RIBA
Pri
ribi pričela se je puberteta.
To
pa je čas, ko brhka dekleta
kot
rože opojno in bujno cvetijo,
da
burijo mladim možem domišljijo.
Številni
so čuli za ribine čare,
je
marsikdo sanjal, si delal utvare,
da
njemu bo riba podala plavut,
a
njen je značaj postajal nadut.
Prej
srčna in mila, zdaj proč se ozira.
Pozdravov
ne sliši, vse bolj ignorira,
prej
dobri prijatelj postal je bedak –
nihče
več ni ribi pod soncem enak.
Za
družbo ne mara, prezira klepet,
drži
se pri strani, umika pogled,
ošabna
zatekla se je v samoto,
očarana
zgolj nad svojo lepoto.
Zamaknjena
zre v zrcalno modrino
kot
nekdaj Narcis na vodno gladino,
išče
v valovih svoj mičen odsev,
vabljiv
kot zlohotne sirene napev.
Gluha
in nema v podobo strmi,
eno
postati s seboj si želi,
da
njena lepota morda bo za dve –
vse
bolj na površje jo dviga srce.
Utaplja
se v svoji omamni prelesti,
pozabi,
da spati bi morala, jesti,
pozabi,
da čas neusmiljen beži,
da
pozna jesen na gladini leži.
Decembrski
hlad prek jezera veje,
decembrski
sneg tke bele odeje,
a
riba negibno zre v nebo,
z
ledom objeto je njeno telo.
JETI
Stopinje
v snegu prek senožeti,
ogromne
stopinje: prišel je Jeti.
Snežna
pošast v gozdu preži,
vodijo
v temno goščavo sledi,
glej,
tamle v mraku vidim oko,
čaka,
da plane na speče telo.
Slišiš,
lomasti v skriti globeli,
čuješ
tišino, saj onemeli
so
kljuni čebljavi radostnih ptic,
razlega
se zgolj preplašenih klic.
Koraki
pa kar še lomijo veje,
zdi
se, da v zlobi surovo se smeje,
gotovo
nas čaka v plašču noči,
da
v dolgih požirkih popije nam kri.
Še
malo potrpi, že zora budi se,
zláto
ožarja strašljive obrise
in
ko povsem obarva se črna,
na
krpljah prek jase pomika se srna.
MEDVED
Žgečkajo
snežinke v smrčku medveda,
on
jih pa gleda:
»Oj,
ve gizdalinke
ne
daste mi spati,
se
v plesu nad trato želite igrati,
hladne,
srebrne mi lezete v nos,
kako
naj bom sam mnogim vam kos?«
»Ne
brundaj, kosmati,
še
čas bo smrčati!
Še
čas bo, da zlezeš v svoj topli brlog,
sedaj
pa poskok:
zavrti
se z nami zimi v pozdrav,
ne
bodi nergav
in
ko naš bal zasuče te v spanje,
z
odejo pokrijemo gundaste sanje!«
Zazibal
je medved svoj veliki stas,
snežinkam
nastavil zaspan je obraz,
še
vedno si misli, kako se vrti,
a
glej ga junaka, vso zimo že spi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar