PREK
PEŠČENEGA OCEANA
Lahko
bi se nama nohtalo in nama bi grozile ozebline. Lahko bi se krivili pod
dvajset-kilskim nahrbtnikom v redkem zraku nekega šesttisočaka. Lahko bi naju
bolel zob, imeli bi menstrualne težave ali migreno. Vse to bi se lahko
dogajalo. A midve sva zgolj korakali preko sipin, le s šestimi kilogrami
najnujnejše opreme, s kakšnim žuljem in črnim nohtom, petdeset stopinj pa je
blagodejno pojemalo v prihajajočem večeru. Res, da je bilo za nama že 150 km
puščave, a pred nama jih je bilo le še 110: V bistvu sva imeli še srečo!
Tekli sva po dnu nekega
davnega morja. Drobili sva valove rumenega peska, ki je vedno znova pogoltnil
najin korak, midve pa sva počasi, a neomajno požirali metre. In kilometre. In
milje. Minute in ure. In dneve. Vse do tistega poslednje stopinje, ki bo
premlela ciljno črto 260-kilometrske »Dirke po oceanskem dnu«.
»Ocean Floor Race« je ena
izmed številnih tekaških preizkušenj. Tistih preizkušenj, ki skušajo tek
vriniti na še tako nemogoče terene sveta: v džungle, med večni sneg in led, na
Kitajski zid, na letalo prek Atlantika, na stopnišče moskovskega ultra
nebotičnika, prek prelazov Himalaje. Ta poteka prek Bele puščave, nekje v
osrčju egipčanske Sahare. Poteka v »enem kosu«, kar pomeni, da mora tekmovalec
na enkrat premagati celotno razdaljo v časovnem limitu štirih dni. Seveda
počitek ali morebitni alternativni program med puščavskimi tvorbami, načrtovani
ali tisti malo manj, nista prepovedana, da le obideš vse kontrolne postaje. Teh
je bilo na trasi 10. In v oskrbi prekaljenih beduinov s terena, z mehkimi
penami pod prostornim šotorskim platnom, s težkimi dekami, ki pikajo in dušijo,
ozaljšane z mešanico vonja po kerozinu in Nescafeju so bile prijetno domačne, da
so zapeljale še tako tekmovalno srboritega tekača. Bile so kot enklave
življenja v okameneli pustinji, preko katere nas je vodila zgolj navidezna pot,
ki jo je narekoval GPS. Bile so nekakšen kupleraj, stik s človekom, odrešitev,
urgenca, spovednica, podporna terapevtska skupina … ali pa le privid v
neskončnem prostranstvu sipin. Prikazovale so se, včasih prav nič zares, drugič
trdovratno že kilometre vnaprej; izginjale so v razbeljenem migetanju dne ali v
nemi temnoti noči, pozabljene za hrbti tekačev, ki so stremeli naprej.
Sedemnajst se nas je podalo
skozi ta pripetljaj. Sedemnajst tako očitnih čudakov, da je bilo veselje. Nič
kaj slabše niso kotirali lokalni in angleški organizatorji s podporno ekipo
zdravnika plastičnega kirurga in dveh fizioterapevtov. Pa kajpada fotograf in
snemalec favorita iz Avstrije, ki sta poleg svojega varovanca rada posnela še
kakšne vzporedne vragolije. Nabrali smo se iz raznovrstnih dežel. Nekaj jih je
bilo iz Anglije in prav toliko iz Irske. Bil je Gunnar s Švedske, iz Rusije
Aleksander, pa še dve nevarno izklesani telesci, iz Belgije in Avstrije, in
midve – Cici in Mucki. Nekateri taki, ki so tekli že povsod, ki so marsikje
zmagovali in snemajo reklame za Asics in Red Bull. Drugi taki, ki so šele sedaj
kupili tekaške copate. Eni kmalu po operaciji hrbtenice, po poškodbah, ki naj
bi jih za vekomaj ohromile. Nekateri zdravo zaobljeni, drugi na meji
podhranjenosti. Uživalci prane in uživalci piva; fanatiki, flegmatiki in
hedonisti. Z razkošnim perjastim nakitom ali tekaškimi hlačami, priraslimi na
rit. In ko smo se od daleč ovohavali v mondenosti kairskega hotela, se nam še
sanjalo ni, koliko zgodb je na kupu in koliko jih bomo prav kmalu napletli.
Ravno sva zaključili
popoldne s pakiranjem desetih vrečk, kamor sva zložili vse energetske ploščice,
gele in napitke, pa baterijske in higienske vložke, nekaj rozin in kakšen
piškot, svežo majico in sveže gate. Vse to bo organizator po natančnem redu
razporedil na kontrolne enklave, tekmovalci moramo nositi le najnujnejše:
kalorično oskrbo za vsako etapo, vodo, topla oblačila, spalno vrečo, svetilko,
GPS in prvo pomoč. Vrečke so zato terjale natančno načrtovanje. Kot vešča
drogeraša sva sipali bel prah izotoničnih napitkov v majhne paketke,
preračunavali in prerazporejali do te mere, da sva izčrpani obsedeli zunaj ob
hladnem pivu, med tem ko je Chirstian nabiral poslednje kilometre na tekaškem
traku, Wanda pa si je ob bazenu prečesavala čez pas razrasle lase.
Naslednji dan so nas
odpeljali v puščavo. Petsto kilometrov južno, v oazo Bahrija, v penzion, kjer
smo bili najprej deležni kulinaričnega tretmaja, nato še kulturnega. Našlo se
je seveda nekaj mumij in par grobnic, ki smo si jih lahko očarani ogledali, Dia
- lokalni šef, zapeljivec, historik,
nemara le blefer - pa je dobil priložnost, da se izkaže v odličnem poznavanju
zgodovine in bogoslovja. Izkazal pa se je tudi kot precej dober poznavalec
tekaške nravi, saj je naposled zavil še v lokalno kolibo, kjer se je kupilo
ohlajen zlati napitek, po vsej verjetnosti edino tako v regiji, in druščina se
je precej razdelila v skupino tistih bolj ali tistih malo manj resnih. Kaj
kmalu so se očrtale podobnosti keltskega in slovanskega človeka, obsedeli sva v
frivolni družbi somišljenikov in nekega Arabca, ki je zavohal dobiček in
naročil kar cel kamion žlahtnih bidonov. Nad palmami oaze je v večernih barvah
ugašalo obzorje, mestece je pritajeno žuborelo, zaspano so godle kokoši in kak
črn plašč je neslišno zdrsnil prek ulice, ko smo se vračali mimo ruševin
nekdanjega umetniško-razstavnega prostora posteljam naproti. Jutri se naposled
prične dirka.
V tekmovalnem nemiru sem
spala slabo. Najbolje takrat, ko je bilo treba vstati. Ne, ni se nam mudilo. Po
zajtrku je bilo še obilo časa, da se pripravimo. Da zložimo vrečke na ustrezne
kupe, da s fizioterapevti koliko toliko ukrotimo že predhodne poškodbe, da res
natančno spakiramo vse potrebno. In to preverimo še enkrat, dvakrat. Da se
fotografiramo, da ponovimo uporabo GPS-a. Da kar tako poskakujemo na mestu. Ali
da se zabuljimo v točko.
Malo pred dvanajsto smo se
posedli v terence, da nas odpeljejo in odložijo sredi ničesar. Jutranjo kopreno
na nebu je že prežgalo sonce, ko smo brzeli v suhi nič. V širnem prostranstvu
smo se skoraj zaleteli, v nedolžnem dopoldnevu malodane stepli, nato pa zavili
spoti. Le slabo makadamsko sled je bilo opaziti, kjer so nas odložili. To je
bil štart. Zvalili smo se na plano, se pretegnili za ogrevanje, polulali,
nastavili GPS-e, nato pa sklenili krog, držeč drug drugega preko ramen. Padlo
je nekaj vzpodbudnih besed, še zadnji bojni krik in smo šli.
Bilo je vroče. In hladen
vetrc, ki je sem ter tja zapihljal, je radostil. Družba, ki se je sprva enotno
pognala v rahel drnec, se je razpotegnila, ostajali smo vedno bolj sami. Z
Mucki sva se dogovorili, da tečeva skupaj. Res, da je Mucki v vseh pogledih
bolj navita, v starem sovjetskem duhu na tekmah dobi spiralast pogled in se
zaveže zgolj cilju, a tokrat nisva imeli pojma, kaj naju čaka. Kaj se bo z nama
dogajalo na teh razdaljah, ob pomanjkanju spanca? Kaj če kateri odpove GPS, ga
izgubi? Kaj če se katera poškoduje, če jo piči strupenjača, škorpijon,
kdorkoli? Kaj če enostavno odtavava iz smeri? Opozorjeni smo bili, da prvih 150
km ni nikakršnega signala in pomoči ni moč priklicati. Da je s teboj nekaj
narobe, organizatorji opazijo zgolj po tem, da si zapustil kontrolno točko, na
naslednji pa se nisi pojavil. Opazijo šele takrat, ko se odpeljejo mimo vseh
točk. Kar bodo seveda ves čas počeli, a vseeno lahko traja ure in ure, predenj
te najdejo. Zavoljo vsega tega sva se zavezali ena drugi, pa še prijetneje je v
dvoje, lahko se igraš »živali na p« ali se pridušaš o tegobah.
Kmalu naju je puščica na
zaslonu usmerila s klavrnega makadama v sipek pesek, sem ter tja posejan z
odseki kamenja in grušča. Noge so bile še vesele in kar smejalo se nama je, ko
sva jo drobile gori doli prek valovite pokrajine. »Ej, hvala, hvala, Mucki, ker
si tako nora, da te navduši vsak moj predlagan podvig!«, sem vpila. »Ti moram
danes to povedati, jutri bom mislila nemara že drugače!«. Smejali sva se skupaj,
za seboj pustili nekaj kameradov, pred nama pa se je odprla prostrana dolina,
ena sama neskončnost, en sam pesek in kamenje pod pokrovom iz sonca. Kot v
spomladanski sneg sva nizali sled v oranžne zamete, zdaj vniz, zdaj navkreber
in čas je takrat še mineval, tako kot mora, morda celo malce hitreje. Popoldne,
po dobrih šestindvajsetih kilometrih, sva vkorakali v prvi šotor na robu
kotline. Kar nekaj nas je bilo tam – tekmovalcev, osebja, snemalcev, beduinov;
vsi so se zgrnili nad naju. Vsi bi pomagali, pa ni bilo treba. Midve bi se
zgolj usedli in nekaj malega popili, pa ni bilo mesta; pripravila sem si
regeneracijski napitek, pa ga je nekdo polil … »Aaaa, beživa čim prej od tu!«
in že sva zagrizli sipino nad postojanko. Njen vrh je bil blizu, a od tam naprej
ni bilo ničesar. Le kopast hrib v daljavi, kot oklep orjaške želve, potem pa
spet neizprosni nič. Sonce je že pričelo polzeti prot tlom in postalo je
prijetno sveže. Lee je stopal pred nama v neki daljavi, Mucki pa je že pričela
kazati jekleno zaupanje v lasten orientacijski dar. Ko je on zavijal nekam
desno, je ona le skomignila »Meni kaže levo.«. Kaj bi jaz brez Mucki?! Bržkone
tako kot številni drugi, ki so se kasneje zgubili in zgubljali in dokončno
zagreznili, midve pa sva pod njenim vodstvom skrenili s poti v vsem času največ
za kak meter. Bi si upala staviti!
Vzdušje je bilo še vedno
prešerno, ko so me začeli boleti prsti. Joj, hudičevo so boleli. Noge so
zatekle in vsak korak je mečkal nohte palcev, kot kakšna srednjeveška mučilna
naprava. Kot nalašč je postalo temno, da sem se kljub lučki na glavi spotikala
ob kamenje, seveda najbolj s tistim palcem, ki je najbolj bolel. Zaenkrat sem
situacijo sanirala zgolj s sočnim ječanjem, ostale zvijače bom prihranila za
naslednjih dvesto kilometrov. Vedno moraš imeti v rokavu še kakšno rešitev.
Enkrat zvečer sva dosegli
enklavo na petdesetem kilometru. Ta je bila umirjena in utečena. Vložke v
čevlju in nogavice sem zamenjala s tanjšimi. Odleglo je. Popili sva poldrugi
liter nagnusnega regeneracijskega praška. Pasalo je. Oblekli sva topla
oblačila, gamaše proti pesku kar po kavbojsko pritrdile na čevlje s
silver-tapom, saj je lepilo, ki naj bi jih držalo na mestu, že zdavnaj crknilo,
in stopili v noč. Pred nama je bilo 30 kilometrov teme, srebrno oprhane z
zvezdami, kot bi nama nekdo organiziral ognjemet. Prvi set zvijač je deloval in
nohti niso več tako boleli, nočni hlad je bil poživljajoč in spet naju je
privzdigovalo veselje. V prvinskem zadovoljstvu sem odpela nekaj repertoarja
Helene Blagne, kakšno rusko ljudsko, tu je pritegnila še Mucki, in zdelo se je
bolj, kakor da se vračava z veselice, kot pa da tekmujeva na dirki preko
puščave. »Ali pa tako kot naša mularija na pohodu iz Kranja v Vrbo,« sem
komentirala, ko je Mucki vključila glasbo na telefonu. Za kratek čas. Potem sva
se spet prepustili noči, zvezdam in zamaknjeni tišini. Vse dokler mi ni postalo
dolgčas in šli sva se »živali na p«. Pa potem na »n«, »m«, »g« in tako naprej.
Za kratek čas se je pridružil še Lee. Njemu sva tolerirali angleščino. A je bil
bodisi preveč otopel, bodisi preslab v tej sferi in mu nikakor ni šlo, zato je
bil prav vesel, ko nas je ujel Ryan in skupaj sta izginila v temo. Vsega je
naštel le tri živali.
Ob treh ponoči je vzšla luna.
Mucki je bila pomirjena. Že celo noč ji ni šlo v glavo, da lune na tem koncu
sveta ni. Bila je oranžna. Kot pesek sipin.
Nikakor pa ni tako bodla.
Zdaj sem ga imela že povsod. Silver-tape je bil le zasilna rešitev in čutila
sem, kako potuje preko stopala, kako me žre v nežno kožo med prsti na točno
tisti nedvoumen način, ki napoveduje žulje. »No, še to. Saj je bilo le
vprašanje časa,« sem si mislila in rila naprej. »Tu nekje bo trojka, vsak čas
bo trojka. Najprej spat, potem bomo pa že videli.« A trojke kar ni hotelo biti.
Sipine so bile strme, ponekod pravi prepadi, iskale sva prehod, spet nazaj v tisto
kotanjo, ki sva jo prečili v prvi etapi. Končno sva uzrli brlečo svetlobo, kot
junaki povesti NOB luč kmečke izbe z zimski noči. Planili sva v nedrje
šotorskega platna, zabubili sva se na mehke blazine in zaspali, kot bi naju
nekdo izklopil. Za dve krepčilni urici.
Ob šestih je sonce ravno vzhajalo
in budilka je cvilila. Ob nama se je prebujal Saša, moskovski tovariš, in
zadišalo je po kavi, ki nam jo je postregel sramežljivi beduin. Ogledovala sem si
noht, ki je črnel, in mehko, z vodo napolnjeno blazinico med prsti in stopalom.
»Saj res!«, me je vzradostil spomin na staro partizansko metodo, po kateri si v
takem primeru v noht zvrtaš luknjico, kri in tekočina odtečeta, pritisk popusti
in si kot nov. Metodo je odobril tudi Saša, prekaljeni ultramaratonec, in že
sem žgala iglo nad ognjem in si vrtala v palec. Beduina je skoraj kap! Četudi
fizioterapevt, je Steve nato oskrbel še žulje in bili smo prerojeni. Gunnar se
je ravno kot hlod zvalil med kocaste deke in zaspal v poletu, ko smo mi v
rahlem drncu naskočili nov košček sipkega niča.
Prijeten gričevnat teren,
dovolj trden, da je omogočal lahkoten tek, se je kmalu prelevil v zadrto
ravnico. Spet v eno samo neskončnost. Vse bolj sipko neskončnost. Noge so
tonile. Stopicljali smo kot smešni pajaci, v glavnem hodili. Postajalo je prekleto
vroče. In vse bolj ravno. Na levi se je vzporedno z našo smerjo vlekel strm rob
kotanje, po kateri smo brodili. »Do tja. Najprej do tja. Do tistega ovinka«,
sem si mislila. In drobila. Drobila. Veliko časa je minilo do tistega ovinka,
od tam pa … Vse le še bolj ravno. Sploh nobenega ovinka več. Iskali smo odseke
trdnejše podlage; naučili smo se, da je po morebitnih kolesnicah še huje,
začeli smo prepoznavati pesek po barvi, po nagrbančenosti površja. Skakali smo
zdaj v to zdaj v ono smer, da bi se lahko oprli v stabilnejšo podlago, plezali
prek krajših kamnitih odsekov in spet tonili. »Hudiča, kdaj bo že štirka!«, sem
se veselila, Mucki in Saša pa sta študirala pot. »Še kak kilometer, dva. Tamle
je. Tamle se nekaj sveti!«. Teren je postajal spet nekoliko bolj razčlenjen in na
robu manjše kotanje, ki je spominjala na suho strugo reke, bi res lahko stal
šotor. Pognali smo se naprej. »Klinac! Samo skala je!«, smo bili jalovo potešeni
v kratkem. »A nekje tu mora biti. Tristo metrov stran, mi kaže. Najbrž za tisto
vzpetino. Pa saj ga vedno nekam skrijejo, da ga ne najdeš do zadnjega.« je
tolažila Mucki. S kukajočim pogledom za ovinek, polnim upanja, smo premagali
poslednji breg. Nič. »No, potem so pa zajebali.« je Mucki sklenila. »Očitno je
to le vmesna točka, torej še 5 do kontrolne.« »Oooo, faaaak …« sem si mislila
in teh pet kilometrov se mi je zdelo tako nemogočih, kot da se sploh ne bi
prijavila na 260-kilometrski tek, in zgolj iščem bife v pesku tihomorskega
obrežja. Kot roboti smo korakali naprej. Odmevalo je le globoko sopenje in
ritmično drobljenje peska. Saša je nekje zaostal, bogsigavedi zakaj, midve pa
sva trmarili. In končno se je pred nama izrisala obetavna pikica. Pospešili sva
korak in rekel bi, da naju tam čaka vsaj poživljajoča kopel z ezoteričnimi
olji, sveže stisnjen pomarančni sok v ledu in klimatizirani prostori. Okoli
poldneva sva padli v zadušljiv šotor, ki je na krvoločnem soncu ustvarjal savno,
a bili sva veseli. V glavi mi je razbijalo tisoč kladiv notredamskih zvonov,
žlahtna rdečica je krasila moje lice in sklenila sem, da nepreklicno ležem k
počitku. Po eni uri nemirnega poležavanja v savni so kladiva bila le še
močneje. »Pojdiva kar naprej,« je kljubovala Mucki. »Ni šans!«, sem sopla v
brk. »Po enem kilometru na tej vročini bom koagulirala kot jajce na oko,« sem
se zgrožena zvalila v klavrno senco, ki jo je v eno smer risala silhueta
šotora. In ždela naprej. Sem pa tja je zapihalo, da je pesek brž odneslo tja,
kjer se ga nisi prav nič veselil, potem pa je vse spet omrtvičeno obstalo.
»Okej, še petnajst minut in lahko se pripraviva,« sem se naposled vdala.
Nekaj čez štiri popoldne sva
zagrizli v nove kilometre srhljive ravnice. Saša je sklenil, da preždi še kako
urico. Da jih bom premagovala z glasbo, sem se odločila še za eno zvijačo in
tako so brezobličnost napolnile slovenske zimzelene, popevke z Balkana,
angleške, ruske in kakšna nemška. »Zlati prah imaš v očeh …« je muzicirala
Elda, jaz pa sem si mislila, da še povsod drugje, verjetno tudi tam, kjer se ne
bi spodobilo navajati. Premetavala sem stopala in se hihitala. Zdaj je bilo
pravzaprav že smešno. »Ej Mucki, a veš kaj obljubim?!« sem zatulila na drugo
stran kolesnic, »Naslednjič naju prijavim na DM tek!«.
Postajalo je vse bolj jasno,
da se približujeva robu te neutrudne ploščadi. In na robu se je naposled odprlo
novo prostranstvo. Osupli sva stali na prelomnici, zrli prek doline, ki so jo
krasile gigantske kamnite tvorbe oranžno-rumenih in bledih in povsem belih
odtenkov. Dan je počasi ugašal na ognjenem horizontu in smejali sva se kot
prismuknjeni. Nad lepoto sveta, nad neponovljivostjo trenutka, ki polzi prek
najinih teles, v nebo, ki je že zdavnaj vedelo, kaj nama bo postreglo. Kot
divji mački sva zdrknili v dolino in se izgubili med orjaškimi megaliti narave,
pretikali sva se med gobami, piramidami, stolpiči, ko je sonce utonilo v
pradavni ocean. »Pejd u rit,« se je Mucki drla na GPS. »Kaže mi naravnost in
greva meter naravnost in kaže levo in greva tja in takoj kaže desno. Jebemti,
naj se že odloči!«. Prižgala sem še svojega, ki je bil vse do slej potrpežljiva
rezerva. »Meni kaže tja. Pojdiva tja, dva bosta pa že vedela.« In sva šli. V
slepi veri. Čez čas sva naleteli na stopinje predhodnikov. Prepoznali sva jih
po reliefu, tile so Hoka, tile pa Brooks, Ryan in Lee, sva se oddahnili in v
hipu je atmosfera postala tako varna in domača, da sva kar zapredli. Bila je
spet tema in le še devet kilometrov naju je ločevalo od enklave.
Tja sem se privlekla šepajoč
kot stara krevsača. Kar na enkrat me je vse spet zatiščalo tja v nohte in
najraje bi se kar sezula in nadaljevala bosa, če mi ne bi med prsti cvetelo
tistih nekaj predrtih žuljev. A vsemu navkljub, je bilo vzdušje pod platnom
vzpodbudno. Tam so bili Keith, angleški vodja, in doktor, četudi plastik, in
pridni beduini, in Ryan in Lee. »Na hitro se okrepčava, vložke vržem iz
čevljev, pogoltnem 2 brufena, potem pa naprej.«, je bil smeli plan. Že sva ga
jeli uresničevati skupaj z Angležema, ko nas je nepreklicno ustavil Keith. »Za
vami so trije izgubljeni. Vse ekipe morajo na teren, da jih najdemo. Dirka je
ustavljena do nadaljnjega.«. Eno navadno sranje, smo si najbrž mislili vsi.
Sranje zato, ker je biti izgubljen sredi tega neskončnega niča najbrž zadnje,
kar bi si človek želel, in sranje tudi zato, ker smo bili vsi prepolni načrtov,
kaj vse bomo osvojili v zavezniškem hladu noči. Tako pa smo obsedeli. In nekaj
časa jedli in čakali. Potem pa zaspali. Ob zori smo bili vsi spet na štartu,
nemirni kot nahujskani psi, o pogrešanih pa ne duha ne sluha. Izginil je še
Keith. Mucki je malo za jutranje ogrevanje, malo pa zato, da bi našla
telefonski signal, plezala po peščenih gričih, bolj brez uspeha, dokler nas ni
odrešil doktor. Naj kar gremo, je dejal, petim – pridružil se nam je še Saša –
se bo težko zgodilo kaj usodnega.
Ob devetih zjutraj, po
desetih urah prisilnega čakanja, ki je končne rezultate spremenilo v
nerazvozljiv algoritem, smo šli naprej. Čili, da je kar pokalo. Jaz brez
vložkov v čevljih, s poslednjo zvijačo, pred tisto zadnjo, ko pač odrežeš copat.
Pred nami je bila etapa najimenitnejših sipin in vriskali sva kot alpska
pastirja, ko sva dirkali v strmino, okoli naju pa so se prožili čisto pravi
plaziči. Neskončni in kot Komna so bili zaobljeni peščeni griči, prisežem, da
bi lahko izvedli turno smučarski ekskurz, če bi le imeli opremo, tako pa sva le
šibali in grizli kolena in sopli na vrh in vzklikali nad ponovno
neponovljivostjo trenutkov. Še nekaj kilometrov ravnice prek pravcatih tvorb
morskega dna, tako edinstvenih, da smo se kot kaki paleontologi metali na
kolena in se čudili, in šestica. Sto petdeseti kilometer. Preko polovice.
Tam so nas objeli vsi. Keith
in najdeni pogrešani, cel roj beduinov in nekaj tistih, ki so odstopili.
Kulisa, kot iz stripa: griček in palma, nemara dve, in vodni izvir, ki so ga
lokalni obiskovalci spremenili v pravcato kopališče. Zraven pa terasa s streho
iz listja in vetrcem, ki prijetno hladi. »Ej, Mucki, ti se kar skuliraj. Ob
štirih je spet najin čas.« in zvrnila sem se v usmiljenih 40 stopinj sence. Druščina
je čebljala kot babe na tržnici. Jedli smo in se nacejali, preganjali sitne
muhe in dremali. Nekateri so celo namakali žulje v tolmun. Neuvidevno smo se
krohotali drugim in sami sebi, ko smo z ožuljenimi in razbolelimi stopali
krevljali za palmo odtočit in nihče ne bi verjel, da bomo prav mi s temi nogami
že čez nekaj ur napadali nove kilometre.
Ob štirih smo jih. Keith nam
je še pokazal pra-bivališče s človeškimi okostji izpred tri tisočih let ali pa
zgolj izpred enega, in že smo stopali preko novih ravnic. Tokrat spet prijetno
v družbi Saše in v klepetu kratkočasno. Apnenčasti kamniti pojavi so ravno
dovolj pogosto zavzeli nove oblike, da je bilo zanimivo, zdramila nas je tudi
palica, ki se je izkazala za kačo. In ravno ko smo tonili v prijetno ležernost
večera, smo stopili na nekaj kilometrov terena, ki so ga prekrivala čisto
zaresna rezila, srhljivo izostreno kamenje v vodoravnem položaju, ki bi nam ob
najmanjši nepazljivosti odrezalo vse, kar je pod kolenom uporabnega. Končno še
poslednji kilometri skoz pomičen tunel, ki ga je nenehno risala svetilka, in zabrlela
je sedmica.
Tam sva bili sami. Saša je španciral
nekje zadaj. Pred šotorom sta se ob ognju grela beduina. Da bova za kako urico
užili spanec, sva si bili enotni. Le kako urico, ne več, saj lenarili ne bova,
zato pa bo Mucki nastavila bujenje. Čez dve uri sem skočila pokonci in jo
zalotila, kako je zaspala med dejanjem. Divje sva se pričeli odpravljati,
dolivali sva pijačo, preverjali baterije, sanirali žulje, lepili gamaše,
goltali brufene …, vsekakor dovolj, da sva prebudili Sašo, ki pa je bil
ravnodušen. Vzel si bo čas, je rekel, se vidimo kasneje, a smo se šele v cilju.
Poroti jutru je telo reklo Saši »dovolj« in ni šlo več naprej. Enostavno ni več
hotelo narediti koraka. Odstopil je in se prijavil za naslednje leto.
Midve pa sva grizli temo. Če
bi le obstajala kakšna možnost, da se ustavim, da spim ure in ure, spim brez
meja, bi jo v trenutku zgrabila. A možnosti za to so bile nične. Res, da sem
imela toplo spalno vrečo, da je bil pesek voljan in mehak, a glava se je že
zdavnaj odločila, da gre do konca, ne oziraje se na tegobe in bolečine, na
kaprice mesa in kosti. Stopala sem brez občutka, trmasto malodušno. In spet
poslušala glasbo. Poslušala sem Mlakarja in bilo je lažje. Nikoli ga ne bi
izbrala za tek, zdaj pa je deloval čudežno, kot da bi me dramil v življenje. Korak
je bil še vedno izven zaznav, zato pa sem četudi neslišno še sama odpela kakšen
verz, četudi klavrno podprla z roko puntarsko idejo. Okoli petih se je tema
razrahljala in pričelo se je daniti, sramežljivo počasi, a nepreklicno. Ognjena
zvezda, ki bo že čez nekaj ur srkala še tistih nekaj poslednjih moči, je temo
prijazno spreminjala v mehke obrise sipin in kamnitih teles, tunel naglavne
luči je odpirala in širila, vse dokler nisva vstopili v ponovno prostranost
puščave. Zdanilo se je.
A postojanke ni bilo. Zdaj
sva prečili polje roza obarvanih kubusov, kot da bi nekdo tja nalomil gigantsko
kredo in ti so postajali vse bolj snežno beli v stopnjevanju dneva. V ušesih je
zaigralo tole:
Hello,
Is there anybody in there
Just nod if you can hear me
Is there anyone at home
Come on now
I hear you're feeling down
I can ease your pain
And get you on your feet again
Relax
I'll need some information first
Just the basic facts
Can you show me where it hurts …
Če bi sama režirala prizor,
bi ga težko bolje zadela. In če ne bi še sama bila prav zares »udobno otrpla«,
bi gotovo zajokala. Pa ne v bolečini. V popolnosti trenutka. Tako pa je bilo
treba naprej. Sled kamele z mladičem se je pomešala med Hoko in Brooks, pa
potem zavila okoli vzpetine in se spet vrnila med ljudi. Požirali sva ovinke,
dolinice in griče in jaz sem med tem že prešla na »Shine on you crazy dimond«
in se veselila, saj mi bo ta skrajšal celih sedemnajst minut poti. Potem so
zašponali Zeppelini in ravno, ko bi vse lahko bilo tako enostavno, je ipod
crknil. Da bi vzela novega iz nahrbtnika, je terjalo preveč logistike. In sem
odkorakala v tišini. Mucki se je med tem zatopila v avdio-knjigo in od nje je
bilo prisotno le marširajoče telo.
»Evo, saj za tem ovinkom pa
bo … Dobro, če ne za tem – tamle je teren ravno pravšnji … Sranje, koliko še?!«
»Mislim, da je tamle,« in Mucki mi je pokazala neko piko čisto na koncu sveta. Surova,
brezoblično kamnita ravnica naju je ločevala od nje. Lotili sva se je. Zdaj sem
že štela korake. En, dva, tri, štiri, pet … Do deset. Dvajset. Trideset. Čez
nekaj desetic se je vse pomešalo: je to devetdeset, ali sem šele na osemdeset?
Saj ni važno. Glavno, da štejem. Ena, dva, tri, štiri … Faaak. Dajmo do tistega
kamna. Ena-dva-tri … Dobro. Zdaj pa do naslednjega. Ena-dva-tri-štiri. Okej.
Zdaj bomo do grmička. Pa do šopa trave. Do plastenke. Do kamna, spet do kamna …
Le še nekaj korakov naju je ločilo od šotora. Ura je bila devet zjutraj in bilo
je nerazumljivo vroče. »Pa veš koliko kilometrov sva buljili vanj, čez ves tisti
šoder?«, se je zasmejala Mucki. »Pojma nimam. 6 kamnov, 2 grmička, 1 plastenka
in en šop trave.« sem odvrnila.
Pet jih je bilo. Ki jih je
nekdo ves čas prestavljal naprej.
Na osmici smo bili kot
trupla. Midve in Ryan, s takimi žulji, da mi je šlo kar na jok, če sem jih samo
pogledala. Nekaj beduinov je vegetiralo med palmami. Zavlekli smo se v senco in
čim bolj nepremično ždeli v roju muh, ko je sonce umorilo še poslednji odtenek
pustinje. Mucki je v tangicah naredila nekaj razteznih vaj, da so Arabci
zastrigli z ušesi, potem pa je vse spet okamenelo. Za nekaj minut je kateremu
uspelo ujeti nemiren sen, v resnici pa smo zgolj čakali. Da se sonce spozabi,
da šepaje planemo na poslednjih petdeset kilometrov. Od nekje se je pojavil
Steve in Mucki prinesel silver-tape za gamaše, kaj drugega pa niti ni
potrebovala. Izdajalka. Pojedli smo še nekaj makaronov s pasjo salamo, jih
ponovno poplaknili s protibolečinskimi tabletami, potem pa sem že malodane
komaj čakala, da kreneva na pot.
Ko sem obula superge, mi ni
bilo jasno, kako bom naredila sploh še kak korak. Stopala sem imela zatečena
kot slon. Vedela sem, da se moram zgolj prisiliti, telesni obtok bo nemara vsaj
malo odplaknil otekline, kmalu bo bolečina popustila ali pa samo otrpla; skratka,
čez nekaj časa sem bom spet lahko za silo premikala. In res je bilo tako.
Zgrabilo me je tako veselje, da sem kar poletela za Mucki. Dobesedno. V ribo. K
sreči v mehak pesek, preko izbrušenih robov skalovja. »Daj po pameti. Zdaj res
ne sme iti prav nič več narobe.« sem si prigovarjala in kamnite tvorbe, znova
novih, kot kepice sladoleda zaobljenih oblik, so slikale kuliso popoldneva. Med
šopi trave sva stopicljali, ko je žareča surovina spet tonila. »Spizdi, krava,
ker te bom ubila,« je z muhami, ki so se kot hipnotizirane vrtinčile okoli
nosa, kramljala Mucki, pred nama pa jo je ucvrla skoraj nevidna lisica.
Zdaj sva prečkali širok
makadam. In pri tem pazili, da naju ne povozi kateri izmed pobesnelih
tovornjakov. Potem pa ravnica. In pesek in trava. Skale in pesek, večer in
pesek, in pesek in pesek povsod. Zdaj niti ni bilo več važno. Zdaj je bilo
treba le še dokončati to pot in pesek naj kar bo, naj zleze, kamor želi, vseeno
mi je, zdaj je gibanje edino, kar šteje. Nekje na tridesetem kilometru pred koncem
me je zabolela golen, kot da bi me ugriznil puščavski glodavec. »Kar naj,« sem
si mislila in jo namrdnjeno namazala s hladilno kremo. Postalo je spet temno in
spet sva bili v tunelu, ki naju je peljal nekam navkreber. Pesek se je
spodmikal pod nogami, kot da bi nama jo še poslednjič želel zagosti, noge so
bolele, ena še bolj, jaz pa sem si mislila zgolj »Kar naj.« Hodili sva prek
nekakšnih vzpetin, zopet med orjaškimi tvorbami, ki so, četudi sva jih komaj
slutili, delovale pompozno. In potem, ko je Mucki že nekajkrat hotela kar
preplezati gigantski menhir, sva treščili v enklavo. Zgolj jedača in pijača je
bila v programu in tega sva se tudi držali. Ko sva odhajali, sta se iz teme
izluščili dve lučki in lučki sta naju objeli, bila sta irski Marino in Janet,
ki sta sicer že odstopila, a sta še kar naprej pohajala, kar tako, za dušo.
Do naslednje postojanke je
bilo le pičlih deset kilometrov. En popoldanski tek. En takšen tek, ki ga
opravim takrat, ko imam res najmanj časa. Ena velika malenkost torej! Noga pa
je vedno bolj bolela, da sem stiskala zobe in goltala brufene. In se vlekla za
Mucki. »Še štiri kilometre, to je: še dva in potem še dva. In ko bodo mimo
trije, bo do konca še en. Res, da jih je potem še sedemnajst. A to bo potem. Bogve
koliko jih je minilo že med tem, ko to razmišljam. Ne bom spraševala, da ne bom
razočarana. Kasneje vprašam, bolje bo. Ali pa, če sploh ne vprašam. Če grem le
skozi čas. Če se le premikam skozi čas, bom enkrat prišla na cilj. Tako
enostavno je to! Samo, da se premikam.« Tako sem razmišljala in ko sem
razmislila do konca, sem pričela znova. »Le koliko ji je še? Raje ne vprašam …«
Uzrli sva luč.
In poslednjič sem jo bila
tako vesela. Še Viliam fiziater je bil tam in pomolila sem mu golen, čeprav je
bila že kosmata. Nekaj je tipal, malo masiral in mazilil in ugotovil, da je
najbrž kaj vneto, lahko tudi natrgano, stisnem naj zobe in stopim naprej.
Prav to je ostalo edino, kar
sva morali še storiti. Bolečina je v primežu tablet pojenjala. Spet me je
prevzela noč in zazdelo se je, da se je pesek razlil še prek neba, tam pa
prepojen s soncem zažarel, dokler ga svetloba novega dne ne izbriše v pozabo.
Ugasnila sem luč in kar zvrtelo se mi je. Stopala sem te poslednje korake pod
vrtoglavim nebesnim svodom, mlela sem sipine, zdaj že skoz pravcate male
kanjone, in šlo mi je na smeh. Ker je vse lepo in prav in ker prek tega hodiva.
Ker bova čez deset kilometrov dosegli cilj, ker bo tam prav to nebo, a z novo
vsebino. Ker še čisto malo in greva spat.
Spustili sva se vniz med mogočnimi
stenami. V nogo me je pričel grabiti krč. Še prostrana ravan je bilo pred nama,
ki je nisva videli, a vedeli sva, da je spet tam. Stopali sva naprej. Samo
naprej je treba, vse je tako preprosto. Ena, dva, tri, štiri …
En-dva-tri-štiri. In pesmi. Povprečno štiri pesmi odigrajo v petnajstih
minutah. Po štirih pesmih lahko pogledam na uro. In še kaki dve uri imava do
konca. Največ dve uri. Se pravi, še osemkrat pogledam na uro. Korakala sem in
se držala pravil. Stopala sem in se izogibala gladki skali - iskala sem pesek.
Zdaj so noge že preveč bolele za kaj drugega. Zdaj je vse bolj grizel krč. A
odkrila sem, da popusti, če se prav močno zgrabim za zadnjico. Groteskno – v
noči hodim prek puščave in se grabim za rit! A deluje. Samo noge je treba
premikati. To je vse, kar je pomembno. Pravijo: »Teci, ko lahko. Hodi, ko
moraš. Plazi se, če ne gre drugače. A nikoli ne odnehaj.« Hej, jaz še hodim. Še
prav dobro mi gre!
Vzšla je luna. Mucki se je
opotekla pred menoj vsakič, ko je dvignila pogled. Luna se je namreč to noč
tako nemarno zibala in okoli nje so plesale zvezde. Prava veselica. Midve pa
sva hodili. Zgolj hodili. Naposled so se pred nama iz teme izklesali spet tisti
kamniti orjaki. Vedeli sva, da je tu nekje konec.
Ko sva uzrli cilj, sva se
prijeli za roke in stekli. Nisva bili čisto prepričani, če bo šlo, a je. Ne,
nikjer ni bilo ciljnih parol. Nikjer niso trobile fanfare in nihče naju ni
napovedal, celo nikogar ni bilo, ki bi nama zaploskal. Ploskali sva druga drugi
in tekli med šotori. Vriskali sva in se objemali in v popolnem zanosu nisva
niti opazili, kako se na obzorju trga tema.
Pričel se je nov dan.
