... v Nepal
»Džast folou d jak šit,« je Marek v smehu dejal, ko se je pred nami odprl pogled na ogromno nepregledno ledeniško lovko. Njeno zamrznjeno drobovje je bilo prekrito s skalami in peskom. Pot predhodne karavane, neuhojena in večinoma že tako nevidna, se je izgubljala med številnimi griči neopazno polzeče gmote. Resnici na ljubo so bili le izločki jakov, ki so nedolgo tega prečili to območje, tisti, ki so namigovali na vsaj približno zanesljiv prehod preko ledeniških razpok, skritih kotanj in strašljivega hudournika, čigar glas je zamolklo prihajal od nekje spodaj.
Prvi sončni žarki so se ravno lotili naših odrevenelih okončin, ko sem se zapodila v osrčje surovo nepriljudne pokrajine. Dan je kot zloščen žarel v prvobitni samoti. Svet se je docela samozadosten kopal v svoji veličini. Nikjer ni bilo nikogar, še slutnja pritajenih obmejnih oficirjev je ostala za nami na oni strani gorske verige. Bila sem sama med češkimi možakarji. V skupinici šestih, ki pa so se tako ali tako razkropili, saj je med njimi veljal nekakšen dogovor, da vsak hodi sam, zvečer pa se dobijo na dogovorjenem mestu.
Če smo na tibetanski strani morali zgolj po širini prečiti ta skrivnosten svet kamenja in ledu, se ga je bilo na nepalski treba lotiti po dolgem, kar je pomenilo kakih deset kilometrov zračne razdalje. Ti pa so se v iskanju primernih prehodov namnožili v neskončnost, da me je včasih spreletelo, kako sem se ujela v past. Kako se le brezupno vrtim v krogih in se bom tako v nedogled, dokler se ne zgrudim in še sama postanem klavrna skulptura, ki jo bodo razcufali himalajski orli in raznesli na vse konce sveta.
Za korajžo sem si popevala naključne šlagerje, ko sem drobila neštete korake. Sem ter tja je pod menoj rezko počilo, da sem kot blazna odskočila in čakala, da me bo s površjem vred pozaugalo proti središču zemlje. Od časa do časa je počilo na pobočju sosednje gore in oblak snežnega prahu se je posul proti njenemu vznožju. Včasih se je splazilo kamenje peščenega gričevja, preko katerega sem napredovala, potem pa je bilo spet vse tiho in negibno. V zlovešči pripravljenosti na nov nenaden premik.
Nemalokrat so sledi jakov izginile, da sem kot pijana muha plesala med nagrmadenim drobirjem, lezla na kamnite kupe in prebrisano skušala najti vsaj kako sumljivo oguljeno skalo, kak odtis blatne tibetanske superge ali celo kamnitega možica, ki bi ga za orientacijo utegnili postaviti predhodniki. Včasih sem kar na slepo ubrala svojo pot. Kdaj pa kdaj mi je uspelo, spet drugič sem morala nazaj, do zadnje sledi, potem pa poskusiti v drugo smer. Ali v tretjo. Ali tja, od koder mi je mahal kak Čeh. In tako naprej, v neskončnost.
Čez črevastih šest ur sem se prebila do konca ledene lovke.
Čez tri dni sem s hladnim pivom prvinsko zadovoljna splakovala jakov zrezek na sončni terasi lodža v živahnem Namče Bazarju.
»Ju ken gou uit as,« je skomignil Pepino, ko sem vnovič šepetaje povpraševala na pogled zaupanja vrednega domačina, kako neki naj se izmuznem vojaški kontroli doli v soteski, ob vstopu v nacionalni park Kumbu, kjer smo se neuradno nahajali.
Za park je namreč obvezno dovoljenje. Treba je nekaj malega plačati za vstopnino in ob vstopu ter prav tako ob izstopu pokazati vse potrebne papirje, navsezadnje še potni list z vsemi veljavnimi vizumi. Mi, kot prebežniki, ničesar od naštetega nismo imeli.
Nemirno sem v rokah vrtela zmečkan list papirja, kamor mi je Michael, Nemec, ki bojda že od bogsigavedi kdaj živi v teh krajih, puščavnik, nemara blaznež, načečkal okoren zemljevidek. Oni dan sem ga srečala na stezicah pred vasjo in ko sva klepetala, se mi je vse bolj zdelo, da je tip, ki se mu fučka za red in disciplino, obenem pa prav dobro ve, kako vse to zaobiti. Zaupala sem mu svojo zgodbo. Povedala sem mu o poti iz Tibeta v Nepal, o kitajskih oficirjih, o tajnem prečkanju meje v zgodnjem jutru, o tem, kako sem postala ilegalec in kako se bom morala kot taka prebiti še mimo straže nacionalnega parka. Bi nemara on imel kak predlog, kako to storiti karseda elegantno, predvsem pa uspešno? Oči so se mu zasvetile in razložil mi je skrivni prehod skozi ozko sotesko po nižnjih pobočjih šest tisočaka Tamserku, kjer se švercajo prebegli Tibetanci.
Takrat se mi je ob njegovem navdušenju vse zdelo precej enostavno. Toda kasneje nisem bila več povsem prepričana, če mi bo uspelo najti skalo s križcem, kjer moram zaviti desno s poti. Pa potem posušeno drevesno deblo na obrobju strme travnate rebri in suho potočno strugo, edino pravo izmed tisočerih, zato sem ostala.
Češki kompanjoni so imeli namreč še precej velikopotezne in mamljive načrte. Namenili so se naprej proti Lotseju, v dolino pod njegovo veličastno južno steno. Mimo vasi Čukung so nameravali doseči prelaz Ampulapča, od tam nadaljevati pot proti jugu po dolini Hunku, mimogrede osvojiti Mera Peak, privlačen 6500 metrov visok trekinški vrh, in se naprej preko dolin in prelazov spustiti v Luklo. Ob tem pa so računali, da jim na oni strani, daleč od utečenih množičnih poti, uspe zaobiti potencialno neprijazne kontrole dokumentov. Slednje ni bilo čisto gotovo, toda težave se s časovno oddaljenostjo zdijo bistveno manjše in skupaj smo zavili v smer najmogočnejših gora.
Tako smo se dva dni igrali turiste.
Poti od Lukle, kjer je manjše letališče na 2600 metrih, do zadnjega večjega središča Namče Bazar, pa naprej proti bazi pod Everestom so danes pravo množično sprehajališče z neštetimi lodži. Na poti je mogoče dobiti vse najimenitnejše prehrambne artikle, posode s toplo vodo za prestižno vsakodnevno higieno, vročo jabolčno pito in telefonsko povezavo. Po njih se valijo trume priložnostnih planincev, gospodje s pivskim obličjem in dame v kiklah do tal. In nosači. Kot drobne mravlje založeni z vso raznovrstno šaro, ki tujcu omogoča že prav patetično udobje v tem sicer tako nečloveško surovem Jetijevem domovanju.
»Kam pa, mlada dama?« me je ogovoril zariplo debel Američan, zleknjen ob poti na soncu.
»Proti Ampulapči,« sem odvrnila in ni bilo videti, da se mu kaj prida sanja, o čem govorim.
»Kaj pa tole?«, je pokazal na moj založen punkelj na hrbtu. »Nosiš kar sama?« in v njegovem glasu je bilo zaslediti očiten prizvok pomilovanja.
»Nekaj pač moram delati,« sem skomignila in krenila naprej, medtem ko se je oni zadaj povaljal v krohotu, kajti kaj tako nespametnega mu še svoj živi dan ni prišlo na uho.
Po dveh dneh uživanja jabolčne pite turizma smo prispeli v Čukung, malo kamnito vasico pod Lotsejem, že tako poslednjo na poti, sploh pa zadnjo, kjer smo še lahko užili topel dim kamnite kočure, fried rice in neomejene količine domačega čanga.
