Zimska pravljica

Kadar sneži, je hladno, a v zraku je nekaj nežnega. 

Zato ne rata zebe. 

"Zebe rata" je ena poslednjih Muckinih slovenščin, pa še to uporabljam večinoma jaz, ona postaja vse bolj pravilna. Običajna. Kar ji je v uteho in razumem jo. Še tako brezbrižnega in pomirjenega s samim seboj včasih spodnese, ko celo omizje buškne v krohot, takrat, ko želi delovati resno. In nikakor ne zabavljaško. Kot je Mucki davno tega na nekem poslovnem sestanku, ko je naposled udarila po mizi in povedala, "da ima občutek, da jo tu vsi tretirajo". "Misliš mal-tretirajo," ji je prišepnila kolegica, ona pa je še vedno razumela po svoje: "Mislim, da me ne mal, ampak me velik."

Škoda, da ima Mucki talent za jezike. Od njene ruske osnove, je ostala le še melodija, mehki "e" in "l" in "šč" in precej pravilna slovenščina, kakršno govorijo le tisti, ki so se jo učili naknadno, ko so na tečaju prebirali Župančičevo Z vlakom. Še dobro, da dela na Dolenjskem, da sem pa tja uporabi "merkati", "japke" in "keudr". Kar skupaj z rusko melodiko deluje simpatično. In seksi. 

Snežinke so se vrtinčile, kot da bi hotele le plesati in nikoli pasti, ko sem se peljala iz nočne domov. Potem se bom odpravila naprej proti Cerknici in šla bom na Slivnico, v resnici pa grem tja zato, da se dobim z Jasmino. Kar sem ji že zdavnaj obljubila. Zdaj pa ji je umrla babi in sama sebi sem se zdela tako zelo površna, da me je bilo sram. Da me zdramijo le takšne vzpodbude, ko pa je že drugih dovolj. 

Nekoč je Katja nalepila na svoj zid tole misel: "Every child needs at least one adult who is irrationaly crazy about him or her." Skregala bi se z njo in sem tudi se, še pred tem, da to ni dovolj. Da je to patetično, po babje in napeljuje na čustveno zlorabo. Da otrok potrebuje strukturo, doslednost, nedvoumnost, kar mu omogoča predvidljivost in s tem nudi varnost. Kar dela nas, vzgojitelje, strokovne in nam daje možnost, da zavoženo mularijo spravljamo v red. Pretirana naklonjenost in čustvena vpletenost le zameglita razum in mulci bojo to na veliko izkoristili. Gada na prsih, nož v hrbet in podobno. In navsezadnje, kaj smo potem mi, saj bi bila dovolj že vsaka druga gospodinja, ki ima pet minut časa, če bi bila pomembna le kao neka ljubezen?! Vse to sem povedala Katji. Čez kako leto pa sem bila prva, ki sem polajkala objavljen napis. In tega nikoli ne počenjam kar tako, kadar pa, to pomeni, kot da bi se pod misel podpisala še jaz. V tem primeru zaradi Jasmine. 

Jasmina je bila grozno naporna, skoraj odbijajoče arogantna, premetena in manipulativna smrklja, ko je prišla k nam v zavod. Katastrofa, pa še njena matična sem postala, tista, ki skrbi za vso birokracijo, ki sprejema načrt obravnave, ki vodi sestanke, sodeluje s šolo, z vsemi ostalimi in pri tem je koristno, da ti mulec vsaj na živce ne gre, če ti že ni nekako simpatičen. Jasmina mi je skoraj šla, vsej moji profesionalnosti navkljub. Lagala je, špricala šolo, bluzila, ponarejala, kar se je le dalo in ji je koristilo, goljufala, kradla dementni babici in invalidnemu očetu, popivala in se zakajala, in naposled na vse to rekla "Ja in?". 

Morda pomen drugih za nas narašča tudi s trudom in energijo, ki ju vanje vlagamo, morda se je zgodilo nekaj povsem iracionalnega, a Jasmina mi je postala pomembna. Tako zelo, da sem včasih presegla strukturo in doslednost in storila kaj nerazumnega, neumnega v razsodnih očeh, da sem ji še kar verjela, potem ko me je nategnila že stokrat, da sem zastavila zanjo besedo, čeprav jo je še vedno izkoristila. Da sem jo pokrila, ko je blefirala, da je zbolela in objela, ko je vpila in preklinjala. Ker nisem vedela, kaj sploh še naj in ker me je bilo sram pred celim bifejem na Voglu. Takrat je potem neutolažljivo jokala. Od tedaj sem jo zagovarjala le še bolj prepričljivo, saj so dogovori vse bolj držali. Seveda je še marsikaj zamočila, a me je poklicala, pogosto kar na osebni telefon. Še vedno je včasih lagala, a obe sva to razumeli na pravilen način. Pogovarjali sva se. Vedno več. In govorila je o sebi, mami, očetu in bratu, tako jasno in iskreno, o tako intimnih in bolečih stvareh, da sem se včasih ustrašila, kako utegne prebrati še mene in to, da jo v resnici občudujem. Še vedno je bila otrok, pubertetnica s celo tono uporništva, tako skrajno trmasta in brezkompromisna, a hkrati tako negotova in ranljiva, in jaz sem bila vzgojiteljica, izobražena, izkušena, zrela in razumna, da hkrati nisem mogla biti nič drugega. Ko je dopolnila osemnajst let, je šla. Čeprav bi lahko ostala, saj se je kmalu izkazalo, da v resnici nima kam in da bo težko zmogla, saj potrebuje nekoga, ker sama še čisto premalo verjame vase. Še prej me je vprašala, če bi jo posvojila, a obe sva vedeli, da je to nemogoče in vprašanje razumeli kot izraz sprave in zaupanja. Poleg tega bi morala z mano hoditi v hribe in na smučanje, zato si tega ne želi, sem jo potolažila, ona pa je potolažila mene, da nič hudega, da včasih bi, včasih pa bi med tem skuhala kosilo. 

Zdaj živi v Cerknici s fantom in njegovo družino, ker ji drugega ne preostane. Šolo je zavozila. Ker nikogar ni bilo, da bi ga poklicala in mu povedala, da je opravila izpit. Samo z osnovno službe ne dobi. Pomaga po hiši in gleda televizijo. Včasih gre na sprehod. Prijateljev nima. Fant ji bo kupil mačko. 

Ko sem se preoblačila na parkirišču ob vznožju Slivnice, sem komaj čakala, da odtečem skozi sneg. In da se potem dobiva. 

Pot komaj da poznam, a bila mi je všeč. Domala povsem tekaška, če ne bi na nekaterih mestih skoraj telebnila v zlizano gaz, saj poletni čevlji res niso grabili. Nebo je bilo nizko in sivo, a ujeto v spokoj. Skozi redek gozd so me obletavale snežinke. Spomnila sem se Zimske pravljice. Ruska risanka je to. Ruske risanke so sploh najboljše na svetu in včasih kakšno kar tako pogledam, da sem lahko spet otrok. Ki mu risanka vlije srčnost in podobe iskrenih, a nikoli osladnih vezi, tipa "vse lepo in prav". V Zimski pravljici je Medvedek tako vesel, da je nastopila zima, tako lepa je pokrajina okoli njega, da se domisli in sklene vse skupaj pojesti, da bo tako za vedno z njim, da bo vse lepo ostalo v njem. Objestno poskakuje in žre snežinke, dokler ne zapade v zimsko spanje. Prijatelj Ježek razume, da je zbolel od požrtega snega in se odloči sedeti poleg in bdeti nad njim, dokler se ne prebudi. Obupan in zaskrbljen je Ježek, še posebej potem, ko Medvedek v sanjah prične bloditi, da je snežinka še on sam. Vse dokler ne nastopi pomlad in Medvedek se lačen zbudi. Tako sestradan, da se brž zažene v lonce in ničesar drugega se ne spomni. Ježek odide in pove, da se je ves čas le bal, da je Medvedek resnično postal snežinka, ki se bo stopila, ko nastopi pomlad. 

https://www.youtube.com/watch?v=G6VDwznXMSg

Tekla sem zložno navkreber in snežinke so se topile na obrazu, da so bile vedno bolj jaz. Tekla sem skozi tunel iz obeljenih vej, tekla sem preko senožeti, skozi belo in prekrito. In spomnila sem se psihošol. Psihošole so bile ena najbolj imenitnih stvari, ki smo se jih domislili kot študenti. Psihošole so pomenile teden druženja pozimi in začetek jeseni. Na psihošolah smo preko dneva delovali strokovno na delavnicah in predavanjih, ki smo jih povabili. Preostali čas smo žurirali. Po študentsko divje, kot da žuriramo zadnjič in s tem spreminjamo svet. Šli smo se šporhet lust, plesali v rdečih škorenjcih, ki so v zanosu ustrezali nogam od številke 37 - 44 in recitirali dialoge iz Pulp Fiction in Priscille - kraljice puščave. Vsaj enkrat v tednu smo žurirali tudi tematsko, kot Nemci, Čehi, Rusi, kot "30 obletnica mature", vselej z mojim naborom vedno istih oblek s podstrehe. Ali pa smo ustvarjali zgodbe, recimo o Jadranki in Dragani iz Bihaća, ki sta po kosilu prišli za šank. Ali pa o profesor in Vladimirov, ki sta se zapletli v prepovedano razmerje. In te zgodbe so bile tako resnične, takšen odraz nas samih, da smo jih živeli še dolgo potem, ko je bilo psihošol že zdavnaj konec. Vsaj preko pisem. Še tistih v kuvertah z znamko. 

Zdaj pa sem se ob zasneženem pejsažu spomnila, kako smo nekoč na psihošoli gostili gospoda Magdiča, psihoanalitika jungove smeri, in kaj drugega naj bi z nami počel, kot analiziral sanje. Noč prej sem sanjala nekaj tako banalnega, da sem se pri priči javila kot primer. S Katjo Prušo in Černijem smo bili v hribih. Čudovita zima je bila in sneg je ravno vse prekril. Stali smo na grebenu in z gore poleg se je odtrgal veličasten plaz. Nič nevaren. Bili smo dovolj daleč, da smo ga občudujoče, z nekakšno naslado opazovali. In kaj je tu takega? Osebnega? Nemara travmatskega? Černi je bil prijatelj že celo življenje. Res da sva bila v osnovni šoli nekaj zaljubljena, a to je bilo še takrat, ko niti ne veš, za kaj pri tem sploh gre. Pri tabornikih sva se poročila, potem ko je splezal na drevo, se v gatah ulegel v koprive in mi ulovil kačo. V sedmem, se mi zdi, mi je v kokakolo vrgel aspirin in potem sva na videorekorderju gledala porniče in prav nič se ni zgodilo. Sploh pa sta bila zraven še Saša in eden-od-tedaj-aktualnih-sošolcev, ki sta storila in čakala isto. 

Katja Pruša je bila najboljša prijateljica tedaj, na faksu. V Katjo Prušo smo bili zaljubljeni vsi. Takrat, ko pojma nisem imela, za kaj gre pri tem. Zato sva s profesorjem sociologije Veljkom-eS-Rusom pri nekem projektu na disketo shranila podatke in jih poimenovala katja-pruša. Potem pa jih nekaj časa obdelovala. In ker smo bili vanjo vsi, smo se vsi po malem tudi sovražili in zavidali eden drugemu morebitne naklonjenosti in drobne zmage. Potem pa smo šli slej ali prej na pivo in družno kovali smele osvajalske načrte, si poznavalsko delili nasvete, včasih jokali brez šans in celo eden drugemu pisali izpovedna pisma. Kadar jih seveda nismo Katji Pruši. So bila pa vedno vsaj nekoliko tudi o njej. A Katja Pruša je vselej bila in ostala moja najboljša prijateljica. Kaj je potem tu sploh lahko občutljivega? 

Čez približno pet minut sva z gospodom Magdičem pogovor prekinila, saj sva se znašla na sila s/o-polzkem terenu, iz uvidevnosti do moje intime pred tridesetimi kolegi. Sneg je sprva predstavljal zgolj nekaj, kar prekrije, pomiri. V resnici prikrije, pospravi, da se vse tisto le pritaji. In plaz je bil nič drugega kot orgazem. Jaz pa sem ga opazovala z naslado s Černijem in Katjo Prušo. Tu nekje sva nehala. 

Tekla sem skozi sneg in premišljevala, v kateri fazi sem sedaj: odeje ali plazu. Oboje po malem, se mi zdi. 

Vse globlja je bila gaz pod kočo in zima je bila tako temeljita, da sem se spraševala, le kaj prikriva. Če bi bila psihoanalitik jungove smeri, bi jo gotovo analizirala in razkrinkala v nekaj minutah. Tako pa sem se lahko le naslajala nad njeno tančico. Nad tišino, ki je bila vse, kar je sporočala. In bilo je tako preprosto lepo, da sem sklenila, da grem naprej. Po tistih makadamih do Grahovega, potem pa nazaj po spodnji cesti, Krpanova pot, ali kako že. Le kolesnice oskrbnikovega avtomobila so se vile skozi nedotaknjen gozd in jaz sem poplesavala. Kot snežinka, ki ne želi pasti. Ali pa kot nekdo, ki bo ravnokar odrezal plaz. Po približno četrt ure sem sledi zapustila in tekla naprej skozi neokrnjeno. Da sem se spomnila spet medvedka, tokrat ne v povezavi z risanko, pač pa s čisto konkretnim gozdom, ki me je obdajal z vseh strani. Sem pa pomislila, da bi nemara tudi ta medvedek hotel pojesti vse, kar me je zaskrbelo. Toliko, da sem postala hitra. In da sem spet zablefirala sama pred sabo, da bi bilo srečati medveda nekaj izjemnega, česar naj se človek veseli, ali pa naj se vsaj prisili v to. Blefirala sem slabo, da je komaj za spoznanje delovalo pomirjujoče. 

Pa ga ni bilo. Je mogoče že zbolel. 

Tedaj je bela vse bolj prehajala v brozgo in blato in spustila sem se v dolino. Nad Grahovim sem pomahala kosmatim govedom, ki jih je očitno zeblo in so pognali celo šavje kocin, nato pa zaokrožila pot.  

Z Jasmino sem popila dva čaja, ker je malo ratalo zebe. Kot vedno, ko postanem lačna. Smejali sva se in veliko je govorila o sebi. Delovala je nekam odraslo, zrelo, nikakor ne zadovoljno, pač pa sprijaznjeno. Nič več uporniško. Kot da je vse le prikrila. V resnici niti to ni. 

Ko sem odhajala k staršem na kosilo, je rekla, da mi zavida. In da je velika škoda, ker je nisem posvojila. Čeprav me še vedno vika in ne želi, da je drugače. 

Mame ni slišala že več kot pol leta. Ne ve, kako bo svojim otrokom razložila, da je ni. Kot je v resnici tudi nikoli zares ni bilo. 

Ko sem se peljala proti Ljubljani, sem razmišljala, da greva naslednjič na Slivnico in pogledat tiste zaraščene krave. In nikomur ne bo treba umreti za to. Vi niste normalni, bo rekla, jaz pa bom vedela, da se veseli. Kot otrok. 

Če bo v naslednjih dneh kdo stopil pred mene in mi nakladal, da "gre za otroke" in podobna jajca, ga bom na gobec. Vsej svoji civiliziranosti in strokovnosti navkljub. 

In četudi bodo plešoče snežinke delovale nežno in pomirjujoče. 

Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici

Škrlatne dame

Čisto zares se je splačalo. Zaradi tistega grebena.

Kjer je Mucki plesala kot indijanski šaman, med tem ko je iz zakladnice mojih nadarjenosti privrel občutek za estrado. Pa srečo sem začutila. Tisto povsem preprosto, a nezgrešljivo, kanček bebavo. Kako je vsepovsod, kako mezi nad osušenimi travami Goliča in zleze vate. Se je ne moreš otepsti. Bi bilo škoda. In potem si srečen.

A sem bila prepričana, da ne bo tako. Poletni dnevi letošnje jeseni se že kar objestno nizajo eden za drugim, da so skoraj utrujajoči in ko se ti kakšen dan ne ljubi nič, povzročajo le še slabo vest. Kot so jo meni v petek. Dopoldne sem bila prosta, umito ožarjeni kamniški hribi so mi vdirali naravnost v dnevno sobo, jaz pa sem se zavlekla na kavč. Ne da se mi vsak dan nekaj. Poleg tega mi je Mucki zagrozila, da bova v soboto tekali, najbrž ne malo. No, pa bova, sem bila ubogljiva, čeprav bi bilo po petkovi lenobi sodeč na terenu spet pričakovati testo, če že ne kar na sveže položen, še ne osušen asfalt. Zato sem Mucki napovedala, da bom mogoče umrla, če pa slučajno ne, bom šla zelo počasi, lahko da bom tudi trpela in takrat naj me ne ogovarja, ker ne bom prijazna. Celo hodila bom, če bo treba in nič me ne bo sram.

To sem napovedala za soboto, za petek pa sem si pripravila filme. V devetdesetih sem zadnje tedne. Se mi zdi, da je v življenju nastopilo obdobje, ko je treba ponovno pregledati filme devetdesetih. Ko »brazilke« še niso bile v modi, ko so tudi slavne igralke nosile puloverje, ki bi jih trenutno v svojem življenju zatajila še jaz, ko so se pojavili prvi mobiteli, ceglastih dimenzij, z anteno. Noč na zemlji, Short Cuts, Tri barve, Dvojno Veronikino življenje, The Crying Game, Arizona Dream … Pulp Fiction bom izpustila, ker ga znam še na pamet in bom izjemoma vključila Hladne kaplje na vroče kamne, čeprav je ta že iz naslednjega tisočletja. Za petek sem izbrala The Sweet Hereafter. Kanadski. Nekoč me ni pustil ravnodušne. Tudi tokrat ne, čeprav sem si ga precej drugače zapomnila.

Po filmu sem šla v službo. In premišljevala, če tudi jaz skušam reševati otroke drugih, namesto da bi rešila nekoga, ki mi je tako očitno blizu, da sem ga spregledala.

V soboto sva se zapeljali na Kras. Šli bova tisto klasiko, malo po Kraškem robu, potem pa čez Golič in Kojnik nazaj. »Luna« ji tudi rečeva, ker je deloma samotna in ker bi bilo čisto možno, da bi bilo tako na Luni, ali Keplerju, ali kakšnem planetu z imenom 6703KDX, če bi tam zrasla trava. A naj bo zgolj »Luna«. S tem že čisto dovolj poveš, da je to nekaj v vesolju.

