petek, 8. marec 2013

Mamay turni smuk


Se je pri geografiji govorilo o jezeru Bajkal. Češ da je v marsičem naj. No, meni se je zdel ves čas predvsem najbolj zabačen. Pa ni. 

Sva tretjega marca z Mucki čezenj odtekli prekrasen maraton, nato pa se, potem ko sva temeljito napitali in napojili najina kumrna telesca, odpravili še v sama nedrja gore Mamay. Gorske verige se pravzaprav pnejo skoraj povsod okoli jezera vse tja do Mongolije. A so tako opustele in brez kančka domačnosti, da se duh turnega popotnika, četudi zvedav in smuke željan, v strahospoštovanju razumno obrzda in se loti terenov, o katerih vsaj domačini vedo kaj povedati. Tako sva našli fantka - Andrjuška Boltuška (Andrejček Klepetulja) sva mu rekli - ki je že po telefonu napovedal, da naju na Mamay z veseljem popelje, šotor pa naj pustiva kar doma, saj prav ob vznožju stoji lična zimuha (nekakšna zimska soba). Še žaklje hrane smo nakupili, Andrjuška, ki je ob samotnih zimskih večerih silno rad pokazal svojo kulinarično žilo, se je javil, da bo do zimuhe vse nesel sam, tako da smo brez zadržkov nakopičili vreče piškotov, korenja, majoneze, konzerv z vsemi raznimi mesninami in se pošteno natovorjeni stlačili v maršrutko - mini bus iz Irkutska do vasice Vidrino. 





Tam smo presedlali v taksi, ta pa nas je odložil nekje ob cesti, pač pri odcepu poti za Mamay. 8 km in 400m vzpona je od ceste do konca doline, kjer pod pahljačasto nanizanimi vršaci tiho gnezdi kakih 15 zimuh, ki so jih druščine zbile kar na roko, da nudijo udobje, ko se sami valjajo po neskončnih pobočjih pršiča. In pravi biser so tele zimuhe - nekatere kot domovi hobitov, druge s šankom in plesnim podijem, vse pa sila romantično zakopane v sneg in predvsem tako savnaste, da že kmalu tuhtaš, kaj bi še slekel, da ohraniš vsaj nekaj damskega dostojanstva. Glavno pa je - ko zjutraj pokukaš na plano, te tam čaka vsaj 30cm svežega, -20c in mnogi povsem nedotaknjeni vrhovi, ki so vsi le tvoji. 







3 dni smo se kobacali gor in dol in gor in dol večkrat na dan, včasih v soncu gledali preko Bajkala, včasih v snežnem metežu rili špuro in vriskali in sopli in se dušili v oblakih ponorelega snega. Res je bilo pršiča letos tudi pri nas toliko, da je postal že skoraj brez veze, a zagotavljam vam: tale bajkalski puhec je res nekaj edinstvenega. Tako imenitno rahel in breztežen, da kar odfrčiš z njim prek širjav. Četrti dan je bil dan žena in Rusi ga praznujejo brezdelno. Ostale zimuhe so se že preko noči ogrele in povsod po dolini se je pokadilo iz tankih dimnikov. Še dvakrat s hišnega vrha v razširjeni nabriti kompaniji, potem pa v gostem sneženju proti cesti. 










































Štirje dnevi tako preprostih gorskih radosti na drugem koncu sveta, tako zabačenem, da me je za hip bilo celo čisto malo strah, ko sem ponoči lulala za drevesom, Andrjuška pa je razpredal o nadnaravnih silah, medgalaktičnih potovanjih in vesoljcih med nami. Tam je zagotovo kakšen.

Vsem polube, vsem pozdrave!









nedelja, 3. marec 2013

Bajkalski ledni maraton



»Še kakšno perjanico si povezni na glavo in boš nared za lov na nerpe, bajkalske jezerske tjulnje,« je Mucki ocenila mojo tekaško uniformo, s katero sem na predvečer maratona imela neskončno mnogo opravkov. Do zadnjega trenutka mi ni bila jasna kombinacija vikinške mrežice, merino volne in ostalih termo plasti, teh in onih rokavic, balaklave in kape in »Madonca, kam naj si zatlačim še energetske gele? Ja, vsaj pet jih bom rabila. In če jih dam v žepe anoraka, kam naj dam potem fotoaparat?« Iz kavbojk sem izvlekla usnjen pas, si ga zategnila čez vsa našarjena oblačila in na enem koncu temeljito zalepila z mikroporjem, da ja ne bi kaj mahedralo. 

»Tako, zdaj lahko okoli pasu navesim vso bojno opremo, po kateri kličejo ledena prostranstva Sibirije!«
  
Bili sva v Listvjanki. Ob jezeru Bajkal. Kakih sedemdeset kilometrov od Irkutska. Na jugu Sibirije. V osem ur oddaljenem časovnem pasu, ki je suvereno obvladoval mojo nespečnost. Na čisto drugem koncu sveta.
Prišli sva dan prej, da bova dan potem, tretjega marca, odtekli Bajkalski ledni maraton.

Bajkalski maraton je preprosto čudovit dogodek. Poteka po ledu z enega brega jezera na drug, iz vasi Listvjanka v vas Tanhoj, iz Irkutske oblasti na bregove budistične ruske republike Burjatije, kjer je jezero ravno prav široko. Tudi sicer ni širše od 79 kilometrov, a je zato spoštljivo razpotegnjeno in v tisti smeri se na 663 kilometrih dogajajo le še prireditve s predpono »ultra«.

In jezero Bajkal je samo po sebi v marsičem »ultra«: s 1642 metri je najglobje na svetu, je tudi največji rezervoar sladke vode, poji se kar s 330 rekami in rečicami, napaja pa zgolj eno mogočno reko Angaro, družico Jeniseja. Z okoli tridesetimi milijoni let je tudi eno izmed geološko najstarejših, kot jarek tektonske prelomnice se pridno trese po večkrat na dan.

 »Letiš celo noč, ves čas je svetlo, prideš sredi dneva, scena pa je takšna kot nekje v Podmoskovju – kako neskončna, pa vendarle tako enaka je tale Rusija,« so bila moja prva opažanja, ko sem se na letališču sredi Irkutska tlačila v taksi. In ko smo po valoviti cesti brzeli proti Listvjanki, sem le še skozi kinkanje opazila svetle brezove gozdove. 
V gostoljubnem lesenem penzionu sva šli nepreklicno najprej spat. Pravijo, da časovno razliko najbolje premagaš tako, da takoj ubogaš lokalne razmere. A mi je bilo čisto vseeno. Se mi je zdelo, da bom kar zbolela, če takoj ne odspim kake urice, dveh.

Potem sem bila še vedno zadeta, a nad pokrajino je vladalo globoko popoldne in spodobilo bi se kaj prigrizniti. Saj res, zunaj je Sibirija in zavili sva se v vse debelo in puhasto in ko nama je pod nogami suho škripal sneg vaških poti, je bilo jasno, da bo obleke komaj dovolj. Med lesenimi hišami, prav takšnimi kot jih je v Rusiji vsaj sto milijonov, sva našli pot do jezera in pred nama se je v neomajnem dostojanstvu razprl led Bajkala. Prizor, ki se mu vsaj na skrivaj brez zadržkov pokloniš. Saj vem, da je led mogočen in že v januarju debel več kot pol metra, kar že prenese težo avtomobilov, a vseeno sem nanj zakorakala v zadržani sumničavosti. Mogoče sem debela in bo kje počilo. Tudi razpoke so lahko skrite pod snegom. Prav nič fletno ne bi bilo, da bi se pri – 25 zmočila, saj je pihalo kot sam hudič, da se je prek slikovitih ledenih ploskev vila »pozjomka«, kot Rusi pravijo nekakšni kači snega, ki ga raznaša veter.

