Ali veste tisto, ko te vrste
ptice iz domače reje tupo bolščijo predse, z nekakšnim hipnotičnim pogledom otresajo z glavico, sem
ter tja kaj pobezajo po tleh in zenovsko spustijo kakšen zategnjeno pritajen
zvok? Ob tem so bržkone prestavljene v ono drugo, vzvišeno dimenzijo, saj
opisano stanje lahko kar traja in traja. Vse dokler ene izmed njih ne pograbi
vznesenost in zategnjeno pritajen zvok pridobi na jakosti, ritmu in vsesplošni
evforičnosti. Temu sledijo pripevi vseh ostalih, bolj po inerciji, brez
posebnega uvida, da se oblikuje celovit in temeljit džumbus. Nato pa spet vse
katarzično potihne in se zabulji.
Nekaj takega se dogaja
marsikdaj. Bati se je, da večino-kdaj. In zdaj spet. V tem primeru bi sicer
lahko rekli, da komaj omembe vredno, a dovolj, da me prekleto moti.
Ste gledali Preverjeno
prejšnji teden? No, jaz ga nisem. Pa so me opozorili. In sem pogledala za
nazaj. Ker sem se začutila vsaj malo vpleteno in ker sem, kot se je izkazalo,
vpletena še bolj. Se razume, kot zaposlena v enem izmed takih zavodov, o
kakršnih je šla beseda, posredno, preko splošne naravnanosti in javnega mnenja,
ki ga (tovrstni) novinarski prispevki ustvarjajo.
Spet, se pravi ne prvič in,
glede na senzacionalistično hvaležnost tematike, nikakor tudi zadnjič ne, so se
razgovorili o vzgojnih zavodih. Natančneje o mladinskem domu, a to niti ni
važno. Gledalcu ostane v spominu zgolj mesto, kjer živijo otroci, ki so zaradi
nevzdržnih družinskih razmer že tako veliko pretrpeli, so za marsikaj
prikrajšani, največje zlo, pa se jim godi v eni izmed srednjeveških ustanov,
kamor so po sili razmer nameščeni. Naj omenim, da se o taistih otrocih govori
tudi kot o delinkventih, prestopnikih in barabah. V kakšnih drugih kontekstih.
Pač, glede na namen prispevka.
Tedaj pa poročilo govori o
razprtijah med vodstvom in zaposlenimi, o domnevnih šikaniranjih, nikakor ne
izpusti seksualnega trača ali dveh in seveda zaigra na struno »za otroke gre«,
ki ob vsem tem trpijo posredno, pa tudi kakšna neposredna tortura se hitro
najde.
Kaj se grejo v tistem
kolektivu, po pravici rečeno pojma nimam. Gotovo nič kaj prijaznega, če so si
omislili vseslovenski medijski performans. In iz prve roke se lahko le
strinjam, da so konflikti med vzgojitelji za otroke približno toliko
blagodejni, kot so konflikti med katerimikoli otroku pomembnimi odraslimi, ki
zanje skrbijo. Tudi med starši. A to je že bistveno manj privlačna tematika, pa
še običajna je. Strinjam se tudi, da bi kot strokovni kader morali zagotavljati
profesionalnost, človeški faktor, ki je z našim poklicem visoko prepleten, pa
karseda minimalizirati. V tem smislu sem bila zgrožena tudi jaz sama, a
naslednjega dne še toliko bolj.
Kajti: kaj je tokratni
kokodajs doprinesel? Kolektiv naslednjega dne najbrž ni zaživel v ljubeznivi
spravi. Tudi tista vzgojiteljica, ki naj bi živela z bivšim gojencem, po vsej
verjetnosti ne guli cerkvenih klopi v bogaboječi spovedi. Nizki udarci bodo
leteli še naprej, zdaj verjetno še bolj. In mulci bodo dalje pričali zdaj proti
temu, zdaj proti onemu vzgojitelju, odvisno, kdo bo tisti teden bolj siten in
bo bolj natančno bdel nad opravljanjem domačih nalog in gospodinjskih
dežurstev. Kar pa naj bi bilo njim v toliko opevano dobrobit, karkoli že to je,
pa se ne bo zgodilo.
