Slovenska obala je dolga 46 kilometrov

To nas uči geografija. In to sprašujem naše mulce, ko štrebajo za kontrolko. 

Midve sva jih namerili natanko 42. Saj nisva lazili po skritih zalivčkih, terminalih Luke Koper in kanalih solin, pač pa sva sledili cestam in civilizirani poti. Te pa sva vendarle izbirali takšne, ki kar najbolj sledijo obalni liniji. 

Bil je dan snega. Ker pa imava z neokrnjenimi gozdovi zadnje čase težave, sva sklenili, da ostaneva zvesti Sredozemlju. Sneg naj najprej vsaj solidno pade, se mu bova že posvetili takrat. 

Proti morju kreneva ločeno, da lahko pustiva en avto na hrvaški meji, z drugim se odpeljeva do italijanske. Res, da sva tako prikrajšani za družabne trenutke, a komu bi se po celodnevnem tekanju ljubilo še štopati v kisli majici, prilepljeni na telo, s pomaratonskim drgetom, v noči, polni obmejnih izprijencev. 

Štartava pozno. Poldne je že preč. Kot ponavadi. In zabičava druga drugi, da danes greva pa res počasi, počasi, kot se le da, prisežem!

Stečeva proti Ankaranu. Toplo je kot snegu v posmeh in slutiti je, da pomlad ne bo več dolgo zdržala, zdaj zdaj se bo razpočila in se razlezla prek obronkov Koprskega zaliva. Drobiva v prvi breg in veselim se ceste pred mano, radosti me dejstvo, da je je še veliko, v resnici malo za celo državo, za današnji tek ravno dovolj. Zvesti sva dogovoru in stopava ležerno, zatopljeni v glasbo, pa vendarle v koraku tako usklajeni, kot da bi v sebi skrivali motorček, ki sva ga navili na povsem enako frekvenco.

Zavrti se tole:

https://www.youtube.com/watch?v=CACFIGzRiGM

O tičih poje pesem, hvalo moškemu spolnemu udu, ki raznobarven vedno znova vznika v ženski zavesti. Krasna popevka, si mislim, in v tekaški vznesenosti se še sama počutim kot orjaški falus, tako pokončna in strumna, kot da je v meni vrelec vsega človeštva in živega na Zemlji.

Zavijeva desno, mimo pristanišča. Srkam nagnusno sladkobno mešanico za tekača bojda nepogrešljivih dodatkov, natanko takšen zvarek, kot sva ga imeli v puščavi in naj bo še tako odvraten, najboljši na svetu je. Vsak požirek je kapljica spomina na vroč pesek Sahare in čisto zares začutim puščavske klobase namesto prstov, vonjam sol prepotenih teles, da se kar naježim, preplavljena z zgodbo Bele puščave.

Pritečeva na koprsko rivo. Pihne. Ravno toliko, da odvihava rokave. Vijugava med gomazečimi sprehajalci, kužki, vozički in ptički, od vseh pa so najbolj bojiva otroških kolesarjev. V štartu se vedno poženejo naravnost vate, četudi jih skušaš obiti s strani, ki zgleda diametralno nasprotna njihovim nakanam.

Že jo mahava mimo Žusterne in ta me napelje na naše mulce, kako so peš hodili iz Kranja proti morju. Ta žleht mularija, na videz vsaj po malem zabluzeni, menda brezperspektivni pubertetniki, v resnici pa odločni, trmasti mladi ljudje, ki so nam verjeli, da zmorejo peš na morje. In so to tudi dosegli. Blazno luštno smo se imeli takrat. V Žusterni smo nočili v kajakaškem klubu, v njihovi telovadnici, v resnici kontejnerju, na tleh, in ko smo ta stari stražili, da ponoči ni bilo preveč telovadbe, smo hkrati napletli toliko zgodb, natanko takšnih, ki tisti trenutek rešujejo življenja, zjutraj pa le veš, da so bile. Pa še neka kajakaška dama je bila z nami, nepogrešljiva, se nam je zdelo, vsekakor poseben čar tiste vroče noči med zatohlimi kontejnerji.

Zdaj pa uloviva Izolo. Ki me spomni na Polono iz prelepe Baške grape in Sašo iz prelepe Moskve in njuno Milo s tudi precej lepe, sploh pa nepozabne zabave pri meni, kjer se je skoraj rodila. Zadnji trenutek smo le dojeli, da so to, kar se dogaja Poloni, popadki, no, še kozarec vina je morala dokončati, in smo šli. Rodila je čez eno uro, ravno, ko sem se peš preko Ljubljane vrnila iz porodnišnice. Poleti sva jih z Mucki obiskali v Izoli. Potem, ko sva cel dan smučali na Sella Neveji, enkrat sredi julija je bilo to. In snega je bilo še dovolj, bržkone več kot danes.

Izolo pustiva za seboj še hitreje, kot je Polona porodniško sobo. In pred nama je breg. Mucki se zažene vanj v poletu snete skire, jaz se ga lotim preudarno. Odrešilno se mi zarola tole:

https://www.youtube.com/watch?v=xRtFnxwmM3M

… ki me kar privzdigne, in če se ne bi zavedala, da Mucki najbrž že zebe nekje na vrhu, bi si celo drznila trditi, da grem hitro. Osvojiva greben in razgled res naredi vtis, ko tečeva skozi olivni nasad do konca, tam dol, še preko klifa pljuneva, in sva v Strunjanu.

Privoščiva si most, potem pa gre spet gor. Še dobro, si mislim. Na gor se namreč počiva, me vedno znova skuša prepričati Mucki. Te logike sicer ne razumem prav dobro, se jo pa vsakič znova trudim doživeti. Morda se bo zgodilo samo od sebe in prepričujem se, da je tole stopicljanje v breg res en ležeren oddih, skoraj pravo lenuharjenje. No, ne deluje. Mucki seveda med tem počiva že nekje daleč spredaj. Najbrž zares počiva. In me slika izza ovinka, tako naravnost iz zasede, da niti ne uspem pripraviti filmskega nasmeška in se poravnati v reklamni korak.

Zdaj naletiva na potko. Ki gre dol. Tako zares dol, da počitek tudi v tem primeru odpade. Skotaliva se naravnost v Fieso. Od tam »Pot ljubezni« pod navpično steno vodi v Piran. In ta je za razliko od italijanskih kolegic odprta, pa tudi nič kaj zavarovana ne zgleda, se mi zdi, ko buljim navzgor, pri nas konec koncev ni velike škode, če se komu kaj podre na glavo. Tele hišice so torej logični zaključek in nič kaj slabše niso kot pušeljc italijanskih »Petih zemlja«:

Trideset kilometrov je za nama, ko skleneva pomalicati. V resnici mi po premnogih požirkih gnusne kapljice za puščavski spomin nič kaj ne prija, zato posežem po jogurtu. »Slim vital« piše na plastenki, ta bo dober, najbrž je zdrav, mladenko na njem kar premetava v eliksiru življenja. Posilim se, še energetsko ploščico pojem čez, tudi tako z okusom jogurta, vsaj tako je moč prebrati na ovitku, in obrok je lepo usklajen.

Pa v resnici ni. Že v Bernardinu mi gre vse gor, pa istočasno dol, krotoviči se na vse strani, trudi se izluščiti iz telesa, da postajam kar nekoliko zaripla v silni želji po kontroli situacije. Prek portoroške rive prdim. Nadzorovano, se trudim verjeti. In tako dobro mi dene, da mi je prav vseeno, da utegnem zmotiti uglajen sprehajalni živelj. V zatonu dneva vijugava med zamaknjeno gomazečimi telesi, ki so rada strateško postrojena v vrsto vse od morja na eni strani, pa do ograje na drugi. Pretikava se med pojavami, ki se zgostijo v klepet ravno tam, kamor zavijava, skačeva preko trupel, ki v trenutku skrenejo iz navidezne linije direkt v najino brez vsakršnih fizikalnih zakonitosti. Ubogi srbski tekači, si mislim. Ob pivu in zrezku sva jim tulili v podporo, ko so v krogih tekli maraton na Adi Ciganliji. Topel jesenski dan je bil in sprehajalna podvrsta se je razcvetela, nihče je ni omejil, še več, sovražno se je naperila proti športnikom, češ »Čoveče, polako, nedelja je!«. Zato sva vpili še bolj, vsakemu, ko je vedno znova zakrožil mimo, in vsi so se iz navidezne otopelosti nasmihali nazaj, potem pa se brž spet skoncentrirali na strategijo vijuganja. 

Midve pa tokrat že zavijava mimo marine in ne da se mi več. Teles je res da manj, a »slim vital« še vedno deluje, da nisem čisto nič več srečna. Avtomatično stopam naprej, vštric z Mucki, kaj pa naj bi? Zaigra tole, da vsaj za odtenek olepša situacijo:

https://www.youtube.com/watch?v=y7EpSirtf_E

Tudi v puščavi so Flojdi nastopali ravno takrat, ko sem imela res že vsega dovolj, nekje na dvestotem kilometru, ravno danilo se je, za mano pa je bila neskončna brezoblična prečuta noč. Danes je torej teh dobrih trideset kilometrov naravnost patetičnih, zato ne jamraj, se klavrno tolažim. Čas pa mineva in z njim pot. V Seči zavijeva na kolesarsko stezo ob kanalu solin. 

Vse hudo je mimo. V usihajoči svetlobi dneva se spet veselim koraka, hlad v prihajajočem večeru bodri telo, mišice čudežno prenehajo nergati in postanejo sveže. Iz daljave se bližajo zelene in rdeče luči mejnega prehoda. 

Čez dobro uro sediva v gostilni in ugotovim, da je pivo res nekaj izvrstnega. Po radiu špilajo Bon Jovi in spomniva se časov, ko smo kupovali kavbojke v Trstu, Rusi so jih v Helsinkih, vsi pa smo hodili na šolske plese v telovadnice. Pod eno svetlikajočo se bunko in dvema reflektorjema smo najprej dolgo sedeli, potem smo v krogu poskakovali in ljubili rock'n rol, nazadnje plesali sendviče, kot da bi nas nosila luna. Pili smo Adria Kuler in se, če je bilo vse po sreči, lupčkali. Na Krajgerja smo najraje hodili, Mucki pa je največ plesala na prireditvah, ki jih je organiziral njen peterburški športni klub. Kakorkoli že, kavbojke, najkice, bunka in Joan Jett so bili v osemdesetih enaki na vseh koncih sveta. 

 Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

Čist na izi

Prehlajeni sva že cel teden, Mucki še po italijansko.

Ampak sobota je in da se ne bova čisto zasvaljkali, greva »mal hodit«. Res samo hodit, ne bova tekli, en tak kratek, povsem umirjen sprehod. Urica, nič več. Da pa ne bova spet štepali Polhograjcev, se zapeljiva proti Nanosu. Včasih sem pogosto osvajala Lovrenca, samo gori doli, je pa tam na karti vrisana krasna krožna pot, lahko malo daljša, ali malo krajša. Greva tole, saj je že pozno, naslednjič pa ta velik krog. Zna biti res lep, greben med Sv. Marijo in Sv. Lovrencem kar kliče po tekanju vse do Predjame, pa nazaj po cesti, skratka en luškan ne preveč naporen trening.

Parkirava nad vasjo Studeno in greva najprej po cesti. Naj bo ta dolgočasen del prvi. Ura je dve, a nič zato, največ v poldrugi uri sva nazaj. Hitrega koraka meljeva cesto, oblaki se gostijo v temno sivo in kot debela koklja sedajo na vrhove gričevja, nekje višje bučijo vetrovi, midve pa v duhu svetovnih trendov razmišljava o vojni, povodih za ubijanje, manipulativni moči religij, vseh, se razume, in družbenih predpogojih za njeno udejanjanje. Kot nalašč iz daljave zarežejo streli, kaj pa je to zdaj?, morda lovci, ali pa strelišče, upava, da ne fanatik. Zavijeva levo na makadam, se nama zdi, da je že čas. Opaziva, da sva varianto še malo skrajšali, pa naj bo tako, saj sva res še bolj švohotni in zakaj bi terali, poleg tega pa imava ob sedmih obisk. Čez še povsem podrt gozd prilezeva na greben. Tamle je potka, že od daleč vidna, lepa, preko suhih trav. Še prej je tabla, ki naju usmerja proti Lovrencu, se pravi čisto v najino smer, streljaj naprej najdeva napis, ki poje hvalo lastnikom zemljišč, ki so uredili to lepo planinsko prečenje. Še markacija je zraven, kot neizpodbiten dokaz. Grizeva kolena. Naravnost v oblak. In v podivjani veter. Z dlanjo delam nosu zavetrje, že tako je čisto zabetoniran, zdaj pa še zamrznjen.

Nekje na vrhu sva in potko preraščajo trave, a kako naj je ne bi, saj so suhe in poležane in to se pogosto zgodi. Vijugava med grmičevjem, zdaj res le še po travah. Ni važno, da se le drživa grebena, sva pomirjeni, malo bo šlo gori doli, potem pa je Sveti Lovrenc in pod njim se zanka zaključi.

Zakorakava v gozd. V redu je, markacij sicer ni, je pa opaziti nekakšen kolovoz, sicer se občasno izgubi, a to je le zato, ker je vedno več podrtega drevja in verjetno letos tu prav veliko planincev ni pohajkovalo. Potka se je pač malo zapacala. Lomastiva in slediva grebenu. Bolj levo se morava držati, opozarjam ves čas, in zdi se, da nama gre dobro. Zdaj sva že povsem v gmajni. In ta je povsem podrta. Plezava prek dreves, kolovrativa v labirintu skalovja, ki vedno bolj prekriva vrtačast teren in se smejiva. Tako je le še bolj zanimivo, sva pomirjeni, pa še dobro, da morava ves čas plezati, da greva res počasi, da ne bova preterali bolezni. Mucki se vdre pod nogami v manjšo luknjo in zdrzne se, da ni morda tu še kak neodkrit vhod v širni podzemni svet, pa jo potolažim, da gotovo je in da so takšna odkritja med jamarji bojda precej v čislih. Prekopicujeva se naprej in vse več je razkopanega in vse bolj pogosta so kopitca, da končno pripomnim eno na temo divjih svinj. Zanima me, če so prijazne, pa mi Mucki pove, da se ji zdi, da še najmanj od vseh. Molčim v bučanju vetra in malo že oprezam naokoli. Pa me vendarle zanima, kaj potem pohodnik naredi ob srečanju in Mucki predlaga porajkelj, ki jih je vse polno, s katerim vepra enostavno tolčeš po betici. Hm. Kaj pa, če splezaš na drevo, svinje najbrž ne plezajo? Mucki se strinja, najbrž res ne. Molče toneva v gozdne meglice in zdaj ne pazim le na podrto drevje, na skrite jame, zdaj oprezam tudi za rilcem. In za drevesom, ki bi mu ostala še kakšna veja, na katero bi se rešila. Sila redka so. Blazno lepo potko so urezali tile lastniki parcel, je Mucki prepolna hvale, meni pa se zdi, kot da bi brodila po na novo odkritem planetu, kjer na naju oprezajo le srepe, bolj negostoljubne oči nekih bitij. In veliko njihovih iztrebkov je tudi. Zdaj stopiva na sled še prav svežih kopit, razmočena zemlja se še ni povsem umirila pod njihovo težo, skoraj že vihtim gorjačo, ko se iz megle izrišeta dve orjaški silhueti. 

Dve silhueti košut, ki skoraj neslišno izgineta za obronkom vrtače. Lepo in komaj resnično, potem pa spet le ječanje zdelanih dreves. Košuta, ja, si mislim, pa polno divjih svinj, no, zajci gotovo tudi, medved? O tem nočem razmišljati, kaj šele, da bi ga omenila. Postal bi čisto preveč resničen. Ej, zdaj mam pa počasi že mal dost tegale, pripomnim, ko se breg ponovno izkaže le kot slučajen kucelj, za katerim je med kopreno in vejevjem moč čutiti še nešteto takšnih. V resnici pa si mislim, da je dan v naših koncih nekaj absolutno minljivega in da noč vselej nastopi in da do tega trenutka nisva več daleč. Brodiva naprej. Zdaj že rahlo nemirno. Spet premagava vrtačo in seveda, saj sem ves čas vedela, da bo vse ok, spodaj je cesta. Poženeva se nanjo, kot prek ciljne ravnine, suvereno zakorakava levo, kot da bi vsako sezono tu nabirali gobe in poznava vsako ped. Pojejva kolač, predlagam, da proslaviva zmagoslavje, a Mucki je ziheraška. Od dveh dovoli samo enega. Drugi bo za zajtrk, če bova morali bivakirati. Stopava odločno, hitro, molče, mislim si pa v glavnem ves čas eno in isto … »No, saj zdaj pa bo. Za tistim ovinkom. Vem, kje sva, zdaj gre ta cesta okoli Gore in pride naravnost do avta. Vem, kje sva. Samo levo se morava držati.« Tako močno si želim verjeti mislim, da se na mnogih razcepih niti ne obotavljam, ves čas velim levo. Dokler se cesta ne konča. Ja, fak of, si že privoščiva. Nič, greva nazaj; predlagam, da tečeva. Na križišču poskusiva v drugo smer in se drživa leve. Ki se kmalu spet konča. Kot se končuje dan, da naju obdajajo le še temni obrisi. In najbrž krempeljci in oči.

Šit. Kaj čva pa zdej?!

Vsej nečimrnosti navkljub priznam, da sva izgubljeni že vsaj dve uri. Da je smer prava, upava le na podlagi nezanesljivega občutka, cesta pa je v resnici lahko katerakoli od onih v bogato razraščenem pletežu, ki se vije vse do Hotedršice na severu in Podkraja na zahodu. Tako je in nič drugače. Imava še košček sadnega kruha, pol litra tekočine, tekaška oblačila, eno bundo, en delujoč mobitel, nobene luči in sva v eni veliki riti. Ta se bo od zdaj naprej v danih pogojih z veliko verjetnostjo samo še večala, piha kot pri norcih, tla so zasnežena in blatna, mrzla mokrota visi v zraku in iz ure v uro nama bo vse bolj zlezla tudi pod kožo … K vragu ves ponos, kličiva pomoč. Signal je komaj opazen, a klic v sili deluje. Gospodu na toplem v kramljajočem tonu najprej zgolj opišem situacijo in se mimogrede pozanimam, če se mu zdi, da rabiva pomoč. Predlaga sicer, da poskušava po isti poti nazaj do točke, kjer še nisva bili izgubljeni. Ker mu povem, da bi bilo to tudi pri belem, jasnem dnevu skoraj utopično, kaj šele v črno-črni pa počez še zamegljeni noči, sklene, da ja. Rabiva pomoč. Ker me obdaja cel špalir na sveže zloženih skladovnic drv, mu predlagam, da v kaki bližnji vasi poišče klenega gozdarja in naju poskuša povezati z njim. Ideja se mu zdi dobra in obljubi, da se slišimo. Čakava. In razmišljava še o kaki sila pretkani možnosti. O čudežno lahki rešitvi. Mucki naju na njenem modernem telefonu locira (moj je v zadnjih izdihljajih baterije, sploh pa ni razvit do takšnih sposobnosti, še tipkovnico sem mu ravno prilepila nazaj), a kaj ko pikica pokaže, da sva čisto nekje na divjem, sredi ničesar, niti ne na cesti, na kateri v resnici sva, in da imava do potencialno odrešilne poti vsaj še kak kilometer. Čez hosto, se razume. Predlagam, da se v nesporni temi tega ne lotiva in ostaneva pri nesporni zapuščini sočloveka. Mucki se strinja. Strinja se tudi gospod, klican v sili, ko se z njim spet poveževa, pove pa nama tudi, da je našel poznavalca terena. No, seveda naju ta ne uspe priklicati. Ni signala. Potem se kličemo in iščemo preko satelita, ki naposled le poveže ustrezne linije. Poznavalec zveni prešerno. Zanima ga le, kaj vidiva okoli. Bolj malo, če sem čisto iskrena. Povem mu za drva, za neke roza oznake na drevesih, ki sva jih videli prej, za obračališče in slepo cesto, njega pa zanima, če je tam kakšna smreka. Kolikor češ jih je, a on sprašuje, če ena stoji na koncu obračališča, takšna mogočna, debela, desno ob njej so tropine, naprej vleka. Buljim v temo skoraj do bolečine in uspem najti vse, razen tropin, za slednje bi potrebovala bolj poglobljen pristop. Mu pa namesto njih ponudim vrtačo zadaj za smreko, ta v svoji globočnosti še nekako zeva iz teme. Poznavalec se razveseli, pravi, da točno ve, kje sva in da bo čez 20 minut pri nama. Odklopi se, midve pa iz objema glasu zdrkneva nazaj v piš in temo. Vse je tako preprosto. Čez 20 minut. Poplesujem v krogu, 20 minutic, prestopam se in maham svinjam, volku in medvedu, muzam se smrekam in vejam, ki danes ne bodo moj dom, plešem, ker me že nemarno zebe. Kaj pa če bi še enkrat poklicali, 20 minut je že mimo, me zdrami Mucki. Saj ne, da bi želela sejati dvom, ampak ali se mi ne zdi, da so drva, smreka in vrtača pojav, dokaj pogost vsaj 30km naokoli. Veš kaj, negativistični ne bova. Saj bodo prišli. Čez pet minut pokličem. Zadaj se sliši veselo druščino, ki pove, da je malodane že tu. V dokaz potrobi, a divjanje krošenj uduši sleherni zvok. Recimo, da jim verjameva. In pleševa naprej.

Še nekaj korakov in hupanje se izlušči iz črnega niča. Bliža se in pripelje se luč. V gasilskem avtu so štirje, za korajžo najbrž, poznavalec pa naju uvodoma najprej vpraša, če se nič nisva bali medvedov. Naredim se neumno, a medvedje da so tu?, kot da zanje slišim prvič. Pravi, da so pogosto, jih je več in prijazni so. Lahko jih slikaš z razdalje petih, desetih metrov. 

Čisto nekaj drugega so divje svinje, si mislim.

http://www.delo.si/clanek/103279

Italijansko tekanje okoli novega leta

Enkrat za spremembo bi nekaj mediteranskega.

Ne bojo me prepričali tisti, ki drajsajo kamenje in korenine in godlajo listje, potem pa napišejo, da se smuka splača in da je do avta. Zato naj bo novo leto tokrat v globokem plusu, med borovci in cipresami, pokapljano z olivnim oljem in zalito z vinom. Tudi rokca se že upogne v tekaško pozo, tako da bova kje obrnili najmanj krog ali dva, zato greva.

Z Mucki se odpeljeva v Italijo.

Ko nad Firencami prečkava Apenine, je že minus in sveže pobeljeno. Potem se spustiva na ono stran, tam morski zrak očitno deluje. 

Večerne Firence dehtijo v pričakovanju novega leta, jaz v pričakovanju jutra, da se obujeva in odtečeva. Poceni hotelska soba je nagnusna, s kopalnico v omari, je pa zato v samem centru in v rokah Indijcev ali Pakistancev ali nekoga pač iz tistih koncev, kar vedno znova doda pridih Azije, ko se mimo recepcije sprehajava po lično ozaljšanih hodnikih. A ja, pa postelje so tudi krojene po njihovih merah, tako da moraš ležati bočno strumno in v premetavanju ujeti usklajenost.

A kaj bi to. Ko se po uvodnih dozah renesanse, vinu in nekakšnem toskanskem golažu vračava mimo katedrale Svete Marije z rožami, ki kot nekakšna medgalaktična pošast gnezdi med ozkimi ulicami, je vse v najlepšem redu, še tapison in plastične orhideje pred vrati me veselijo.

Zjutraj gre Mucki prestavit avto s primestnega parkirišča in poiskat še eno »hotelsko sobo«, takšno za pleh, saj druge variante ni. Vrne se vzhičena, da ob reki Arno nažiga sonce in laufajo že prav vsi.

Zajtrk kar preskočiva, da česa ne zamudiva. Sonce ščemi krmežljave očke, toplo je in vse gomazi. Tudi tekači. S priložnostnim zemljevidom in po natančno preštudiranem planu z varianto a in varianto b tečeva ob reki. Do prvega mostu, pa potem do drugega, tam čez in potem tja gor. Kar nekam gor. Razgled bo gotovo lep. Kmalu sva iz zemljevida. In iz plana. Ni važno, ko se vzpenjava med cipresami, ošabnimi vilami, spodaj pa se z vseh strani sveti Marija z rožami, s palačo Vecchio poleg in baziliko Svete Croce malo stran. Vdreva na privatno posest in ker sta naprej le še bazen in uta za popoldanske čajanke, se vrneva in greva po cesti dol. Do dna, do mesta, od tam pa naprej spet gor, do tistega obzidja. Cesta se pne v neskončnost, grički menjajo drug drugega, na eni strani Firence, na drugi oljčni nasadi, številni tekači nasproti in, glej jo, Mucki že poplesuje, zdaj že navzdol. Kar smeje se nama, ko spet pritečeva do reke, ko se odločiva še za malo računalniške igrice med trumami turistov, ki se leno plazijo po mestnem jedru. Vijugava in kot oko Mordorja naju vleče sila, da se ponovno znajdeva pred Marijo. V pravilni vrsti si ogledava detece v jaslih, kaj drugega pa niti ni pod megalomanskimi zidovi poslopja.

Nato odtečeva še zadnji kilometer do Azije.

Popoldne gledava cerkve, renesančno zapuščino in trgovine. Ob štirih pričneva piti viski. Večerjava v indijski restavraciji, potem zaspim.

Zadnjega dne v kompletu 2014 v Firencah naletavajo snežinke, midve pa zavijeva na jug. Nekdo kar na enkrat s škarjami odreže oblak in zapeljeva se v sonce. A piha surovo leden veter s Severnega tečaja, zato se kar v avtu pretvarjava, da je situacija osupljivo romantična, tam pojeva marinirane bučke in greva naprej. Po praznih cestah, čez prazne vasice Toskane vijugava prav počasi in spomniva se, kako sva poleti v Kazahstanu v najetem Range Roverju našli CD z italijanskimi zimzelenimi. Ali kitajske pogovorne oddaje z vmesnimi popevkami ali tale CD sta bili edini možnosti, in tako se nama je ves čas preko kazaških step vrtelo med podobnimi tudi tole:

https://www.youtube.com/watch?v=1TRM75eU7Uk

Tokrat lahko izbirava med vsaj stotimi radijskimi postajami, izključno italijanskimi, seveda. Kjer se poje marsikaj, povsod pa se tudi pove veliko zanimivega, nič na kratko, gotovo pa z dobršno mero pripovednega zanosa, nedvomno s številnimi dovtipi, tudi v dialogu. Ne razumeva niti besede. Vijugava v popolni atmosferi, motriva gričke in vasičke in nama je lepo.

V ranem popoldnevu je veter še vedno surov, zato preizkusiva prvi kjanti. Dober je. Da pa bi res z zanesljivostjo lahko sodili, jih sprobava še nekaj, za objektivno primerjavo. V različnih krajih, da zaobjameva širino in lokalne posebnosti. V zatonu svetlobnega dne obiščeva San Gimignano, vzhičeno odobravava arhitekturne posebnosti, tiste značilne stolpiče, ki štrlijo ven iz hiš, ki ne vem, zakaj so, so pa nedvomno nekaj posebnega. Takih pri nas ni. Skleneva, da bi bilo pametno kaj pojesti. In spet padeva v prehranjevalni vakuum, kot že kak dan prej in kot tudi še vse naslednje, ne da bi se kaj naučili. Italijanski človek namreč med tretjo in sedmo uro popoldne ne je. Da ne bi slučajno kdo grešil, so neomajno zapahnjene tudi vse gostilne. Lahko bi poskušali kaj na črno, a »chiuso« je vselej tako odločen, da ne upava. Zato Mucki predlaga, da kupiva vsaj sir, posušen paradižnik še dobiva in olivni pesto in počutiva se rešeni. In da se otreseva še poslednje skrbi, skleneva, da nekje v okolici Siene poiščeva najino sobico, da se tam lahko dokončno sprostiva, se prepustiva Dionizu in konec koncev počakava novo leto. To, da imava rezervacijo za naslednje dva dni nekje v toskanskem šavju, že veva. Ta korak sva storili zavestno, imenuje se »il giardino per fughe romantiche«. Torej nekakšen vrt za neke romantike, toliko še dešifriram, »fughe« mi pri prevajanju puščajo več zagat. Spominjajo me bodisi na gradbeni termin, ali na obliko skladbe, če se ne motim. Pa saj bi tudi to oboje imelo smisel: Mucki namreč zida, jaz rada kaj zapojem, torej midve sva »romantični fugi« in sobica je kot nalašč za naju.

Krava iz GPS napravice naju tokrat pripelje do ovinka natančno, pa čeprav je pot že lep čas skozi neprijazno temo, v konce, kamor stopa manjše število nog. Hišica se takoj pokaže kot romantična. Takih ni veliko naokoli, resnici na ljubo, kakršne koli hišice so v okolici dokaj redke. Sprejme naju Italijanka. Gre za čisto vrsto, to je gotovo - govori veliko, način je ta prav, razumeva nič. Kot radio. Mimogrede, ko žlobudra najbrž vljudnostni pozdrav, Mucki iz rok izpuli ključe od avta in še predenj uspeva dojeti morebiten predrzen rop, ga zgolj preparkira po njenem okusu. Potem naju zrine v sobico, stilno in okusno načičkano, sploh pa odišavljeno z raznimi vrečicami nečesa sladkobnega tako temeljito, da se mi v minuti zvrti mnogo bolj kot prej po celem popoldnevu kjantija. Italijanka pa naju že rine na romantično teraso, pelje naju v svojo za spoznanje manj romantično kuhinjo, dogovorimo se za romantičen zajtrk, »breakfast?« je v letih svojega posla že osvojila, 9.30 pa sva ji napisali na listek. Ker naju »prehrambni vakuum« že počasi krivi, pokažem na krožnik in pribor, ona pa v levjem skoku osvoji teraso, pograbi mizo in stole, se mi zdi, da kar vse na enkrat, tudi prt, in vse to lično zloži ob vznožje najine postelje. Prinese še krožnike, plastične, ta zelenega s sovo v lovski uniformi z daljnogledom okoli vratu, ta roza z zajkljo v mini krilcu. Meni je všeč, kot nalašč za praznovanje novega leta. Poslovimo se do brekfsta, midve pa si pripraviva pogrinjek z vsem, kar sva uspeli pretihotapiti, tudi z buteljkami različnih vinskih kleti in irskim viskijem, za katerega je Mucki že v Firencah začutila, da je nepogrešljiv.

Proslava se prične. Da pa ne bi poslušali le bitja najinih src in mlaskanja prve zaužite hrane po dolgem času, na dan privlečeva tehnični pripomoček, računalnik, pa tudi signal se brž najde, in zaženeva glasbo. Mislim, da sem začela z nekimi patetičnimi slovenskimi zimzelenimi in nadaljevala z dalmatinskimi, nekaj v smislu »Oči boje lavande«, pa mi Mucki iz rok izpuli napravo, češ da je čas, da preideva na nekaj bolj konkretnega, na »Oči boje meda«. Prehod je bil takšen:

Od tega …

https://www.youtube.com/watch?v=SMB2JJ9ChcU

na tole …

https://www.youtube.com/watch?v=Ee5JxhvjH9c

Čez nekaj trenutkov se že ježim, vsa preplavljena z glasbo enega najkultnejših jugo bendov in molekulami enega najkultnejših kjantijev razlagam Mucki, da meni je pa od vsega najboljši stavek, da »rabim sobo, da sprejmem pet tisoč ljudi z dvignjenimi čašami«, a si predstavljaš to, noro folka v enem prostoru, pa vsi s kozarci gor?! Po nekaj neuspelih poskusih komad končno najdem, da ji še v pesmi predstavim, kaj mislim, pa tudi sama to uprizorim, četudi v dokaj majhni sobi, v skromnem številu ednine, zato pa pod mogočnim steklenim lestencem, ki ga vedno bolj doživljam kot elegantno globokomorsko meduzo in bi ga pri priči imela še sama v dnevni sobi.

Zdaj večer neizogibno vodi v te sfere:

https://www.youtube.com/watch?v=HQmmM_qwG4k

… in zgolj pet tisoč ljudi je že čisto premalo. Zato pa bodi dovolj. Skozi molčeč gozd se sprehodiva do vaške gostilne kakih petnajst minut stran, da zamenjava temo. Vzdušje tam je komorno, a zato nič manj slavnostno, glavno pa je, da se poje. Neka lokalna popevkarica nastopa, sama za klaviaturami, priljudna je, saj pove natakarju, da lahko ostaneva, da ne bova nič jedli, kajti mize so zasedene do zadnje že nekaj mesecev, nemara let vnaprej. Za šankom spet preizkusiva vino, zdaj napornemu dnevu primerno že malo manj kritično. Ob rujni kapljici prisluhneva glasbi, in ker se nama v kratkem zazdi, da sva dojeli sporočilo, sploh pa bi bilo nadaljnje degustiranje že čisto navadna objestnost, se podava nazaj proti sobi. Luna med tem vzide in skozi srebrn sij hodiva midve in najini dve senci. Mucki prepovem, da prižge baterijo.

Zbudim se drugo leto, čisto zares zabuhla do te mere, da komaj razmaknem oči, v pljučih pa mi z vsakim vdihom piska in vem, da bom doživela astmatični napad, če le za trenutek ne uspem ohraniti mirne krvi. Še gigantski lestenec visi nad mano, kar dodaja le še dodatno težo že tako zadušljivi situaciji in niti slučajno ga ne bi več imela doma. Mucki je zalimana malo manj, vseeno pa skleneva, da hudič vzemi vsa multisenzorna estetska merila, in besno pričneva pobirati dišave s sleherne kljukice in jih mečeva v veliko plastično vrečko, to pa nepredušno zaveževa in zakleneva na dno omare. A ni dosti bolje. Zdaj kot pes za odkrivanje droge zalotim še posamezne odišavljene elemente, ki so razpostavljeni po omaricah, te odnesem v kopalnico, tam pa vključim ventilator. Do nadaljnjega. Potem zračiva. In bolje je le za spoznanje. Ura je ravno pravšnja, ko še lepo zabuhli obiščeva teraso. Italijanka je že tam in zgleda, da se je že ure in ure dušila tudi ona, v spokojni tišini, saj kar buškne iz nje, ko me zagleda, od česar razumem le nekaj takega kot »duemilakuindiči«. Torej si voščiva »srečnonovoleto«.

Po brekfastu odideva. Pogledat ljubke toskanske vasičke. Morda bova tudi eno odtekli. A to sploh ni nujno, saj imava mačka, vsaj hudo alergijsko reakcijo na dišave, če že ne kar anafilaktični šok, in gotovo tudi rinitis, različnih vzrokov. Vlečeva se od enega do drugega srednjeveškega dragulja, vinske kleti naju ne brigajo več, muzeji mučenja še manj, saj mučenje doživljava na lastni koži tukaj in zdaj, enkrat popoldne pa dokončno skleneva, da tudi tekli ne bova, saj se utegneva zgruditi v kratkem, pa še piha. Ker spoznava, da so vasičke v Toskani nekaj takega kot slapovi na Irskem, to pomeni, da so zanimive le prve tri, potem pa so vse iste, se odločiva še za finalni ogled. Za obisk Siene, pa še lekarna bo morda tam, taka odprta, s sredstvi proti alergiji. Mesto najdeva po mnogih frustrirajočih poskusih, pa čeprav ga ves čas vidiva, saj smerokazi so iz vseh smeri, v vse smeri, v isto smer na različne konce hkrati, pa še »krava« ves čas čisto po svoje interpretira situacijo. Zelo nazoren primer tega, kar je zaslediti v tejle animaciji (minuta 1:18):

https://www.youtube.com/watch?v=SxqwXNfYmOQ&feature=share

A z veliko trme hlepečega turista uspeva. V Sieni naju kljub zdaj že pestrim toskanskim izkušnjam prevzame osrednji trg, ki zazeva iz klavstrofobičnih ulic. Splača se ga videti. A gledava ga le kratek čas, saj sva že tako sestradani, da naju preplavlja slabost, vakuum pa spet vlada. Mrzlično iščeva kake skrite alternativce, ki jim ni mar za splošne trende in res jih najdeva. Nekje ob strani, v kleti. Juhica iz stročnic in kostanja je odrešilna, pa četudi nekaj posebnega. Potem se utrujeno predava in skleneva, da se vrneva nazaj v sobo. Da imajo apoteke nepreklicen dopust, mi je že zdavnaj postalo jasno, in ko vstopim v še vedno prisoten koktajl vonjav, zažrtih v vsako poro prostora, želim le še hitro zaspati. Tako bom nemara prelisičila telo in ne bo opazilo, da mora alergično odreagirati. Še prej na netu na hitro poiščem akupresurno točko proti tovrstnim nadlogam, a povsod piše, da to ni instant rešitev in bi morala pričeti z masažo že kak mesec prej. Zato se niti ne trudim.

Zbudim se zarana v podobnem stanju kot prejšnji dan, a vendar za malenkost manj otekla, morda tudi zaradi odsotnosti kjantija. Okoli bajtice še vlada tišina in odločim se za sprehod. Da odprem pljučne mešičke. Po eni uri neusodnega izgubljanja se vrnem in Mucki najdem v primerljivi stiski, prtljaga pa je že v avtu, torej čakava le še zajtrk. Pojeva zunaj na soncu terase in grize naju mlada domača mucki, ki je že postala pogumna. Še od Italijanke se posloviva in pove nama veliko lepega za srečno pot in greva. Proti morju. A ja, pa danes bova res tekli. Danes pa ni več sprenevedanja. V Volterri bova parkirali in greva en krog »za nosom«, eno petindvajsetičko, največ. Pokrajina privlačno valovi, ko nalašč počasi napredujeva in komaj čakam, da izstopim, zajamem zrak in odtečem.

Ko osvojiva Volterro sva si enotni, da tukaj štartali ne bova. Je čisto preveč na hribu in res neumno bi bilo najprej teči čisto dol, potem naokoli in na koncu spet čisto gor. To pa ne. In odpeljeva se naprej. Nemir se me že loteva, saj nekako razumem, da je pred nama že kmalu morje in prav veliko izbire za idiličen tek po toskanski pokrajini nimava več, ostale nama bojo le še industrijske cone predmestij ligurijskih pristanišč.

Stop, kriknem. Tukaj parkiraj. Sva dvanajst kilometrov stran, v res grdem naselju ob progi. A naselje je zanemarljivo, tam naprej so grički in travnički, drevored cipres bo gotovo gori in vasička sigurno. Pa Volterra v daljavi deluje pompozno kot kaka srednjeveška utrdba, kar najbrž tudi je. V prijetni pomladi ranega januarja natakneva tekaške cunjice, oprtava si nahrbtniček in stopiva na pot. Res je grdega kmalu konec, pred nama je le še prazna cesta, ki se vije prek sveže ozelenelih senožeti, tako čisto po toskansko, da se mi spet kar smeje. Tekava lahkotno in zdi se mi, da bi to lahko počela celo življenje ali pa vsaj še kak teden. Brez premora. Migam srednjeveški dami, ki je ves čas na desni, povsem nepremično, kot da bi stopicljali na mestu, in glej, na levi se že rišejo ciprese in vodijo do hiške, tako kot je prav. Naposled prideva na zložen greben in pred nama se odpre neskončnost prav takih oblin, desno lahko zavijeva v »damo«, levo proti manjšemu gradiču z nekaj hišicami naokoli. Greva tja. Pot zavije v opazen klanec in Mucki, zvesta svoji navadi, izgine naprej, jaz pa zadaj predem, drhtim v popolnih razgledih in v pogledih na novoletne bunkice, ki krasijo mediteranska dreveščka na vrtovih domačinov. Pod obzidjem gradu me Mucki spet najde in spustiva se na ono stran. Kar plešem ob izbrani glasbi, Mucki pa ne bi bila ona sama, gradbenica, če ne bi pripomnila, da njej je pa vse skupaj že mal brezveze, skoz ista vas, pa ista pokrajina, sicer pa lahko meni, saj imam glasbo, ona pa je brez nje, slušalke naj dam ven in naj se pogovarjam. Razume se, da na ukaz »pogovarjaj se«, še nihče nikoli ni našel izhodiščne misli. Tako nadaljujeva v tišini. Je pa vseeno lepo, vsaj meni, osladni romantični fugi, ki temeljim na humanistiki, v katero rada vpletam estetične prvine.

Tako prideva na glavno cesto. In še nekaj kilometrov je do avta, 26 jih bo skupaj. Glavna cesta sicer ni nič posebnega, kljub mojemu pristranskemu zornemu kotu, in kot takšna se seveda vztrajno vleče, a vendarle sva enkrat pri avtu. Zadovoljni in lačni. Odpeljeva se proti morju, kjer bova poiskali gostilno, s teraso in obveznim razgledom do Korzike. In spet pozabiva, da bo ravno takrat neizpodbitno zavladal vakuum.

Točno takrat sva v Pisi. So pa vsaj lekarne odprte in bolj za vsak slučaj se oboroživa z antihistaminiki, potem pa poiščeva stolp. Res je postrani, a Mucki poznavalsko ugotovi, da gotovo zanalašč, veš kakšna znamenitost je zdaj to, če bi bil raven, bi bil ena čisto navadna cerkev, ki bi bila deležna le zanimanja ostarelih malomeščanskih devic. A pa tebi je fajn pogledat »tore pendente«, se pozanimam pri Mucki. Odvrne, da ja, tako kot Tadž Mahal, tale stolp ji je še bolj všeč, ona je bolj za zahodnjaško arhitekturo. Meni pa ne, pripomnim, se spomniš vseh tistih ročno izdelanih mozaikov, tisti so mi bili bolj zanimivi. Mucki se strinja z mano, da so precej zanimivi, in greva iskat gostilno. Širom celega mesta.

Najdeva jo, ko naju pot pripelje spet nazaj do stolpa. Tam so takšne za turiste, ki pojma nimajo o pravilnem prehrambnem režimu. Zato je tudi temu primerno zanič. In nima terase ne razgleda. Ima pa neke vrste podplatast šnicelj in s tem se morava zadovoljiti. Potem skleneva osvojiti še poslednji cilj najine poti. La Spezia se imenuje, nahaja pa se v neposredni bližini »Petih zemlja«, petih zloglasnih vasic, stisnjenih v čisto zaresne mediteranske klife, »Cinque Terre«, temu pravijo Italijani. Tam bova nočili pri Lauri in pošljem ji sms, da prihajava. Laura se veseli.

La Spezia je eno, skoraj bi dejala nagravžno, pristanišče. Še vojaško po vrhu. A v večeru tega ni opaziti, saj se dvigneva daleč v hrib, spodaj svetijo lučke, pa še Laura gostoljubno pošlje moža, da nama pomaga od parkirišča do njune vile. Ta je milo rečeno osupljiva. Več sto letna dediščina bogate rodbine, z zaresnimi sobanami, s praslikami, prapohištvom in pradurmi, skozi katere je Gala, ptičarka, skoraj izpraskala luknjo, ko se je počutila ujeto. Okna so malodane od tal do stropa, za njimi pa se širi brezmejen razgled, daleč prek rušilcev, korvet in topnjač. Celo verjela bi, da mož in Laura gojita skriti konjiček in izza zatemnjenih oken z rešpetlini kdaj pa kdaj kukata naravnost v načrte italijanske vojne mornarice.

Vsekakor se tudi onadva izkažeta kot nekaj posebnega. V tekoči angleščini naju založita z zemljevidi in brošurami s terena in že vsi sklonjeni nad pramizo kujemo plane, kaj vse bova obredli naslednjega dne. Laura je do najine velikopoteznosti skeptična, mož pa se precej izkaže za tistega, ki ve vse, prečita vsakogar, verjetno pozna tudi odgovore na vsa ontološka vprašanja. Njemu se zdi plan kot nalašč za naju.

Zato sva zjutraj zgodni. Mucki godrnja in negoduje kot iz lonca, saj je alergijski šok prešel v en čisto navaden, a sila zoprn prehlad, jaz pa sem pred prihajajočim dnem kot podžgana in zato precej slabo empatična. Malo me sicer moti, da je zunaj oblačno, prvič po vseh teh dneh, pa ravno danes, ko naj bi sončni žarki kot reflektorji milanske Scale ožarjali pisana pročelja hišic Petih zemlja.

Kreneva. Avto pustiva spodaj, neposredno ob turobnem vojaškem zidu ujameva avtobus in se pustiva dostaviti v Portovenere. Ta je v resnici že prva vasica z ustreznimi pisanimi hišicami. Čepi na samem rtu, kjer je tudi cerkvica z utrdbo, južno je otoček, severno pa se nezadržno dviguje čudovit klif, ki se bohoti vse do tja, kamor seže zvedavo oko, in še dlje. Lepo je, da sem presrečna. Mucki še prime za joško gospo iz brona, ki nad morjem uživa razgled, potem pa zagrizeva v breg. Kakih petnajst kilometrov stezic imava do Riomaggiore, ki dejansko šele šteje za eno izmed Petih zemlja, tam se tudi prične nacionalni park, do tja pa bova uživali mir in prvinskost nezaščitenih območij. Potka je lepo označena in najprej samo ena, zato ji je tako tudi ime. Višje gori se razcepi v variante vse do 6 in tem bova sledili, te so vsaj približno ves čas v nivoju, nad morjem in, kar je najvažneje, nad slikovitimi naselbinami, enka pa gre nekam čisto na vrh, kjer so planote, gozdovi in verjetno le še pogled na kakšno slučajno livado. V samoti drobiva korake in pijeva vrtoglave razglede, da sem ter tja kar zacviliva od navdušenja, loviva vasice in iščeva prehode prek teras, kjer so si domači uredili njivice, vinograde ali pa zgolj metre pustega, a prijaznega ravnega terena sredi vseh teh nepopustljivih strmin. Kot v Nepalu je, povem Mucki, le da so tam namesto morja večtisočaki, drugih razlik pa ni, še diši enako po dimu, ko tavava skozi zaselke. Zdaj sva na razcepu in oznake čudežno izginejo. Izbereva spodnjo varianto in ta je dobra, ta gre prav, čez čas pa zavije tako zračno in tako naravnost proti morju, da obstaneva kot vkopani, saj se zdi, da naju bo globina kar posesala navzdol. Obvladovanega koraka stopiva na rob, spodaj je celo vasica, midve pa zavijeva naprej. In že se spomniva zgodbe, še iz sarajevskih bregov, o tem, kako je starkam, ko grejo v trgovino in ko se upehane vrnejo domov, ugotovijo, da so pozabile olje. Takrat sem jaz potem pozabila jopo in to opazila že čisto na vrhu, jopa je bila seveda spodaj na nekem zidku. Uboge starke. Tu je najbrž še huje.

V poldrugi uri prideva do ceste. V dobrih dveh osvojiva Zemlje. A ker nama je Laura zaupala, da je pot ob morju med prvo in drugo vasico zaradi zločestega podora kamenja zaprta; pa ravno to je tista slavna »Pot ljubezni«; se odločiva, da se do dna ne spustiva, greva kar v nivoju naprej. In brž uzreva naslednji buket raznobarvnih domov. Prepoznava ga kot Manarolo. Tu sva približno na polovici, malicali bova, skleneva, in zdrkneva navzdol med sezidane cvetlice. Založiva se v trgovini, nad gostilnami sva se že zdavnaj namrdnili, pa četudi so zdajle najbrž odprte, kar naj bojo, tudi midve lahko kdaj rečeva ne. Pomalicava na ličnem trgcu sredi rumenih, roza in oranžnih pročelij in študirava zemljevid, kako naprej. Res, da je za vogalom vlakec, ki povezuje vseh pet čudes in Mucki je vedno bolj v loncu, a začeto je treba končati, sploh pa je tole tukaj mnogo lepše kot Tore Pendente, Tadž Mahal in Stetju of liberti, ki tudi sodi med takšne izjemnosti. Saj lahko greš na vlakec, če si švoh, vseeno bolj iz vljudnosti, kot pa resnične empatije, predlagam Mucki, in že v naprej vem, da me bo skenslala, kar tudi me. Zelo na kratko in zelo odločno. Ni šans.

Odrineva naprej in upava, da naslednja obmorska potka deluje. Ne deluje, opaziva šele za ovinkom. To pomeni, da se morava vrniti nazaj, poiskati tisto, ki gre najprej precej gor v drugo nadstropje, šele v tistem drugem nadstropju naprej, potem pa spet čisto dol v naslednji pušeljc. Za začetek se še izgubiva. Malo sem že sitkana. Pa me hitro mine, ko srboritiva preko stopnic proti nebu, imam preveč dela s sopenjem, gastroknemiusi in razbijanjem srca. Pismu, tole bi pa bilo za najino prijateljico Wando, s katero sva tekli v puščavi, poleti pa je v svojih krajih, nekje na obalah severne Anglije, 24 ur korakala gor in dol, gor in dol po stopnicah, ki vodijo do plaže, kakih sto jih je bilo, in zbirala denar za nekakšne dobrodelne namene.

Čez slabo urico osvojiva Corniglio. In prav toliko računava do naslednje Vernazze. Pretakneva se med pomarančevci, ki se kar šibijo pod debelimi sadeži, in že odkrijeva pot. Ta ni čisto ob morju, je pa vseeno ta najnižja in odprta. To naju radosti. Še Mucki naposled prenehajo pestiti vsesplošne tegobe, da se lahko izrazi v svoji maniri, da brž opazi vesoljce, ki iz oblakov pristajajo v morje, da sva zato srečni, ker je oblačno, ker jih le tako lahko zalotiva, pa še preveč kičasto bi bilo v soncu in ne nazadnje čisto preveč vroče.

Nad Vernazzo sva si edini, da je ta najlepša. Zdaj nama ostane le še Monterosso. Na potki se sprehajalci, ki se gostijo že od Riomaggiore naprej, namnožijo do te mere, da se na določenih odsekih že skoraj prerivamo. Kot naviti čivkava »skuzi« in sem pa tja »salve«, pa to niti ni več potrebno, saj je večinska populacija s »ta poševnimi očmi« in oni se odzivajo tudi na »sori« in »haj«.

Po šestih lagodnih uricah osvojiva ta peto zemljo. Ravno ob štirih popoldne, to pomeni. Bolj iz navade v piceriji zastaviva retorično vprašanje, potem pa zavijeva v bar na pivo. Tako ali tako bo Laura pripravila večerjo, kadarkoli naročiva. Ob sedmih, se dogovoriva, da se prej še napojiva, uloviva vlakec, poiščeva avto in odvijugava navzgor.

Točno takrat zadiši iz prakuhinje. Mucki se še po tleh povalja z Galo, potem pa sva deležni številnih kulinaričnih hodov. Laura nosi na mizo kot da bi v sosednjem prostoru skrivala pralonček kuhaj, mož pa skrbi za diskusijo. Spretno nama jo prilagodi. Ve vse o najučinkovitejših vzdržljivostnih treningih, o urjenju najelitnejših vojaških enot - tu se potrdi sum, da kuka skozi okno. Pa ne samo to, tudi dejansko se s takšnim urjenjem ukvarja. Vsa skrivnost je v prehrani, ki naj bo prilagojena nekakšnemu hormonalnemu tipu posameznika, in v dihanju, ki so ga razvili grški in budistični menihi. Vse to že zdavnaj uporablja ruski specnaz, potem so med svoje uvedli Američani, sedaj še on. Tudi Mucki se spomni, da je vsa številna leta treninga v Rusiji morala dihati, še več, morala je tudi nekaj šteti, pa prehrana je bila ves čas zavita v pravila neke skrivnostne diete. Ja, vse to je res.

In jaz naj se potem kosam s prekaljeno specnazovko?! Še dobro, da se kdaj pa kdaj prehladi.

Naslednji dan se odpeljeva domov. Sije sonce, šestnajst stopinj obljubljajo in čisto preveč kičasto bo. Najbrž zato bi se Laura odpeljala kar z nama.