VEPER
Lansko
je zimo tako se zgodilo,
da
vepra srce je planine vzljubilo:
odkril
je v prirodi vrhunsko zabavo,
da
driča se z gore obrnjen na glavo.
Svežega
puhca je meter namedlo,
zato
se podvizal je prvi na sedlo:
našel
bo zase deviško strmino –
rije
in sope in že cedi slino.
Neučakan
se baše skoz sneg do pasu,
teče
in brizga mu s čela, nosu,
ugreza
se sitno do rilca, ramen,
a
vztraja in vztraja trmast, jeklen.
Izmozgan
pririne se na greben,
sneg
se zlovešče siplje s slemen,
a
drznega vepra želja ne mine,
premami
ga radost opojne beline.
Zažene
v objem se nebeški svobodi,
kot
da bi plaval po morju, na vodi,
kot
da z valovi bi jadrale ribe,
bela
perut ga nosi čez hribe.
Tedaj
pa se strašna nezgoda zgodi –
Slišiš?
Zamolklo in votlo bobni!
Glej,
že izginja celo pobočje
z
vesoljno brzino dolini v naročje.
Izginjajo
v snegu grmovja, drevesa,
vase
jih srka ledena zavesa,
še
vepra pogoltne bela prašina,
nato
pa nastopi srhljiva tišina.
Tok-tok,
tok-tok, tok-tok –
se
širi nežni zvok.
Pisan
ptič sedi na veji,
ki
je pobegnila odeji.
Potrkava
ob votli les,
da
prišlo bi do ušes,
kje
je vepra pokopalo
besno
snežno pregrinjalo.
Že
tečejo tjakaj volčje zverine,
že
vohajo golaž iz divjačine,
a
k sreči hitrejši je gams neugnan,
ki
urno izkoplje vepra na dan.
Veper
omamljen od mraza drgeče,
iz
rilca visijo ledene mu sveče,
pa
vendar v pogledu leskeče se žar,
saj
še se bo dričal, a z žolno vsekdar!
ČEBELA
Privabil
čebelo žlahten je cvet,
objestno
je jela nabirati med.
Trmasto
rine rilček v sredino,
maže
nožice z lepljivo si slino,
da
pelod čim bolj bi lepil se nanje,
za
slasten obed napolnil bi panje.
A
nekaj ni prav, čebeli se zdi,
vse
bolj in vse bolj s cveta drsi,
vse
bolj in vse bolj jo krilca bolé
in
čudno jo zebe v bose nogé.
Pestiča
ne prašnikov videti ni,
cvet
pa omamno se v jutru blešči,
da
vztraja v pohlepu drobna čebela:
»Oh,
ko bi le te vsega imela!«
»Le
kaj delaš tu, saj ni poletje!
V
panju bi morala iskati zavetje!«
»Še
malo, še malo, da najdem zaklad,
ob
sladki gostiji pričakam pomlad!«
To
reče čebela, po steklu spolzi,
saj
jutranje sonce kristale topi:
kapljice
vode z okna do stene
narišejo
konec rože ledene.
KAČA
Leze
kača čez poljano,
leze,
leze, leze,
hladno,
tiho je, zaspano
jutro
v krošnji breze.
Gleda
kača gole veje,
gleda,
gleda, gleda,
ščiplje
mraz jo bele odeje,
vanjo
se poseda.
»Kje
so žarki ssssonca, cvetje,
mar
ssssgrešila sem poletje,
mar
takole je na sssimo,
ko
kače ssstrupenjače sssspimo?!«
Tako
robanti brhka kača,
reva
v snegu se prevrača,
v
zamete koplje dolgi rov,
vrača
hitro se domov.
Tresoča
v luknjico prispe,
v
budilko srepo se zazre:
Le
kako se je zmotila
in
prezgodaj jo navila?!
Tak
tik-tak tik-tak
budilka
odmeva v mrak,
ob
njej pa kača mirno spi,
naj majsko sonce jo zbudi.
Ad Veper
OdgovoriIzbrišiSrečno utekel je plazu morije,
vseeno pa pa več po snegu ne rije.
S stene gleda prešerno gostijo,
ko jagri svoje junaštvo slavijo.
Hahahaha, bravo Stojko! Pretresljivo si zaokrožil zgodbo :)
Izbriši