Vpadljivo lepo je bilo, že ko sva parkirali v Černotičah. Grmiči ruja so ošabno žareli na obronkih kot dame v rdečem in nad deželo je legalo štiriindvajset stopinj. Da sva v hipu zmanjšali garderobo do poslednje možnosti, ki je še ohranjala spodobnost. In ko sem se ubadala z nujnimi opravki navidezno zatopljena v prtljažnik, sem jo začutila za seboj. Cesto. Ki bo čez nekaj trenutkov podlaga novi vsebini, četudi jo že toliko poznam, da bi jo lahko vrisala na specialko za vojaške namene, pri čemer ne bi izpustila niti vaških niti naravnih znamenitosti, še njihovo teksturo bi lahko podala.

Stekli sva. V resnici odplesali vsaka v svoji glasbi. Kar nikakor ni moglo biti slabo in pomislila sem, da v vsej tej dobrohotnosti dneva na poti gotovo ne bo »svežega asfalta«, da se bodo slabe misli in grenki občutki kar razkrajali in da mi bo verjetno občasno malo žal, da se ne bom zataknila v kakšnem trenutku. Že v prvem desetminutnem bi se lahko.

Tedaj pa se je pot ukrivila navzdol proti Podpeči in prečkali sva travnik. Tam sem spomladi šotorila. Dve noči. Z Žanom. Zabluzil je že jeseni. Domala sleherni teden je pobegnil iz zavoda za več dni, šprical pouk in se zadeval. Veliko sestankov smo imeli z učitelji, konec zime so ga vrgli iz šole. In potem sprejeli na novo. Kjer je bilo vsem jasno, da je baraba in nevaren. Zato se je šole v naravi v Piranu lahko udeležil le v spremstvu zavodskega vzgojitelja. Lahko je bil vključen zgolj v dnevni program, saj nočni prinese vse preveč nepredvidljivega. Da ni prostega ležišča, se je temu reklo. Čeprav se je tudi to našlo, potem ko so bile učiteljice zaprepadene, ko sem jim ob popoldanski kavi pripovedovala, da spiva v šotoru. V šavju. Kjer so tema, mraz in divje svinje, so zgrožene ugotovile. In kjer spiva skupaj, skoraj toliko skupaj, da se lahko dotakneva. Jaz in trinajstletni luzer, ki mu po glavi rojijo zlohotne in nečiste misli. Se razume, da sva sobo zavrnila in naslednjo noč spet gledala lučke nad Koprskim zalivom, potem pa se zavita v spalni vreči pogovarjala, kako se splača prdeti, saj je tako bolj toplo.

Žan je bil eden mojih najljubših mulcev. Konec šolskega leta so ga premestili v zavod zaprtega tipa. Še vedno se je zadeval. In najbrž še vedno se. Da zapolni prostor, ki bi ga trinajst let nazaj moral nekdo drug, namesto da mu danes pošilja na fejsbuk srčke in RTM.

Tekla sem mimo najine sobe in razmišljala o odvetniku iz kanadskega filma, ki je bil pripravljen dveletni hčerki prerezati vrat. V primeru, če bi se pričela dušiti, potem ko jo je ugriznil pajek. Mu ni bilo treba. Pri dvajsetih je bila hči neuspešno zdravljen džanki in on je mrzlično iskal pravico in zadoščenje za starše otrok, umrlih v avtobusni nesreči. Medtem ko je njegov otrok kolebal med življenjem in smrtjo. In se ga hlastno skušal okleniti. Njega in življenja. Je dovolj, da si upamo prerezati vrat?

Vseeno se bom za vsak slučaj pozanimala, kako se to naredi. Tako kot bom še naprej šotorila med divjimi svinjami.

Zdaj pa sva prišli v Podpeč in jo urezali naprej proti Zazidu. Po samotni cesti, ki je razdvajala livade na levo in desno. Kjer so dame v vseh odtenkih rdeče le še bolj nečimrno žarele, da sem pomislila, kakšno veliko srečo imamo, da nas je doletela ta zemljepisna širina, ki omogoča letne čase. Da narava ni le zelena in ena sama, pač pa je v nenehnem spreminjanju, četudi nekoliko predvidljivem, pa vendarle. In novost se zgodi ravno tedaj, ko bi se utegnil naveličati starega. Ali pa si včasih tudi malo žalosten, ker mine, kar mu potem doprinese še večjo ceno. Kot je v življenju še z marsičim drugim, na primer z romantičnim večerom, rojstnim dnevom, s supergami in štrudljem.

Cesta proti Rakitovcu se je postavila navkreber, mestoma pošteno navkreber, da so noge skoraj postajale lepljive in težke. V resnici celo so. A sklenila sem, da to niti ni taka tragedija. Da se bom pač pomikala patetično počasi, da naprezanje ne bo zmotilo spokojnega duha, obdanega z barvami, in da je vse slabo le kontrast dobrega. Na tem mestu bi lahko zašla celo v filozofski ekskurz, a sem le nemo in lenobnih misli prodirala naprej. Mucki me je čakala v vasi in pridušala se je, da jo slabi, da ima v drobovju balone in da jo nekaj hoče na vsak način izsušiti. Slednje sem opazila tudi sama in povedala sem ji, da so za to najbrž krivi sončni viharji, prav tisti, ki so davno tega izsušili površje Marsa. Bojda Zemljinega ne bojo, gotovo pa se kje poznajo, vsaj ko novembra laufaš pri poletnih temperaturah.

Preko prelomnice sva se vzpeli v pohodnem tempu. In gledali, če bo kje kakšna bela rit, kakšna žival, saj teh sva vedno veseli. Naleteli sva le na gručo planincev lokalnega društva, ki pa so imeli riti pokrite. Čeprav bi si upala trditi, da vse bolj ali manj bele.

V zgornje nadstropje Kraškega roba sva prišli skozi skalnata vrata, preduh, narejen s človeškimi rokami, saj takšnih tvorb ne dela erozija in bodo nekoč dokaz, da je bilo na Zemlji življenje. Zajeli sva sapo, ker je bila planota okoli naju prostrana, da je bilo zraka dovolj in ker je breg za nama vplival na telesno dogajanje in ga vzpodbudil. Še poživila sva posrkali, potem pa stekli. Ne morem z gotovostjo trditi kaj, a nekaj naju je zdramilo. Morda medli obrisi italijanskih gora nad Tržaškim zalivom, morda banana ali javorjev sirup, mogoče kaka popevka, ali popoldansko sonce, ki je poleg viharjev povzročalo nekakšno slepečo svetlobo zlato oranžnih odtenkov. Morda nič od tega. Morda nekaj, kar se je pritajilo. Kakorkoli že, zaplesali sva. Vsaka zase, a obe naenkrat. In Mucki me je potem fotografirala in se zraven muzala, da sem spet zavzela estradno pozo Samanthe Fox, česar nisem verjela in nikakor ni bil moj namen. A mi je kasneje dokazala. Očitno je Samantha v meni pustila večni pečat, potem ko sem v sedmem razredu vsak mesec iz njenega fan kluba prejemala plakate nadnaravnih dimenzij in z njimi zamenjala tapete otroške sobe.

Potem sva plesali naprej preko travnatega planeta in bila sem pomirjena, da se čisto vse splača. Oditi na pot, kdaj pa tudi ne, kdaj poležavati, kdaj se prisiliti, kdaj biti sam in kdaj z nekom, kdaj prerezati vrat. Vse je v redu. Vsaka od teh stvari. Zato me je spreletela radost in bebasti nasmešek, med tem ko se je Mucki v daljavi vrtela in bila je tako svobodna, tako neomejena, da sem se zbala, da jo bo odneslo v zrak in bo izginila nekam drugam. Natanko tako, kot se je nekoč vrtel nekdo na planotastih travnikih nad jezerom Mavrovo.

Takrat sva bili s Hra, sem se spomnila.

Hra.

Tudi Hrakica (ljubkovalno) in Hrakš (izzivalno).

Hra ni zares ime Hra. Tako sta jo poimenovali Mina in Polona na Irskem, ko so pile pivo in niti ne vem, če se beseda sklanja. Mi je nismo nikoli, Mucki pa pravi, da se lahko. Hra je ena najljubših oseb v mojem življenju. O Hra (Hri) bi bilo vredno napisati celo knjigo, ki bi imela veliko strani. S Hra (Hro) se vedno krohotava do solz, nemalokrat na svoj račun. Čeprav večkrat na njen, če sem čisto iskrena. S Hra (Hro) sva potovali po Indoneziji in molili ob petih zjutraj pod islamskimi zvočniki, namontiranimi nad posteljo. Hra (Hri) sem na ladji s Floresa na Bali organizirala ladijskega »dečka za vse«, da je ponoči prilezel k njej v spalko, kar jo je nekoliko presenetilo, jaz pa sem se skoraj zvrnila v morje od nabrite žlehtnobe. Hra je na zabavo Evite Peron, ki jo je priredil Radivoje - Momčilov sin (pri čemer je odigral tudi glavno vlogo, prepevajoč »Don't cry for me, Argentina« s svojega okna nad Gosposko ulico) prišla z najlepšo lisico okoli vratu, v pelcmontlu, ki ni bil poceni. Hra (Hro) sem pričakala zleknjena na pločnik, zopet v krohotu do solz, potem ko smo po celem dnevu kolesarjenja brez hrane na Cresu falile zaliv in se namesto v Osor spustile v Miholaščico. Ne, nismo tam pomalicale, zelo na tešče smo se vzpele nazaj gor, da gremo naprej tako, kot je prav. Hra je ponorela. In na vrh brega pririnila zaripla in razmršena, z očitnim prezirom do naših odločitev. Skoraj me je povozila, ko sem se valjala po tleh in se ji rogala, hlastajoč za zrakom. Hra je padla v snežno luknjo. In jaz sem to vsem povedala, čeprav ne bi smela. Hra me je edina obiskala v Moskvi. Pozimi. V zelo nobel kučmi. In šla z mano na prokuraturo, potem ko mi je policaj ukradel potni list. Hra me je tudi edina obiskala v Makedoniji. In se z mano sprehodila po tržnici, ki niti ni bila zares tržnica, pač pa je vse skupaj izgledalo kot nekakšno obrežje reke, nemara jarek, z naplavljenimi smetmi. Ki jih je nekdo celo prodajal. Hra je vedno znala ceniti takšne etno-trenutke. In takrat v Makedoniji sva obiskali tudi jezero Mavrovo. Tam zgoraj so neskončni travniki in v daljavi sva uzrli nekoga, ki je plesal tako divje, da bi se ga dalo videti iz Albanije. Tako kot bi sedaj nemara lahko zagledal Mucki z visokih hribov Italije.

Še bolj vesela sem postala. Zaradi Hra, zaradi Mucki in svobode.

Prišli sva na Kojnik, od koder sva se spustili do ceste, ki z nekaterimi variantami vodi v Praproče. Tekli sva. Sinhrono in odločno, kot da bi na nekakšni zračni blazini rezali pozno popoldne. Na koncu vasi sva zavili proti Mariji Snežni, ko je sonce že omahnilo za vzpetino. Travniki so bili v senci in oblila naju je poživljajoča svežina. In zdelo se je, da preko teles polzi voda, bistra in ledena, a hkrati nevidna, brez snovi in upora. Drseli sva skozi vse to, nad nama pa so žarela drevesa, ki so s svojimi visokimi krošnjami še lovila žarke. Naenkrat sva obstali. Obe.

A ni noro lepo?

Potem sva zaključili krog. Tokrat najlepši, sva se strinjali. Zaradi trav, žarkov in gospodičen v škrlatu.

Ali pa zaradi nečesa čisto drugega.

Zgodbe Kvarnerja: Krk Trail

Od vsega so me še najbolj bolele oči. Saj sem skoraj osem ur buljila pod noge, kot da bi nabirala gobe. Da se nebi kam zataknila in treščila ob škrapljasto skalovje, pri čemer ne vem, kaj bi bolj bolelo: razbiti zobje z večno prerezano šobnico, razcefrana golen z odtrgano mišico, ali odprt zlom podlahtnice. Najbrž bi bilo vse našteto ena velika jeba.

A v resnici tole pretiravam. V resnici je bila to zgolj misel. Ena od možnosti, na katero pomisliš, ko spet tečeš daleč in dolgo. Nekaj vendarle moraš premišljevati. Med tem ko te obdaja trenutek, ki ga kar ni in ni konca. In ta trenutek je osupljivo lep. Brezmadežen in žareč, skoraj zastrašujoče miren v svoji neomajni veličini, v tišini, ki jo režeš v enakomernem dihanju. In ko dvigneš pogled, ko si ga privoščiš preko morja, mimo Grgurja tja do Raba, se ti kar zvrti od vse te preproste popolnosti, da se spet potrudiš ujeti korak med surovim skalovjem in tečeš naprej. Skozi vse to. Močan in resničen.  

Na Krk sva enostavno morali iti. Kvarner ima že toliko zgodb in še več pomenov, da je vsaka naslednja lahko le še boljša. Ker je zgolj nadaljevanje kontekstov. Poleti sva tam veslali. Že večkrat sva veslali. Letos Rab, Grgur, Goli. Malo tudi kot poklon ujetim in zaprtim, malo v posmeh sovjet-paranoji, ko sva zanalašč govorili rusko, vseeno pa za vsak slučaj po kopnem nosili vesla sabo. Da ne bi po kakem čudnem spletu okoliščin ostali predolgo. Na Grgurju sva pili pivo z jetnicami, potem ko naju je skoraj utopila senjska burja. In Mucki je ponoči spuščala tiste vrste zvoke, ki pričajo o tem, da ima obisk. Saj bojda povsod tam straši. A ni zvenelo, kot da bi jo bilo strah in izkušnjo je zadržala zase.

Tokrat so naju na otoku spremljali živi. Ata Piki in mati Tanca in Bela iz Makedonije. Prišli smo v apartma en dan prej in bil je že večer, da smo le še dvignili številke in popili pivo. Eno samo. Vzdušje je bilo predštartno zadržano in oddahnila sem si, saj me je prejšnje dni skrbelo. Vedela sem, da se bo v Baški zbralo nekaj takšnih ljudi, ki bi se razveselili eden drugega in bi se znali spozabiti. Sem že razmišljala, da bi se skrila pod blond lasuljo, sončna očala zagrebške visoke mode in v rdeče usnjene škorenjce. Mucki je sicer komentirala, da bi bila takšna še bolj prepoznavna, zato sem računala na lastno krepost. Naposled se je vse izteklo srečno in šli smo v apartma na klobaso z zenfom. To sta jedla Piktanca, midve skledo muslijev, da nama zjutraj ne bo treba. Nekaj klobase je sicer ostalo in Piki je predlagal, da jo zavijem za na pot, namesto gelov. Tanca bi priložila še trdo kuhana jajčka in idealno bi bilo, če bi imela tisto plehnato posodo za na izlete. Na najvišji točki bi jo zvlekla iz nahrbtnika in pomalicala bi, kot se spodobi. Bom drugič. Enkrat, ko bom imela več časa.

Tedaj pa sva šli le še spat. Ne, lažem. Fotografirala sem se še z ročno izdelano inštalacijo, ki me je impresionirala že od prvega trenutka, ko sem stopila v dnevno sobo. Težko jo bo opisati. Gre za zrnca kave, ki jih je umetnik lepil enega na drugega, vse od skodelice zgoraj, pa do krožnička spodaj, da zgledajo, kot da se »sipljejo« iz enega na drugega. Rumeno lepilo, verjetno Uhu, je marsikje vidno, kar daje nekoliko nadrealistični podobi življenjski pridih. Morda bom nekaj takega izdelala tudi sama, mogoče bom imela celo delavnico v službi. Precej verjetno je, da izdelek spet ne bo zasluženo občudovan, kot že marsikateri prej ne. Recimo angel, ki sva ga izdelala z Denijem in velikonočna pisanica iz vesolja, ki sta še najbolj spominjala na kako kreacijo Vivienne Westwood, ki jo v napol ruralnem okolju kranjskega predmestja malokdo razume.

A na Krku smo zato, da tečemo. Prišlo je jutro, jaz pa sem imela tako drisko, kot da bi kje v Afriki pila iz zgodlane postane luže in jedla sadje, ki bi ga prej splaknila v njej. Pripisala sem jo eksperimentiranju s prehranskimi dopolnili pretekle dni, česar sicer nikakor ne bi storila, toliko izkušenj pa vendarle imam, a šlo je zgolj za vitamin C v liposomalni obliki, priporočen s strani eminentne osebe, ki naj bi baje deloval čudežno antioksidativno, pomlajevalno, prerojevalno in sploh vsestransko dobro. Žal pa so bili vsi ti učinki zabrisani z dogajanjem na stranišču. Ki je bilo k sreči časovno omejeno. In ko je že resnično izgledalo, da bova na štart prišli osredotočeno in brez motenj, je Mucki opazila, kako je avtu ponoči spustila guma. Malo je manjkalo, da bi jo menjala v tistih petnajstih minutah, ki so nama ostale. Sem šla raje kar naprej, da dam z dejanji vedeti, kaj si o tem mislim.

Stekli smo v umito jutro, potopljeno v sonce, ki je slepilo, v skoraj intimni družbi petdeset in še nekaj tekačev. Stekli. Čeprav je Mucki dan prej napovedala, da gre zgolj na sprehod, da mogoče sploh ne gre do konca in ko sem previdno omenila, da bom sama morda le tekla, vsaj tam, kjer mi bosta teren in naklon to dopuščala, me je očitajoče obtožila, da sem nezdravo tekmovalna. Verjetno zato je že kmalu izginila naprej s Katjo in ostalimi favoritinjami, da se bodo v miru lahko sprehajale in jim ne bo treba trpeti mojega naprezajočega se rivalstva.

Prepustila sem se žarkom in razmišljala, kako lep je zavoljo njih okoliš, in morje zraven le še pripomore, da prizor postane takšen, ki ga slikarji radi uprizorijo na platnih in prodajajo poleti na večerni rivi. Hkrati sem se prepustila glasbi. Poleg liposomalnosti sem se ves pretekli teden posvečala tudi njej in dodobra posodobila repertoar na napravici. Ugotovila sem namreč, da od vseh dovoljenih poživil ta še najbolj deluje. Včasih me dvigne ritem, še pogosteje anekdota, ki stoji za komadom, in takrat lahko kar poletim. Kar utegne biti dobrodošlo, še posebej ko me kakšna tegoba prilima na tla. Pa je napravica crknila še predenj smo dodobra zavili navkreber v tisto suho strugo potoka. Kljub temu, da sem bila prepričana, da sem jo ustrezno napolnila. No, je očitno nisem. Kar se mi je zazdelo nekoliko bedno, vsaj zavoljo truda, ki sem ga vložila v vse to. Pa še poslednji komad se je trdovratno usidral vame in preglasil sleherno misel. Za vsaj tri nadaljnje ure, pa tudi vse do konca se je občasno še kar prikradel, sicer zelo ljub in poskočen, a vendarle nekoliko siten v svoji vztrajnosti.

