Kurnik

Ali veste tisto, ko te vrste ptice iz domače reje tupo bolščijo predse, z nekakšnim hipnotičnim pogledom otresajo z glavico, sem ter tja kaj pobezajo po tleh in zenovsko spustijo kakšen zategnjeno pritajen zvok? Ob tem so bržkone prestavljene v ono drugo, vzvišeno dimenzijo, saj opisano stanje lahko kar traja in traja. Vse dokler ene izmed njih ne pograbi vznesenost in zategnjeno pritajen zvok pridobi na jakosti, ritmu in vsesplošni evforičnosti. Temu sledijo pripevi vseh ostalih, bolj po inerciji, brez posebnega uvida, da se oblikuje celovit in temeljit džumbus. Nato pa spet vse katarzično potihne in se zabulji.

Nekaj takega se dogaja marsikdaj. Bati se je, da večino-kdaj. In zdaj spet. V tem primeru bi sicer lahko rekli, da komaj omembe vredno, a dovolj, da me prekleto moti.

Ste gledali Preverjeno prejšnji teden? No, jaz ga nisem. Pa so me opozorili. In sem pogledala za nazaj. Ker sem se začutila vsaj malo vpleteno in ker sem, kot se je izkazalo, vpletena še bolj. Se razume, kot zaposlena v enem izmed takih zavodov, o kakršnih je šla beseda, posredno, preko splošne naravnanosti in javnega mnenja, ki ga (tovrstni) novinarski prispevki ustvarjajo.

Spet, se pravi ne prvič in, glede na senzacionalistično hvaležnost tematike, nikakor tudi zadnjič ne, so se razgovorili o vzgojnih zavodih. Natančneje o mladinskem domu, a to niti ni važno. Gledalcu ostane v spominu zgolj mesto, kjer živijo otroci, ki so zaradi nevzdržnih družinskih razmer že tako veliko pretrpeli, so za marsikaj prikrajšani, največje zlo, pa se jim godi v eni izmed srednjeveških ustanov, kamor so po sili razmer nameščeni. Naj omenim, da se o taistih otrocih govori tudi kot o delinkventih, prestopnikih in barabah. V kakšnih drugih kontekstih. Pač, glede na namen prispevka.

Tedaj pa poročilo govori o razprtijah med vodstvom in zaposlenimi, o domnevnih šikaniranjih, nikakor ne izpusti seksualnega trača ali dveh in seveda zaigra na struno »za otroke gre«, ki ob vsem tem trpijo posredno, pa tudi kakšna neposredna tortura se hitro najde.

Kaj se grejo v tistem kolektivu, po pravici rečeno pojma nimam. Gotovo nič kaj prijaznega, če so si omislili vseslovenski medijski performans. In iz prve roke se lahko le strinjam, da so konflikti med vzgojitelji za otroke približno toliko blagodejni, kot so konflikti med katerimikoli otroku pomembnimi odraslimi, ki zanje skrbijo. Tudi med starši. A to je že bistveno manj privlačna tematika, pa še običajna je. Strinjam se tudi, da bi kot strokovni kader morali zagotavljati profesionalnost, človeški faktor, ki je z našim poklicem visoko prepleten, pa karseda minimalizirati. V tem smislu sem bila zgrožena tudi jaz sama, a naslednjega dne še toliko bolj.

Kajti: kaj je tokratni kokodajs doprinesel? Kolektiv naslednjega dne najbrž ni zaživel v ljubeznivi spravi. Tudi tista vzgojiteljica, ki naj bi živela z bivšim gojencem, po vsej verjetnosti ne guli cerkvenih klopi v bogaboječi spovedi. Nizki udarci bodo leteli še naprej, zdaj verjetno še bolj. In mulci bodo dalje pričali zdaj proti temu, zdaj proti onemu vzgojitelju, odvisno, kdo bo tisti teden bolj siten in bo bolj natančno bdel nad opravljanjem domačih nalog in gospodinjskih dežurstev. Kar pa naj bi bilo njim v toliko opevano dobrobit, karkoli že to je, pa se ne bo zgodilo.

Kar se dejansko potem je zgodilo, so nova zgražanja nad zlohotnostjo in nečloveškim ravnanjem vzgojnih zavodov, vseh po vrsti, in katarzični vzdihljaji: »Saj smo ves čas vedeli. Hudič se skriva tam, pri nas že ne. Zaupati lastnega otroka tem norcem? Naj raje ostane doma, bo vsaj vedel, zakaj jih je fasal.«.

To pa, navsezadnje, tudi ni nič novega. Me pa vedno znova razkuri.

Kaj ko bi se enkrat kokodakalo raje o tem, da se že več mesecev vnaprej po osnovnih šolah pišejo peticije proti sprejemu desetletnega otroka, ki je že tako veliko pretrpel in bil za marsikaj prikrajšan, še predenj je tega otroka kdorkoli sploh videl?

Pa o tem, kako v šoli v naravi ni postelje za otroka, ki se je vpisal na šolo nedavno. A ja, pa iz vzgojnega zavoda je. Prispevek bi se celo lahko končal tako, kako vzgojitelji s tem otrokom v šolo v naravo vendarle gremo in spimo v šotoru v šavju. Tukaj bi se nemara lahko našel celo kakšen sum na spolni škandal, čeprav se sama tega nisem domislila. Bi bila pa gledanost.

Pa o obiskih v bolnicah. Ne, ker si v službi, ampak ker se ti to zdi človeško. O kriznih intervencijah. To je o tem, ko se od doma ob poljubni uri pelješ ponj na drug konec Slovenije. Ko se ti po epizodi bluzenja končno javi na telefon in koleba med zadnjimi kriki upora in popolno ranljivostjo, ti pa kolebaš med tem, ali bi ga orošenih oči objel, ali namlatil. Pardon: če bi bil seveda tvoj. Ali: vsaj tvoj.

O krčevitem prepričevanju teh in onih ustanov, da le dobijo še eno šanso. Zastavljanju lastne besede, saj včasih je vse drugo zgolj oteževalna okoliščina, da v resnici niso hudobni, le prestrašeni, izigrani in naveličani brezizhodnosti, ki jo ustvarja širši družbeni sistem.

O tem, da se kdaj smejimo. Do solz. Da si še leta potem pripovedujemo anekdote drug o drugem. S primerno mero naklonjenosti in humorja na lasten račun. Da včasih kar ne bi šli domov. Niti mi, niti oni, naši mulci. Tako luštno nam je.

O zbiranju materialnih in nematerialnih donacij, kar tako na svojo pest, preko fejsbuka. Zanje in da uresničimo cilje. Recimo kupimo čevlje tem, ki gredo peš iz Kranja na morje, da ne gulijo že tako pošvedranih približkov »all-stark«.

Recimo, da bi naredili prispevek, nemara celo oddajo, o tem, kako hodimo na morje. Če že nič drugega ni dovolj pomembno. Sto petdeset kilometrov, v petih dnevih bojda zadostuje. Okoli Triglava, morda celo malce čez. Saj je vseeno, če to z »najvišjim vrhom« ni res, se pa bolje sliši in zadnje čase uspešno žanje sloves.

Če bi mogoče pa le naredili enkrat oddajo o nečem dobrem.

Pa ne bom zaradi tega nič raje hodila v skupino. Še vedno bom kdaj v nemiru napol prebedela noč, v pričakovanju, da spet skupaj z mulci uresničimo cilje, vsakodnevne, ali tiste »sto in več-kilometrske«. In še bojo dnevi, ko se bom spraševala, zakaj že mi je tega treba in bom dihala sila globoko, ko se bom počutila nič drugače kot žrtev neštetih nategov iz vseh strani. In bom užaljena, ker kolegice Juditke ne bo na obvezni tedenski sestanek, a v resnici le zato, ker imam kolege tako zelo rada. Kmalu potem pa si bo prav ta Juditka iskreno prislužila opazko: »Pismu, si ti smotana!«, ona pa bo odvrnila v svojem stilu: »Ja, pa še bolj bom!«.

Oddaja ne bi bila zame in ne za publiko.

Pač pa za naše mulce. O njih samih in o tem, kdo resnično so.

In o tem, kar resnično šteje.

Pa četudi večina niti ne bi vedela, zakaj kokodajsamo. In četudi bi se večina potem prav kmalu zenovsko zabuljila nazaj v svoj košček sveta.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

V rimani besedi: Suha južina, Ruševec, Lubadar

SUHA JUŽINA

Spet se po hosti razširil je trač,

spet babje kikle skupaj tiščijo:

»Prisežem na mamo in tisoč palač:

Pajek je staknil anoreksijo!«

»Kakšno »reksijo«?«

Mar so to bolhe, ki z Reksa bežijo,

ko se posipa s praškom prek pleč?

O, te pa so nadloga odveč!«

»Ej, ti prismoda!«

»To je bolezen!«, »Kaj ne poveš?!«

»Hujšaš in hujšaš, ničesar ne ješ,

postaneš ves majhen, droben in strt,

naposled lahko odpelje te smrt.«

V tistem pa suhec iz gozda pritava –

res je bolj revna in trhla pojava:

na kumrnih nogah med hojo se gunca,

kot da bi plaho vibrirala strunca.

»Pajek v snegu – najbrž privid!

Pa še ves tanek kot kakšna nit!

Kaj če mu noga zmrzne – ubogi?

Še dobro, da osem jih 'ma na zalogi!«

»Sploh nisem pajek – tak običajni!

Mar me še niste srečali v gmajni?

Mreže ne pletem – to ve še muha,

elitna sem vrsta – južina suha!«

»Kakšno kosilo, praviš, da si?

Res suho, saj so te same kosti,

od tebe gotovo težko bi bil sit –

takšne se juž'ne ne splača lovit!«

»Saj nisem prišel, da bi me jedli –

tisočkrat boljši so češpljevi knedli –

in nisem bolan – telo 'mam jekleno,

a tanko, da lažje prilezem čez steno!

Spretne nožice – mnoge veščine:

snubijo me številne skupine;

letos izbral sem drsalce na Bledu,

da skupaj treniramo umetnost na ledu!

RUŠEVEC

V snegu se obrača črna pahljača.

Divja se suče med debli dreves,

čaren napev obdaja nje ples,

izgine za smreko, v krogu se vrača.

Črna pahljača je bojna zvijača.

Je strumen in vztrajen oklep iz peres

plahih, ranljivih ptičjih teles,

ki mnogim zverinam so slastna pogača.

Pahljača se dviga v sinje nebo.

Kljunasto kaže nam svoje zobe

in rdeč kolobar ji riše oko.

Ko plane na naše vkopane noge,

še zadnjič petelin namršči telo,

a v strahu mu bije drobno srce. 

LUBADAR

»Je pa toplo tole zimo!«,

lubadar se oglási.

»Konec decembra odjuga – čudni so časi!«

Odveč mu je šal, škornje sezuje,

moti ga kapa in kar je še huje:

ima ga, da odvrgel bi obleko do gat –

čakaj, lubadar, saj ni še pomlad!

»Križana gora, če je pa vroče!«,

briše si srage, premočen stoče,

teče k balkonu: »Kaj se godi?

Čudno, že voham: pečenka diši!«

Pokuka lubadar za skorjo drevesa,

zunaj pa mnoga, premnoga čudesa:

Jelka njegova kot bakla žari,

na vejici poleg konjiček visi,

kača srebrna se vije pri strani,

pujsi bingljajo kakor pijani,

a čisto na vrhu zvezda ognjena,

pod njo pa se spušča brada svilena.

»Kaj so te bunke rdeče in zlate?

Storži že niso – saj jih poznate!

To je Las Vegas – tol'ko luči!«,

lubadar ugane, si name dlani.

Spleza do vznožja: »Kje je ruleta?!

Tu sta le dva navadna paketa!

Mar takšne so danes igre na srečo?!«,

prezira lubadar, naslonjen na svečo.

Noč hitro mine, že se dani,

k jelki počepnem, prideš še ti,

odvijeva najini božični darili –

k igram še srečo so vanje zavili. 

V rimani besedi: Veverica, Netopir, Komar

VEVERICA

Veverica riše kroge,

skače v nenavadnem plesu,

kot da tkala bi preproge

v dar stoletnemu drevesu.

V snegu plete tanko sled,

pleše na neslišen spev

polko, valček, zdaj balet –

nem je njenih tačk odmev.

Za hip včasih postoji,

nekaj išče – tu ni nič –

potem pa spet naprej hiti

v zimski pravljični gozdič.

Vrti se kot artist na ledu,

v lakoti ji peša sila:

pozabila je v neredu,

kam ozimnico je skrila. 

NETOPIR

Netopir je iskal službo.

Hotel je imeti družbo

in seveda dobro plačo,

da punce vabil bi na pijačo.

Stopi netopir do krta,

lahko mu koplje luknje, vrta,

zida mu lahko krtine,

gradi podzemeljske graščine.

Pa ga krt čez prag porine:

»Pojma nimaš, jamski sine,

vse, kar znaš, je le bingljati.

Zgini!«, zaloputne z vrati.

Tedaj se netopir odpravi

h kravam v visoki travi.

Predlaga, da vsiljiv mrčes

pregnal bi z njihovih teles.

Krave buljijo debelo:

»To že ni nobeno delo!

Sploh pa vsem nam rep opleta,

muhe sem ter tja pometa!«

Tuhta netopir zaman,

kdo bi našel posel zanj,

kliče miši, ježa, srno,

naj ga vzame vsaj na črno.

Že se bliža mrzla zima,

netopir še centa nima,

da ogrel bi stene jame,

kaj šele za mlade dame.

Brezciljno revež pohajkuje,

obupan skoraj že zmrzuje,

ko prešine ga ideja –

služba bo njegova: veja!

Sneg prikliče praznovanja,

krasijo jelke stanovanja,

z njih kot angel netopir

ziblje se v božični mir. 

KOMAR

»Lačen, shujšan sem komar,

na jesen postal sem star – pik-pik, bzz-bzz.

Spomnim se še tistih dni,

ko bil sem nad močvaro car,

ko pil sem kri in se mastil,

ko bil sem vseh teles vladar – pik-pik, pik-pik.

Zdaj pa mlaka je v ledu,

izginil je poletja čar,

ni kosila ne večerje –

ostal sem beden samotar – bzz-bzz, bzz-bzz.

Čevljev nimam ne obleke –

kje naj vzamem zdaj denar?

Nisem lep, bogat še manj,

da bilo bi komu mar.« - bzz-bzz, pik-pik.

Legel je pod suho vejo,

tih osamljen star komar,

zjutraj drobceno telesce
z listom je pokril grobar. Bzz-bzz, pik-bzzzzz. 

V rimani besedi: Riba, Jeti, Medved

RIBA

Pri ribi pričela se je puberteta.

To pa je čas, ko brhka dekleta

kot rože opojno in bujno cvetijo,

da burijo mladim možem domišljijo.

Številni so čuli za ribine čare,

je marsikdo sanjal, si delal utvare,

da njemu bo riba podala plavut,

a njen je značaj postajal nadut.

Prej srčna in mila, zdaj proč se ozira.

Pozdravov ne sliši, vse bolj ignorira,

prej dobri prijatelj postal je bedak –

nihče več ni ribi pod soncem enak.

Za družbo ne mara, prezira klepet,

drži se pri strani, umika pogled,

ošabna zatekla se je v samoto,

očarana zgolj nad svojo lepoto.

Zamaknjena zre v zrcalno modrino

kot nekdaj Narcis na vodno gladino,

išče v valovih svoj mičen odsev,

vabljiv kot zlohotne sirene napev.

Gluha in nema v podobo strmi,

eno postati s seboj si želi,

da njena lepota morda bo za dve –

vse bolj na površje jo dviga srce.

Utaplja se v svoji omamni prelesti,

pozabi, da spati bi morala, jesti,

pozabi, da čas neusmiljen beži,

da pozna jesen na gladini leži.

Decembrski hlad prek jezera veje,

decembrski sneg tke bele odeje,

a riba negibno zre v nebo,

z ledom objeto je njeno telo. 

JETI

Stopinje v snegu prek senožeti,

ogromne stopinje: prišel je Jeti.

Snežna pošast v gozdu preži,

vodijo v temno goščavo sledi,

glej, tamle v mraku vidim oko,

čaka, da plane na speče telo.

Slišiš, lomasti v skriti globeli,

čuješ tišino, saj onemeli

so kljuni čebljavi radostnih ptic,

razlega se zgolj preplašenih klic.

Koraki pa kar še lomijo veje,

zdi se, da v zlobi surovo se smeje,

gotovo nas čaka v plašču noči,

da v dolgih požirkih popije nam kri.

Še malo potrpi, že zora budi se,

zláto ožarja strašljive obrise

in ko povsem obarva se črna,

na krpljah prek jase pomika se srna. 

MEDVED

Žgečkajo snežinke v smrčku medveda,

on jih pa gleda:

»Oj, ve gizdalinke

ne daste mi spati,

se v plesu nad trato želite igrati,

hladne, srebrne mi lezete v nos,

kako naj bom sam mnogim vam kos?«

»Ne brundaj, kosmati,

še čas bo smrčati!

Še čas bo, da zlezeš v svoj topli brlog,

sedaj pa poskok:

zavrti se z nami zimi v pozdrav,

ne bodi nergav

in ko naš bal zasuče te v spanje,

z odejo pokrijemo gundaste sanje!«

Zazibal je medved svoj veliki stas,

snežinkam nastavil zaspan je obraz,

še vedno si misli, kako se vrti,

a glej ga junaka, vso zimo že spi. 

V rimani besedi: Slinar, Krtek, Sova

SLINAR

Slinar je iskál pravico.

Zlezel je v nogavico,

šal zavil si je prek glave

in jo mahnil do uprave.

Rekel je, da spal ne bo,

pa četudi je mrzlo,

pa čeprav ledeni hlad

grize ga v dolg podplat.

Ni mehkužen, je dejal,

da bi v zemljo se vkopal:

»Dajte vendar dovoljenje

za vsemesečno bedenje!«

»Vadil sem deset pomladi

za nastop na olimpijadi –

iznašel magično sem slino,

ki mi dala bo brzino,

da se čuje prek planeta:

Polž je hiter kot raketa!«

Vanj strmijo na upravi:

»Star solatar ni pri pravi,

a je trmast kot hudir –

dajte mu že ta papir!«

Brž vrhovni svet Narave

stakne svoje modre glave,

prvič se tako zgodi,

da se slinarju ugodi.

Vzdigne radost korenjaka,

zdaj ga zadnji trening čaka,

zapodi se v breg, galop,

da izpilil bo nastop.

Zaganja se, razteza, slini,

ko se spušča po strmini,

dan za dnem podplat polira,

čudne maže vanj vtira.

Končno čas miru odbije,

ko se svet v športu zlije,

zajci, srne – vsi so zbrani,

slinar muza se pri strani.

»Nor je! Glej ga, psihopat!

Polž ne more tekmovat'!

Joj, gotovo v letu dni

bo šele na pol poti!«

A v slinarju je duh jekleni,

za klevete se ne zmeni,

na štartu vestno se oslini

za zmago v svoji disciplini.

Še sekunda, dve in pok,

polž premaga štartni skok,

kot torpedo dol zdrvi,

komaj mu pogled sledi,

hladen piš za njim vihra –

zgolj tako se ga zazna,

še z ovinka bi zletel,

ako ne bi sline imel.

Nejevernim dih zastane,

slinar proti cilju plane,

tam poslednjič krikne v zrak

v smuku olimpijski prvak.

So mnoge priče govorile:

»Res, da slinar je od sile,

a varal svoje je srce,

ki le po polžje dirkat sme.«

KRTEK

Krtek sopiha,

kašlja in kiha –

mar zbólel je revež nocoj?

Solza mu teče,

v grlu ga peče –

jejhata, kaj bo s teboj?

Si spet se potikal,

za žužkami stikal,

ko moral bi v zemljo se skrit΄?

Si kukal na plano,

čez belo poljano

in zrl v svet čudovit?

Nisem ne kukal,

nisem se sukal

tam, kjer sta zima in mraz.

Sem pekel piškote

in druge dobrote,

da v goste povabil bi vas.

Pa sem neroda,

majhna nezgoda

sladek večer mi pokvari –

sem poper prevrnil,

začimbe obrnil,

ki zgoraj so stale na omari.

»Ap-čih!«, krtek kihne,

iz luknje odpihne

papriko, poper in sol.

Mu je že bolje,

židane volje

vabi nas k sebi domov. 

SOVA

Ponoči, ko v gozdu

še mah na drevju spi,

iz teme prav potiho

mežikajo oči.

Potujejo na levo,

na desno,

dol in gor,

motrijo vsako senco,

v sanjah skrit prizor.

Rumenkasto žarijo kot velik zlat cekin,

vrtajo skoz veje, vse do dna duplin,

plezajo prek krošenj, v gnezda plahih ptic,

še vate zdaj strmijo skoz črke teh vrstic.

Ni moč očem uiti – zaman je ves pogum,

saj te oči so krasen, najnovejši izum

japonske bistre sove, ki teme se boji,

da zdaj lahko kot drugi ponoči mirno spi.