Sonce me je blagodejno grelo kot polpete iz jakovih iztrebkov, ki so se za kurjavo sušili na terasi pred nizkim poslopjem. Zamaknjeno sem zrla v mogočno steno, ki se je za vasjo poganjala daleč proti nebu, in srkala zadnje požirke piva. Čehi so marljivo pakirali nahrbtnike za naslednje dni, skrbno so sortirali plezalno opremo za prečenje prelaza Ampulapča, odvečno robo pa so nameravali poslati v Luklo, kjer jih bo počakala do prihoda.
»A jaz sploh rabim dereze?« sem zmogla leno vprašati.
»Ah, če si že bila kdaj pozimi v hribih ..., pravzaprav ni nujno,« me je odrešil Pepino, kajti ni ga bilo hujšega napora tisti hip kot vstati, odložiti pločevinko, si poiskati primerne dereze med češkimi odvečnimi in jih zapakirati v nahrbtnik.
Brezskrbno sem uživala poslednje sončne žarke, ko je Taši zdaj že zagotovo besnel po oddaljenih severnih pobočjih nepalsko-tibetanskih gora.
Iz vasi Čukung do vznožja prelaza Ampulapča je le nekaj ur sprehajalnega hoda. Pokrajina je iz ure v uro zopet pridobivala svojo spoštljivo prvobitnost, ko smo naslednjega dne pod seboj mendrali še zadnje planike, drobne in pomrznjene, skoraj prilepljene na tepihe orjavelih trav. Ustavili smo se v zatrepu doline, na ravnici vzdolž ledeniške morene. Pod mogočno steno Lotseja na eni strani in manjšo, a nič manj pretečo, na pol zasneženo skalnato navpičnico naravnost nad nami. O kakšnem prehodu, kaj šele o kakšnem prijaznem prelazu ni bilo ne duha ne sluha.
Obstala sem in najprej nekaj časa nejeverno buljila v na videz neprehodne strmine. Čakala sem, če bomo nemara stopili dalje in tam se nam bo izza ovinka prikazala priljudna stezica čez razsežno sedlo. Mencala sem in se pretvarjala, da sem čisto v redu, takole brez kakršne koli opreme. Tele stene so zame mala malca, sem dajala vtis, zraven pa požirala slino in si mislila, da sem res budala, ko je Pepino odvrgel nahrbtnik in očitno je bilo, da se bomo utaborili prav tu, na vznožju nevidnega prehoda.
»Kje pa je tale naš prelaz?« sem naposled previdno vprašala, s poslednjim upanjem, da se bo od kje vendarle prikazalo kaj bolj sprejemljivega.
Pepino, ki se je bojda že nič kolikokrat plazil po stenah Himalaje, je v vročičnem zadovoljstvu pomahal proti steni: »lts hir, prav tu nad nami je!« jaz pa sem čisto dokončno okamnela in se kar v naprej zasmilila sama sebi.
Mračna, senčna kotanja globoko pod ostenji gora, je v sebi kalila pasji mraz, ki je moril. Počasi, a vztrajno. Trda mrtva gruda je bila tenko pokrita s snegom, ponekod zašpičenim ivjem in zdelo se je, da se še izdihana para spreminja v led, ko smo postavljali tabor. Pridno sem klela, ko sem z otrplimi dlanmi zvijala kline in oblagala šotor s kamenjem, še misli na jutrišnji dan so zamrznile, preden me je odrešila vsaj za silo manj hladna spalna vreča.
Noč sem prebila v polsnu. Nenehno, že prav avtomatično sem drgnila nogo ob nogo, da bi ju ogrela. Na sebi sem sicer imela dvoje nogavic, dva para, ki sem si ju ob koncu hoje nataknila namesto prepotenih dnevnih, a tudi te so bile že tako gnile in ponošene, da še zdaleč niso več nudile potencialnega udobja. Če hočeš doživeti pristne gorske vragolije, pač bodi umazan, prezebel, smrdljiv.
»K vragu!« sem si mislila in se prekotalila na nov štrleč kamen pod že tako pomendranim armafleksom. »Kaj sploh rinem v to sranje?«
»Minus petnajst! In to v šotoru!« je bil nadležno porogljiv Pepino, ko sem se ob petih zjutraj kobacala sem ter tja, iz dna srca sovražila ledeni poprh, ki se mi je s platna posipal za vrat, in skušala nase navleči vse, kar se je sploh dalo.
Kmalu nato smo se pričeli vzpenjati.
V steni je bil čudežen prehod. Pravzaprav res nič takega. Celo hoditi se je lep čas dalo, sicer pošteno navkreber, a po človeško, pokončno in na dveh nogah.
Vrh dolgega strmega melišča, sem ter tja poprhanega s pomrznjenim snegom, smo obstali. Nad nami je bil nekaj deset metrov visok zasnežen, skoraj navpičen kuloar, nad njim se je že dalo slutiti skalnat iztek. A morali smo počakati. Z vrha se je namreč spuščala skupinica nosačev, kar v natrganih platnenih supergah, s tovorom, večjim od njih samih, ki pa se jim je tako ali tako skotalil v globel, še preden so si ga uspeli oprtati.
Ko je bilo nekaj nosačev mimo, je bila vrsta na nas. Pot je bila predvsem na moje iskreno veselje opremljena z vrvmi in brez obotavljanja sem se prižela na eno izmed njih. Lotila sem se kuloarja. Srčno upajoč, da bo pomrznjena, dotrajana vrv prenesla še mojih nekaj kil, sem prosto bingljala in se rinila na vrh.
Da je bila stvar še bolj imenitna, je bil teren vse naokoli oblit z ledeno glazuro, ki bi ji bile dereze zelo dobro kos, a žal sem to boniteto že pred dnevom zamenjala za nekaj nemotenih požirkov hladnega piva. Kot blazna sem s konicami čevljev udrihala v trdo pobočje, da so se prsti v čevljih mečkali, kot da bi po njih mlatila z macolo, se dvigovala na konicah in ljubila prižemo, med tem ko je pod menoj zeval kakih štiristo metrov globok prepad. Kuloar se je iztekel in prepotena kljub ledenici, ki je še kar vztrajala, sem se lotila poslednje skale.
»Dont uori! Saj je največ dvojka,« me je od zadaj vzpodbujal Pepino, ko so mi roke podrhtavale na ledeno mrzlih oprimkih.
»Jebeš dvojko,« sem si mislila. »Tu, na 5800 metrih in s tole prasico na ramenih številke ne pomenijo nič. Zarad mene je lahko nič al pa sto. Bruhnila bom od strahu in napora ta moment!« Tako navdušena sem se basala naprej. »In kdo je sploh sem gor navlekel molilne zastavice, da jih je veter scefral in se mi zapletajo med noge?!« sem se še poveselila in se prekobacala na zasneženo vrhnjo ploščad.
Pred mano se je skromno, pa vendar varno razširil nič več preteč teren, nekaj poštenih metrov prostran vrh prelaza, ki se je levo in desno nadaljeval v strm, kot britev ozek greben. Odročna dolina Hunku s številnimi jezeri je ležala na eni strani in vsa vrtoglavo prostrana Lotsejeva stena se je šopirila na drugi. Nad njo pa je kot krona sedela črna piramida Everesta, motreča Mati boginja.
Bil je to eden najlepših trenutkov, ko sem lulala v topeči se sneg in zrla na vrh. Potem pa smo se po skromno uhojeni gazi, med gigantskimi seraki spustili na drugo stran.
Dva naslednja dneva po samotni dolini Hunku, ki se na severu izteka nekam pod Makalu, sta bila spokojna. Vsak v svojem tempu smo se izgubljali med jezeri, ob blatnem bobnečem hudourniku smo skakali s skale na skalo, zobali koščke sira s prepečencem in zopet hodili, hodili. V manjši votlini nad potjo smo našli mrtvo telo nekega domačina. Nisem čisto razumela umirjenosti, ki je spremljala srečanje s smrtjo, toda skupinica, na katero smo naleteli kmalu za tem, nam je prikimala, da je vse v redu in tako smo dogodek tudi sprejeli.
Tretji dan so pogled končno napolnila širna, z ledeniki pokrita pobočja gore.
»Podivejte, jak je to krasne!« so razgled opisali češki kolegi, ko smo z vzhodne strani prišli pod prelaz Mera, ki vodi na vrh istoimenskega hriba.
Mera Peak, najvišja trekerska gora, ima tri vrhove. Najvišji, zahodni, je najlažje dostopen, ni pa bil nikoli natančno izmerjen, zato se njegova višina giblje okoli 6500 metrov. Vsekakor dovolj, da je vrh potrebno plačati in si zanj pridobiti dovoljenje.
»Pa ga imate?« sem nejeverno preverila pri prebrisanih sopotnikih.
»Jasne že to mame,« so odvrnili tako suvereno, kot da bi kitajskemu oficirju razlagali, da imajo permanentno dovoljenje za prehod v Nepal, in to kjerkoli, kadarkoli. Nobenega papirja nisem videla ne tedaj ne kadarkoli kasneje, pa sem se vendarle podala proti hribu. Odločno in s celo zbirko tragičnih zgodbic o tem, kako sem se čisto malo izgubila, ki bi se jih poslužila ob morebitni kontroli, sem mlela polzeči se grušč, medtem ko so žarki sonca pobliskavali na zasneženih pobočjih debeluhastega pogorja Mere.
Opoldne sem bila na prostranem sedlu in prav tam so se razblinile sanje o romantičnem osvajanju himalajskih vrhov.
Z one, bolj priljudne zahodne smeri, so se valile trume planinskih nadebudnežev, v vodstvu številnih katmandujskih agencij. Vrh sedla je na zložljivih sedalih pred šotorskimi super-rezidencami uživala nepalska posadka varuhov teritorija in pila čaj. Vse naokoli so številne rumeno preluknjane zaplate snega pričale o množični poseljenosti tega sicer tako deviško privlačnega koščka sveta.
Zajeten krokar je premetaval olupke krompirja, ko sem sedla v sneg, se nastavila soncu in oprezala, kdaj bom dobila priložnost, da z eno izmed »zgodb« omrežim kakega nepalskega organa. Nikomur nisem vzbudila zanimanja.
Več skupin z izpopolnjeno ekstremno alpinistično opremo me je v navezi obšlo, docela previdno in počasi, ko sem zleknjena v kratki majici glodala košček pomrznjene čokolade in čakala preostali del ekipe.
Megle so se ravno pripodile iz nižin, ko sva s Pepinom zakoračila po obširnem, le rahlo vzpenjajočem se pobočju nad nama. Cedile so se nama sline po turni smuki, ko sva hitrega koraka prehitevala obnemogle četice. Klepetala sva o tem in onem, opravljala in se, ne da bi sploh opazila kdaj, prismejala do skal višinskega tabora na 5900 metrih. Bilo je očitno in naravnost uživaško: že več kot tri tedensko bivanje na višini med 3500 in 6500 metri se je čudežno obrestovalo.
Gneča na hribu je bila nepopisna tudi tu. Nosači so postavljali gradove francoski skupini, ko sva si midva v sneg kopala skromno polico. Na njo sva se utaborila. Prostor je bil tesen, a nekoliko oddaljen od stoka nespečih. Bil je dvignjen, da ga je sonce grelo najdlje, bil pa je tudi neposredno ob bogato založenem stranišču na prostem, ob kupčkastih in klobasastih iztrebkih, ki so mirno počivali na gladkem skalovju.
Ko je sonce kmalu popoldne zašlo, je pritisnil grozovit mraz, kot bi na delu bil Lucifer s peklenskimi normativi, ki jih je tu le izpopolnil v drug ekstrem. Zavlekla sva se domov in se lotila kuhe.
»Varime, varime ...« je prepeval Pepino in ustvarjal svoj kilunarični zvarek: instant pire krompir z juho iz vrečke, s sirom in z nekaj Vegete. Potem pa iz iste posode čaj, da se zmehča in poplakne, kar se je zasmodilo, nato zvarek drugič in spet čaj in čaj.
Tako nekako sva preživljala tudi poprejšnje večere: v spalnih vrečah ob kuhalniku z neusahljivimi količinami čaja, in tako kot vse pretekle noči sem tudi tokrat okoli pol treh spet lezla na plano, da bi mi odleglo. Drgetaje sem čepela ob temnem razgledu, kjer so se povsod naokoli dvigovali obrisi gora, zaledeneli slapek pa bi me skoraj prikoval na zmrznjena tla, ko so se Francozi prebujali v poslednji podvig.
»A mi tudi gremo?« sem previdno vprašala in bila pripravljena poslati vse k vragu.
»Ob petih,« je zamomljal Pepino in olajšano sem se zavlekla v prezebel puh.
Ob pol petih je Pepino zopet »varil«. Kuhal je čaj, jaz pa sem se, kot že celo noč, pretvarjala, da spim, da mi je toplo, udobno in sploh najbolj prijetno na svetu. Čez nekaj minut sem dokončno obupala. Spila sem topel zvarek in imelo me je, da bi vanj namočila še noge. Te so bile spet vlažne in mrzle, nogavice, ki sem jih nosila pretekli dan, pa so bile celo še čisto konkretno mokre, čeprav sem jih čez noč skušala posušiti v spalni vreči. Pepino je nad ognjem talil zmrznjene čevlje, ko sem jaz poiskala še najbolj za silo suh par štumfov, si ga stlačila pred usta in jela močno pihati vanj, da bi ga ogrela. Zaudarjalo je žlahtno, kot kak hudičevo drag francoski sir, in glive vrenja so se mi naselile na ustnice, ko sem še kar naprej pihala vanje, jih grela in grela.
Čez kako uro smo zakoračili na polagoma dvigajoče se belo pobočje. Na vzhodu, za Kančendzengo, se je zarisala tanka ognjena črta.
Metalno siva je bila pozna noč in pridušeno je škripalo pod koraki, ko smo obšli skupinico Francozov, pa višje naprej Angleže v navezi. Še v mraku so spale nizke doline z ledeniškimi jezeri, ko so nas obsijali najzgodnejši žarki, a rezalo je naprej. Mraz je okoval čevlje, lotil se je prstov, da so vse bolj in bolj boleli, koraki pa so postajali neskončni. Za pobočjem pred menoj se je dvignilo še eno, za njim je bila kratka globel, nato zopet pobočje brez konca.
Korak je zastal, ko je ob poti v snegu ležalo super opremljeno telo in jokalo na glas. Trije domačini so stali ob njem, v revnih zdelanih čevljih, v plasteh natrganih razvlečenih puloverjev so kadili cenene cigarete in pletli nekakšne vrvi.
»Vse v redu?« sem zasopla skozi prebujajoči se dan.
»Ne skrbi, bomo že poskrbeli zanj,« so dejali v oblaku dima in ponovno sem dvignila nogo v počasen korak. Za menoj se je polagoma izgubljalo hlipanje, neka zgodba se je razpletala, ali pa se je nemara zapletala med vrvmi, čiki in kontrasti dveh popolnoma drugačnih svetov. Pred mano je bil vrh.
Na vrhuncu jutra sem preko poslednje strmine stopila med številne v vetru frfotajoče molilne zastavice. Pred menoj se je razšopirila mogočna Himalaja, od zahodnega Ganeša pa vse tja do Kančendzenge na vzhodu. Mati boginja na obzorju je še naprej mirno čuvala univerzum, Turkizna boginja tam poleg mi je pomahala prek ošiljenih vrhov.
Odložila sem nahrbtnik in s tradicionalnim požirkom Beherovke vrnila pozdrav.
Čez tri dni smo bili v Lukli, četrti dan v Katmanduju, peti v mondenem bazenu čitvanskega hotela.
»Ti pa da si mi še pet …, ne, raje deset let tiho in se smejiš!« je dejal Viki.
»Je prišel sedmi dan Taši v bazo. Hev ju sin a Slovenian grl?« je razdraženo povpraševal.
»Marsikatere punce bi bili veseli,« smo priznali, »toda žal nobena ni prišla!«
»Jebela, ta mala, ti maš pa res srečo!«
Ljubljana, marec, 2002