Kar se dejansko potem je zgodilo,
so nova zgražanja nad zlohotnostjo in nečloveškim ravnanjem vzgojnih zavodov,
vseh po vrsti, in katarzični vzdihljaji: »Saj smo ves čas vedeli. Hudič se
skriva tam, pri nas že ne. Zaupati lastnega otroka tem norcem? Naj raje ostane
doma, bo vsaj vedel, zakaj jih je fasal.«.
To pa, navsezadnje, tudi ni nič
novega. Me pa vedno znova razkuri.
Kaj ko bi se enkrat kokodakalo
raje o tem, da se že več mesecev vnaprej po osnovnih šolah pišejo peticije
proti sprejemu desetletnega otroka, ki je že tako veliko pretrpel in bil za
marsikaj prikrajšan, še predenj je tega otroka kdorkoli sploh videl?
Pa o tem, kako v šoli v naravi
ni postelje za otroka, ki se je vpisal na šolo nedavno. A ja, pa iz vzgojnega
zavoda je. Prispevek bi se celo lahko končal tako, kako vzgojitelji s tem
otrokom v šolo v naravo vendarle gremo in spimo v šotoru v šavju. Tukaj bi se nemara
lahko našel celo kakšen sum na spolni škandal, čeprav se sama tega nisem domislila.
Bi bila pa gledanost.
Pa o obiskih v bolnicah. Ne,
ker si v službi, ampak ker se ti to zdi človeško. O kriznih intervencijah. To
je o tem, ko se od doma ob poljubni uri pelješ ponj na drug konec Slovenije. Ko
se ti po epizodi bluzenja končno javi na telefon in koleba med zadnjimi kriki
upora in popolno ranljivostjo, ti pa kolebaš med tem, ali bi ga orošenih oči
objel, ali namlatil. Pardon: če bi bil seveda tvoj. Ali: vsaj tvoj.
O krčevitem prepričevanju teh
in onih ustanov, da le dobijo še eno šanso. Zastavljanju lastne besede, saj
včasih je vse drugo zgolj oteževalna okoliščina, da v resnici niso hudobni, le
prestrašeni, izigrani in naveličani brezizhodnosti, ki jo ustvarja širši družbeni sistem.
O tem, da se kdaj smejimo. Do
solz. Da si še leta potem pripovedujemo anekdote drug o drugem. S primerno mero
naklonjenosti in humorja na lasten račun. Da včasih kar ne bi šli domov. Niti mi,
niti oni, naši mulci. Tako luštno nam je.
O zbiranju materialnih in
nematerialnih donacij, kar tako na svojo pest, preko fejsbuka. Zanje in da
uresničimo cilje. Recimo kupimo čevlje tem, ki gredo peš iz Kranja na morje, da
ne gulijo že tako pošvedranih približkov »all-stark«.
Recimo, da bi naredili
prispevek, nemara celo oddajo, o tem, kako hodimo na morje. Če že nič drugega
ni dovolj pomembno. Sto petdeset kilometrov, v petih dnevih bojda zadostuje.
Okoli Triglava, morda celo malce čez. Saj je vseeno, če to z »najvišjim vrhom«
ni res, se pa bolje sliši in zadnje čase uspešno žanje sloves.
Če bi mogoče pa le naredili
enkrat oddajo o nečem dobrem.
Pa ne bom zaradi tega nič raje
hodila v skupino. Še vedno bom kdaj v nemiru napol prebedela noč, v pričakovanju,
da spet skupaj z mulci uresničimo cilje, vsakodnevne, ali tiste »sto in
več-kilometrske«. In še bojo dnevi, ko se bom spraševala, zakaj že mi je tega
treba in bom dihala sila globoko, ko se bom počutila nič drugače kot žrtev
neštetih nategov iz vseh strani. In bom užaljena, ker kolegice Juditke ne bo na
obvezni tedenski sestanek, a v resnici le zato, ker imam kolege tako zelo rada.
Kmalu potem pa si bo prav ta Juditka iskreno prislužila opazko: »Pismu, si ti
smotana!«, ona pa bo odvrnila v svojem stilu: »Ja, pa še bolj bom!«.
Oddaja ne bi bila zame in ne
za publiko.
Pač pa za naše mulce. O njih
samih in o tem, kdo resnično so.
In o tem, kar resnično šteje.
Pa četudi večina niti ne bi
vedela, zakaj kokodajsamo. In četudi bi se večina potem prav kmalu zenovsko
zabuljila nazaj v svoj košček sveta.
Vsem polube, vsem pozdrave,
Cici