Jekleno sivo je nad jezerom viselo obzorje in po pol ure sprehoda, ko se mi je nohtalo skozi najdebelejše rokavice na svetu, sem si mislila, naj gre vse v tri prekrasne, saj v takem res ne vem, kako bom tekla, če sploh, in dajva, hitro poiščiva gostilno ali vsaj kakšno pivo. Z gostilnami v turistom posvečeni Listvjanki ni težav. Pred izbrano so bili celo v les izrezljani duhovi Bajkala. Poklonili sva se jima še pred obredom piva. In ko sva predli ob toplih radiatorjih, so nebo prekrile barve zahoda, ki jih je vsaj čisto malo razlival tudi leseni malik.




Jutro je bilo povsem jasno, vendar še zdaleč ne toplo. Vztrajnih - 25 je omililo žareče sonce in ena izmed milijon vasic je bila tako rusko idilična, da se mi je kar smejalo.
Proti poldnevu se je ogrelo na prijaznih - 14. Mucki je na vaški stojnici nabavila zaloge omulja, nekakšnega jezerskega lososa, češ da jaz v svoji nejeveri res ne vem, kaj je dobro. In sva odtekli. Tekli sva med lesenjačami, tekli po beli škripajoči cesti, stekli na jezero in led je pod sinjim nebom postal povsem črn. Prek teh črnih ploskev so se lesketajoče razpredale poči, magično stkane, negibno vpete v ledeni hlad, ponekod so temne globočine prekrili svetlikajoči se beli mehurji ujetega zraka, kot da bi nekdo tja noter stisnil vesolje. Vzklikali sva in poskakovali v pristnem veselju, tekli in vpili in se smejali. Mimo so vsake toliko pridrvele snežne sani, kakšen avto, celo pasja vprega, srečevali sva tekače, ki so se prav tako kot midve v vse večjem zanosu spoznavali z ledom Bajkala.
Pred hotelom Majak so na drsališču med surrealističnimi ledenimi skulpturami žlobudrali otroci. Tam sva se obrnili in tekli nazaj. Vse je bilo ravno tako, kot je treba in vedeli sva, da so bogovi dobri in da je na nebu nad Sibirijo vse v najlepšem redu.





Popoldne sva obiskali hotel Bajkal, zelo grd socialističen dragulj. V njem je potekala registracija in točno ob petih je že vse gomazelo. Okoli 150 nas je bilo, 96 maratoncev, ostali bodo tekli polovično razdaljo. Večinoma tujci, bojda iz osemnajstih držav. Rusov je bilo vsega skupaj le 35. Za njih je startnina 70 evrov kar visoka. Za nas je še višja – 170. A je pravzaprav upravičena. Speljati traso prek jezera ni lahko, saj jezero živi. Toplotni tokovi, nenehni majhni potresni sunki v led režejo razpoke, nekatere od njih na stalni lokaciji, druge povsem nepričakovane. Tako trasa nikoli ni čisto enaka in je dokončno znana šele dan pred tekom. Štirideset let nazaj, ko je peščica domačinov prvič prečkala jezero, in potem še mnoga leta kasneje, ko je tek postal jubilejen, trase sploh niso pripravljali. Druščina je tekla v naravnem okolju, mnogo bolj pristnem, a toliko bolj nevarnem.

Odkar je tek pred devetimi leti postal uradna mednarodna prireditev, si organizatorji takega heca ne morejo več privoščiti. Trasa, debelina ledu in oblika terena se tako pregledujejo že dobra dva meseca prej. Tik pred zdajci jo nekoliko povaljajo in označijo z zastavicami, kar je življenjsko nujno, saj so v meglenem vremenu udeleženci že odtavali v širna prostranstva. Tudi površje vsako leto preseneti. Letos je bila posebnost trase popolnoma gol in gladek led v prvih petnajstih kilometrih, potem je tega vse bolj prekrival sneg, sprva prijazno trd in stabilen, od tridesetega kilometra naprej pa vse bolj globok s skrajno zoprnimi odseki popolnoma sipke kaše.  

Noč pred tekom sem celo presenetljivo dobro prespala. Ob sedmih je name skočila nezemeljska pošast – od slastnega tekaškega nemira je Mucki zdaj zavijala kot volk, zdaj renčala kot tiger. Kljub temu, da sem sinoči temeljito trenirala oblačenje, spet pojma nisem imela, kaj naj dam nase. Odela sem se na pol, ostalo bom presodila po zajtrku. Ko sem korakala prek dvorišča do jedilnice, se mi je zdelo toplo, le - 12, me je seznanila Mucki. Burjatska mladenka je spet napekla goro jajc in palačink in v nemško-češki družbi je dehtelo prijetno pričakovanje. Celo nemški par, katerega stil je izražal nekakšno mešanico flower powerja in death metala, je bil pripravljen in očitno ni prišel v te konce sveta zgolj na samogon (domače žganje, ki se v skrajni sili vari iz česar koli, le da zavre), pivo in džoint.
Ob 8.30 je Miroslav naročil taksi, malo pred deveto smo zlezli v avtobus pred hotelom Bajkal. Mademoiselle Olimpiada, Rusinja živeča v Veliki Britaniji, si je na svojo kapo z britansko zastavo nameščala še zastavico Rusije. In ob vsem tem čebljala kot na kakšni tržnici. Malo v angleščini, malo v ruščini, naposled oboje na enkrat, ni pomembno s kom. Kot vrhunec govoričenja nam je vsem predstavila napravo za lulanje, tako, da si ni treba slačiti hlač. Če ima zato na njih med nogami tudi zadrgo in je brez gat, se nisem  pozanimala.

Pripeljali so nas na start. Vsega – 8. Skoraj za malo se mi je zdelo: pridem v Sibirijo in le – 8. Saj toliko je bilo pogosto na Pokljuki, ko sem trenirala!
Led v štartnem prostoru prekrijejo poskakujoče figure. Angleži mahajo z zastavami, Američani nič manj. Z Mucki poplesujeva v krogih. Hivusi, prevozna sredstva za led s propelerji zadaj ter debelo gumijasto zračno blazino spodaj, že čakajo naloženi z vodo in ostalimi prigrizki. Nekaj jih je še tu, večina pa je gotovo že na oskrbovalnih postojankah ob trasi.
Zgodnje sonce sramežljivo kuka izza gorovja Kamar Daban, ki se ga v jutranji meglici komaj sluti na oni strani jezera, kjer najdeva mizico s kozarci mleka. Ti so obredne narave. Včasih, menda še prejšnje leto, je bila v kozarcih vodka, očitno pa z leta v leto tudi Bajkalski maraton postaja vse bolj spodoben.
Vsenaokoli špricava mleko z ledenimi kristali, ob startni liniji pa se že gosti množica. Naj ima duh Bajkala za danes dovolj in pridruživa se repu skupine. 


»Tri štiri zdaj« in narod se požene v dir. Nekateri naravnost »v ribo«. Roj tekačev se počasi razpotegne v kačo, ki že v prvih sekundah posesa vase Mucki, ki je v očeh zagotovo zopet dobila hipnotično spiralo, avto pilota nastavila na drugi breg in izginila do nadaljnjega.
Prva dva kilometra prehitevam počasi, a zanesljivo. Mnogi imajo na običajnih tekaških copatih zgolj nekakšne verige, nekateri nemara celo ničesar, saj kar podrsavajo prek temnih ledenih ploskev. Moje obuvalo z žebljički deluje čudovito. Lahkotno in zanesljivo bežim mimo negotovo zibajočih se postav in ko se telo udomači v luštnem tempu okoli 5.30, sem že vsa v tistem avšastem nasmešku. Kot na vodni gladini se v surovem ledu sveti sonce in kot da sem še jaz tista, ki po vodni gladini lahko hodi, se pomikam žareči krogli naproti. »Beli sneg, sivi led …« prepeva legendarni Coj o »zvezdi po imenu Sonce« in vse naokoli govori, da je nemara pesem pisal prav tu. Pomežiknem tja v daljavo in dejstvo, da je pred mano še kake štiri ure bele zamaknjenosti, me navda s pristno radostjo.



Kača se redči in ko na petem kilometru prečkam večjo razpoko, je ob meni le ruski možakar. V enotnem ritmu drobiva sled gosenice, da pod nogami hrešči, kot da bi trla piškote, morda okraske z novoletne jelke, ali pa celo posušene hrošče kot nekdaj Indiana Jones. Postaja toplo. Kaj toplo? Čisto zares vroče! Sekundo pred vročinskim udarom z glave potegnem balaklavo, snamem rokavice in vse skupaj navesim na multipraktični pas. Zadovoljno ohlajena zadiham, čez pet minut pa srage na čelu spet dajo vedeti, da tole ne bo dovolj. »Saj ne morem verjet,« si mislim, »sred Sibirije, sred jezera Bajkal, kjer vedno piha, četudi ne piha nikjer na svetu, imam cele projekte z odvečno obleko in mi je neobvladljivo vroče!«. Snamem še kapo. Spet je za spoznanje bolje in sklenem, da pri tem tudi ostanem.





Na prvi postojanki, na sedmem kilometru zato pijem samo hladno vodo. Korak, ki ga je zmotila stojnica, spet postaja hipnotiziran, startni breg ostaja vedno bolj zadaj, ciljnega še ni slutiti. Vse bolj in bolj me obdaja trdovratna ravnina, srhljiva v svoji neskončnosti, brezčasna, tako neomajno veličastna.
In če ne bi na vsakih dvesto metrov srečala rdeče zastavice, bi morda celo pomislila, da stopicljam na mestu. K sreči res ne, saj na petnajstem kilometru praznino spet obarva stojnica, kjer spet planem po vodi in nemudoma naprej. Kot so obljubljali je od tod dalje ledu vse manj, vse bolj prevladuje sneg. Kmalu prečkamo z nekakšnimi ledenimi kosi nadrobljen, približno dvokilometrski teren, potem pa nas že srka pejsaž brezkompromisne beline.







Na polovici, na 21. kilometru, dosežem pravcato enklavo. Ob mizici s priboljški še šotori, kombiji, snemalne ekipe. Ne dam se prav veliko motiti in stopim na bel trak, kjer je v daljavi vidna le še peščica predhodnikov. Za mano sta natanko dve uri teka, pred mano še približno toliko. Počutim se odlično. Vse bolj tudi zato, ker končno rahlo pihlja in vročine, kljub zvezdi po imenu Sonce, ki se ošabno šopiri nad belim prostranstvom, ni več čutiti. Kilometri minevajo kot čas, ki je neopazen, a vendarle teče. Pomikam se od Coja, naprej k Azri, k Rammstein, vmes pride Gossip, celo Jadranka Stojaković, ki jo preglasi Iggy Pop, nato se spet vrnem na Balkan, kjer se zdaj družim s Hladnim pivom in EKV.


Zamolklo zabobni, kar nikakor ne gre v koncept komada. Zabobni še enkrat in jasno mi je, da je veličina dogodka zdramila še samo jezero, ki se zdaj preteguje, stresa, buči. Kovačič vpije, kako je v sibirskih nočeh recitiral Lenina, čez dan pa študiral dialektiko sveta in imam se tako prima, kot da se ravno v tem trenutku dogaja tista revolucija, jaz pa sem na njenem čelu. Zdaj nastopi vsestranska ruska diva Renata Litvinova v vlogi Smrti iz svojega najnovejšega filma Poslednja pravljica Rite. In preden zapoje Zemfira, prva potoži, »da pravzaprav nikdar ni nikomur mar, kaj si misli ona«. Se pravi Smrt. Prisežem – res mi je vseeno. Zdaj se spomnim Ruth. Smrt, ki jo uprizarja Renata, sedi v izbi stare secesijske zgradbe s pahljačo na glavi in nagačeno kuno v naročju in pije šampanjec, jaz pa tečem z Ruth soncu naproti in obe sva tako živi, da naj ideje Smrti kar počakajo v kotu. »Danes živimo. Danes smo večni. Saj ne zameriš, kaj ne, Smrt?!«







Odvrti se trideseti kilometer. Sneg se vse bolj udira in glej ga hudiča, ponekod je tako sipek, da imaš občutek, kot da bi noge tonile nekam na dno Bajkala. Pravijo, da se maraton teče v zadnji četrtini in tale se zagotovo. Zato ga bom res odtekla, četudi ob tem izpljunem pljuča.
Nekatere redke silhuete so se v snežni zoprniji predale in začele hoditi. Jaz ne. Ruth bi človeško šibkost premagovala z nasmehom in čim bolj prepričljivo se skušam nasmihati tudi jaz. »O, poglej, poglej,« si mislim, ko me dohiti pojava v modrem, a naprej ne gre. Zlijeva se v nekakšen skupni ritem, nekoliko hitrejši od mojega, kot da bi me silhueta prebudila in hvaležna sem ji za to. Naslednjo okrepčevalnico osvojiva skupaj, a on se obira in obira in zapustim jo sama. Čez kakih deset minut se zopet pojavi in zopet se zlijeva. Sneg le še redko omogoča hitrejši korak, a nekakšna nevidna nit med nama naju vleče naprej. Na horizontu se vse jasneje rišejo bregovi gora in pike v daljavi zavijajo vse bolj proti bregu. Spet je vroče. Ali pa toliko bolj garam. Zdaj sva na zadnji postojanki in ponovno naprej odidem sama. Tečem. Rahlo počasneje. Kmalu bo prišel on in nadaljevala bova v pospešenem ritmu. Vendar ga ni od nikoder.



Ozrem se nazaj. Sama belina. Spredaj tudi. Devetintrideseti kilometer. Ne, še ne smem hitreje. V tej kaši nimam moči, da bi držala hitrejši tempo do konca. Čakam tablo 40. Pa je ni. Ne, res je ni. Garmin pokaže, da sem že čez. V daljavi raste cilj, jaz pospešujem. Bowie pove, da »smo lahko junaki vsaj en dan« in smeji se mi naravnost iz srca, da tudi sneg ni več tako siten. Zdaj je cilj le še nekaj sto metrov pred mano in tako kot vselej, a hkrati vedno znova presenetljivo, se mi zdi, da energija kar kipi iz mene.
Le kje je bila pol ure nazaj?! Že razločim gospo v kučmi, ki meri čas, že slišim Mucki, ki vpije v vzpodbudo, že vidim kamere, ki snemajo, že je tu cilj. Vsega je konec. »Mar res ni treba več teči?!« se zasmejim med snemalci. »Škoda!« Mucki me med tem objema, vpije, da sem tretja od dam in da je sama zasedla prvo mesto. Pravi, da bi jo bilo sram pred Ruth, če ne bi bila, jaz pa vem, da bi jo bilo najprej sram pred sabo.







In ko se v prenatrpanem hivusu peljemo nazaj na oni breg, ko skozi smeh in bencinske hlape hlastamo za svežim zrakom, madmoiselle Olimpijada pa v kratkih hlačah in kratkih rokavih z vsemi zastavami vred poplesuje proti cilju, vem, da so duhovi Bajkala najboljši. Da so prav tam in da mi z njimi mahajo vsi tisti, ki so znali ceniti prvinsko lepoto tovrstnih doživetij, a jih žal v takšni obliki z nami ne morejo več deliti.
Dogodek posvečava spominu na Ruth Podgornik Reš, ki bi najbolje razumela, kaj želiva povedati.