Zimska pravljica

Kadar sneži, je hladno, a v zraku je nekaj nežnega. 

Zato ne rata zebe. 

"Zebe rata" je ena poslednjih Muckinih slovenščin, pa še to uporabljam večinoma jaz, ona postaja vse bolj pravilna. Običajna. Kar ji je v uteho in razumem jo. Še tako brezbrižnega in pomirjenega s samim seboj včasih spodnese, ko celo omizje buškne v krohot, takrat, ko želi delovati resno. In nikakor ne zabavljaško. Kot je Mucki davno tega na nekem poslovnem sestanku, ko je naposled udarila po mizi in povedala, "da ima občutek, da jo tu vsi tretirajo". "Misliš mal-tretirajo," ji je prišepnila kolegica, ona pa je še vedno razumela po svoje: "Mislim, da me ne mal, ampak me velik."

Škoda, da ima Mucki talent za jezike. Od njene ruske osnove, je ostala le še melodija, mehki "e" in "l" in "šč" in precej pravilna slovenščina, kakršno govorijo le tisti, ki so se jo učili naknadno, ko so na tečaju prebirali Župančičevo Z vlakom. Še dobro, da dela na Dolenjskem, da sem pa tja uporabi "merkati", "japke" in "keudr". Kar skupaj z rusko melodiko deluje simpatično. In seksi. 

Snežinke so se vrtinčile, kot da bi hotele le plesati in nikoli pasti, ko sem se peljala iz nočne domov. Potem se bom odpravila naprej proti Cerknici in šla bom na Slivnico, v resnici pa grem tja zato, da se dobim z Jasmino. Kar sem ji že zdavnaj obljubila. Zdaj pa ji je umrla babi in sama sebi sem se zdela tako zelo površna, da me je bilo sram. Da me zdramijo le takšne vzpodbude, ko pa je že drugih dovolj. 

Nekoč je Katja nalepila na svoj zid tole misel: "Every child needs at least one adult who is irrationaly crazy about him or her." Skregala bi se z njo in sem tudi se, še pred tem, da to ni dovolj. Da je to patetično, po babje in napeljuje na čustveno zlorabo. Da otrok potrebuje strukturo, doslednost, nedvoumnost, kar mu omogoča predvidljivost in s tem nudi varnost. Kar dela nas, vzgojitelje, strokovne in nam daje možnost, da zavoženo mularijo spravljamo v red. Pretirana naklonjenost in čustvena vpletenost le zameglita razum in mulci bojo to na veliko izkoristili. Gada na prsih, nož v hrbet in podobno. In navsezadnje, kaj smo potem mi, saj bi bila dovolj že vsaka druga gospodinja, ki ima pet minut časa, če bi bila pomembna le kao neka ljubezen?! Vse to sem povedala Katji. Čez kako leto pa sem bila prva, ki sem polajkala objavljen napis. In tega nikoli ne počenjam kar tako, kadar pa, to pomeni, kot da bi se pod misel podpisala še jaz. V tem primeru zaradi Jasmine. 

Jasmina je bila grozno naporna, skoraj odbijajoče arogantna, premetena in manipulativna smrklja, ko je prišla k nam v zavod. Katastrofa, pa še njena matična sem postala, tista, ki skrbi za vso birokracijo, ki sprejema načrt obravnave, ki vodi sestanke, sodeluje s šolo, z vsemi ostalimi in pri tem je koristno, da ti mulec vsaj na živce ne gre, če ti že ni nekako simpatičen. Jasmina mi je skoraj šla, vsej moji profesionalnosti navkljub. Lagala je, špricala šolo, bluzila, ponarejala, kar se je le dalo in ji je koristilo, goljufala, kradla dementni babici in invalidnemu očetu, popivala in se zakajala, in naposled na vse to rekla "Ja in?". 

Morda pomen drugih za nas narašča tudi s trudom in energijo, ki ju vanje vlagamo, morda se je zgodilo nekaj povsem iracionalnega, a Jasmina mi je postala pomembna. Tako zelo, da sem včasih presegla strukturo in doslednost in storila kaj nerazumnega, neumnega v razsodnih očeh, da sem ji še kar verjela, potem ko me je nategnila že stokrat, da sem zastavila zanjo besedo, čeprav jo je še vedno izkoristila. Da sem jo pokrila, ko je blefirala, da je zbolela in objela, ko je vpila in preklinjala. Ker nisem vedela, kaj sploh še naj in ker me je bilo sram pred celim bifejem na Voglu. Takrat je potem neutolažljivo jokala. Od tedaj sem jo zagovarjala le še bolj prepričljivo, saj so dogovori vse bolj držali. Seveda je še marsikaj zamočila, a me je poklicala, pogosto kar na osebni telefon. Še vedno je včasih lagala, a obe sva to razumeli na pravilen način. Pogovarjali sva se. Vedno več. In govorila je o sebi, mami, očetu in bratu, tako jasno in iskreno, o tako intimnih in bolečih stvareh, da sem se včasih ustrašila, kako utegne prebrati še mene in to, da jo v resnici občudujem. Še vedno je bila otrok, pubertetnica s celo tono uporništva, tako skrajno trmasta in brezkompromisna, a hkrati tako negotova in ranljiva, in jaz sem bila vzgojiteljica, izobražena, izkušena, zrela in razumna, da hkrati nisem mogla biti nič drugega. Ko je dopolnila osemnajst let, je šla. Čeprav bi lahko ostala, saj se je kmalu izkazalo, da v resnici nima kam in da bo težko zmogla, saj potrebuje nekoga, ker sama še čisto premalo verjame vase. Še prej me je vprašala, če bi jo posvojila, a obe sva vedeli, da je to nemogoče in vprašanje razumeli kot izraz sprave in zaupanja. Poleg tega bi morala z mano hoditi v hribe in na smučanje, zato si tega ne želi, sem jo potolažila, ona pa je potolažila mene, da nič hudega, da včasih bi, včasih pa bi med tem skuhala kosilo. 

Zdaj živi v Cerknici s fantom in njegovo družino, ker ji drugega ne preostane. Šolo je zavozila. Ker nikogar ni bilo, da bi ga poklicala in mu povedala, da je opravila izpit. Samo z osnovno službe ne dobi. Pomaga po hiši in gleda televizijo. Včasih gre na sprehod. Prijateljev nima. Fant ji bo kupil mačko. 

Ko sem se preoblačila na parkirišču ob vznožju Slivnice, sem komaj čakala, da odtečem skozi sneg. In da se potem dobiva. 

Pot komaj da poznam, a bila mi je všeč. Domala povsem tekaška, če ne bi na nekaterih mestih skoraj telebnila v zlizano gaz, saj poletni čevlji res niso grabili. Nebo je bilo nizko in sivo, a ujeto v spokoj. Skozi redek gozd so me obletavale snežinke. Spomnila sem se Zimske pravljice. Ruska risanka je to. Ruske risanke so sploh najboljše na svetu in včasih kakšno kar tako pogledam, da sem lahko spet otrok. Ki mu risanka vlije srčnost in podobe iskrenih, a nikoli osladnih vezi, tipa "vse lepo in prav". V Zimski pravljici je Medvedek tako vesel, da je nastopila zima, tako lepa je pokrajina okoli njega, da se domisli in sklene vse skupaj pojesti, da bo tako za vedno z njim, da bo vse lepo ostalo v njem. Objestno poskakuje in žre snežinke, dokler ne zapade v zimsko spanje. Prijatelj Ježek razume, da je zbolel od požrtega snega in se odloči sedeti poleg in bdeti nad njim, dokler se ne prebudi. Obupan in zaskrbljen je Ježek, še posebej potem, ko Medvedek v sanjah prične bloditi, da je snežinka še on sam. Vse dokler ne nastopi pomlad in Medvedek se lačen zbudi. Tako sestradan, da se brž zažene v lonce in ničesar drugega se ne spomni. Ježek odide in pove, da se je ves čas le bal, da je Medvedek resnično postal snežinka, ki se bo stopila, ko nastopi pomlad. 

https://www.youtube.com/watch?v=G6VDwznXMSg

Tekla sem zložno navkreber in snežinke so se topile na obrazu, da so bile vedno bolj jaz. Tekla sem skozi tunel iz obeljenih vej, tekla sem preko senožeti, skozi belo in prekrito. In spomnila sem se psihošol. Psihošole so bile ena najbolj imenitnih stvari, ki smo se jih domislili kot študenti. Psihošole so pomenile teden druženja pozimi in začetek jeseni. Na psihošolah smo preko dneva delovali strokovno na delavnicah in predavanjih, ki smo jih povabili. Preostali čas smo žurirali. Po študentsko divje, kot da žuriramo zadnjič in s tem spreminjamo svet. Šli smo se šporhet lust, plesali v rdečih škorenjcih, ki so v zanosu ustrezali nogam od številke 37 - 44 in recitirali dialoge iz Pulp Fiction in Priscille - kraljice puščave. Vsaj enkrat v tednu smo žurirali tudi tematsko, kot Nemci, Čehi, Rusi, kot "30 obletnica mature", vselej z mojim naborom vedno istih oblek s podstrehe. Ali pa smo ustvarjali zgodbe, recimo o Jadranki in Dragani iz Bihaća, ki sta po kosilu prišli za šank. Ali pa o profesor in Vladimirov, ki sta se zapletli v prepovedano razmerje. In te zgodbe so bile tako resnične, takšen odraz nas samih, da smo jih živeli še dolgo potem, ko je bilo psihošol že zdavnaj konec. Vsaj preko pisem. Še tistih v kuvertah z znamko. 

Zdaj pa sem se ob zasneženem pejsažu spomnila, kako smo nekoč na psihošoli gostili gospoda Magdiča, psihoanalitika jungove smeri, in kaj drugega naj bi z nami počel, kot analiziral sanje. Noč prej sem sanjala nekaj tako banalnega, da sem se pri priči javila kot primer. S Katjo Prušo in Černijem smo bili v hribih. Čudovita zima je bila in sneg je ravno vse prekril. Stali smo na grebenu in z gore poleg se je odtrgal veličasten plaz. Nič nevaren. Bili smo dovolj daleč, da smo ga občudujoče, z nekakšno naslado opazovali. In kaj je tu takega? Osebnega? Nemara travmatskega? Černi je bil prijatelj že celo življenje. Res da sva bila v osnovni šoli nekaj zaljubljena, a to je bilo še takrat, ko niti ne veš, za kaj pri tem sploh gre. Pri tabornikih sva se poročila, potem ko je splezal na drevo, se v gatah ulegel v koprive in mi ulovil kačo. V sedmem, se mi zdi, mi je v kokakolo vrgel aspirin in potem sva na videorekorderju gledala porniče in prav nič se ni zgodilo. Sploh pa sta bila zraven še Saša in eden-od-tedaj-aktualnih-sošolcev, ki sta storila in čakala isto. 

Katja Pruša je bila najboljša prijateljica tedaj, na faksu. V Katjo Prušo smo bili zaljubljeni vsi. Takrat, ko pojma nisem imela, za kaj gre pri tem. Zato sva s profesorjem sociologije Veljkom-eS-Rusom pri nekem projektu na disketo shranila podatke in jih poimenovala katja-pruša. Potem pa jih nekaj časa obdelovala. In ker smo bili vanjo vsi, smo se vsi po malem tudi sovražili in zavidali eden drugemu morebitne naklonjenosti in drobne zmage. Potem pa smo šli slej ali prej na pivo in družno kovali smele osvajalske načrte, si poznavalsko delili nasvete, včasih jokali brez šans in celo eden drugemu pisali izpovedna pisma. Kadar jih seveda nismo Katji Pruši. So bila pa vedno vsaj nekoliko tudi o njej. A Katja Pruša je vselej bila in ostala moja najboljša prijateljica. Kaj je potem tu sploh lahko občutljivega? 

Čez približno pet minut sva z gospodom Magdičem pogovor prekinila, saj sva se znašla na sila s/o-polzkem terenu, iz uvidevnosti do moje intime pred tridesetimi kolegi. Sneg je sprva predstavljal zgolj nekaj, kar prekrije, pomiri. V resnici prikrije, pospravi, da se vse tisto le pritaji. In plaz je bil nič drugega kot orgazem. Jaz pa sem ga opazovala z naslado s Černijem in Katjo Prušo. Tu nekje sva nehala. 

Tekla sem skozi sneg in premišljevala, v kateri fazi sem sedaj: odeje ali plazu. Oboje po malem, se mi zdi. 

Vse globlja je bila gaz pod kočo in zima je bila tako temeljita, da sem se spraševala, le kaj prikriva. Če bi bila psihoanalitik jungove smeri, bi jo gotovo analizirala in razkrinkala v nekaj minutah. Tako pa sem se lahko le naslajala nad njeno tančico. Nad tišino, ki je bila vse, kar je sporočala. In bilo je tako preprosto lepo, da sem sklenila, da grem naprej. Po tistih makadamih do Grahovega, potem pa nazaj po spodnji cesti, Krpanova pot, ali kako že. Le kolesnice oskrbnikovega avtomobila so se vile skozi nedotaknjen gozd in jaz sem poplesavala. Kot snežinka, ki ne želi pasti. Ali pa kot nekdo, ki bo ravnokar odrezal plaz. Po približno četrt ure sem sledi zapustila in tekla naprej skozi neokrnjeno. Da sem se spomnila spet medvedka, tokrat ne v povezavi z risanko, pač pa s čisto konkretnim gozdom, ki me je obdajal z vseh strani. Sem pa pomislila, da bi nemara tudi ta medvedek hotel pojesti vse, kar me je zaskrbelo. Toliko, da sem postala hitra. In da sem spet zablefirala sama pred sabo, da bi bilo srečati medveda nekaj izjemnega, česar naj se človek veseli, ali pa naj se vsaj prisili v to. Blefirala sem slabo, da je komaj za spoznanje delovalo pomirjujoče. 

Pa ga ni bilo. Je mogoče že zbolel. 

Tedaj je bela vse bolj prehajala v brozgo in blato in spustila sem se v dolino. Nad Grahovim sem pomahala kosmatim govedom, ki jih je očitno zeblo in so pognali celo šavje kocin, nato pa zaokrožila pot.  

Z Jasmino sem popila dva čaja, ker je malo ratalo zebe. Kot vedno, ko postanem lačna. Smejali sva se in veliko je govorila o sebi. Delovala je nekam odraslo, zrelo, nikakor ne zadovoljno, pač pa sprijaznjeno. Nič več uporniško. Kot da je vse le prikrila. V resnici niti to ni. 

Ko sem odhajala k staršem na kosilo, je rekla, da mi zavida. In da je velika škoda, ker je nisem posvojila. Čeprav me še vedno vika in ne želi, da je drugače. 

Mame ni slišala že več kot pol leta. Ne ve, kako bo svojim otrokom razložila, da je ni. Kot je v resnici tudi nikoli zares ni bilo. 

Ko sem se peljala proti Ljubljani, sem razmišljala, da greva naslednjič na Slivnico in pogledat tiste zaraščene krave. In nikomur ne bo treba umreti za to. Vi niste normalni, bo rekla, jaz pa bom vedela, da se veseli. Kot otrok. 

Če bo v naslednjih dneh kdo stopil pred mene in mi nakladal, da "gre za otroke" in podobna jajca, ga bom na gobec. Vsej svoji civiliziranosti in strokovnosti navkljub. 

In četudi bodo plešoče snežinke delovale nežno in pomirjujoče. 

Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici

Škrlatne dame

Čisto zares se je splačalo. Zaradi tistega grebena.

Kjer je Mucki plesala kot indijanski šaman, med tem ko je iz zakladnice mojih nadarjenosti privrel občutek za estrado. Pa srečo sem začutila. Tisto povsem preprosto, a nezgrešljivo, kanček bebavo. Kako je vsepovsod, kako mezi nad osušenimi travami Goliča in zleze vate. Se je ne moreš otepsti. Bi bilo škoda. In potem si srečen.

A sem bila prepričana, da ne bo tako. Poletni dnevi letošnje jeseni se že kar objestno nizajo eden za drugim, da so skoraj utrujajoči in ko se ti kakšen dan ne ljubi nič, povzročajo le še slabo vest. Kot so jo meni v petek. Dopoldne sem bila prosta, umito ožarjeni kamniški hribi so mi vdirali naravnost v dnevno sobo, jaz pa sem se zavlekla na kavč. Ne da se mi vsak dan nekaj. Poleg tega mi je Mucki zagrozila, da bova v soboto tekali, najbrž ne malo. No, pa bova, sem bila ubogljiva, čeprav bi bilo po petkovi lenobi sodeč na terenu spet pričakovati testo, če že ne kar na sveže položen, še ne osušen asfalt. Zato sem Mucki napovedala, da bom mogoče umrla, če pa slučajno ne, bom šla zelo počasi, lahko da bom tudi trpela in takrat naj me ne ogovarja, ker ne bom prijazna. Celo hodila bom, če bo treba in nič me ne bo sram.

To sem napovedala za soboto, za petek pa sem si pripravila filme. V devetdesetih sem zadnje tedne. Se mi zdi, da je v življenju nastopilo obdobje, ko je treba ponovno pregledati filme devetdesetih. Ko »brazilke« še niso bile v modi, ko so tudi slavne igralke nosile puloverje, ki bi jih trenutno v svojem življenju zatajila še jaz, ko so se pojavili prvi mobiteli, ceglastih dimenzij, z anteno. Noč na zemlji, Short Cuts, Tri barve, Dvojno Veronikino življenje, The Crying Game, Arizona Dream … Pulp Fiction bom izpustila, ker ga znam še na pamet in bom izjemoma vključila Hladne kaplje na vroče kamne, čeprav je ta že iz naslednjega tisočletja. Za petek sem izbrala The Sweet Hereafter. Kanadski. Nekoč me ni pustil ravnodušne. Tudi tokrat ne, čeprav sem si ga precej drugače zapomnila.

Po filmu sem šla v službo. In premišljevala, če tudi jaz skušam reševati otroke drugih, namesto da bi rešila nekoga, ki mi je tako očitno blizu, da sem ga spregledala.

V soboto sva se zapeljali na Kras. Šli bova tisto klasiko, malo po Kraškem robu, potem pa čez Golič in Kojnik nazaj. »Luna« ji tudi rečeva, ker je deloma samotna in ker bi bilo čisto možno, da bi bilo tako na Luni, ali Keplerju, ali kakšnem planetu z imenom 6703KDX, če bi tam zrasla trava. A naj bo zgolj »Luna«. S tem že čisto dovolj poveš, da je to nekaj v vesolju.

Vpadljivo lepo je bilo, že ko sva parkirali v Černotičah. Grmiči ruja so ošabno žareli na obronkih kot dame v rdečem in nad deželo je legalo štiriindvajset stopinj. Da sva v hipu zmanjšali garderobo do poslednje možnosti, ki je še ohranjala spodobnost. In ko sem se ubadala z nujnimi opravki navidezno zatopljena v prtljažnik, sem jo začutila za seboj. Cesto. Ki bo čez nekaj trenutkov podlaga novi vsebini, četudi jo že toliko poznam, da bi jo lahko vrisala na specialko za vojaške namene, pri čemer ne bi izpustila niti vaških niti naravnih znamenitosti, še njihovo teksturo bi lahko podala.

Stekli sva. V resnici odplesali vsaka v svoji glasbi. Kar nikakor ni moglo biti slabo in pomislila sem, da v vsej tej dobrohotnosti dneva na poti gotovo ne bo »svežega asfalta«, da se bodo slabe misli in grenki občutki kar razkrajali in da mi bo verjetno občasno malo žal, da se ne bom zataknila v kakšnem trenutku. Že v prvem desetminutnem bi se lahko.

Tedaj pa se je pot ukrivila navzdol proti Podpeči in prečkali sva travnik. Tam sem spomladi šotorila. Dve noči. Z Žanom. Zabluzil je že jeseni. Domala sleherni teden je pobegnil iz zavoda za več dni, šprical pouk in se zadeval. Veliko sestankov smo imeli z učitelji, konec zime so ga vrgli iz šole. In potem sprejeli na novo. Kjer je bilo vsem jasno, da je baraba in nevaren. Zato se je šole v naravi v Piranu lahko udeležil le v spremstvu zavodskega vzgojitelja. Lahko je bil vključen zgolj v dnevni program, saj nočni prinese vse preveč nepredvidljivega. Da ni prostega ležišča, se je temu reklo. Čeprav se je tudi to našlo, potem ko so bile učiteljice zaprepadene, ko sem jim ob popoldanski kavi pripovedovala, da spiva v šotoru. V šavju. Kjer so tema, mraz in divje svinje, so zgrožene ugotovile. In kjer spiva skupaj, skoraj toliko skupaj, da se lahko dotakneva. Jaz in trinajstletni luzer, ki mu po glavi rojijo zlohotne in nečiste misli. Se razume, da sva sobo zavrnila in naslednjo noč spet gledala lučke nad Koprskim zalivom, potem pa se zavita v spalni vreči pogovarjala, kako se splača prdeti, saj je tako bolj toplo.

Žan je bil eden mojih najljubših mulcev. Konec šolskega leta so ga premestili v zavod zaprtega tipa. Še vedno se je zadeval. In najbrž še vedno se. Da zapolni prostor, ki bi ga trinajst let nazaj moral nekdo drug, namesto da mu danes pošilja na fejsbuk srčke in RTM.

Tekla sem mimo najine sobe in razmišljala o odvetniku iz kanadskega filma, ki je bil pripravljen dveletni hčerki prerezati vrat. V primeru, če bi se pričela dušiti, potem ko jo je ugriznil pajek. Mu ni bilo treba. Pri dvajsetih je bila hči neuspešno zdravljen džanki in on je mrzlično iskal pravico in zadoščenje za starše otrok, umrlih v avtobusni nesreči. Medtem ko je njegov otrok kolebal med življenjem in smrtjo. In se ga hlastno skušal okleniti. Njega in življenja. Je dovolj, da si upamo prerezati vrat?

Vseeno se bom za vsak slučaj pozanimala, kako se to naredi. Tako kot bom še naprej šotorila med divjimi svinjami.

Zdaj pa sva prišli v Podpeč in jo urezali naprej proti Zazidu. Po samotni cesti, ki je razdvajala livade na levo in desno. Kjer so dame v vseh odtenkih rdeče le še bolj nečimrno žarele, da sem pomislila, kakšno veliko srečo imamo, da nas je doletela ta zemljepisna širina, ki omogoča letne čase. Da narava ni le zelena in ena sama, pač pa je v nenehnem spreminjanju, četudi nekoliko predvidljivem, pa vendarle. In novost se zgodi ravno tedaj, ko bi se utegnil naveličati starega. Ali pa si včasih tudi malo žalosten, ker mine, kar mu potem doprinese še večjo ceno. Kot je v življenju še z marsičim drugim, na primer z romantičnim večerom, rojstnim dnevom, s supergami in štrudljem.

Cesta proti Rakitovcu se je postavila navkreber, mestoma pošteno navkreber, da so noge skoraj postajale lepljive in težke. V resnici celo so. A sklenila sem, da to niti ni taka tragedija. Da se bom pač pomikala patetično počasi, da naprezanje ne bo zmotilo spokojnega duha, obdanega z barvami, in da je vse slabo le kontrast dobrega. Na tem mestu bi lahko zašla celo v filozofski ekskurz, a sem le nemo in lenobnih misli prodirala naprej. Mucki me je čakala v vasi in pridušala se je, da jo slabi, da ima v drobovju balone in da jo nekaj hoče na vsak način izsušiti. Slednje sem opazila tudi sama in povedala sem ji, da so za to najbrž krivi sončni viharji, prav tisti, ki so davno tega izsušili površje Marsa. Bojda Zemljinega ne bojo, gotovo pa se kje poznajo, vsaj ko novembra laufaš pri poletnih temperaturah.

Preko prelomnice sva se vzpeli v pohodnem tempu. In gledali, če bo kje kakšna bela rit, kakšna žival, saj teh sva vedno veseli. Naleteli sva le na gručo planincev lokalnega društva, ki pa so imeli riti pokrite. Čeprav bi si upala trditi, da vse bolj ali manj bele.

V zgornje nadstropje Kraškega roba sva prišli skozi skalnata vrata, preduh, narejen s človeškimi rokami, saj takšnih tvorb ne dela erozija in bodo nekoč dokaz, da je bilo na Zemlji življenje. Zajeli sva sapo, ker je bila planota okoli naju prostrana, da je bilo zraka dovolj in ker je breg za nama vplival na telesno dogajanje in ga vzpodbudil. Še poživila sva posrkali, potem pa stekli. Ne morem z gotovostjo trditi kaj, a nekaj naju je zdramilo. Morda medli obrisi italijanskih gora nad Tržaškim zalivom, morda banana ali javorjev sirup, mogoče kaka popevka, ali popoldansko sonce, ki je poleg viharjev povzročalo nekakšno slepečo svetlobo zlato oranžnih odtenkov. Morda nič od tega. Morda nekaj, kar se je pritajilo. Kakorkoli že, zaplesali sva. Vsaka zase, a obe naenkrat. In Mucki me je potem fotografirala in se zraven muzala, da sem spet zavzela estradno pozo Samanthe Fox, česar nisem verjela in nikakor ni bil moj namen. A mi je kasneje dokazala. Očitno je Samantha v meni pustila večni pečat, potem ko sem v sedmem razredu vsak mesec iz njenega fan kluba prejemala plakate nadnaravnih dimenzij in z njimi zamenjala tapete otroške sobe.

Potem sva plesali naprej preko travnatega planeta in bila sem pomirjena, da se čisto vse splača. Oditi na pot, kdaj pa tudi ne, kdaj poležavati, kdaj se prisiliti, kdaj biti sam in kdaj z nekom, kdaj prerezati vrat. Vse je v redu. Vsaka od teh stvari. Zato me je spreletela radost in bebasti nasmešek, med tem ko se je Mucki v daljavi vrtela in bila je tako svobodna, tako neomejena, da sem se zbala, da jo bo odneslo v zrak in bo izginila nekam drugam. Natanko tako, kot se je nekoč vrtel nekdo na planotastih travnikih nad jezerom Mavrovo.

Takrat sva bili s Hra, sem se spomnila.

Hra.

Tudi Hrakica (ljubkovalno) in Hrakš (izzivalno).

Hra ni zares ime Hra. Tako sta jo poimenovali Mina in Polona na Irskem, ko so pile pivo in niti ne vem, če se beseda sklanja. Mi je nismo nikoli, Mucki pa pravi, da se lahko. Hra je ena najljubših oseb v mojem življenju. O Hra (Hri) bi bilo vredno napisati celo knjigo, ki bi imela veliko strani. S Hra (Hro) se vedno krohotava do solz, nemalokrat na svoj račun. Čeprav večkrat na njen, če sem čisto iskrena. S Hra (Hro) sva potovali po Indoneziji in molili ob petih zjutraj pod islamskimi zvočniki, namontiranimi nad posteljo. Hra (Hri) sem na ladji s Floresa na Bali organizirala ladijskega »dečka za vse«, da je ponoči prilezel k njej v spalko, kar jo je nekoliko presenetilo, jaz pa sem se skoraj zvrnila v morje od nabrite žlehtnobe. Hra je na zabavo Evite Peron, ki jo je priredil Radivoje - Momčilov sin (pri čemer je odigral tudi glavno vlogo, prepevajoč »Don't cry for me, Argentina« s svojega okna nad Gosposko ulico) prišla z najlepšo lisico okoli vratu, v pelcmontlu, ki ni bil poceni. Hra (Hro) sem pričakala zleknjena na pločnik, zopet v krohotu do solz, potem ko smo po celem dnevu kolesarjenja brez hrane na Cresu falile zaliv in se namesto v Osor spustile v Miholaščico. Ne, nismo tam pomalicale, zelo na tešče smo se vzpele nazaj gor, da gremo naprej tako, kot je prav. Hra je ponorela. In na vrh brega pririnila zaripla in razmršena, z očitnim prezirom do naših odločitev. Skoraj me je povozila, ko sem se valjala po tleh in se ji rogala, hlastajoč za zrakom. Hra je padla v snežno luknjo. In jaz sem to vsem povedala, čeprav ne bi smela. Hra me je edina obiskala v Moskvi. Pozimi. V zelo nobel kučmi. In šla z mano na prokuraturo, potem ko mi je policaj ukradel potni list. Hra me je tudi edina obiskala v Makedoniji. In se z mano sprehodila po tržnici, ki niti ni bila zares tržnica, pač pa je vse skupaj izgledalo kot nekakšno obrežje reke, nemara jarek, z naplavljenimi smetmi. Ki jih je nekdo celo prodajal. Hra je vedno znala ceniti takšne etno-trenutke. In takrat v Makedoniji sva obiskali tudi jezero Mavrovo. Tam zgoraj so neskončni travniki in v daljavi sva uzrli nekoga, ki je plesal tako divje, da bi se ga dalo videti iz Albanije. Tako kot bi sedaj nemara lahko zagledal Mucki z visokih hribov Italije.

Še bolj vesela sem postala. Zaradi Hra, zaradi Mucki in svobode.

Prišli sva na Kojnik, od koder sva se spustili do ceste, ki z nekaterimi variantami vodi v Praproče. Tekli sva. Sinhrono in odločno, kot da bi na nekakšni zračni blazini rezali pozno popoldne. Na koncu vasi sva zavili proti Mariji Snežni, ko je sonce že omahnilo za vzpetino. Travniki so bili v senci in oblila naju je poživljajoča svežina. In zdelo se je, da preko teles polzi voda, bistra in ledena, a hkrati nevidna, brez snovi in upora. Drseli sva skozi vse to, nad nama pa so žarela drevesa, ki so s svojimi visokimi krošnjami še lovila žarke. Naenkrat sva obstali. Obe.

A ni noro lepo?

Potem sva zaključili krog. Tokrat najlepši, sva se strinjali. Zaradi trav, žarkov in gospodičen v škrlatu.

Ali pa zaradi nečesa čisto drugega.