Pred pisanjem o
Velebitu sem vselej v zadregi. Kakorkoli že bom nizala in obračala besede,
vedno bo ostalo vse preveč tistega neopisljivega. Tistega, kar se izmuzne
jeziku, prav tistega, kar je moč použiti zgolj z vsem svojim bitjem. Velebit se
začuti. V ranih jutrih spolzi prek gole kože. Okušaš ga in predihavaš. Vpijaš
ga. Ne le s telesom, predvsem z vsem tistim, kar vibrira na nekih drugih
frekvencah. Velebit je izkušnja. Potop lastne esence globoko v svet vsega
tistega, kar je izključno tam.
Velebit ni kraj. Ni
gora, kamen, gozd in steza. Velebit je organizem. Skrivnostna entiteta, ki jo
lahko srečuješ. Korak za korakom, a nikoli povsem. Velebit je in bo vedno
samosvoja coprnija, ki si jo privoščiš, da v svoje življenje vtkeš delček
veličastnega.
Bil je že skrajni čas.
»Končno bi prečila
celega: s severa na jug,« sem povedala Mucki, saj sva zadnje čase na Velebitu
vsaj enkrat letno, v raznoraznih zasedbah, iz raznoraznih smeri. A vsega
naenkrat ga nisva použili še nikoli. Po njem se vzdolž gorske verige vije
Velebitska planinska pot, ki se po nekakšni mediteranski logiki prične šele
zgoraj na Zavižanu, dobrih tisoč šeststo metrov nad morjem. Celoviteje in v
gorniškem pojmovanju bolj smiselno bi bilo, če bi pričel naravnost z obale, iz
vasice Klada, bi se pa to konkretno poznalo na višinski razliki, ki bi jo
seveda bilo treba opraviti navzgor. Kar je verjetno neumno. Zato se na Zavižan
pripelješ z avtom.
Približno dva kilometra od parkirišča se prične Premužićeva
staza, mična in lepo uhojena pot, ki jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja
urezal hriboljub Ante Premužić. Steza, ki je ponekod pravcata mulatiera, se
zložno pne v prizanesljivih vijugah po samem grebenu gorskega masiva mimo
Rossijevega zatočišča, čez Alan, ki velja za skorajšnje pastirsko in v novejših
časih turistično oporišče, mimo manjše planinske koče Skorpovac, ki vedno
naredi nekoliko čudaški vtis, vse do Baških Oštarij, razdrobljenega zaselka na
gorskih livadah, čez katere čisto prava cesta povezuje obmorski Karlobag z
Gospićem v celinskem zaledju. Do tu pot nabere približno petdeset kilometrov in
v tej smeri le dobrih tisoč metrov višinske razlike navzgor, popotnika pa uspe osupniti
z vsem, kar te kraje odlikuje. Predvsem z vsem lepim, priljudnim in prijaznim.
Kakopak se planinska pot, ki pa ni več Premužićeva, nadaljuje še naprej na jug
vse do Paklenice, kjer v zadnjih dvajsetih kilometrih tvega najizrazitejši
vzpon, ko se korajžno požene na sam Vaganski vrh, ki velja za najvišjo točko
celotnega pogorja. Ti predeli pokrivajo še kakih osemdeset kilometrov poti in
so podobno očarljivi kot tisti prvi, so pa hkrati tudi bistveno bolj
neokrnjeni. To pomeni, da so preprosto zajebani. Česar pa ni moč vedeti, vse dokler
jih ne poizkusiš. Kar je navsezadnje obvezno za nekoga, ki se razglaša za tako
velikega ljubitelja teh koncev, kot se razglašam sama. Pet do sedem dni za vse
to planincu priporočajo uvidevni opisi, ki jih najdeš na internetu, dva bosta
za naju ravno prav, se je zdelo meni, ki dopustniških dni nisem želela
oskruniti z brezglavim stokilometrskim bezljanjem brez predaha.
»Ja, dajva celo,« se je
Mucki strinjala brez trohice oklevanja, kar je bilo sicer prima, hkrati pa tudi
precej pogumno, česar se najbrž ni povsem zavedala. Pot do Baških Oštarij sva
poznali že od prej, drugega dela pa čisto nič. O njem sem si na spletu prebrala
ljubiteljski opis hrvaškega pohodnika in si po alinejicah izpisala ključne
podatke, ki so bili najbrž do neke mere subjektivni.
Alinejice imam rada.
Nekoč, ko še ni obstajala vsa navigacijska tehnologija, ki človeka zgolj poleni
in zaduši naraven občutek za orientacijo, sem potovala izključno po zapiskih in
na roke nakracanih zemljevidih, kjer se je precej poznalo, da nisem ravno nek
risarski talent. Tako sem pred mnogimi leti prečesala celotno Gano, se turno
povzpela na italijansko Monte Roso in grški Kajmakčalan, se prebila iz Tibete v
Nepal, tam še zaokrožila v samem nedrju Everesta in navsezadnje popeljala
zavodske mulce na končni izlet v Bosno. Tedaj sem si listek z navodili nalepila
na armaturo kombija, da sem bila za spoznanje modernejša, in obnesel se je
bolje kot navigacijska naprava, ki je avto s kolegom Matjažem popeljala po
poteh, ki so bile čisto mimo, sploh pa so trajale pol ure dlje. Zato so
alinejice nesmrtni pripomoček. Tokrat sem si izpisala celo, kje na vsej poti je
voda, kar se mi je zdelo še posebej pretkano.
Na tem mestu moram sicer
priznati, da sem v trenutku slabosti podlegla skušnjavi in nama kupila
zemljevid Južnega Velebita, a ta je pokrival le približno polovico neznanih steza.
Obstaja tudi zemljevid zadnjega dela, Vaganskega vrha in celotnega območja
okoli Paklenice, a tega sem prezirljivo zavrnila. Nekaj tradicije pa je
vendarle potrebno ohraniti, sploh pa je Paklenica nacionalni park in tam se
najbrž kar tare pohodnikov in smerokazov. Ko bi le vedela.
Jesen, ko gozdovi in grmičevje
med skalovjem zažarijo v ognjenih odtenkih, je najlepši čas za velebitsko
izkušnjo. Poletje je bujno in sočno. Je pa pogosto vendarle nekoliko prevroče,
sploh južneje, kjer goste bukove gozdove zamenjajo goli skalnati obronki, in
sploh takrat, ko si želiš biti hiter, pri čemer kvečjemu hitro zaribaš v
temperaturah petindvajset plus. Zato je treba biti vremensko taktičen in prehod
hladne fronte v noči iz petka na soboto je bil kot nalašč.
Še zjutraj je lilo tako
silovito, da si je Mucki upravičeno lahko privoščila nekaj cinizma. »A bo sploh
še kdaj sonce?« je vprašala smrtno resno, ko sva sedeli v avtu in buljili v
brezoblično meglo, na šipah pa je curljalo toliko vode, kot da bi v Svetem
Juraju pomotoma zavili desno v morje in ne levo gor na hrib. Ko je Mucki
zajedljiva, je to tako pristno in iz srca, da jo venomer vzamem resno in ji
skušam kaj pametnega odgovoriti, kar sploh ni cilj njenih opazk in izpade neumno.
»Kakšno vprašanje. Itak da bo sonce. Že trikrat sem ti pokazala napoved, ki
pravi, da ob devetih neha, ob enajstih pa se zjasni. A ti jo še enkrat?« sem
bila razumna brez kakršnega koli smisla. »Ni treba,« je rekla, kot da napoved
tako ali tako samo naklada, in buljili sva naprej.
Ko je v skladu z obljubljenim
le še rosilo, sem se zavihtela na plano, da naju presenetim z udobjem skodelice
vroče kave. Še pobahala sem se, kako dobro znam poskrbeti za drobne užitke in
sem s seboj pripeljala vse potrebno. Tako sem se hvalila, da je kar zadišalo in
Mucki si ni mogla kaj, da se ne bi poveselila, med tem ko sem iskaje pripomočke
rila po nahrbtniku. Obred kave pa se je potem pričel s stavkom: »Pismu, sem jaz
smotana.« Nato sem si počasi upala priznati: »Vse sem spakirala. Še plin sem
preverila, če ga je dovolj, gorilnik pa sem pozabila. A bova kar mrzlo?« sem na
hitro poskušala rešiti situacijo.
»V kočo jo greva
skuhat,« je bila bistveno bolj konstruktivna Mucki. Na Zavižanu je namreč koča,
ki je odprta vse leto. Tam sva praznovali silvestrovo, tisto, ki je bilo leto
pred poslednjim. Tam je tudi kuhinja, ki je na voljo gostom. No, ja, zdaj
gostji ravno nisva, sva si morali priznati, a pojasnilo »Bili smo tu za novu
godinu, da li se sjećate?« bi že moralo zadostovati. Ne vem, če se naju je
možakar resnično spomnil, ampak kava naju je lahko potešila že čez nekaj minut.
»Vrlo je puhalo, kad smo bili tu, i svugdje je bio led,« je Mucki za slovo in v
znak hvaležnosti, malo pa tudi kot dokaz, da sva tukaj res bili, pokramljala z
oskrbnikom, potem pa sva končno šli.
Pakirat nahrbtnika, ne
še na pot. Odločili sva se, da s seboj vzameva le najnujnejše. To pomeni
anorak, nogavice in majico za preobleči, kapo (proti soncu, ne tiste za mraz),
lučko, ščetko, sončno kremo, flajštre in podobne drobnarije in nekaj za
prigriznit. V tekaški nahrbtnik, ki se vselej vede kot kakšna impresivno
raztegljiva olaguma, sem stlačila ducat odurnih gelov, pecivo z orehi, nekaj
energetskih ploščic in paket mastnih piškotov, ki jih je Mucki ravnokar še
sveže pripeljala z Nizozemske. V glavnem cel kup osladnih in lepljivih
specialitet, ki so obljubljale kalorije, kljub temu pa so na takšni rajži, s
toliko dolgih kilometrov, veljale zgolj za prvo silo, kaj bolj konkretnega bova
morali najti na poti. Najti dobesedno. Saj hrana ni bila zagotovljena nikjer. A
to sem Mucki zamolčala. Škoda bi se bilo že v naprej osredotočati na slabe
stvari, ko pa bova nemara imeli srečo in bova kje nepričakovano našli kaj za
pod zob.
Nared od glave do peta
sem mencala v hladni megli pojenjujočega deževja, ko je Mucki še kar prekladala
svojo šaro. Opazovala sem jo, kako prelaga stvari sem ter tja, se vmes
skrivnostno zazre, nemara celo zamisli, potem spet nekaj prestavi, nekaj poišče
v prtljažniku, nekaj da not in nekaj ven. Mucki si za takšne stvari rada vzame
čas. Pravi, da že v službi stalno divja in da na dopustu ne bo. Vseeno pri tem
pogosto ponori. Pritoži se, da nanjo izvajam pritisk, a prisežem, da zgolj brez
besed čakam in jo tiho motrim. Kdaj me ima, da bi kaj rekla, pa se zadržim z
obilo spoštovanja do vsega njenega prostega časa. Kljub temu trdi, da
prakticiram nemi teror, a, zaboga, kaj naj bi vendar počela, če sem že gotova,
ona pa še ni. Če sva doma, zalijem rože, pobrišem prah, ali pospravim perilo, a
tudi v tem prepozna subtilni namig. »Nehaj me priganjat!« reče vsa nasršena in
bojevita, kot da bi jo najmanj z metlo rinila čez prag. Mogoče bi jo morala
skrivaj opazovati in nalašč pripravljati svoje stvari z enofaznim zamikom, a
kaj ko se bojim, da bi tako mislila, da ima še ves čas tega sveta in bi se tole
lahko vleklo v nedogled, nemara potem sploh nikoli ne bi šli.
»No, sem se spokala,«
se je naposled dvignila izza karoserije, kot da jaz ne bi tega opazila že sama
natanko v tistem trenutku, ko se je to res zgodilo. »Vse sem pozabila,« je še
dodala. »Ne, res. Čist prazen ruzak mam. Ti maš velik bolj polnega. Kaj si pa
vzela?« Kot je to že kar ustaljen običaj, sem pričela naštevati vso imovino,
natančno, da ne bi česa izpustila in potem ona ravno tega ne bi imela, za kar
bi bila krivda seveda izključno moja. »Aha, piškoti. Nizozemski piškoti,« me je
naposled prekinila. »Okej, potem imava vse,« se je oddahnila. Zdaj sva resnično
lahko šli. Ura je bila 10.22. A nič ne de. Do Baških Oštarij, kjer sva
predvidevali nočitev, sva imeli le kakih osem do največ deset uric zložnega
tekaško-pohodnega tempa. Ravno prav, da bova tam do večera.
Le deset stopinj plusa
je ovijalo najini telesi in megla se je kot živa snov plazila iz temnih gozdov
na sveže oprhane travnike, ko sva v blagem tekaškem tempu drobili kratek
makadam do bližnje table, ki je oznanjala začetek Premužićeve steze. Ravno
ogreli sva se do tja, tam za hip postali, slekli bundi in lulali, če sva se že
lotili opravkov, da se slučajno ne bo treba čez petnajst minut ustavljati spet.
Potem sva stopili na
stezico, ki je dišala po mokri zemlji. To je kmalu dopolnil vonj mokrega gozda,
kjer so kapljice vode še kar kapljale s krošenj, ki so zeleno prepredle nebo. In
zelena se je kot v protiutež razprostrla tudi po tleh, na vse strani, da se je
zazdelo, kakor da vsepovsod utripa zelena, da ni le v travah in listju, pač pa
se nesnovna razrašča povsod, skozi zrak, v vse njegove mikroskopske strukture,
in naposled prodira vate. Zelena in ta mlečno meglena snov, ki je še kar mezela
med drevesnimi debli.
»Pizda, je dobr!« sem
se pridušala naravnost iz srca in zdelo se mi je neprimerljivo lepše, kot če bi
tedaj sijalo sonce in bi oko seglo kilometre naokoli. »Tukaj imam vedno
občutek, da prodiram v skrita čarobna kraljestva. Da sem čisto majhna in
nebogljena. Da imam možnost doživeti le majhen drobec, vse ostalo pa biva tam
nekje, vzporedno in se lahko le sluti. Tam je še ogromno vsega, česar ni moč
videti, vse to pa opazuje tebe. Prav zdajle naju gleda iz globin gozdov,« je v
vzhičenju vrelo iz mene, ko sta se kot dokaz iz grma pripodili divji kuri.
Obstali sva, da se srečamo dostojno, a kuri sta delovali nezaupljivo in Mucki
je zaključila, da je to zagotovo zato, ker sta še mladi. Dvomim, da Mucki pozna
starostni razvoj gorske perjadi, a stvari si je treba nekako razložiti in ker
očitno nista bili razpoloženi za druženje, sva šli naprej.
Za ovinkom je pot
prešla med skalovje, v galerijo sivobelih apnenčastih struktur, ki se na tem
delu menjavajo z gozdnatimi odseki iglavcev. Dvigajo se iz strmih globeli, ki
jim pogosto sploh ni videti dna, kot gigantski kosi bele posušene in razpokane
lave prekrivajo pobočja in redki borovci na njih so videti, kot bi tam
poganjale zaplate temnega kožuha, nepovezane in naključno razsejane, a mehke na
nek način, žametne in kosmate.
»Tu nekje sem takrat za
novo leto našla novoletno jelko!« je Mucki prav tako navdušeno obudila spomine.
Popolnoma zaresna jelka s figuricami, bunkicami in skritimi bomboni za pridne
to seveda ni bila, je bila pa smreka odeta v ivje, sneg in led. Se pravi čisto
pravo praznično drevesce čisto prave divjine, pogreznjene v globoko zimo.
Tekli sva skozi vse to
in odločnega koraka stopali v občasne bregove, dihali sva s celimi telesi in
kukali skozi meglice, ki so se mestoma razmaknile, ponekod so se dvignile ravno
toliko, da sva spodaj lahko zaslutili morje. Tekli sva naprej in srečavali
rože, nekatere drobne in nežne, druge vse zavite v bodice, ki pa so na daleč
dajale vtis blagovijolične čipke. Tekli sva in radoživost se je prepletala s
trenutki, da je Mucki v zanosu zaplesala in zapela. Mucki redkokdaj poje.
Prepričana je, da ne zna. Ko vendarle zapoje, pesem bruhne iz nje tako iskreno
in prvinsko, da je kritičen razume ne more več ustaviti. Pravi užitek jo je takrat
poslušati. Kot velik otrok je, otrok, ki nastopa z domovinsko pesmijo na
zaključni proslavi ob koncu šolskega leta.
»Pozabljeno je vse na
svetu, srce v prsih je obstalo, tolko nebo, tolko veter, tolko radost vperedi!«
je strumno deklamirala rusko klasiko »Krilata gugalnica« iz poznih sedemdesetih.
S tem pa jo je prav ta radost preplavila do te mere, da jo je naposled
nadgradila še s pravim pravcatim vicem.
»A veš, so bili trije.
Američan, Rus, Nemec, al je bil Bosanc? No, saj ni važno, ne spomnim se, kateri
trije so bili. Sama si jih zamisli glede na kontekst,« je pričela resda nekoliko
negotovo. »Pa so se pogovarjali, kaj jih fascinira. In reče Anglež: mene fascinira
morje - tako mogočno je in silovito. Rus doda: mene pa prostranstvo stepe –
neskončno je in surovo. Nazadnje reče Žid: ah, to ni nič. Mene fascinira
termoska. Pozimi si vanjo nalijem toplega čaja, ure in ure v snegu nabiram drva
in čaj je še vedno topel. Poleti grem na plažo in noter si nalijem hladno pivo.
Poležavam cel dan na vročem soncu, pivo pa je še kar hladno. In kaj je to
takega, porečeta ona dva, pa odvrne Žid: fascinantno je čez vse, namreč kako
neki termoska ve, kater letni čas je?!«
Smešnica je bila res
morda nekoliko trapasta, a nadgrajevala je mojo predhodno opazko, kako zanimiv
je tale anorak, ki ga imam na sebi. Peresno lahek je, a vendarle greje, ko je
mraz, in ko je sonce ti v njem vseeno ni vroče. »Sama sebe greješ,« me je
podučila Mucki, »tako kot tudi termoska zgolj ohranja temperaturo, ki je že
tako ali tako v njej«. Šele tedaj sem dojela, da šala sploh ni bila šala, pač
pa sem jaz točno tisti butasti Žid, ali pa sem morda Bosanec, kakor mi pač paše,
in Mucki mi je želela le pojasniti, kako je s to stvarjo. Sem se pretvarjala,
da tega nisem opazila in bilo je še naprej luštno, natanko tako, kot je moralo
biti.
Prehiteli sva dolgo
kačo planincev in mnogi od njih so vzklikali, kako prima bi bilo, če bi imeli
najine noge. »Brezveze je,« jim je nazaj zaklicala Mucki, ko sva že stopali pred
njimi, »ves čas moraš gledati pod noge in vidiš samo kamenje,« jih je
potolažila z majhno lažjo, saj sem sama izkoristila vsak trenutek, da sem
gledala še kam drugam. Mucki je večino časa res zijala pod noge, saj je
spoznala, da je precej slepa. To niti ni kaj posebno novega, saj že zadnje tri
leta v gostilnah steguje roko, v kateri drži jedilni list, karseda proč od
sebe, pri tem pa se pači in izbuljuje oči, kot da bi ji brez tega zlezle nekam globoko
v lobanjo. Ob tem se skoraj zvali v naročje gostom pri sosednji mizi, a vseeno
pozo preizkuša pod različnimi koti, v različnih svetlobnih sijajih, vse dokler
ne ugotovi »Čisto nič ne vidim« in mení zaluča vame, naj kar jaz preberem za
obe. Zdaj pa je ugotovila, da ne vidi niti na pot in se zato spotakne ob vsako
štrlečo stvar na vsake dva metra, kar je bilo celo malo res.
Mucki je nadzirala
kamenje, jaz sem oprezala za polžki, ki jih je mokrota zvabila na pot. Pobirala
sem jih in jih prelagala na stran, da jih krdelo hribolazcev ne bi pomendralo.
Čeprav sluzasti in slinavi se mi polžki zdijo neizmerno ljubki. Nekoč sem enega
nabrala in ga prinesla Mucki za darilo. Ni se navezala nanj in izpustila ga je
nekam v Tivoli.
Dosegli sva znameniti
bukov gozd. Bukovi gozdovi so na Velebitu znameniti tudi na sploh, saj naj bi
bili ostanek pragozdov, ki so nekoč prekrivali celotno Evropo in so zato, pa
verjetno še zaradi marsičesa, nekaj posebnega. In dejansko so ponekod prav
nenavadni, saj drevesa v njih poganjajo iz tal v kratkih lokih, kot da bi
sinhrono zavalovala tik nad površjem, potem pa tako obstala v zamrznjenem
prizoru. Poleg tega so njihova debla kakšen meter nad zemljo popolnoma temna,
potem pa s pikčastim poprhom zelenkastih lišajev preidejo v sive odtenke.
Takšni dajejo vtis, da sploh niso gozd, pač pa nek čisto svojevrsten pojav.
»Zaradi velike količine snega vse to nastane,« je Mucki zbanalizirala prizor in
da ohranim vsaj kanček edinstvenosti, mi je ostala le še pripetija iz
preteklega leta.
»Točno tukaj sem stala,
ko sem ga tamle zagledala, kako prihaja čez stezo,« sem povedala Mucki. Zagledala
sem namreč medveda. Lanskega avgusta sem v te konce pripeljala mati Tanco, da
ji predstavim skrite bisere med Zavižanom in Alanom. Tanca se je poti lotila
primerno umirjeno, s pomembnimi postanki za strmenje in prebiranje poučnih
panojev, ki vedoželjnemu nudijo informacije o vsem tistem, kar gleda okoli
sebe. Zato sem bila ves čas nekoliko spredaj, pa če sem še tako zavlačevala, in
tako sem jo čakala vsake toliko, da sva pot vendarle opravljali skupaj. Stala
sem torej prav tu, sredi gozda, ki je nekaj čisto drugega, in strmela še sama v
vse smeri, saj ko čakaš, je tak opravek prvi, ki ti spontano pade na pamet.
Mnogo pohodnikov je tistega dne postopalo na poti in nič posebnega se mi ni
zazdelo, ko sem enega krepkega uzrla skozi vejevje, kako prihaja z druge
strani. Bil je res velik kot omara in ob sebi je vodil prav tako orjaškega psa,
a to res ni nič nenavadnega, tudi takšni morajo biti. Tanca me še kar ni
dohitela in orjak se je počasi zibal med drevesi.
Zanimiva je pamet, ki že
nekaj časa gleda, pa sploh ne opazi tistega, česar ne želi videti. In kako je
zanimivo šele potem, ko končno dojame to, česar se je tako tiho, a krčevito
otepala! Ni bil šok in čisto nič paničnega se me ni polotilo, zgolj prešinilo
me je: »Čakaj malo, pa saj to je medved! Hm. Kaj naj pa zdaj?« Če sem čisto
iskrena, sem bila bolj začudena kot prestrašena in če povem res po pravici, sem
se celo majčkeno razveselila. Srečati takšno žival je vendarle lepo. Z mladičem
sta bila le še kakih sto metrov stran, ko me je Tanca končno dosegla iz druge
smeri, jaz pa sem stala kot prikovana in trapasto se mi je smejalo v nedefiniranem
nemiru, ko sem mami prišepnila: »Ej, Tanca! Medved je tamle.«
Bi rekla, da je
najprej pomislila, da jo zafrkavam, potem pa ga je zagledala še sama in rekla
bi tudi, da je on, ali pa verjetneje ona, prav tako zagledala naju. Ostala je
popolnoma brezbrižna, še naprej se je leno zibala med drevesi, zdaj že od poti
navzgor, okorno kobacavi mladič pa ji je sledil z drobnimi koraki. Tanca je
bila vsaj zaprepadena, če že ne zaskrbljena, predvsem pa se je zdramila iz
meditativne zamaknjenosti, med tem ko sem se jaz vse bolj in bolj smejala, kar
je bilo najverjetneje odraz celega koktejla čustev. Medveda sta res da
odhajala, a vseeno se mi je zdelo najbolje, da enako storiva midve, zato sva se
obrnili in v rahlem drncu, s partizansko pesmijo, ki naj bi delovala kot zvočno
svarilo, izginili za blag ovinek v drugo smer. Tanca je celo tekla. Verjetno že
kakih dvajset let ni, a tokrat je. Čez približno dvesto metrov sva obstali in
potem nekaj časa stali kar tako. A je kljub vsemu bilo treba iti naprej, zato sem
se čez čas splazila nazaj in ker tam ni bilo nikogar več, sva s pesmijo prodrli
dalje.
»In potem sva tukaj
naleteli na dva mlada turista, zdi se mi, da iz tistih držav »Litva, Latvija,
Estonija«, ki sta si med drevesa razpela visečo mrežo in lenarila v neomadeževani
brezbrižnosti le kakih tristo metrov stran od najinega srečanja. Še nisem
videla človeka, ki bi tako dobesedno prebledel, kot sta prebledela onadva, ko
sva jima povedali za dogodek. Mrežo sta kar spulila z dreves in mrzlično
pričela basati svojo kramo v nahrbtnik, kar se mi je zdelo čisti nesmisel.
Medveda sta tako ali tako odšla, hkrati pa so medvedje tukaj povsod, le da mi
tega ne vemo,« sem zaključila pripoved, ko sva ravno stopili na prostrano
livado in skrivaj sem poškilila v vse smeri, če bi morda uzrla kakšnega na
odprti širjavi. Vse je bilo pusto, le trava, že rahlo orumenela na svojih
konicah, je valovala v porajajočem vetru.
Jasnilo se je. Oblaki
so se trgali in le še kakšna meglica se je s pišem pripodila čez pokrajino, ko
se nama je na gozdni jasi prvič odprl pogled daleč na morje in na otoke južnega
Kvarnerja, ki so kot sivo rumenkaste packe dopolnjevali modrino vodne gladine.
Čez nekaj minut sva bili na Alanu. Tekočine sva imeli še dovolj, zato sva brez
omahovanja stopili naprej.
Poleg gozdov, ki za
čuda na Velebitu prevladujejo, je od tod naprej eden lepših odsekov poti. Nekaj
povsem odprtih kilometrov trav, skalovja, nebesnega svoda in vrtoglavih
razgledov, ki prek morja slikajo neskončnost, da jo začutiš neposredno ob
telesu, ko tečeš vzdolž gorske verige. Brutalno je pihalo, ko sva se pomikali
čez vse to, tako silovito, da me je vrglo iz ravnotežja, če sem si privoščila
kaj preveč lebdenja v zraku med dvema korakoma.
Na razcepu se mi je zazdelo, da
gre druga različica poti vzporedno, čez gozdove, kjer piha gotovo manj, in brez
oklevanja sem zavila tja. Še dobro, da sem si takoj v zavetrju privoščila
preveriti zemljevid, saj je steza vodila popolnoma drugam in hočeš nočeš sva se
morali vrniti v orkan, v tuljenje in rjovenje nevidnih sil, ki so se še kar
trudile, da bi naju pometle prav tja, kjer je še vedno zijala neskončnost. Pa
je bilo vseeno lepo, ali pa je bilo še lepše ravno zato. Nekajkrat sem obstala,
zazrta čez otoke, in nekajkrat sem rekla »fak«.
»Tamle sva veslali pred
enim mesecem. Glej, tisto odprto morje, ki sva ga prečili za bližnjico. Šele zdaj
vidim, kakšne nore razdalje so to. Pagu sploh ni videti konca. A ni zanimivo:
ko si tam, se ti zdi vse čisto blizu in potem se čudiš, da traja sto let, da
sploh kam prideš,« sem razglabljala na glas in obenem premišljevala, kako je
vse stvar zornega kota. Ko si v dreku, se ti sploh ne zdi tako zelo grozno,
brezmejno in neobvladljivo, kot je, če zadevo zaobjameš celostno, z distance.
Na morju je vedno tako, na ultra tekih tudi, no, in najbrž enako sedaj.
Tekli sva dalje, zdaj
že obe večinoma zasrepeni v tla, saj, četudi zložna, je bila potka ves čas
nastlana s kamenjem, ki se je rado prekopicevalo naravnost na gležnje, če ne
samodejno, pa si ga brcnil sam sebi, običajno večkrat prav na isto mesto. Poleg
tega sva nadzorovali kače. Običajno jih je vse polno. Res, da je še pred
kratkim lilo kot za stavo, a kdo ve, morda pa utegnejo prilesti na plano, da se
malce odcedijo.
Čistine neskončnosti so
se spet menjavale z bukovimi gozdovi, kjer je veter zašumel v krošnjah z vsem
svojim zanosom in zazdelo se je, da se je tja naselil. Da je prevzel njihovo
podobo in z njihovo pomočjo je tedaj ustvarjal impresivno kuliso predirljivega
šumenja. Prišli sva na območje, ki ga je nekoč oglodal požar, da so sivo temne
rogovile ožganih ostankov drevja molele v zrak med belim skalovjem in tepihi
rumenega, vijoličastega in bledozelenega cvetja. Požari so nedvomno grozljivi.
Za živali so nepredstavljivo pošastni. A ko njihovo opustošenje nazaj prekrije
rastje, je videti, kot da se to nalašč razbohoti še mnogo bolj, vsem ognjenim
zubljem v posmeh.
Gozd je spet prešel v
bohotno kipečo zelenilo, v zavetrju je postajalo toplo, lahkotno sva drseli
naprej in nabirali jagode, da izkoristiva hrano, ki jo najdeš na poti.
»Podnožni korm« Mucki po rusko vselej naglas poimenuje priboljške, ki jih pobirava
s tal, da mi ni čisto jasno, ali s tem želi biti prezirljiva in naju primerja s
kravo, ali pa je celo hvaležna, da narava ponudi nekaj užitnega, kar je
vsakomur »pri roki«, no, ja, v tem primeru »pri nogi«.
Pri nogi pa so se tedaj
znašli Čehi. Sto procentna nisem, a sem kar precej prepričana, da so bili Čehi,
morda le še Slovaki ali Poljaki, vsekakor predstavniki vzhodnega bloka.
Prisežem, čisto nič nimam proti njim, me pa vseeno venomer čudi njihov pristop
k planinstvu. Ta je nezgrešljiv in dosledno zvest nekaterim bizarnim zapovedim,
ki so značilne točno za tiste regije, pa tudi za celotno Rusijo, če celo ne
izvirajo od prav tam, naravnost iz komsomolske tradicije. Ena takšnih gorniških
praks je preskrba s tonami hrane v svoji najtežji obliki, ki jih je obvezno
treba vlačiti na najdaljše pohode, in s kuharskimi pripomočki, ki bodo ves ta
proviant primerno obdelali. Tale skupinica je na primer v gozdu razprostrla
pravcato kuhinjo z velikimi gorilniki, lonci, ponvami, z mesom, čebulo in drugo
zelenjavo in z deščicami, kjer se je rezalo vse našteto, in to naravnost na
stezo. Če se ne motim, so ravno kuhali juho. Pa ne tisto iz vrečke. Domačo.
Mogoče celo govejo.
Nekoč sva se z Mucki klatili po Tadžikistanu, ravno sva se
vzpenjali na pet tisočmetrski prelaz, ko sva prehiteli hodeče nahrbtnike
velikosti stolpnice. Zvečer se je izkazalo, da gre za skupinico Rusov, ki so
med drugim s seboj tovorili na kile krompirja in več litrov sokov v tetrapakih.
Priznam, da morda glede preskrbe s hrano na dolgih poteh nisem ravno za vzgled,
a takšni pristopi se mi zdijo vendarle pretirani.
Z nekaj okretnosti sva
zakrmarili med lonci, nato pa dolgo spet ni bilo nikogar več. Prišli sva do
izvira, ki običajno ponudi vodo. Tokrat je bil suh, čeprav je okoli njega
kraljevala zajetna luža, kot da bi nekdo pozabil zapreti pipo in bi tako
izpraznil bojler direkt na tla. Tudi prav, sva si mislili, do koče na Skorpovcu
sva še preskrbljeni. Štiri ure je smerokaz obljubljal do tja, osem do Baških
Oštarij. Za naju pol toliko, sva sklepali iz izkušenj. Čez pol ure sva našli še
en smerokaz, ki vsemu optimizmu navkljub ni bil čisto nič vzpodbuden.
Nasprotno: nesporno je razodeval, da sva se ujeli v času. Tudi ta je namreč
napovedoval štiri in osem ur do točk, ki sva ju imeli v načrtu. Čez čas sva
naleteli še na tretjega, ki je domnevo o časovni zanki le še potrdil: osem do
Baških Oštarij, a glej, glej, do Skorpovca jih je bilo le še tri in
petinštirideset minut.
»Res so fuknjeni,« me
je potolažila Mucki. »A veš, kako se je tole zgodilo? So naročili več tablic z
napisom Baške Oštarije 8 ur, za vsak slučaj, če se kakšna zgubi ali
uniči. Potem so poslali nekoga, ki pojma nima, da jih pribije in jih je kar
nekam postavil. Ker so mu rezervne ostale, se mu jih ni ljubilo nositi nazaj in
jih je naključno raztrosil ob pot, malce narazen, da na kupu ne bi izpadle
čudno.«
Mucki je bila pikra, da
je bilo veselje in mislila sem si, da ima nemara celo prav. Požirali so naju
gozdovi in kljub zafecljanim nitim časa sva prišli tja, kjer so bukve postajale
vse mogočnejše. Njihova krepka debla se pri tleh niso več zvijala, bila so v
celoti siva in svetila so se srebrno, ko je jarko popoldansko sonce prodrlo med
krošnje in osvetlilo njihova obličja. Tla so bila tudi tu odeta v zeleno. V
preprogo nežnih trav, kjer so žarki sonca mestoma risali obledele otočke, ti pa
so živahno migetali v igri vetra in svetlobe.
»Ja, šit, no!« je Mucki
nenadoma kriknila tako izpovedno, da sem se zbala, kako si je najmanj zlomila
nogo. »Rit mam že čist podrajsano od debeluharstva.« Popadel me je krohot, a
Mucki je ostala strogo zaskrbljena. »Ne, res. Tolk sem debela, da se mi ritnici
drgneta druga ob drugo in me že totalno peče.« »Kaj pa če je to od tangic?« sem
k stvari pristopila razsodno. Vedeti je treba, da Mucki drugega kot tangic ne
nosi ne glede na družbeno sredino, vremensko in okoljsko situacijo, še najmanj
pa glede na fizično dejavnost. »Ni od tangic. Tangice rit ločujejo v primerjavi
z običajnimi gatami, ki jo tiščijo skupaj. Ne, tolk sem se zredila, da mi tud
tangice ne pomagajo več,« je zaključila kot pribito in se stoično povlekla
naprej.
Naposled sva le prišli
do Skorpovca na petintridesetem kilometru. Tam stoji majhno zavetišče z
vodnjakom in klopmi, kjer si utrujeni popotnik lahko izbori kratek predah.
Zadnjič, ko sva šli tu mimo nekaj ur prej, se je naokoli valjal oskrbnik, za
katerega ne velja, da je bil pijan že zarana, saj je bil najbrž pijan kar ves
čas. Tokrat ga ni bilo na spregled, je pa prostor na klopeh pod manjšo streho
zavzela skupinica molčečih in v ležalniku ob štirni je molčal starejši tip.
Ko
sva malicali sredi tega, se nama je zdelo, da vsi nepremično buljijo v naju
vsaj tako, kot buljijo vsa tista skrita očesca velebitskih gozdov. »Da li ovo
radi?« je Mucki naposled pomomljala in se napotila k vodnjaku, kar je bilo res
komajda razumeti, saj je mislila, da so tako ali tako vsi prisotni gluhonemi in
je bilo vprašanje izrečeno bolj sami sebi, kot pa da bi računala, da bo kdo nanj
odgovoril. Vseeno jo je možakar prebodel s pogledom, ko se je približala
železni črpalki, da je kar obstala. »Da li je voda?« je rekla še enkrat, ko je
tip še kar naprej vrtal vanjo. »Voda!« je navsezadnje zavpila in končno se je
ovedel. »Pa naravno, jeste, voda. Pričaj ti glasno, da se čujemo kao ljudi,« je
nenadoma oživel iz transa in lahko sva si napumpali zvrhanih zalog.
Brez obiranja sva
krenili dalje. Navzlic vsem časovnim ukanam sva računali, da imava do konca
današnjega dne še največ tri ure. Potka je bila sprva gozdnata in mehka, da sva
lahko tekli, kasneje je spet postala kamnita, da sva lahko bolščali vanjo.
»Ne, a veš, v čem je
fora?« je Mucki nenadoma oznanila revolucionarno odkritje. »Preveč za ritjo ti
hodim in zato se spotikam. Ves čas gledam tvoje noge in kamenje opazim
prepozno.« S tem sem se morala strinjati. Zadnje čase me Mucki vedno postavi
spredaj, da narekujem tempo in da sama ne zbezlja naprej. Kar hkrati pomeni
tudi to, da mi ves čas leze v rit in da sem sama nenehno na trnih, da me bo pomendrala,
če le za malenkost zmanjšam tempo, pri tem pa bog ne daj, da bi se ustavila.
Kaj takega moram venomer glasno oznaniti, sicer bi kot bager treščila vame. »Polžek!«,
»Slikat!«, »Lulat!« vpijem, da si zagotovim varen premor. Zveni do neke mere
sitno, a sem se privadila. Izboljša fokus, ki ga usmerim naprej. S stvarmi zadaj
naj se ubada ona.
Dan je dobil mehkobo
večera, ko sva zagrizli v poslednji hrib. Čezenj se je vila steza, ki je vodila
naravnost k Prpi, osnovna pot je šla naokoli do raztresenih domov Baških
Oštarij. Prpin planinski dom leži na samem robu prostrane travnate ravnice in
gre za pravcat kompleks majhnih hišic za dva, razsejanih med drevesi, poleg
glavnega poslopja, ki je zraslo dobesedno okoli ognjišča.
