala šele tisto pri anteni. Res je bila. Med drugim polna soli in paradižnikov, da bi lahko zmešala solato. In ko sem prvo lizala z dlani, da bi si kdo mislil, da bom potem zvrnila še glaž tekile, me je pocukal Marko. Mislim, da je nekje s Podnanosa, sicer pa sva pred leti skupaj lezla na Pik Lenina in se imela sila lepo. Zdaj je pomagal na postojanki in imel je bergle. Operiral je kolk, je povedal, jaz pa sem mu odvrnila, da sem to storila že takoj po rojstvu, naj ne skrbi, čez slabih štirideset let bo lahko z lahkoto tekel tale krogec, če se prej nanj ne bo vrglo Vaše Visočanstvo.

Čas je bil, da grem in prilepila sem se za drugega fantina. Šla sva, se mi zdi, ravno prav hitro. Postajalo je sveže in krčev ni bilo več. Radost je vse bolj stopala v ospredje. Sopotnik bi me spustil naprej, pa sem mu povedala, da se šlepam, sploh pa je klanec za počitek, če tega še ne ve, šibali bomo kasneje. Odvrnil mi je, da je na takem teku prvič, če sem jaz tudi, pa sem mu rekla, da ne, da sem bila še na kakšnem drugem, recimo na »štirih občinah«, tega gotovo pozna. Potem sem mu rekla, naj ne skrbi, da je vedno lahko še slabše, naj si samo predstavlja, kako bi se počutil, če bi bilo za njim petdeset kilometrov več. Potem nisva več veliko govorila, gledala sem razgled in rob dolge planote, ki se je počasi, a neizogibno bližal. Ko je zagledal anteno, je sopotnik pospešil, meni še ni pasalo.

Pri koči se je nekaj zgodilo. Takšne stvari se lahko zgodijo le na dovolj dolgih tekih. Na petih kilometrih je ves čas lahko le sranje, pri daljših razdaljah pa se menjajo dobri in slabi trenutki. Le potrpežljiv moraš biti. Spet sem se krepko posolila, spila kozarec, dva, si napeljala glasbo in se pognala v dir. Kot da bi ta trenutek šele začela po kakšnem krepčilnem, profesionalno vodenem ogrevanju. Za mano je zarjovel »X« in skočil v grm kot lev za gazelo, jaz pa sem si mislila, da me prav nihče ne bo ulovil, tudi on ne, on pa sploh ne, saj tale dodaten kromosom govori o tem, da ga vodijo čisto druge stvari in ne ledeno mrzel pir, kot mene že nekaj časa.

Stezice nanoške planote so kot nalašč za tek in goltala sem jih s prvinsko naslado. Zmanjkalo mi je vode in crknila mi je ura, a me ni brigalo niti malo, grizla sem klance in si mislila, naj kar bodo, naj bo zanalašč še kakšen več, zdaj se meni dogaja le »obilo užitkov«. Bila sem sama, sem ter tja sem koga obšla, pozdravila sem ga kot tovariša na poti, potem pa se spet zatopila v zamaknjeno obilje. In končno se mi je zdelo, da sem lahko tudi hitra. Še dobro, da ni bilo zraven Mucki, saj v resnici morda sploh nisem bila in bi ona zraven odgovorila že na vse mejle v treh jezikih. Potihem sem sicer upala, da kje uzrem Uršo in Andrejo, zdaj bi res pasali zraven, in gotovo bi me napojili s čim žlahtnim, a ju žal nisem. Tudi oni sta imeli povsem nenačrtovano težave z vodo tako kot trenutno jaz, le da je bilo v njunem stanovanju le te preveč in ne premalo kot v moji kameli. Škoda, da je voda tako neenakomerna razporejena, da nam prekriža načrte.

Marjana sem srečala tik pred spustom. Da je imel takšne krče, da se je kar zleknil, mi je povedal. Mene je bilo o mojih bežnih sram razlagati. Skupaj sva skakljala v niz po kamenju in kramljala. Čutiti je bilo, da sva vedno bližje savni in topel fen je vedno bolj pihljal. Na razgledišču sem mu predlagala, da poletiva. On je to storil po stezi, jaz za njim s padalom.

Z vajeti sem se spustila šele zadnjih nekaj metrov v cilj. In verjetno je že prav tako, da se stvari končajo takrat, ko je najlepše.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici