V rimani besedi: Veper, Čebela, Kača

VEPER

Lansko je zimo tako se zgodilo,

da vepra srce je planine vzljubilo:

odkril je v prirodi vrhunsko zabavo,

da driča se z gore obrnjen na glavo.

Svežega puhca je meter namedlo,

zato se podvizal je prvi na sedlo:

našel bo zase deviško strmino –

rije in sope in že cedi slino.

Neučakan se baše skoz sneg do pasu,

teče in brizga mu s čela, nosu,

ugreza se sitno do rilca, ramen,

a vztraja in vztraja trmast, jeklen.

Izmozgan pririne se na greben,

sneg se zlovešče siplje s slemen,

a drznega vepra želja ne mine,

premami ga radost opojne beline.

Zažene v objem se nebeški svobodi,

kot da bi plaval po morju, na vodi,

kot da z valovi bi jadrale ribe,

bela perut ga nosi čez hribe.

Tedaj pa se strašna nezgoda zgodi –

Slišiš? Zamolklo in votlo bobni!

Glej, že izginja celo pobočje

z vesoljno brzino dolini v naročje.

Izginjajo v snegu grmovja, drevesa,

vase jih srka ledena zavesa,

še vepra pogoltne bela prašina,

nato pa nastopi srhljiva tišina.

Tok-tok, tok-tok, tok-tok –

se širi nežni zvok.

Pisan ptič sedi na veji,

ki je pobegnila odeji.

Potrkava ob votli les,

da prišlo bi do ušes,

kje je vepra pokopalo

besno snežno pregrinjalo.

Že tečejo tjakaj volčje zverine,

že vohajo golaž iz divjačine,

a k sreči hitrejši je gams neugnan,

ki urno izkoplje vepra na dan.

Veper omamljen od mraza drgeče,

iz rilca visijo ledene mu sveče,

pa vendar v pogledu leskeče se žar,

saj še se bo dričal, a z žolno vsekdar!

ČEBELA

Privabil čebelo žlahten je cvet,

objestno je jela nabirati med.

Trmasto rine rilček v sredino,

maže nožice z lepljivo si slino,

da pelod čim bolj bi lepil se nanje,

za slasten obed napolnil bi panje.

A nekaj ni prav, čebeli se zdi,

vse bolj in vse bolj s cveta drsi,

vse bolj in vse bolj jo krilca bolé

in čudno jo zebe v bose nogé.

Pestiča ne prašnikov videti ni,

cvet pa omamno se v jutru blešči,

da vztraja v pohlepu drobna čebela:

»Oh, ko bi le te vsega imela!«

»Le kaj delaš tu, saj ni poletje!

V panju bi morala iskati zavetje!«

»Še malo, še malo, da najdem zaklad,

ob sladki gostiji pričakam pomlad!«

To reče čebela, po steklu spolzi,

saj jutranje sonce kristale topi:

kapljice vode z okna do stene

narišejo konec rože ledene. 

KAČA

Leze kača čez poljano,

leze, leze, leze,

hladno, tiho je, zaspano

jutro v krošnji breze.

Gleda kača gole veje,

gleda, gleda, gleda,

ščiplje mraz jo bele odeje,

vanjo se poseda.

»Kje so žarki ssssonca, cvetje,

mar ssssgrešila sem poletje,

mar takole je na sssimo,

ko kače ssstrupenjače sssspimo?!«

Tako robanti brhka kača,

reva v snegu se prevrača,

v zamete koplje dolgi rov,

vrača hitro se domov.

Tresoča v luknjico prispe,

v budilko srepo se zazre:

Le kako se je zmotila

in prezgodaj jo navila?!

Tak tik-tak tik-tak

budilka odmeva v mrak,

ob njej pa kača mirno spi,

naj majsko sonce jo zbudi.