Pridem jaz iz Baškirije. In se potuhnem. Kajti po tihem me
je sram, ko sopihajoč grizem klance nad Kamniško Bistrico in Pokljuko, med tem
ko drugi kar frčite prek Grintavca. Pa se domislim, da stisnem še eno lepo,
nočno, saj je luna polna in čez polja se v mraku vleče prijeten hlad. In velja
jo omeniti, saj je bila res lepa.
Štartam LJ-Center, po Celovški ob 21.30. Na živce mi grejo luči in avtomobili in sploh tek po Celovški. Pa se tempo imam ravno okoli 6, kar je kot nalašč za vse rdeče. Pod Šmarno goro se že vidi, da je luna debela in lučke ne bo potrebno šraufati na glavo. Od Pirenč zavijem proti Smledniku in svet se čisto umiri. Luna srebrno nažiga prek livad tako močno, da lahko lovim svojo senco. Poslušam tole:
http://www.youtube.com/watch?v=bO0PMclabt4
... in občasno zaplešem v svoji "diskoteki". Od Smlednika naprej se nizajo vasice in druščine pljuckajo pivo. Seveda jih zabavam v svoji baškirski tekaški kikli. Nekaj komentirajo, pa jih ne slišim, saj se mi ravno rola:
http://www.youtube.com/watch?v=rtVGCRpyGvA
V Kranj pridem malo pred pol nočjo. Zavoham Savo pod delavskim mostom; zavijem na ta staro cesto, od tam pa vzdolž železnice do Škofje Loke. Vode v kamelci mi zmanjkuje. Klinac, si mislim, bom pila dokler je, potem bo pa že kako. Med koruzo se izrisujejo negibne silhuete srn, ob cesti kot tigri v zasedi prežijo mucke, nekaj košatega podolgovatega mi prekriža pot. Hej, pa saj bi ponoči lahko vozili turiste na safari!
In poslušam tole:
http://www.youtube.com/watch?v=d80o6uTNoPI
Luna pa se še kar šopiri ... Malo pred Škofjo Loko mi zmanjka vode. No, fak. V industrijski coni oprezam za kako odprto beznico. Pa saj delavci bi pa morali imeti pajzl, da se odžejajo! Ga nimajo. Ali pa ga ne najdem. V Suhi prečkam Soro. Z žejo je velika kriza. Usta se limajo, gel se mi gnusi. Kukam na vrtove, če je kje kaka pipica. Tako na hitro, s ceste je ne najdem, pobližje pa se bojim pošariti, da me ne bi kdo narobe razumel. Hja, če bo takole, je prva voda zagotovo šele v motelu Medno. O jeba, komaj se premikam. Meča me pečejo, kot bi gorela, vse me boli. Dovolj je. Gledam garmina, mater, vlečem se tam okoli 7min km. Kr neki. In takole se do Mednega. Sem si pa spedenala zabavo. Zarola se mi tole:
http://www.youtube.com/watch?v=ADP65wbBUpc
... jaz pa si mislim, jebi se. Zdi se mi, da sem rekla že napol na glas, "o dej pliz, vsaj mal vode", ali pa je le tako ostalo v spominu, ko se pred mano pojavi cisto pravi izvir. Nekje v Gostečah je bilo to, ali pa nemara Draga, ne vem, se ne spomnim. Voda baje se za v čevelj ni dobra, tokrat pa se je razveselim bolj, kot sem se kdajkoli veselila piva. Prisesam se na curek. Pojem gel in se naprej sesam. Napolnim kamelco, pa še enkrat splaknem usta. Ej, čisti čudez. Ma, res ne bi verjela, če se mi ne bi ravnokar dogajalo, ampak tečem kot prerojena, tam okoli 5.45. Nič več ne boli, a je to možno? Medno je kar naenkrat čisto blizu. Čez Stanežiče zadžuskam z Denis i Denis
http://www.youtube.com/watch?v=1tqir1T1Eb8
... in če bi bil kdo poleg, prisežem, da bi se spogledovala! V Ljubljani sem kmalu. Malo pred tretjo je Celovška prazna. Luci zaslepijo luno, zdi se mi, da ves čas sveti zelena. Ali pa mi je vseeno. Po 5. urah 45 minut sem v centru. Doma. Za mano je 56 km poti v krasni noči. Potem ne morem spati in jem sendviče, ko se dani.
Nekaj pač moraš početi.
Vsem polube, vsem pozdrave!
Štartam LJ-Center, po Celovški ob 21.30. Na živce mi grejo luči in avtomobili in sploh tek po Celovški. Pa se tempo imam ravno okoli 6, kar je kot nalašč za vse rdeče. Pod Šmarno goro se že vidi, da je luna debela in lučke ne bo potrebno šraufati na glavo. Od Pirenč zavijem proti Smledniku in svet se čisto umiri. Luna srebrno nažiga prek livad tako močno, da lahko lovim svojo senco. Poslušam tole:
http://www.youtube.com/watch?v=bO0PMclabt4
... in občasno zaplešem v svoji "diskoteki". Od Smlednika naprej se nizajo vasice in druščine pljuckajo pivo. Seveda jih zabavam v svoji baškirski tekaški kikli. Nekaj komentirajo, pa jih ne slišim, saj se mi ravno rola:
http://www.youtube.com/watch?v=rtVGCRpyGvA
V Kranj pridem malo pred pol nočjo. Zavoham Savo pod delavskim mostom; zavijem na ta staro cesto, od tam pa vzdolž železnice do Škofje Loke. Vode v kamelci mi zmanjkuje. Klinac, si mislim, bom pila dokler je, potem bo pa že kako. Med koruzo se izrisujejo negibne silhuete srn, ob cesti kot tigri v zasedi prežijo mucke, nekaj košatega podolgovatega mi prekriža pot. Hej, pa saj bi ponoči lahko vozili turiste na safari!
In poslušam tole:
http://www.youtube.com/watch?v=d80o6uTNoPI
Luna pa se še kar šopiri ... Malo pred Škofjo Loko mi zmanjka vode. No, fak. V industrijski coni oprezam za kako odprto beznico. Pa saj delavci bi pa morali imeti pajzl, da se odžejajo! Ga nimajo. Ali pa ga ne najdem. V Suhi prečkam Soro. Z žejo je velika kriza. Usta se limajo, gel se mi gnusi. Kukam na vrtove, če je kje kaka pipica. Tako na hitro, s ceste je ne najdem, pobližje pa se bojim pošariti, da me ne bi kdo narobe razumel. Hja, če bo takole, je prva voda zagotovo šele v motelu Medno. O jeba, komaj se premikam. Meča me pečejo, kot bi gorela, vse me boli. Dovolj je. Gledam garmina, mater, vlečem se tam okoli 7min km. Kr neki. In takole se do Mednega. Sem si pa spedenala zabavo. Zarola se mi tole:
http://www.youtube.com/watch?v=ADP65wbBUpc
... jaz pa si mislim, jebi se. Zdi se mi, da sem rekla že napol na glas, "o dej pliz, vsaj mal vode", ali pa je le tako ostalo v spominu, ko se pred mano pojavi cisto pravi izvir. Nekje v Gostečah je bilo to, ali pa nemara Draga, ne vem, se ne spomnim. Voda baje se za v čevelj ni dobra, tokrat pa se je razveselim bolj, kot sem se kdajkoli veselila piva. Prisesam se na curek. Pojem gel in se naprej sesam. Napolnim kamelco, pa še enkrat splaknem usta. Ej, čisti čudez. Ma, res ne bi verjela, če se mi ne bi ravnokar dogajalo, ampak tečem kot prerojena, tam okoli 5.45. Nič več ne boli, a je to možno? Medno je kar naenkrat čisto blizu. Čez Stanežiče zadžuskam z Denis i Denis
http://www.youtube.com/watch?v=1tqir1T1Eb8
... in če bi bil kdo poleg, prisežem, da bi se spogledovala! V Ljubljani sem kmalu. Malo pred tretjo je Celovška prazna. Luci zaslepijo luno, zdi se mi, da ves čas sveti zelena. Ali pa mi je vseeno. Po 5. urah 45 minut sem v centru. Doma. Za mano je 56 km poti v krasni noči. Potem ne morem spati in jem sendviče, ko se dani.
Nekaj pač moraš početi.
Vsem polube, vsem pozdrave!
