Ideja o tem teku je najbrž povezana z dejstvom, da sem prav takšno pot prehodila nekoč pred davnimi leti, nekje v srednji šoli, ko sem se prvič sama podala v hribe. Seveda v treh dneh. In takrat enkrat sem tudi srečala tipa, ki je na Doliču pritekel mimo mene v samih supergah, v gatah minimalkah, to pa je tudi vse. Se mi je zdel čisti car, pa sem imela rešpekt, da bi ga ogovorila, tako ali tako pa sem bila prepričana, da govori jezik iz vesolja.
Zdaj pa z Mucki splanirava to isto pot. Sva že tako nakladali po forumu, pa okoli prijateljev, da je bilo res treba nekaj narediti. In stvari so se to nedeljo končno poklopile. Najprej je seveda šlo vse narobe: Joško naju je zignoriral, Mucki se je iz Makedonije vrnila vsa zgarana dan kasneje (tj v soboto zvečer), jaz sem prav tako celo soboto vlačila mulce po hribih, tako da sva se našli šele ob 21h v Mojstrani. Obe čisto fuč. Hitro ugotoviva, da nisva postorili prav nič za polnenje zalog in da bosta tista dva sobotna sendviča čist premalo in se zapodiva iskat gostilno. V Mojstrani kriza. Končno najdeva štruklje v ta roza penzionu. In ko je le še čisto malo manjkalo, da le leževa spat, Mucki ugotovi, da je doma pozabila laufarski nahrbtnik in da brez njega ne gre. Odpelje se v Lj ponj in pride nazaj. Ura pol noči preč, ko zamiživa. Lažem: jaz malo prej.
Ob 3.30 mižanja konec, kljub temu pa štart šele ob 4.40, saj je kofe treba popiti v miru, fruštek pa se tudi spodobi. Tam pri tabli za Krmo se poženeva v lahen jutranji drnc, naravnost v temo. Kmalu me Mucki že kolne, saj sem zvečer vsa zalimana pomotoma zamenjala baterije v svoji svetilki (ki so bile čisto ok), njena pa je ostala prazna. Tako me ves čas žuli slaba vest in ji skušam čim bolj svetiti, da skoraj fašem heksnšus. Sova zlovešče uka in že sva v Krmi. V breg se zaženem, da me Mucki kolne zdaj zavoljo tega. Nekaj čez 6 poblisne dan, ob sedmih sva na Vratcih.
Prvo polnejnje zalog v Vodnikovi, potem pa v prekrasnem jutru šibava skozi Velsko dolino. V štirih urah sva na Hribarcah.
Meni se prismuknjeno smeji, kot se mi smeji vedno, ko je dan čudovit in tečem kot na krilih. Čez 5 ur pri koči na Sedmerih jeva palačinke. Do koče Na kraju gre gori doli in postaja toplo, a ravno prav. Tam spet kratek počitek, ob 12h odrineva proti Bogatinskemu sedlu. Odločiva se za zmernejši tempo, saj nama je jasno, da do cilja ne bi smelo biti težav. Kot šnirnc tanek gad se nama zvije izpod superge, Za lepočami splašiva košuto in kot bi mignil sva pri Krnskem jezeru. V breg Krna zagrizeva počasi, saj se opravljena pot že pozna v nogah. Splašiva ovce na vršnem pobočju in po 10h urah bruto stojiva na vrhu Krna.
Potem pa skoraj 2000m spusta. Jasno mi je, da bo to najbolj siten del poti. In ni prav nič drugače. Prisežem, da so Drežnico premaknili za nekaj kilometrov stran! Prikazovala se je, a znova in znova se mi je zdelo, da je še dlje in dlje. Noge so po goveje opletale in čuvali sva gležnje vse do asfalta. Le še rahel tekec po cesti do Kobarida ... Sumila sem, da se bodo noge dokončno uprle, a glej ga hudiča, po nekaj korakih so tekle, kot da ni nič. Spet se mi je trapasto smejalo, ko sem drobila proti Soči, ovinek ta lev, pa ta desen, most, Kobarid! In pivo, šnicli, nasmešek ene trikrat okoli glave, pa spet pivo za poplaknit. Nikakršnih bojnih ran, le ena sama avšasta radost.
Torej: vsega skupaj 13 ur bruto, okoli 11.30 neto. Garmin crknil pri Krnskem jezeru - do tam 41,5 km, 2991 višincev. Se pravi vsega skupaj je od oka okoli 55km in 4000m.