Postojanko je med
poslednjo vojno pričel graditi zloglasni Vlado Prpić - Prpa, legenda Velebita,
gorski samotar, mistik, arheolog, botanik, zeliščar, proučevalec kač, predvsem
pa daleč največji poznavalec najskrivnejših kotičkov Velebita. Prpa ni le tu
živel. Prpa je Velebit živel. Žal je lanske jeseni umrl in kljub najinim mnogim
pohajkovanjem po teh krajih nisva imele sreče, da bi ga spoznali. Bojda je na
južnih obronkih gorske verige odkril staro rimsko cesto, ki je bila zgrajena
pred več kot dva tisoč leti, med skalovjem, na travnikih in gozdovih je našel
rože, za katere ni vedel nihče, raziskoval je fosile iz časov, ko je vso to
gorovje bilo še pod vodo, na sebi je preizkušal zdravilne učinke modrasovega
strupa in bolezni zdravil s hojo. S sto petdeset kilometrskimi pohodi brez
predaha. Čudaško, nemara ekscentrično, a impresivno. Tako kot je Velebit sam.
A o vsem tem sva tedaj
lahko le poslušali, ko naju je mladi Prpa, njegov sin, povabil k ognjišču, kjer
je kljub poletju poplesaval ogenj. Že sva srkali drugo pivo, prvo je kar nekam
izginilo, takoj ko sva se ob dosegu cilja tistega dne sesedli na klop. Sočasno
s pivom bi lahko izgineval tudi šnops, a temu sva se modro odrekli in v tistem
trenutku bi morda čisto malo zahrepenela po hrani, ki so jo Čehi cmarili tam
daleč na stezi, ko nama je Prpa ponudil njoke s sirom in piščancem. Te je
skupinica študentov še tople pustila za seboj, kar šteje kot neizpodbiten dokaz
dejstva, da »podnožni korm« raste vsepovsod, le karmo si je treba pravilno
naravnati nanj.
Potešeni in pomirjeni sva sedeli na toplem, v prostrani izbi,
ki je bila našarjena z vsem mogočim, z rogovi, slikami in diplomami, s knjigami
in posodo, ki se je dvigovala nad pultom, kjer je bil odrejen prostor kuhinji,
založeni z vsem mogočim. Na sredi je bila velika miza, obdana s stoli, eden od
njenih skrajnih koncev je bil rezerviran za žganice vseh vrst in teh je bilo
najmanj ducat. Ob stenah sta bili dve priložnostni ležišči in ob vhodu oltar. Z
botaničnimi in kačjimi priročniki, s spominsko knjigo in portretom moža, košato
zaraslega z belo grivo, brki in brado, vse to v spomin pokojnemu Prpi.
»Kot v Nepalu je,« je
pripomnila Mucki, s čimer je želela povedati, da je tako prijetno in domače, da
bi kar zapredel. Sedeli smo tam z mladim Prpo in njegovo ženo in kramljali o
naključnih stvareh, ko je skozi vrata vstopila inšpekcija. Visok tip srednjih
let, ki se je brž zarežal na široko in predlagal čimprejšnje razkuževanje, saj
mask tu nihče ne nosi in bi lahko še zboleli. Dame smo bile še vedno zadržane,
gospoda pa sta se zadeve lotila resno in temeljito. Že četrta ali peta runda ju
je dezinficirala, ko je »inšpektor« razložil, da se je sporekel s svojo babo.
Potem je napokal avto z vsem potrebnim za teden ali dva in izginil na Velebit,
da se razkadi.
»Kažem ti: svi bi trebali
prijeći Premužićevu stazu barem jednom u životu,« je izjavil za slovo in, da bi
še bolj držalo, zvrnil poslednji glaž razkužila, ki je že dodobra osteklenelo
njegov pogled.
Ko je bilo za zdravje izčrpno poskrbljeno, sva dobili diplomo. Še prej, v trenutku, ko sva vstopili
na posest, naju je Prpa z zanimanjem pobaral, koliko časa sva potrebovali. S
časom nekaj manj kot osem ur in pol je bil dokaj zadovoljen, Mucki pa niti ne. Namreč razložil nama je, da v maju
organizirajo prijateljsko tekmo »Premužićeva steza v enem dnevu« in da bo najin
čas prištel kar zraven. Če bi vedeli, bi se mnogo bolj potrudili.
Gostujoči študentje so
ravno prešli od njokov k ritualom, ki so terjali številne kozarce, ko sva
zlezli v najino kolibo. Zvoki noči so se prepredli s pritajenim mladostniškim
veseljačenjem in zdrknili sva v sen, prijetno zaziban v valovanje širnih
bukovih gozdov.
Ob petih zjutraj sva
pričeli nov dan. Spet sva se najprej poujčkali s skodelico kave, saj je Prpa že
večer prej predlagal, naj nikar ne oklevava. Za zajtrk sva prigriznili, kar
nama je sploh še žvečljivega ostalo in vnovič me je tiho prešinilo, da imava
hrane obupno premalo. Imeli sva sicer še več kot polovico gelov, od normalne pa
le še štiri piškote z Nizozemske. Hrepeneče sem gledala kozarec nutele na mizi,
iz sklede sem kradla kroglice grozdja in se trudila ostati optimistična. Mucki,
se mi zdi, je bilo za te stvari popolnoma vseeno.
Karseda sva se podvizali,
a na pot sva odrinili šele ob pol sedmih. Svetloba sonca se je že prelila čez
travnike, bilo je še sveže, a v primerjavi s prejšnjim dnem vendarle mnogo
topleje, ko sva tekli po glavni asfaltni cesti do odcepa, kjer je planinska
steza krenila na jug. Dolga ravna prometnica je v vsej tej divjini delovala kot
slab privid, kot vsiljivka, ki ošabno reže pokrajino, a trenutki na njej so
bili kljub temu prijetni. Tekli sva v sinhronem ritmu in ko to storiš že drugi
dan, potem ko si dan prej nanizal slabih petdeset kilometrov, dobiš občutek
popotovanja. V jutru so noge še rahlo okorne, a vse drugo s teboj vred se smeji
ob njihovem enakomernem topotu in zdi se ti, da bi takole lahko prišel na konec
sveta.
Med hišami sva obstali.
Tam nekje naj bi bilo razpotje in res sva našli tablo, ki naju je usmerila z
glavne ceste na makadam. Zapodili sva se po njem in četudi se mi je vse skupaj
zdelo nekam sumljivo, sploh ne tako, kot sem si zjutraj ob karti vtisnila v spomin,
sva še kar tekli naprej. Lisička nama je prekrižala pot in kmalu sva prišli na
sam rob gorske verige, tja, kjer se je spet odprl razgled, zdaj že na južni del
Paga, skoraj nazaj tja, od kjer sva pred dobre pol ure pričeli. Kar je bilo
absolutno narobe. In je klicalo po zemljevidu.
»Kurc, zabluzili sva,«
sem povzela situacijo. »Pri hišah bi morali naravnost. Saj se mi je zdelo, a
kot nalašč je bilo tam vse našarjeno z navlako, lesom in kupi gnoja. Klinc jih
gleda!« Postala sem upravičeno nemirna. Dan pred nama je terjal najmanj toliko
kilometrov kot oni poprej, v resnici jih je terjal še mnogo več, kar se nama tisti
hip niti sanjalo ni, in to prek terenov, ki so bili popolna neznanka. Potem pa
se v samem štartu še izgubiva. »Totalni kreteni!« sem bila besna na tistega, ki
niti ni obstajal, a na nekoga moraš biti. Jeznorito sem zagrizla v breg na levi.
»Kam greš zdaj?« se je
začudila Mucki. »Lahko greva tukaj, čez tale vrh. Res, da bo tu kakšnih dvesto
metrov vzpona več, a meni se ne ljubi nazaj,« sem ji nestrpno zamomljala v
odgovor. Steza je bila strma, zaraščena in slabo uhojena. Proti vrhu je vodila
čez skale, kjer si se za ravnotežje moral oprijemati podlage, a kljub temu sem
ihtavo srboritila dalje, kot da je tale vzpon edina stvar, ki me čaka ta dan. Obstala
sem šele tedaj, ko se je pot prevesila navzdol. »Počakaj, da te slikam s telim
razgledom,« sem zagodrnjala Mucki, »da bova meli vsaj kaj od teh prelesti, če
sva že morali riniti sem gor.«
V resnici je bilo vrtoglavo
lepo, če sem le odstrla tančico sitnobe. Dolgi jeziki otokov so žareli v blagem
roza pridihu zgodnjega sonca, sramežljivo so se zrcalili v modrini morske
gladine in veter je le še čisto narahlo mršil listje dreves, da je šelestelo
kot nedolžna melodija iz ozadja, ki prepušča prizorišče vsemu drugemu.
Postali sva, se za
nekaj trenutkov zazrli v dalj, potem pa se spustili na drugo stran, kjer sva
čez kake četrt ure našli pot. Ta ni bila dosti boljša. A bila je prava, kar je
brž povzdignilo moralo. Polni prenovljenega zanosa sva nadaljevali čez manjši
travnik, nato pa se pričeli spuščati v obsežno globel, ki ji ni bilo videti
dna. Sva pa prišli na cesto, še čisto svežo, ki je nedavno surovo razbrazdala pokrajino.
O tem je zvečer govoril Prpa. O tem, kako riti brezobzirne kar na lepem razrijejo
gozd, ga oropajo lesa in za seboj brezbrižno pustijo nepopravljivo škodo.
Prav
na takšnem mestu sva tisti hip stali midve in prav tu so markacije s podrtimi
drevesi vred zopet izginile. V resnici bi lahko nadaljevali kar po cesti v
dolgem loku, a Mucki je za sveže nagrmadenim kupom kamenja našla stezo. Ta naju
je povedla dalje navzdol, kjer je med mogočnimi bukvami postalo tako temno, kot
da bi se zmračilo, in skoraj bi me pričela navdajati tesnoba, ko se je steza
dvignila spet nazaj gor, kjer sva naposled čez kup prav takšnega skalnatega
drobirja kot prej prilezli na cesto. Tam sva bili ponovno izgubljeni.
Sitnoba,
ki se je prej že skoraj razblinila, se je razbohotila nazaj v vsej svoji
veličini. Počutila sem se popolnoma nemočno. Z vseh strani so naju obdajali
gosti širni gozdovi, silno sem si želela, da končno nekam prideva, a nisem
imela pojma, kam naj se sploh usmeriva. Zato sem se brezglavo zagnala po tisti
obupni vlaki navzdol.
»A se lahko skuliraš?!«
je Mucki kriknila iz ozadja. »Občutek imam, da kar nekam furijaš in ti je čisto
vseeno, kam prideva. A lahko vsaj malo počakaš, da pogledam, kje sva?«
Mucki je imela prav. Situacija
se mi je zdela neznosna in čimprej sem si je želela znebiti, pa četudi brez
vsakršne strategije. Samo da prideva nekam drugam in se končno otreseva tega
čudnega uroka, ki naju že skoraj vse jutro drži na mestu. A prav je imela tudi
to, da bi se prvovrstna jeba šele pričela, če bi v teh obsežnih gozdnatih
kotanjah zablodili dokončno. Bilo je res smiselno, da se zadeve lotiva s
treznim premislekom.
Zemljevid nama pri tem ni koristil prav dosti. Alinejice,
ki so sporočale zgolj to, da je najin naslednji cilj Šugarska duliba, še bistveno
manj. Zato je Mucki pognala aplikacijo AlpineQuest, ki izda marsikatero, še
tako skrito stezico. K sreči je bilo mreže ravno dovolj in lahko sva ugotovili,
da kljub vsej negotovosti stojiva na poti. Ki jo je tudi tu do obisti razrila
lesna promenada in prekrila vsa orientacijska znamenja. Ta sva naposled bolj po
sreči odkrili nižje doli v grmu, nekoliko naprej pa naju je levo napotil celo
čisto pravi smerokaz. Saj je vseeno, če so se nama časovnice na njem zdele spet
močno za lase privlečene, glavno je, da sva se našli in se vtirili v pravo
smer.
Pa vendar sva bili
precej gotovi, da sva vseeno drugje, kot sva načrtovali. Da sva na spodnji
poti. Namreč tu nekje naj bi se velebitska transverzala razcepila na dva dela,
ki se kasneje, malo pred Šugarsko dulibo, zopet združita. Zjutraj sva
načrtovali zgornjo varianto. Ta se nama je zdela precej bolj logična, sploh pa
je izgledalo, da nabere bistveno manj višinske razlike kot spodnja. Prepričani
sva bili, da je ključen razcep tako kot vse drugo pogoltnila uničujoča vlaka, a
tedaj se tega ni splačalo raziskovati. Bili sva veseli, da se lahko okleneva
vsaj nečesa.
Kot drobni, pritlikavi
bitji sva stopicali naprej, pogreznjeni globoko v nedrje gozdov, kjer bukve
niso imele čisto nič več skupnega s hecnimi izrastki, ki malo nad površjem
plešejo rumbo. Bile so mogočne, kot visoke katedrale so segale v nebo,
nepremično, a tako silovito in dostojanstveno, da se mi je ob pogledu nanje kar
zvrtelo. Kljub temu so mnoge od njih ležale na tleh, prevrnjene pod silami
narave in časa, da sva bili prisiljeni plezati čeznje, njihova debla pa so bila
včasih tako zajetna, da sva kar obstali in ni nama bilo čisto jasno, kako naj
se zadeve sploh lotiva.
»Pismu, tile gozdarji.
Vse zrijejo s svojimi cestami, ampak da bi kdo prišel sem in razžagal tele
ovire – to pa ne!« je bentila Mucki, ko se je plazila pod debelo klado in so se
ji štrikci nahrbtnika zapletali med štrleče vejevje. »A nisi rekla, da je ta
pot ful popularna in uhojena?« je špiknila še mene, ki sem res nekaj takega
razlagala preden sva se podali na pot. »No, ja. Zdelo se mi je tako,« sem
odvrnila v slabo opravičilo, saj v resnici takrat pojma nisem imela in sem
zgolj želela biti vzpodbudna.
Še kar naprej sva se
kobacali, pretikali sva se med gostim rastjem, se zdaj spuščali, zdaj spet
dvigali, prehajali sva kotanje, globeli in vrtače, zdelo se je, da v nedogled.
Vse dokler nisva prišli do smerokaza. Na njem sem prepoznala alinejico, saj sem
se zapomnila, da ima nekaj opraviti s sladkorjem, druga beseda pa je, kot če bi
združil »kolibo« in »duplino«, skratka naznanjena je bila najina Šugarska duliba.
V dve smeri, pri čemer je bilo na levi dopisano »kraća«.
»O bohseusmil! Šele
tukaj sva. Sem morava,« se mi je posvetilo, Mucki pa ni bilo čisto nič jasno, o
kakšni »krači« je govora. »Krajša varianta to pomeni, se pravi tista zgornja,«
sem ji pojasnila. »A ja, to,« je zategnila, »sem mislila, da je »kraća« kakšno
ime, po žabjih kračah recimo.« »Trapa, »žabji kraki« se reče, krače so
svinjske,« sva poklepetali in se podali v njihovo smer.
Spet naju je prekrilo
drevje, eno samo drevje brez konca in premišljevala sem, kako dvoličen je
Velebit. Večina ima o njem predstavo, da tu vlada le pusto skalovje, dopolnjeno
s skrivenčenim grmičevjem, kar ustreza prizorom, ki jih zremo s plaž Kvarnerja.
V resnici je to le ena podoba, oprava za na morje. A brž ko se dvignemo od
obale stran, ko stopimo za prvo linijo grebena, ki se razteza vzdolž primorja,
nas pogoltnejo gozdovi. Nepregleden pletež bukev. Bujno zelenilo. Zeleno nebo.
Zelena tla. Zeleno vse tisto, kar te obdaja, prepredeno s sivimi trakovi lesenih
teles.
»A veš, kaj ti povem?«
je Mucki prekinila razmišljanje. »Hrvati pojma nimajo, kako se speljejo potke.
A si opazila, da ves čas hodiva gor in dol, pa spet gor in dol, namesto da bi
naju steza povedla naokoli, po vrhovih globeli? O, ne, to pa ne. To bi bilo čist
brezveze!« je našla novo šlamparijo, nad katero se je lahko namrdnila, medtem
ko sva se vnovič spuščali nekam daleč dol, da sva se potem spet lahko dvignili
nazaj. »Mogoče je pa to za kamuflažo,« je ugotovila po daljšem premisleku.
»Mogoče je te potke delal nekdo, ki se je moral skrivati pred sovražnikom in
spodaj v tem šavju te gotovo nihče ne najde,« je sklenila, ravno ko sva se
pričeli dvigovati tako neizprosno, da sem brž pripomnila, da je v vsakem
primeru tole en velik nateg. Izgleda, da bova tudi tu nabrali cel kup višincev,
v resnici se sploh ne premakneva nikamor in se vrtiva v neskončnih krogih.
Grizli sva strmino, za
spremembo travnato in odprto, za spremembo vročo in brezvetrno, da sem krepko
podvomila, če je tole resnično »kraća«. Poleg tega sem postala silno lačna,
tako sestradana, da ni bilo več moč prezreti kruljenja in v klavrno tolažbo sem
pocuzala gel.
»O, lej, razgled
imava,« je rekla Mucki na vrhu vzpetine. »Ampak zdaj greva pa spet dol, tamle
čez pa spet gor. A ni to fino?« jo je kar razganjalo od zajedljivosti in morala
sem se režati. Sebi, nama dvema, tako bedni in nemočni sva se mi zazdeli v vsem
tem vesolju skale in drevja.
Občutek sem imela, da
je minil že skoraj cel dan, ko sva končno dosegli Šečerno kuplino, aja, ne –
Šugarsko dulibo. V resnici so minile le štiri ure in še pol enajsta ni odbila,
ko sva vkorakali v ličen bivak, postavljen čisto na novo, in se zgrudili na
klop. Majhna peč in le nekaj ležišč so bili notri in do tretjine napolnjena
plastenka nečesa prozornega. Popadla sem jo, kot da bi mi sicer lahko
pobegnila, jo še prej previdno povohala, da ni v skladu z lokalno folkloro v
njej šnops, potem pa pila v dolgih požirkih, saj je bila voda. Ni me brigalo,
od kje in čigava, glavno je, da je bila voda. Mucki me je nejeverno motrila. »A
nisi rekla, da je tu vodnjak?« je naposled vprašala in za vsak primer sem preverila
zapiske. »Ja, kakih dvesto metrov naprej naj bi bil,« sem pogumno zatrdila, kar
je k sreči potrdila tudi informacija, nalepljena na steno.
Sklenili sva, da
najprej nekaj prigrizneva. Še tisto klavrno zalogo dostojne hrane, ki nama je
ostala. Se pravi štiri piškote z Nizozemske, kar je dva po osebi. Molče, z vso
čuječnostjo, ki sva jo premogli, sva jih počasi žvečili, da bi trajalo čim dlje
in da le ne bi prehiteli katere od faz absorpcije hranilnih snovi v prebavni
verigi, ki se bojda prične že v ustih. Ko je bil obred pri kraju, sva še kar
malo posedeli, da z naglico ne bi zmotili želodca in bi kaj šlo v nič. Pri tem
sem pri nogah uzrla drobtino, ki mi je prej očitno padla na tla. Kar zajetna je
bila, kot noht velika. Škoda je je, sem si mislila. Piškoti so mastni in
nasitni in tale grižljaj sigurno opazno doprinese h kalorijam, sem si rekla, jo
na hitro pobrala in stlačila v usta.
Na moji levi je še kar
sedela Mucki in zijala vame z vso mero gnusa in zaprepadenosti tega sveta.
»Čakaj. A jaz prav vidim? S tal pobiraš kar ene smeti in jih ješ!« Bruhnila sem
v krohot in pojasnila sem ji resnico, ona pa me je še kar naprej nejeverno premerjala,
najbrž mi ni čisto verjela in je bila prepričana, da se mi od lakote že mrači
um.
Po jedači je bila na
vrsti pijača. Vodnjak sva v skladu z vsemi alinejami našli kakih dvesto metrov
dalje ob poti in Mucki je bila vesela, da je dobila priložnost, saj je končno
poleg nog lahko potrenirala še roke. Zdi se mi celo, da je eno rundo zanalašč
zlila iz čebra po tleh, da jo je potem lahko povlekla še enkrat gor. V dobrih
knjigah in filmih takšna odrešilna nahajališča običajno v sebi skrivajo
napihnjeno truplo tistega, ki potem ponoči straši, ali pa vsaj crknjeno žival,
a tukajšnje je bilo pusto in nenaseljeno. Le veliko vode je nudilo, bistre in
mrzle, da sva pili hlastaje, za na pot pa sva si jo dolili s kupčkom, kdo ve,
če bova še imeli takšno srečo.
Okoli enajstih sva se
podali dalje. Zdaj sva sledili oznaki Stap in zapiski so naju opomnili, naj
bova pozorni. Naj ne zavijeva na Jelovo Rujo, saj naj bi pot tam bila slaba (kot
da je katerakoli tu kaj posebno dobra), pač pa naj se drživa smeri Panos, kjer
najdeva odcep za še eno vzporednico, ki naju naposled pripelje do Tetkine
kolibe.
Kljub temu da sva bil še
kar na dnu gozdnatega oceana, je postajalo vse bolj vroče. Prestavljali sva
noge in nizali korake, a vtis sem dobila, da zgolj ponavljava vse tisto, kar sva
prehodili že v ranem jutru. Da sva spet prikovani na mesto z nevidnimi okovi in
da sva obsojeni na vse to, dokler ne omagava.
Še vedno sem stopala
spredaj in pomislila sem, da sem s tem tudi v prvi bojni liniji, saj so se kače
verjetno zdaj res že posušile in dan je bil kot nalašč, da zopet oživijo pod
žgočimi žarki. Ničkolikokrat me je spreletelo skozi drobovje do grla, a se je
vselej izkazalo, da na poti leži le rogovila.
»Ti, veš kaj sem opazila?,« sem
pripovedovala Mucki. »Zadnjič sem brala eno knjigo o možganih in res: tole zdaj
je dokaz, kako počasna je pamet. Prasistem za beg že zdavnaj odreagira, ko se
misel šele vključi, da presodi situacijo,« sem bila vesela, da sem našla
nazoren primer, ko sem jo res zagledala.
»Kaj je?« je rekla Mucki, ko sem
obstala brez opozorila. »Kača. Ta prava kača,« sem ji pojasnila, »samo po mojem
ni nevarna,« sem še dodala, saj je bila le temna in dolga, sicer pa brez
kakršnega koli značilnega vzorca. Ležala je naravnost čez pot, da sva morali
splezati skozi šavje, če sva jo želeli obiti na primerni distanci. Smejala sem
se Mucki, ki je lezla čez kamenje in presušeno vejevje, pri vsem tem pa kolobarja
na poti ni spustila spred oči niti za hip. »A te je strah?« sem se porogala. »Kar
zajebavej se,« je rekla ona. »Ti si jo ravno prav zdražila, vame bo pa skočila,
ko bo dojela, da ima še eno priložnost.« Kača je ostala nekam nečimrno vzvišena
in negibna, jaz pa sem še vso preostalo pot brez potrebe trzala pred
koreninami, gorjačami in krepelci.
Prišli sva na kratek
skalnat teren in v tla se mi je zagozdila palica. Želela sem jo preprijeti, da
jo uspešno potegnem naprej, pa je kar izginila v zemljo. Skoraj povsem. Do
ročaja. Kot bi jo nekaj vsesalo vase in skušalo pogoltniti. »Fak, si videla
tole?« sem rekla Mucki, ko sem jo le uspela rešiti. »Ja, a si predstavljaš?« me
je dopolnila ona. »Ta svet ni samo to, kar gledava. Pod nama je še eden, prav
tako prostran, in midve hodiva nekje vmes.«
In hodili sva še kar
naprej. Tekli sva lahko le kratke odseke, kjer je steza to dopuščala, in čas se
je spet razpotegnil v večnost, da sem še enkrat posumila, kako sva docela
izgubljeni in bova zdaj zdaj prišli ven nekje pri Plitvicah, nemara v
Crikvenici, saj je vseeno.
»Meni kaže, da sva
prav,« me je Mucki tolažila že precej stoično, pa tudi »Stap« je pisalo vsake
toliko, toda … »Čakaj malo,« me je nenadoma prešinilo, »a midve sploh morava v
Stap?« Mrzlično sem preverila alineje, kjer ga nisem zasledila, da sem nemudoma
raztegnila še zemljevid. Tam sem ga našla. Tam naj bi bila tudi Tetkina koliba,
kjer je bil predviden naslednji postanek, in voda, ki je kljub izdatnim zalogam
ponovno pojenjala.
Nekaj čez eno, po več
kot tridesetih kilometrih gozda, sva dosegli odprt skalnat teren, priobalno preobleko
Velebita, z apnenčastimi kupolami in stolpiči in redkim grmičevjem. Na dnu tega
golega in vročega amfiteatra je bilo zatočišče. Neobljudeno, v smislu bivaka.
Res je bil poleg vodnjak, toda bil je suh.
A k sreči, to se je gotovo moralo
pripetiti zavoljo karmične naravnanosti, sta na klopi spredaj malicala
dobrotnika. Očitno sva morali delovati precej skrušeno, saj sta naju brez
obotavljanja povabila, naj prisedeva, pod nos pa sta nama zložila vso zalogo
živeža, ki sta jo premogla njuna nahrbtnika, in te je bilo osupljivo veliko.
Izotonični napitek sva mešali s kavo, na voljo nama je bil bel, penasto mehak
kruh, pa tudi tisti s semeni, brez glutena. Na debelo sta narezala domač ovčji
sir in dodala paradižnik. Odstrla sta cel kup ogrske salame in nama za desert
ponudila pecivo.
Kot za življenje sem goltala grižljaj za grižljajem in zdelo
se mi je, da se me Mucki sramuje. Ona je le malce popikala, potem pa se je vljudno
opravičila, da ima od dehidriranosti zlepljen že ves urinarni trakt in če bo
veliko jedla, ji ga hrana utegne sprijeti še bolj. Nenavadna logika, mar ne?
Da je uradno še štiri
ure in pol do Velikega Rujnega, za naju kake dve in pol, največ tri, nama je
razložil dobri človek, saj se je najin zemljevid nekoliko naprej končal. Obetali so se nama torej tereni, ki niso bili
le neznani, pač pa jih tudi predvideti nisva mogli več. Še alinejice so bile za
konec nekam skope in naštevale so le Vaganski vrh in Paklenico, pri čemer sva
sklenili, da bova prvega glede na stopnjujočo se vročino najverjetneje
izpustili. Sploh pa je z Velikega Rujnega direktna cesta do morja, nama je
razodel ustni vir, in bova doli v dobri urici, morda dveh. Slišati je bilo
mamljivo in nemudoma sva se dvignili v nov korak, da uresničiva poslednje
načrte. Ura je bila okoli dveh.
Zagrizli sva v kratek
porasel breg, na čistini sva se usmerili mimo velikega kamnitega lingama, ki je
strmel na Paški most spodaj v daljavi, nato pa sva spet izginili v gozd. Tu sem
nekoč že hodila še kot študentka, kakih dvajset, mogoče celo petindvajset let
nazaj, in takrat smo za tale kratek raztežaj, ki je pred nama, potrebovali
skoraj cele tri dni. »S seboj smo vlačili spalke, a spali smo kar na prostem,
pod drevesi na robu livad. Temeljito smo si ogledali »Kameno galerijo«,
slikovito območje kamnitih skulptur, kjer so nas strašile strupenjače. Bilo je
pozno spomladi. Občudovali smo cvetje in se predajali brezdelju. Sploh si ne bi
mislila takrat, da bom nekoč kot stara baba bezljala prav tu mimo v
stokilometrskem dopustovanju,« sem pripovedovala Mucki, ko sva vijugali med
drevesi in na trenutke me je prešinilo, da se kakega prizora še prav dobro
spominjam, a najbrž je bila to le ukana izgubljene biti, ki si tuje kraje želi
narediti domače.
Gozd se je spet
zavlekel. Že zdavnaj bi morali priti na travnike, ki se končajo z zaselkom
Velikega Rujnega, pa še kar nisva. Slišali sva mukanje krav in ko sva se jim
približali, se te niso pasle na livadah, kot bi se spodobilo, pač pa nikjer
drugje kot – v gozdu.
Tedaj pa se je nekaj
spremenilo. Nekaj je bilo čisto drugače. Pokrajina je pričela utripati.
Zacvrčala je. Zacvrkutala. Zapolnila jo je pesem škržatov. Zadišalo je po
morju.
Še nekaj ovinkov in
pred nama se je razprla prostrana travnata širjava, ki se je na desni prek
skalovja spuščala k obali, levo pa so jo nadgrajevali obronki vzpetin, ki so se
vile vse do Vaganskega vrha. Kot nalašč je pot izginila. Oziroma ne, ni
izginila. Pojavilo se jih je nešteto mnogo, ki so jih uhodile krave, midve pa
nisva bili čisto prepričani, če govedo ve, kam bi človeška noga rada stopila.
Nadaljevali sva bolj po občutku, saj se nama je zdelo, da morava priti nekam
čez, vmes se je potka za nekaj časa izluščila iz kaosa kopit, potem pa spet
izginila, ko sva prišli na sredo obširne ravnice.
»Fakof. Kot da bi me en
zajebaval,« se je razhudila Mucki. »Kot nalašč tukaj ni čisto nič signala in če
odprem navigacijo, mi pika sicer pokaže, kje sva, zemljevid okoli nje pa se »nalaga«.
Ful dobr, res!«
Svinjsko vroče je
postalo in negiben zrak je kot fatamorgana zamigetal nad tlemi. V skrajni
daljini sem zagledala streho in namignila sem Mucki, da morava verjetno tja.
»Sigurno ne,« je zgroženo odvrnila ona. »Veš kolk je to še daleč?« je dodala,
kot da bi to karkoli spodbijalo, kljub temu pa sva se namenili točno v tisto
smer.
Po ravnem bi lahko
tekli, a bi me v trenutku kap na surovem soncu, zato sva le našpičeno drobili
korake, molče, s pogledom zabodenim nekam med osate, ki so vijolično
dopolnjevali rumene tepihe nečesa tretjega. No, ja, čisto tiho vendarle nisva
bili. Predvsem Mucki se je razgovorila, da že dolgo ne tako. Nad naju so se
zgrnili roji muh. Črni in gosti so brenče in neutrudno poplesavali okoli glave,
da so te prav lahko pahnili v blaznost. Sama zanjo nisem imela več energije in
odločila sem se za trening zenovske potrpežljivosti, med tem ko je Mucki
besnela.
»Umrle boste! Vse po
vrsti boste umrle!« jim je grozila. »Dokler sem živa, se ne boste usedle name,
da bi se odpočile in boste od izčrpanosti pocrkale,« jim je zaupala svojo
taktiko, tedaj ko jih je po meni lezlo vsaj dvajset, morda so si ravno
privoščile oddih, kar bi ji utegnilo spodkopati načrte. »O, poglejte, kakšen
lep drekec je na tleh. Pa kako je dober. No, pejte ga mal popapcat,« je še
predlagala, potem pa je še kar naprej čebljala, da sem se čudila, od kje neki
ima še toliko moči.
Vse to je trajalo in
trajalo. Dolga ravnica, sonce, muhe, sem ter tja kakšna krava in osati. In
Mucki, ki se ji je vmes že popolnoma odpeljalo. Palice je zavihtela kot
mažoretka, se pri tem opraskala v nogo tako močno, da se ji je pocedila kri,
zato je muham namenila večno trpljenje v
peklu in vse, kar je še takšnega groznega in pogubnega.
Z obronkov se je
pripodila čreda konj. Svobodno, divje in brezskrbno. Kot da jim ne bi bilo mar
za vse surovosti obkrožajočega stvarstva, so vihravih griv skorajda leteli. Opazovala
sem jih in izgledali so kot čudovita fantazma, kot projekcija želja otopelega
in pregretega duha.
Naposled, po dveh urah
in pol, največ treh, sva prišli do prav tistih streh v skrajni daljini. Obupno
se nama je spet zahotelo vode, a kljub temu, da je hiš kar mrgolelo naokoli, ni
bilo nikjer žive duše, pa tudi vodnjaka ne. Pretikali sva se čez vrtove in
oprezali vsaj za kakšno pipico, ko se je po razdrapanem makadamu pripeljal
avto. Že od daleč sem zaslutila tipa, kakršni radi zatežijo s čim opolzkim, a
Mucki se ni pustila zmesti. Šla je naravnost k njima in nekaj so govorili, med
tem ko sem jaz preverjala še enega izmed okoliških vrtov.
»Nikogar ni tukaj,« sem
ji zavpila, ravno ko sta se odpeljala naprej. »Zar nismo mi dovoljni?« sta mi
zaklicala v odgovor natanko nekaj takšnega, kar sodi v kategorijo najedanja,
potem pa izginila v oblaku prahu.
»Sta zamorila, a ne
de?« sem vprašala Mucki, ki se mi je smeje približevala. »Ah, ne,« je prešerno
odvrnila ona. »Res, da sta bila nažgana kot kanta, ampak sta mi dala še mrzlo
Jamnico in povedala sta mi, da je vodnjak pri cerkvi.« Tudi Mucki se kdaj
oprime prave karme, včasih še bolje od mene, in najde »podnožni korm«, ko je že
skrajni čas.
Cerkev je bila le nekaj
deset metrov naprej. Res je imela vodnjak, poln vode, in senco, ki je bila
gosta in sveža. Zleknili sva se vanjo, najprej popili mineralno, nato
prigriznili lepljivo osladno ploščico, ki nama je še ostala, potem pa dopolnili
zaloge.
»Triinštirideset
kilometrov do sem. Čez vrh in potem od tam dol jih je še najmanj dvajset, če ne
celo trideset, naravnost do Starigrada še kakih petnajst,« je Mucki postregla s
statistiko. »Ne greva gor, a ne?« je preverila za vsak primer in pokimala proti
vrhovom zadaj, ki so bili zaviti v tanko vročinsko kopreno.
»Si nora?! Umrem v
prvi sekundi,« sem ji odvrnila jaz in zavili sva na cesto. Ko se je ta čez kake
dva kilometra upognila navzdol, sva našli tablo »nacionalnega parka Paklenica«.
Še slikali sva se z njo, potem pa stekli. Sprva počasi in okorno, nato pa vedno
živahneje in vse bolj odločno.
Cesta je črevasto vijugala med surovimi skalami,
med nizkim drevjem in grmiči, dan se je razraščal proti večeru, a kljub temu je
postajalo vse bolj vroče, midve pa sva še kar tekli in tekli. Čez nekaj dolgih
in nenadejanih kilometrov sva dosegli prelomnico, kjer se je cesta upognila
tako zelo navzdol, da sva dobili občutek, da tečeva v morje. Dvignila sem roke
in mu vzhičeno pohitela nasproti, a Mucki je ostala ravnodušna. Proučevala je
svojo navigacijo, potem pa naznanila, da sploh še nisva blizu, še kakih šest
jih imava.
»Sicer bi lahko šli po
potki, po bližnjici, a raje ne bi riskirala. Po asfaltu lahko vsaj tečeva, » je
razložila in dodala slikovito: »Zdaj bo šlo tu doli, potem bo dolg ovinek v
desno in še en dolg v levo. Tam lahko pričneš vizualizirati. Ta velikega in
zarošenega.«
Tekli sva naprej. Strmo
dol, daleč, daleč v desno, kjer je morje pod ognjeno kroglo žarelo srebrno, in
ko ga je spet prekrilo skalovje, sva končno zamenjali smer.
»A zdaj že lahko?« sem
preverila neučakano. »Ne še. No, v bistvu lahko, če hočeš, a ga ne bo še tako
kmalu.«
Molče sva topotali
dalje skozi razbeljen zrak, tedaj že pomešan z vonjem po soli, po figovem
drevju, borovcih in presušenem cvetju. Že sva pod seboj videli hiše Starigrada,
v zalivu sva razločili čolne in razbrali sva vzklike človeških mravljic, že sva
slutili, da bova prav kmalu lahko ustavili noge, ko je Mucki dala zeleno luč.
»Zdaj pa lahko,« je
rekla in pognali sva se med hiše, mimo vrtov, čez cesto do obale, kjer naju je
ustavilo morje.
Zvečer, ko so modro
gladino prelivali temni odtenki noči, nebo pa je gorelo le še tam, kjer se stika
z vodo, sva sedeli na balkonu in prevzelo me je do obisti.
Gozdovi. Bukve. Dolga
siva debla, tanke spodvite noge. Veter v krošnjah dreves. Veter, ki se zaganja
v neskončnost. Sonce, dež in megle. Kapljice in vonj po zemlji. Vonj po mokrem
listju in vonj po suhih začimbah. Rože: rumene, bele, škrlatne in vijolične. Nežne
in bodeče. Trave. Orumenele trave. Valujoče trave. Praprot in veliki lapuhovi
listi. Smreke, ruševje in pritlikavi bori. Medvedi, volkovi, lisice in modrasi.
Divje svinje in divje kure. Muhe. Konji. Šumenje in pesem škržatov. Kamenje in
skale, zaobljene in razbrazdane in štrleče kvišku. Razgledi, ki požirajo
pogled. Morje in zaplate kopnega. Nebo, z oblaki in brez. Zelena, modra in bela.
Širjave. Globeli, brezna in vrtače. Dulibe, kolibe in vodnjaki. Poti in
brezpotja. Oči, ki gledajo na skrivaj. Oči, ki so skrite. Vse tisto, kar le
slutiš. Podzemlje. Rimska cesta. Dobri ljudje. In Prpa. »Meni je Velebit, ili
ne bit,« je rad govoril.
Organizem.
Ki ga čisto majčkeno vtkeš
v svoje življenje takrat, ko stopiš vanj in ga zajameš s polnimi pljuči.