Suha struga mi je bila všeč in dopadlo se mi je poplezavanje preko gladkih skal. Fantku za mano očitno tudi, saj mene v kratki kikli kar ni in ni hotel prehiteti, čeprav mi je ves čas dihal za vrat. Prišli smo na vrh in se spustili na ono stran. K uvalam, ki so bile tako romantične in samotne, da bi tam gotovo nočili, če bi veslali okoli otoka in nadejali bi se, da domet duhov z Grgurja in Golega seže tudi preko zaliva.

Previdno sem skakljala preko skalovja in fantje zadaj so postajali nemirni, saj zdaj bi se splačalo potegniti naprej. Kaj dosti niso. In nazaj na vrh hriba smo spet prišli skupaj. Skupaj smo tekli po kolovozu planote, jaz zamaknjeno in prepuščeno poti, da mi je bilo všeč in življenje je postalo prijazno. V gozdič smo potem prišli in tam se je pojavila tista lepa steza pod borovci, ki se v okljukih spušča nazaj v Baško. Luštno je bilo teči po njej, še bolj lušten pa je bil prizor z Uršo in Andrejo, ki sta se kar naenkrat izluščili izza ovinka. Z njima bi se sicer lahko objemala v neskončnost in potem bi nanizale ravno toliko zgodb polpretekle zgodovine, še nekaj več bi jih splanirale, a to je bilo na programu zvečer, zato smo le zavrisnile kot se spodobi in spet sem bila sama.

Prečila sem v notranjost otoka. Najprej lahkotno in nabrito, potem pa se mi je na lepem zazdelo, da bi me znal lopniti krč. Le zaslutila sem to možnost, a delovalo je paranoidno, da sem pocuzala gele, magnezij, vse skupaj zalila z izotoničnim napitkom, za nameček požvečila še nekaj oliv na prvi od dveh postojank, ki je kmalu sledila. Vsekakor dovolj, da mi je postalo slabo. Nič nenavadnega, sem si mislila, in prav nič novega.

Vdano nadlogi sem rinila naprej po tisti blatni neskončno dolgi prečki med šavjem in drevesi. Rinila in upala, da se mi bo spahnilo. Se ni hotelo. Čeprav sem včasih namenoma premagovala teren bolj na poskok, da bi le opeka razpadla in se razblinila v zrak. Nič, le še bolj tiščalo me je. Zato sem se klanca na greben prav iskreno razveselila. Navkreber bolj težko poskakujem in lahko se pretvarjam, da me čisto nič ne boli. In me v resnici ni, sploh če sem dihala le s tistim delom pljuč, ki je nekje pri ključnici. Spet sem se lahko radostila. Sploh ker je bil klanec prijazen, mestoma v senci, mestoma ob ljubkem potočku, ki ga človek sredi vse te kamnite lunaste pustinje ne bi pričakoval. Prišla sem na vrh. In naprej je bilo spet vse ravno, kar na opeko ni imelo blagodejnega vpliva. Zato sem tekla z nekaj manj elegance, v resnici še najbolj podobno stilu, ko v agoniji loviš stranišče.

Tako sem nekako pritrmarila do desete kontrolne točke, do tja kjer se pot obrne nazaj, prav preko vrhov planotastega grebena. Okoli tridesetega kilometra je bilo to, čas za preobrat. Ki se je čisto zares zgodil. Ne vem, kdaj in ne vem, od kje. Kar naenkrat je bilo čisto vse v redu. Kar naenkrat sem imela toliko energije, da bi tekla kot v filmu, če le ne bi ves čas »nabirala gob«. Zato sem mestoma bolj poskakovala s skale na skalo, med kamenjem in osati. A poskakovala sem polna veselja, polna razgleda prek Kvarnerja in tiste trapaste ljubezni do vsega in vseh. Ves dolg greben, vse spuste in ponovne vzpone. Vse dokler pot ni končno zavila na zahod, navzdol proti Stari Baški.

Tam sta me dohitela možakarja, ki znata bolje poskakovati, a sem jima na cesti spet ušla. Še v ponovni klanec sem se zapodila, kot da bi bežala pred roko pravice in prej, kot bi pričakovala, je zadonelo, se mi zdi, da kar iz nebes, če bom pivo. Pritrdilno sem zarjula, za vsak slučaj tako močno, da se je slišalo dovolj daleč nazaj in že sem ga imela v rokah, in že ga ni bilo več. Urša in Andreja sta še rekli, da se vidimo v cilju, jaz pa sem se lotila najbolj sitnega »gobarskega rajona«. Po pameti in umirjeno. Da so me možakarji spet lahko ulovili.

Ko smo tekli nad poslednjimi zalivi, se je pot počasi zaključevala. Kot popoldne nad ožarjenim Kvarnerjem. Pognala sem se, da zaključim zgodbo. Da postavim nov kontekst za naslednje.

Ko smo se zvečer stiskali v »apartmaju« Katje in Tonija na kombi-pikniku, se je zdelo, da se je tekaška coprnija prikradla med nas vse. Da še kar traja. Tiste vrste coprnija, ki naredi tako, da se v vsakega nekoliko zaljubiš. In da je v življenju vse lepo in prav.

Zato sva Katjo povabili na veslanje. Za prvič, na Prvić. Kar bomo storile kdaj drugič, smo si bile enotne zjutraj.

Nemara bomo šle še dlje, vsaj na Grgur. In še kam. A tega nikakor ne bo izvedela, če spet ne bo prebrala do konca mojih pisarij.

Testo avstrijske Koroške (Okoli Vrbskega jezera)

Veste, kadar sem, sem neskončno sitna.

Nisem pogosto, zato se takrat resnično potrudim. In tedaj odkrijem, da je v resnici vse bedno in skoraj zadovoljna bi bila sama s sabo, da sem končno to dojela, če bi le lahko bila. Kar pa ne morem, saj se s sitnostjo ne ujema.

A četudi je vse bedno, je hkrati še ničvredno in popolnoma brez veze. Se niti ne splača ubadati. Z ničimer. Vsaka sreča in vsak trenutek veselja so zgolj naivne iluzije, v resnici ena navadna zabloda, brez teže in brez vsakršnega pomena. Kaj je važno, če sem bila včeraj v službi, danes bom laufala in potem grem na pir?

O, ja, znam. Znam v tem kontekstu dokazati marsikatero ontološko resnico in dobronamerno besedo v trenutku izkoristim kot le še en dokaz vsesplošne puhlosti, celo zlohotnosti. Opazim pa tudi čisto konkretne pomanjkljivosti: nimam nič za obleč, zašpehan trebuh imam, kosmata sem, s suho zgubano kožo (to je bilo jasno tudi »Gospe P«, kar je izkoristila kot izborno žaljivko, a o tem kasneje), ves čas sem brez denarja in nihče ni zaljubljen vame, v Mucki pa vsi.

Res poden.

S tem izhodiščem sem pričela sobotni dan.

Sem mislila, da bo vendarle pomagalo, če greva teč. Pa vsaj v začetku ni. Sploh potem, ko je Mucki v avtu tvegala pogovor o tem, zakaj neki zadnje čase prebiram toliko na temo bosonoštva in minimalizma v obutvi. Če bom šla tale današnjo krog v fajffingersih ali pa morda kar bosa, veš kako zdravo je šele to?! Pretanjeni ontološko-socialni čut je zaznal porogljivost in to od nje, ki se je vsega tega spomnila že sto let nazaj. Aha, evo: kadar je njej nekaj pomembno, je vse v redu, ko je meni, pa se dela norca. Nobene podpore nisem deležna, zgolj prezira in zatiranja. Najbolje, da sploh ne laufam več. Zanalašč ne bom več. Bo že videla.

Bolščala sem skozi okno in odgovarjala v enozložnicah. Tudi na vse ostale teme, ki so se brez izjeme ujemale z mojimi predpostavkami. Mucki se mi je smejala, kar je bil poslednji in neizpodbiten dokaz. Povedala sem ji, da sem skregana z njo.

Tako sva se pripeljali na obrežje Vrbskega jezera. Pred nama, pred mano je bil cel krog. Obseg tele vode. Dobrih štirideset kilometrov bo to. Komu bi se dalo? Ob dvanajstih je bilo oblačno in turobno, čisto nasprotje brezmadežnemu soncu, ki so ga na svoj zemljevid narisali meteorologi. No, saj: zgolj še ena prevara.

Prav naveličano sem navlekla nase anorak, ki ga je s poslednje službene poti prinesla Mucki kot pozorno in zelo koristno darilo in ob tem opazila, da je njen s kapuco, moj brez. To je seveda zato, da se bom v dežju prehladila. Kar sem ji tudi povedala. Odvrnila je, da je kapuca v resnici nadležna in da tepe po obrazu, ko je ne uporabljaš. Klofutanje je živahno ponazorila z rokavicami, na mojih licih. Da sem skoraj bruhnila v jok, saj me navsezadnje še pretepa. Njo pa je vse skupaj le še bolj zabavalo. Brezčutnica.

Pognali sva korake. Da je brez glasbe, je povedala Mucki in v vsesplošnem maltretiranju sem le še stoično zavzdihnila. Tudi jaz bom sedaj prisiljena biti brez, četudi bi delovala blagodejno, a prežema me neomajno tovarištvo in solidarnost. In bom z njo trpela v tišini. Gotovo načrtovana in premišljena poteza.

Zavili sva čez mostiček na severno stran. Ulile so se mi solze, kar se mi pogosto dogaja, ko je hladno. Tokrat so bile silno dobrodošle in škoda bi jih bilo ignorirati, zato sem jih pokazala Mucki v vsej svoji veličini. Z iskrenim priznanjem je odvrnila, da sem najboljša igralka na svetu, jaz pa sem rekla nazaj, da je vse zgolj odraz globoke bolečine. To sem povedala tako tresoče, da me je naposled zlomilo in sem prhnila v smeh, ki je bil k sreči le znak trenutne šibkosti, ki se jo je še dalo obvladati, da sem se lahko ugnezdila nazaj v puščoben molk.

Opazili sva table, ki so govorile o tem, da je pot označena. V razno razne smeri. Pokukala sem nanje, če bi kje zasledila besedico »rund«, idealno bi bilo, če bi bila sestavljena v »rundweg«. Zna biti, da sem jo celo opazila, potem pa sem se brž pretvarjala, da mi je v resnici prav malo mar. Tako ali tako sem si doma ogledala googlov zemljevid in moraš biti res pomilovanja vreden bedak, da zaideš na krožni poti okoli jezera. Pa še železniške proge se držiš ves čas, me je podučil google, vmes sicer naletiš na nekaj naselij, tam pa kljub pletežu uličic enostavno držiš smer, le kdo ne bi tega vedel?!

Ritmično sva topotali prek asfalta in postalo je vroče. Ustavila sem se, da v miru opravim vso proceduro z nahrbtnikom, pa je Mucki brž prezirljivo komentirala, da bi vse to lahko storila v gibanju. Kar naj sama, če je že tak kaskader, jaz tega ne znam.

Potem sva tapkali naprej. Nekaj tekačev sva srečali in Mucki je na tleh opazila spodbudne napise v pomoč obnemoglim, ali pa zgolj take, ki so nekaj merili in ugotovila je, da so najbrž ostanek kake tekme, verjetno ironmana, saj tu najdeš vse pogoje za to. Mi je dol viselo za ironmana. 

Potem je ugotovila, da je tukaj lepo in prijetno spokojno. Čista tišina. "Ne, pa ni", sem oporekala, "saj je desno proga, potem še cesta, malo naprej gori celo avtocesta." 
"Ampak vse to za zvočno ograjo", je zavzdihnila Mucki in premišljevala sem, da v resnici sploh ne hvali naravne idile, pač pa zgolj gradbeni element, brez katerega bi bilo vse skupaj en navaden džumbus. Tipično zanjo.

Potem so misli v naslednjih kilometrih otrpnile. In čustva tudi in razpoloženje je nekaj zameglilo. Da sem se čisto spozabila. Mucki sem uščipnila v rit in še predenj sem uspela dojeti poraz, sem ji priznala, da nisem več skregana z njo. Vse to je bilo hočeš nočeš tako prikupno in radoživo, da se nisem mogla več slepiti. Sitnost se je razblinila, a nič ne de, bo že še prišla nazaj, sem se tolažila.

Tedaj sva zavili levo. Čeprav je rundweg velela desno, ampak desno se gre čez neka polja, jezero pa je na levi, mene že ne bojo imeli za norca. Znašli sva se med mogočnimi vilami, ki so bile nekaj takega kot tiste na Bledu, le da naše v primerjavi z njimi zgledajo bolj kot kakšna maketa. In vsaka je imela okoli veliko posest, ograjeno z visokim zidom, kar je dajalo pridih rezidenc Južnoafriške republike. Ob eno izmed teh zidanih neprehodnih ograj je naposled zadela cesta in midve z njo. Verjetno je bil na oni strani čuvaj s šibrovko ali pa lev, zato nisva upali tvegati. Mucki je izkoristila intimo grmička, ko sem odkrila posest, ki ni bila okovana v neprebojni jopič paranoje. Pa še nikogar ni bilo doma, tako da sem se lahko svobodno sprehodila po lično tlakovani potki vse do ljubkega zasebnega pomolčka, kamor si se umaknil pred vrtno veselico in gledal zvezde na vodni gladini z nekom, s katerim si imel še druge načrte.

Kaj hitro je bilo očitno, da je teh pomožnih romantičnih gradenj vzdolž obale neskončno mnogo v obe smeri, za njimi se širijo bolj ali manj zastražene rezidence in da bova morali nazaj. Vsaj poldrugi kilometer do tistega očitnega smerokaza in dalje čez polja. Mucki se je odločila, da bo od zdaj naprej ubogala znake, četudi so na videz nesmiselni. Morala sem ji dati prav.

Spet sva ujeli zanko in se zasukali v njeni smeri. Sledili sva slikariji, ki je na tleh označevala pešpot, midve pa sva jo spretno dešifrirali in ugotovili, da predvsem svari pred pedofili. Na njej je gospod s klobukom, le kdo ga ne bi prepoznal, za sabo vlekel deklico, ki jo je nedolgo tega ugrabil, saj se je ta zvijala in prepogibala, da bi se iztrgala iz primeža kosmate dlani. Zelo nevarna je tale Koroška, sva si bili enotni.

Ura je bila pol dveh in meteorološka risbica se je že povsem uresničila, kar sploh ni bilo tako dobrodošlo, saj je postalo resnično vroče. V skrajni sili se bom kar slekla, sem tuhtala, tako ali tako sem na obali in bo izgledalo, kot da tekam v kopalkah, kar itak počnejo vsi v Miamiju in Los Angelesu. Da pa ne bi kar na vrat na nos rušila koroške brezmadežnosti, sem se za enkrat trudila iskati senco. Ta je bila sveža in dobro je dela.

Čas je mineval počasi. In še kar monotono se je bilo prebijati skozenj. Sploh ker je šla pot vseskozi tako trmasto in zadrto v isti smeri. Na levi je bila voda, na desni proga, cesta zdaj na tej zdaj na oni strani nje, ovinkov, za katerimi bi se ti odprl pogled na nekaj čisto novega, precej malo, če sploh kakšen. »Mal se že tole vleče«, sva ugotovili družno, a kaj dosti se ni dalo storiti. Se bom šla pa meditacijo, sem pomislila, en »zen« bom udarila, zato so dolgočasni pogoji kot nalašč. A mi je šlo slabo. Ves čas sem pogledovala na uro.

Ena za drugo so se naposled le pojavile kebabdžinice in odleglo nama je, saj sva končno nekam prišli. Tam, kjer pot zavije nazaj, sva se ustavili in se okrepčali z domačim napitkom, polnim energije, ki je bila tokrat nekakšne statične vrste. Vseeno pa je bilo treba priti do avta. Ljubilo se mi ni čisto nič več in prezirljivo, v resnici pa z dobršno mero fovšije, sem škilila na živelj, ki se je valjala v foteljih ob zarošenih kozarcih in torticah s smetano. Mucki pa si je zaželela pogovora. Temu sem večinoma naklonjena, a tokrat bom sodelovala z medmeti, sem jo seznanila. Kmalu se mi je zazdelo, da ji to ne bo dovolj, saj je na moj vztrajni »mhm« vedno znova terjala vsaj malo bolj jasno potrditev, če že ne širše utemeljitve.

Navsezadnje sem ponorela. Sitnoba je spet zavladala v vsej svoji plemenitosti. Mucki je raje potegnila naprej. Kar je bilo po eni strani v redu, bom vsaj lahko poslušala muziko. Namrgodeno sem rinila dalje in bilo je vse eno in isto sranje. Vse večje in večje. O, bohseusmil, zakaj že sem si v težko in krivično življenje naprtila še teh neskončnih dvainštirideset kilometrov? Cesta se je za vsakim ovinkom le še daljšala in vedno znova je šla navkreber, na doli pa zanemarljivo malo. Nasproti so po pločniku vozili kolesarji, zakaj neki po pločniku?, kot da nimajo široke in prazne ceste in kaj če bi enega kar pahnila v jezero, sem razmišljala in si škodoželjno predstavljala, kako debelo me pogleda, ko čofne med lokvanj. Tudi hudobne misli niso prinesle olajšanja. Zlonamerna cesta je vse bolj postajala neskončen poligon pokrit z globokim testom, v katerega so se noge pogrezale vsaj do kolen, lepile so se vanj in se dvigovale, obdane s težko, gosto snovjo, ki se je vlekla za mano in ni dovolila naprej. Obstala sem. »Ne da se mi več.« Stopila sem k ograji in se za vsak slučaj pretvarjala, da nekaj gledam. Nič takega ni bilo tam, nekakšen zarasel vrt, nič posebnega. Avtomatično sem stopila naprej. Okorno, hodeč. V takšnem skrajnem samopomilovanju, da je besnelo še mene samo. Da bi zmlatila prvega, ki bi prišel mimo in me samo pogledal. Pa ni bilo nikogar. In skoraj čisto zares so se mi ulile solze. Ne od mraza.

Fak, še telefona nimam, da bi poklicala Mucki, da pride pome. In zebe me, ko takole krevsam. Bohve, kakšna izgledam. Najbrž kot da bi imela polio ali eno nogo krajšo od druge. Še slabo mi je po vrh vsega in vse me boli, celo glava. Kako glupo je vse to!

Sploh ne vem zakaj in kdaj sem spet stekla. Prav dobro pa se spomnim, da sem rekla na glas: »Prou nben me ne bo jebou.« Preobrati so patetični, vem, in srečni konci zgolj v filmih, in še to v osladnih, ampak nekaj me je dvignilo s takšno neopisljivo močjo, noge so poletele, da sem jim komaj še sledila. In kar trajalo je, da sem se zalotila, kako se smejim, skoraj krohotala sem se, in najsi je bilo vse le iluzija, vse prej in vse sedaj, pa kaj potem! Nieti so oplemenitili situacijo, jaz pa sem tekla proti avtu s takšno lahkoto, kot da bi šele začela in v resnici sem šele začela.

Sonce je grelo pozno jesensko popoldne, ko sva v parku ob vodi pile najboljše pivo na svetu. Morda po 40+ (kilometrih tu mislim) nimaš ne energije ne interesa širiti sitnarij in skoraj predla sem napol v miže. "Matr, se mava fino", sem izjavila kot pribito in blazno vseeno mi je bilo, če sem kosmata, povešena, neskladna, če nihče ni vame …, ali pa nemara celo je, pa se mi ne upa povedati. To bo!

Zato vam bom sedaj zaupala anekdoto, ki vam jo še dolgujem. O tem, kako si je »Gospa P« vzela čas in nas žalila ne kar tako, pač pa s prav skrbno izbranimi besedami, kar je gotovo vredno priznanja in pohvale. Bilo je takole:

Zloglasna »Gospa P«, mati dveh naših zavodskih deklet, je nekega večera, ko so jo zopet preganjali demoni, poslala sms na naš služben telefon: »Si pa tako grda, da ne vem, kako lahko sploh še živiš.« To je bilo namenjeno kolegici Juditi, ki se je zdrznila, kljub svoji siceršnji stabilni profesionalni drži. Za njo sem pričela nočno izmeno jaz in Judita je bila potolažena, ko sem dobila tole: »Tvoje misli so tako kratke kot tvoja pamet, brka posušena!«. 

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

Bermudska turneja

Je bil že skrajni čas.

Da zaokrožim eno tisto luštno. Tekaško brez vsakršnih prisil, s kakšnim hribom vmes za obvezni počitek.

Spala sem čisto zanič, ker sem bila vznemirjena. Ker je bila pred mano pot, ki sem se jo neučakano veselila. In gledala na uro, da bo ta kazala sedem, kajti prej ne velja vstati, saj se moram naspati.

Pot že, ampak kam? V resnici je vseeno. Zjutraj sem zanalašč prelagala odločitev. Da bo presenečenje potem toliko večje. Še energijske gele sem se postopila mešati, ker sem se nekoč domislila, da je domači zvarek proti kupljenemu nekaj takega, kot goveja juha proti tisti iz vrečke, kjer notri plava en nudelj in en mesnati cmoček. Jaz sem narezala banano, ji dodala melaso in javorjev sirup, pokapljala z guarano in obtežila z žlico kokosovega olja za maščobo in večdnevno vzdržljivost. Potem sem natrosila še cimet, da bo bolj božično. V meh sem si namešala bazične minerale, za poplaknit. Če to ni izborno in nadvse učinkovito?!

Potem sem se morala domisliti, kam me bo pot peljala, če mi je že bila na razpolago. Najprej sem pomislila, da bi šla lahko v Almaty, v Kazahstan. Saj je Mucki ponoči odletela tja. Pogledala sem na googlov zemljevid in razbrala, da je do tja sedem tisoč kilometrov in da to najbrž ne bo šlo, saj imam jutri dopoldne službo. Še posebej zato, ker sem razbrala tudi, da jih je potem še približno toliko do Ust-Nere in če bi bila že na pol poti, se res ne bi splačalo zamuditi priložnosti. Zato bom to šla enkrat drugič. Najbrž z avionom.

Tri zemljevide sem imela razgrnjene po kuhinjskih tleh, a nezgrešljivo me je pritegnil »bermudski trikotnik«. Tisti, ki se plete od Bukovja naprej proti Nanosu. Enkrat, nedolgo tega, če se spomnite, so naju točno tam skoraj ugonobili svinjski rilci, krempeljci in razmočena tla, pokrita s čofto in snegom. Zato se mi je v neomajni smelosti zdelo, da moram brž sprejeti ponoven izziv. Za vsak slučaj sem Urši zaupala, kam grem, a to je bilo bolj zato, ker se je ravno pojavila na telefonu, in drznila si je pripomniti, da bo vsaj v latentni v pripravljenosti. Kot tudi gozdarji iz Studena. Kar naj bojo.

V Bukovju je bilo osupljivo lepo. Ravno prav sveže in sončno na tak način, da bi lahko fotografiral in bi zgledalo, da znaš. Parkirala sem na stičišču poti, saj se mi je zdelo, da sem bom naposled vračala iz Predjame.

In potem sem stopila desno. Najprej sem jo samo gledala, pot. Še čisto vso pred mano. S takšnim zarotniškim pogledom, da sem razmišljala, da mora biti res fotogeničen. Ali pa bi bruhnila v smeh, če bi se zalotila na sliki nekoga, ki bi ravno lovil umetniško svetlobo.

Potem sem stekla. Nekaj takega kot prvi požirek ledeno mrzlega pira po celodnevnem preganjanju so bili ti koraki. Primera ni slučajna. Ker ne gre samo za pir, ampak tudi za dejstvo, da je bil to prvi takšen tek, takšen dolg in zamaknjen, po dveh mesecih. Kaj dveh? Morda celo treh.

Vmes sem bila podvržena skalpelu in ni je moglo biti hujše travme. In priložnosti, da se do konca zasmilim sama sebi.

Zdaj pa sem spet tekla in se brzdala, da ne izpijem na dušek vsega. In razmišljala o tem, kako so bili ti trije meseci en sam velik namen in smisel. Če bi mi kdo o tem govoril takrat, bi mu rekla, da je kreten in nafejkan poduhovljenec. V tistem sem bila prepričana, kako medicinska stroka zgolj strmoglavlja mojo svobodo, moj tek, vrednost in varnost. Že res, da so bili za tem tudi nekakšni zdravstveni razlogi, a končen in najočitnejši rezultat je bilo prisilno mirovanje. Daljše, kot je bilo sprva pričakovati. Sicer sem se spomnila nekaj o tem, da moram trenirati potrpežljivost, a štirinajst dni, se mi je zdelo, bi bilo za mojo duhovno rast čisto dovolj. Ne pa skoraj stokrat toliko.

Zdaj vidim, da je moralo biti tako. Da je še kaj drugega lahko postalo vrednost in varnost. Malenkosti. In sem pa tja kakšne besede, ki bi sedaj zvenele patetično. So pa ključne. Celo toliko, ali še bolj kot ti koraki. Zato, da ti koraki lahko postanejo še odločnejši.

Cesta se je počasi in trmasto vila navkreber proti Hrušici, da noge niso mogle bezljati. Zato sem razmišljala, zakaj sploh. Tečem. Zato, da je pot. Izkušnja in zgodba. Sicer s to mislijo nisem bila bog ve kako inovativna, a je čisto resnična. Da na poti doživljam, se odločam, načrtujem in si premislim. Da sem potrpežljiva, da se zgubim in se moram spet najti. Da je zajebano in takrat maham s sredincem na vse strani. Včasih se mi vse skupaj zazdi butasto in brez veze, a moram do konca. Včasih sem jezna. In si mislim, naj se jebejo vsi. A moram naprej. Spet drugič me preplavi takšna prvinska radost in naklonjenost do vsega in vseh, kot da bi bila malo zatreskana in bi kušnila prvega, ki pride mimo. Takrat plešem. Tudi vriskam. In potem gledam, če me je kdo videl. In si v resnici želim, da bi me.

Tečem, da je lepo. Pravzaprav bi lahko zgolj živela življenje in dogajalo bi se natanko vse to. A verjetno malo bolj počasi. Ker sem objestna in neučakana, si rada vedno znova zorganiziram ta življenjski spektakel. Da ga lahko doživljam spet in spet in se prepričam.

Stopala sem mimo globeli skozi goščavo in razmišljala. Tudi o tem, kaj bom, če pride medved. Gozdar iz Studena je januarja povedal, da je prijazen in da ga lahko slikaš. Skušala sem si predstavljati, da se ga zato razveselim. V zanosu se mi je zdelo, da mi gre dobro. Edino bolj zoprno bo, če pride od zadaj in me prehiti, jaz pa ga ne bom mogla slišati in predvideti, saj poslušam glasbo. Gotovo me bo prestrašil, kot me tudi vedno avtomobili. A glasbo želim poslušati, saj ni Mucki, da bi se pogovarjali o naravi, pojavih ob poti in da bi komentirali misli. Poleg tega pesmi obujajo zgodbe.

Zarolala se je neka v ruščini. In spomnila sem se na Mucki, kako je v Kazahstanu. Kjer sem bila lani tudi jaz in bilo je nadvse imenitno. Tam nad mestom je ledenik in na njem je traktor. Tega pri nas ne srečaš. Zato sem tekla tja gor, četudi je padala sodra in zvečer sem kazala slike Manari, ki tam stanuje že celo življenje, a o tem pojma nima. In bila je zaprepadena, kako lepo je v gorah, kako lep je ledenik, jezera ob njem in traktor na njem. 

V Kazahstan bi še šla. Še dobra dva milijona kvadratnih kilometrov bi lahko na novo obiskala, med drugim tudi Aralsko morje, predenj izgine, in vesoljsko postajo Bajkonur, kjer bi se mogoče na skrivaj dotaknila rakete, ki je že bila v vesolju.

Jaz še nisem. Sem pa nekje pred Hrušico zapazila napis, ki je govoril, da se gibljem po nekakšni rimski cesti. Ki bi nenazadnje lahko bila tudi galaksija, če bi malo zamešala pojme. Še dobro, da nisem, saj bi se znašla še nekoliko dlje, kot je Almaty. 

Da ne grem na Javornik, sem sklenila ob glavni cesti. Proti Predmeji bo čisto v redu. Polne radosti so noge drobile cesto in korak je bil tako krepak, kot da bi me vozilo nekakšno prevozno sredstvo, ki sem ga nataknila nase in se spodaj vrti. Baccaro sem sedaj poslušala in premišljevala, da bi z veseljem nastopila vsake toliko kot Baccara, če bi le bila transvestit. Še španski naglas bi zvadila, ki zveni kot zapeljiva govorna napaka, in pomikala bi se po odru v mencajočem stilu sedemdesetih, kar ne bi bilo preveč zapleteno. Izgledalo bi takole in prepričana sem, da sem kot nalašč za to:

https://www.youtube.com/watch?v=C5vSYWPyJzE

Potem je glasbeni blok za silo ohranil zvrst in nastopili so Modern Talking. O bratu Luiju so zapeli, kako želi speljati punco enemu od njih. Čeprav bi že v osnovni rekla, da ju to sploh ne bi ganilo, tako lepa sta bila. In tako do konca butasto sta muzicirala, da mi je danes v čisto veselje. V osnovni na šolskih plesih pa smo ju jemali smrtno resno in s približno takšnim izrazom smo se tudi zvijali v krogih. Zdaj sem s takšnim izrazom tekla, kar me je neskončno zabavalo. Pa niso Modern Talking povezani zgolj z osnovno šolo, povezani so, verjeli ali ne, tudi s Kazahstanom. Tam nekje proti kitajski meji je mesto Žarkent in tam je bar Ljubimiy, »Ljubljeni«, bi bilo po naše. Že takoj ti pade v oči s svojimi rdečimi neonskimi napisi, da moraš tam popiti pivo. Pod veličastnimi tapiserijami pop ikon osemdesetih, pod takšnimi, ki morda niso bili čisti mainstream. Lahko izbiraš med Spandau Ballet, Sandro in seveda Modern Talking. Ve se, kje sva sedeli.

Tako sem prišla v Podkraj. Judita iz službe je tam nekje rastla kot otrok in lahko bi vprašala gospoda na vrtu, če jo pozna. Morda sta bila sošolca, ali pa sta celo hodila. Je bil ravno pravšnja generacija. Pa ga nisem. Ker bi za to temo veljalo posedeti vsaj kako urico ob leseni mizi, kamor bi postavil bokal in ga dopolnil z narezkom pršuta. Vprašala sem ga le za odcep proti Abramu. Ni bil daleč in našla sem ga brez težav, kot je obljubil.

Spet me je pogoltnil gozd. Kot da bi poniknila v drobovje nekakšnega gigantskega bitja. In če sem se spojila z njim, sem takšna postala tudi jaz. In natanko tako sem se tudi počutila, še posebej potem, ko je Gossip govorila, kako gre v pravo smer in o vsem ostalem, kar je delovalo navdihujoče. Vse dokler se nisem skoraj zaletela vanj. No, zaletela bi se čez kakih sto metrov.

Vkopala sem se. Najprej sem pomislila, da je volk. Stal je nepremično in buljil vame. Med tem sem tuhtala, ali gre za čudovito doživetje, ali naj me bo strah. Bitje se je odpravilo proti meni. Se mi sploh ni bilo treba več odločati. Pograbila sem bližnjo gorjačo, a bila je le suha veja, ki bi se ob malo močnejšem zamahu zlomila že v zraku. Kar me je nekoliko zaskrbelo. A časa za izbiro bojnega materiala ni bilo več. Že je bil pred mano. In zazdel se mi je čisto preveč košat, čist in urejen. Najbrž mora biti zelo nobel volk, sem razmišljala, in mu precej neprepričljivo molila roko, ker se mi je zdelo, da je takšen spoznavni protokol. Tudi on jo je povohal precej zadržano. In med tem ves čas nepremično zrl vame. Kar mi ni bilo všeč, saj bi težko rekla, kaj si je ob tem mislil. Najbrž bi ga takrat morala velikopotezno počohati, jaz pa sem kar čakala. Da se je končno naveličal in izginil v gozd.

Še nekaj minut sem se potem ozirala nazaj, če se bo prihulil in me ugriznil v rit. Pa se ni. In potem sem se zdela neskončno smešna sama sebi in malo me je tudi sram. V resnici je bil res lep in zelo nobel. Pes. Kaj bi bilo šele, če bi srečala medveda?! Nič od veselja in foto sesije. Gotovo.

Tedaj je pot postala klanec. Takšen dolg in vztrajen. Takšen, ki ne omogoča počivanja, terja pa preudarnost in potrpežljivost. Še posebej in ravno zato, ker je bilo že moč čutiti kakšno mišico in njeno tetivo. Takrat najbolje deluje zamaknjenost in to, da se pretvarjaš, da ne pričakuješ nič. Potem se vse zgodi. Presenetljivo kmalu.

Od Abrama naprej se je odvil spomin na »Vipavo«. Le da v obratni smeri. Zato se je situacija postavljala vse bolj pokonci. Srknila sem svoj izborni napitek in zvrstili so se komadi z ravno takšnimi zgodbami, da sem čisto podivjala. Četudi v breg, še raje v breg, in prevozno sredstvo je delovalo kot čudežno prerojeno, da bi lahko čisto vse na svetu. Zaganjala sem se po ozki stezici, pod nosom so me božale visoke trave ali praskale maline, te k sreči zgolj do pasu, jaz pa sem vse lahko. Celo videospot bi lahko posnela, če bi imela Salomonova oblačila in izklesano telesce. Se mi je zdelo. Mimo Vojkove koče sem še pospešila, čeprav me je klanec že slabil, a tega publika ne sme videti. Potem za ovinkom bom, recimo, slikala razgled, da zajamem sapo.

Zdaj sem bila že na poti do Predjame. Ko so zašpilali Kjuri, se je prelomila proti dolini. Kjuri me vedno spomnijo na Černija. Tokrat tudi na to, kako neznansko je motilo njegov prefinjen okus, ko smo si dame zadnjič v njihovi nastajajoči kuhinji pulile brke. In to za mizo. On je sicer med tem barval steno in verjetno sploh ne bi opazil, če ga ne bi prosile za komentar. Zgrozil se je nad našo vulgarnostjo. In to Černi, ki po tirolskih hribih rjove »Cojones!« in še kaj takega, kar si niti zapisati ne upam.

Potem pa je sledila tale:

https://www.youtube.com/watch?v=v0NSeysrDYw

… ki nima zgodbe. Me pa vsakič dvigne, vsaj za kak meter. Kot tudi sedaj. Da sem poplesavala v zanosu in spuščala glasove veselja in če bi koga srečala, bi bil v resni nevarnosti. V tem razpoloženju sem pridrvela v dolino in ni me zmotilo, da je šlo naprej včasih spet v breg. Kot da ne bi šlo.

Navsezadnje so prišli še Pulp in z njimi obvezno Mina. Z Mino sva nekoč priredili tekmovanje, ki sva se ga udeležili le midve. Je pa spet o kocinah, ko smo že ravno pri tem. A ni se odvijalo zgolj za kuhinjsko mizo, terjalo je mnogo več angažmaja in vztrajnosti. Vsaka je namreč več tednov gojila otoček dlak na nogi, nato pa sva se pomerili v štirih disciplinah: dolžina, gostota, čvrstost in temnost. Mina me je premagala v treh. Najbrž je edina na svetu. Z Mino smo se tisti čas tudi veliko zabavali. Izborno in brez zadržkov in vedno je rada kakšno zapela, sploh proti jutru. »Now I don't care what you're doing, no I don't care if you screw him. Just as long as you save a piece for me! … Jesus, it must be great to be streat!«, mi je posvetila komad, vedno s prav posebnimi poudarki in nedvoumno pomenljivostjo. Zdaj sem pela jaz in si priznala, da zna biti še kako aktualen.

Zaletela sem se v Erazmov dom. Potem je sledil le še klanec do avta. Moral je biti tam, saj bi se sicer stvari zdele prelahke. In bi se potem zanalašč morala vsaj čisto majčkeno zgubiti, da bi požlahtnila namen. Pa še Urša in gozdarji ne bi čakali zaman.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici