PO PREPOVEDANIH TISOČLETNIH POTEH

 Iz Tibeta ...

»Boom, boom, boom, boom, I want you in my room ...« je že kot ničkolikokrat hreščalo iz polomljenega plastičnega kasetofona in mladenka pred mano si je vnovič zamenjala bluzo za posebne priložnosti. Otroci in ženska ob velikem brbotajočem kotlu so sočutno vzklikali ob nasilnih prizorih Jackie Chanovega filma, ko si je ona krtačila črno lesketajoče se lase, ki so ji polzeče padali daleč čez ramena in zakrivali nekoč beli, tedaj pa rjavkasto oguljeni ovratnik. Močno odebeljeni plastični podplati čevljev so varali in jo delali visoko in sloko. Pila sem jasminov čaj. V prostorni izbi sem bila ujeta v neskončen splet dežavujev nekega tibetanskega dopoldneva.

Dan pred tem sem prišla v Tibet. Z eno izmed neštetih nepalskih turističnih agencij, ki organizirajo potovanja v Laso. Češ, da kot posameznik v Tibet ne smeš.

Formalno odprta meja med Nepalom in Tibetom je trenutno ena, obstaja pa še kar nekaj neformalnih prehodov čez himalajske prelaze, ki so v preteklosti služili kot trgovske poti med državama. Za turiste je Tibet odprt od leta 1987 z nekaj vmesnimi »premori«. In odprt je preračunljivo. Ustaljenih avtobusov na tistih nekaj urejenih destinacijah ni ali pa so precej redki. Prevoz tako opravljajo zasebne agencije, kjer za vrtoglave vsote najameš terenca, najpogosteje kar skupaj s kitajskim šoferjem. Ta pa se običajno vede kot vrhovno zlo, ki izkoristi svojih pet minut, da se izživi nad od višine trpečimi turisti in ti za vselej da vedeti, kdo je v državi pomemben, čigava beseda velja.

Lahko tudi štopaš, seveda na skrivaj, lahko kolesariš, ali pa se odpraviš peš skozi neskončna tibetanska prostranstva. Z obilo sreče.

Gibanje v državi je namreč omejeno. Pokrajina in vasi so prepredene s postojankami kitajskih oficirjev, ki so vselej glavni, ki odločajo. O tem, kam boš šel, kdaj in za kakšen denar.

Prvi dan po odhodu iz Katmanduja smo se pripeljali v Kodari – nepalsko obmejno vas, stisnjeno v globoko sotesko Bote Kosi. Idila himalajskih vasic je že zdavnaj izpuhtela med carinsko birokracijo in izpušnimi plini čakajočih tovornjakov, edina cesta, ki vodi tu skozi, se je blatno pogrezala sama vase pod težo množic, pod nami, ki smo čakali. Vodič, na katerega smo bili obsojeni na nepalski strani, je prelagal popackane kupe papirjev, nekakšne dovolilnice in sezname ter črtal, obkrožal, prepisoval.

Potem nam je bilo dovoljeno prečkati »Most prijateljstva«. Most med nepalsko in tibetansko stranjo, edini na pogled stabilen objekt med vso to vegasto obmejno kramo, ki se ponosno nadaljuje v »Frendship highway«, makadamsko cesto, ki pelje vse tja do Lase. Ime samo sicer namiguje na nekakšno prijateljstvo, a romantične ljubečnosti je tu bore malo. Govori se namreč, da so Kitajci vse skupaj zgradili zgolj za potrebe vojske, če bi med Kitajsko in Indijo prišlo do spopadov.

Na oni strani nas je spoštovanje vzbujajoč že pričakal veliki obok, na katerem je nekaj pisalo, a pisalo je v pismenkah, kar je tujcu mimogrede dajalo vedeti, da je bolje, da mu stvari ostanejo nerazumljive, da naj se pač ne vtika. In pričakala nas je spet nova kontrola, tu že kitajska, in ob njej še dva kitajska tovornjaka. Rečeno nam je bilo, da v prvega naložimo prtljago, v drugega naj strpamo sebe.

Tako smo se potem peljali nekaj neskončnih kilometrov navkreber, naloženi kot živina, z glavo zadevajoč ob prečke prikolice, loveč se za rokave sopotnikov, ko je tovornjak poskakoval čez luknje od nedavnega monsuna razmočene ceste in se nagibal nad zevajočimi prepadi, kjer so klavrno končali njegovi manj srečni predhodniki. Povsod naokoli pa so z vrhov pršili slapovi, svobodni, v posmeh vsej tej človeški noriji.

Na vrhu serpentinaste ceste smo prispeli v Zangmui – tibetansko obmejno naselje. Le mi. Prtljaga se je skrivnostno zataknila nekje v nepreglednem potoku vozil. Pričeli smo čakati. Kaj drugega nam tudi ni preostalo, saj nam je pot na obljubljeno »Streho sveta« onemogočala železna zapora, še ena kitajska kontrola, ki pa trenutno ni obratovala. Med tem je tudi že prišel novi – tibetanski vodič, bržkone Kitajec, nam v oporo naši naivnosti ošabno naštel nemalo referenc in turističnih izkušenj ter zaključil, da je edino pomembno, da storimo, kot bo od nas zahteval on. Potem v tej bližajoči se, nepredvidljivi deželi ne bo nobenih sitnosti več.

Na ukaz smo torej čakali naprej. Nekako z začetkom uradnih ur dotične kontrolnice, je prispela tudi pogrešana prtljaga, sicer na hrbtih vedno pripravljenih nosačev, a bila je tu in dovoljeno se nam je bilo riniti pred kitajskim uradniškim okencem. Divje smo mendrali drug drugega kako uro, ob šestih popoldne pa je drobna Kitajka zaloputnila majceno lino in tenko čivknila »Finiš tudej!«. Vrvež Tibeta željne množice je zamrl v poplavi razočaranja, nek Kanadčan je še utopično želel kaj doseči s pridigo o nujnosti ljudem prijaznega sistema, pa je damica le brezbrižno skomignila, da je tudi ona samo žrtev režima, potem pa je bil za ta dan program dejansko končan. Dovoljeno nam je bilo, da se naselimo v dva hotela tam zraven. Hotela, katerih napisa sta bila velika in sijoča, sicer pa v enem ni bilo vode, drugega so odlikovala čez in čez posrana stranišča brez vrat, obema pa so bile skupne stene iz lepenke in spektakularen razgled na edino ulico, zabito s tovornjaki, ki so bili nerazumno prižgani vso noč. In oken se, kot nalašč, ni dalo zapreti.

Ljudstvo se je po garaškem dnevu nemudoma natlačilo v bojda edini dve restavraciji poleg, kjer je osebje zaračunavalo, kot se mu je pač zahotelo, saj nihče od gostov ni bil kos cenam v pismenkah, jaz pa sem jo ubrala naprej gor po cesti. Z nekoliko truda sem odkrila majhno izbo, kjer ti postrežejo kar v dnevni sobi, med tem ko družina gleda kitajske žajfaste nadaljevanke in karaoke iz slavne pekinške diskoteke. Globoke tibetanske gube domačih in blagi pogledi so mi vlili upanje, da bom vendarle ušla oderuštvu.

Tako sem srebala redko juho z rezanci in nekaj špinače, umikala glavo izpred televizijskega ekrana, zunaj pa so v temo izginjale socialistične blokovske stavbe, ki so prej v svetlobi dneva kot ostuden tujek kazile prvobitnost hribovite pokrajine. In prve cipe so že stopile pred vrata z rdečim žametom oblepljenih barak.

Zbudila sem se zadeta. Izpušne cevi na ulici so še kar brnele in soba je močno spominjala na eno izmed tistih garaž, kjer zalaufaš motor, ko imaš že vsega polhen kufer. A časa za razburjanje ni bilo, saj je vrli vodič že velel, naj se nemudoma spet zberemo ob tistem okencu. Zdaj gre namreč zares! In vse je nemara res tako izgledalo, dokler fant po večkratnem burnem premetavanju papirjev ni ugotovil, da mu nekaj manjka.

Zangmui smo zapustili po osemindvajsetih urah čakanja, bo treh popoldne tistega dne.

»Boom, boom, boom, boom, I want you in my room ...« je prepevalo in sedaj sem bila v Tingriju, 4300 metrov visoko. Sama. Ločila sem se od skupine, potem ko smo se za mejo ustavili v Nyalamu, v še enem naselbinskem skrpucalu ob cesti, in tam prespali, pa pot nadaljevali čez prvi pet tisočmetrski prelaz Tong, ki je botroval prenekateremu glavobolu in kozlanju skozi okno džipa, saj je bil šofer mnenja, da se po nepotrebnem že ne bom ustavljali.

»Kazenska kolinija Tingri« sem poimenovala naselje, ki je ležalo osamljeno na ravnici sredi neskončnih tibetanskih širjav, kjer se ti od prostranosti kar zvrti, in štelo je le nekaj nizkih hiš, nanizanih ob cesto, pa nomadski tabor ob vstopu vanjo. Mnogi prebivalci so bili čudno vsiljivi in neskončno vztrajni, neposredni in predrzni pri prosjačenju, sploh pa so mi stisko povzročali njihovi otroci. Za šalo so me okamenjali, ko sem se sprehodila na rob vasi, in se neizmerno krohotali ob moji osupli nemoči.

»Luki, luki!« je mrmral Tibetanec z razmršenimi lasmi, spetimi v zrahljan čop. »Luki, Luki ...« in oči so se mu svetile, ko je izza debele jakove kože, zvite preko hrbta, potegnil drobno sličico Njegove Svetosti Dalaj Lame. Poznala sem ga že od prejšnjega dne, ko mi je skušal prodati plastične koralde, obtolčeno škatlico iz jakove kosti in nekaj turkizov dvomljive kvalitete. Korak mi je zastal, z odobravanjem sem prikimala, nato pa z roko pokazala tja proti goram, ki so se kot velike žareče bele kupole dvigale nad sivo-rjavimi planjavami.

Tingri namreč ne odlikujejo le vsakdanja monotonija, kosi na suhem zraku sušečega se jakovega mesa, nadležni nomadski otroci in oguljene disko štance. Tingri velja za eno najlepših razglednih točk in izhodišče za mogočna osemtisočaka Everest in Čo Oju. In namenila sem se prav do vznožja slednjega in nemara še naprej.

Čo Oju, 8201 metrov visoka Turkizna boginja, kot ji pravijo Tibetanci, leži na nepalsko-tibetanski meji, zahodno od njenega zloglasnega soseda Everesta, ali po tibetansko Čomolungme, Božje matere univerzuma. Prva se je nanj povzpela avstrijska Tichyjeva odprava leta 1954 iz zahodne smeri, ki je obveljala kot klasičen, najlažji pristop na vrh. Letos je prav po tem pobočju gomazelo okoli petnajst ekip, med njimi tudi dve slovenski: odprava AO Slovenska Bistrica in odprava slovenskih policistov pod vodstvom Vikija Grošlja. V osrčju ledenih gmot na obzorju so bili torej ljudje, zato sem bila brez skrbi, bili sta hrana in voda, zato me moje pomanjkljive zaloge niso mogle ustaviti.

Po naivnem poskusu, da bi se do avtomobilske baze na 5000 metrih, do tja, kamor se odprave praviloma pripeljejo, prebila peš, po dveh dneh neskončnega tavanja po presušeni planoti, z litrom tekočine, z juho v vrečki, ki pa ni kaj dosti služila, saj se mi je gorilnik tako ali tako pokvaril, sem se poklapana vrnila v »kazensko kolonijo«.

Ob posedanju v tibetanskih čumnatah sem vendarle naletela na »odgovornega za turizem na tem področju«. Obljubil mi je prevoz do avtomobilske baze naslednjega dne.

Zjutraj sem že zarana čakala v izbi ob disko štancah in se preventivno nalivala z jasminovim čajem. »Odgovorni«, ki je prišel kako uro kasneje, kot sva bila dogovorjena, se zame na videz ni zmenil. Usedel se je na sredo prostora in se lotil zajtrkovanja. Ko je pričel uprizarjati odhod, sem nezgrešljivo opozorila nase, on pa se je pogladil po svetlečih zalizanih laseh in gledajoč nekam stran na dvorišče zamrmral »fifti dolars«.

Čez nekaj minut sem se vendarle peljala, sicer ne za dosti manj, a prihranjenih mi je bilo vsaj tistih nekaj deset presušenih kilometrov čez planjavo osatov in orumenelih trav.

Udobno hitro sva se pripeljala v bazo. Kolovoza je tu konec. Na ravnici ob deroči reki je postavljenih nekaj šotorov, kjer bivajo oficirji, in nizka kamnita koliba, kjer živi neka tibetanska družina. Višje gori, med skalami enega izmed okoliških hribov je skrita do onemoglosti brezoblična vojaška obmejna karavla, na pobočju se lomijo ruševine tibetanskega samostana.

Budistični samostani se danes sicer obnavljajo, še vedno pa velja dejstvo, da so jih Kitajci med svojo okupacijo od leta 1950 uničili več kot šest tisoč. Poleg tega so za vsako ceno skušali reorganizirati kmetijstvo, kar je v sedemdesetih letih med Tibetanci terjalo več kot sedemdeset tisoč žrtev lakote. Žrtev slednje, kot so si bolj ali manj prekrito želeli čuvaji teritorija, naj bi bila naposled tudi jaz.

»Tu lahko postaviš šotor. Od nas lahko dobiš čaj. Naprej ne smeš. Če želiš do baze pod Čo Ojem, moraš plačati petdeset dolarjev,« je nejevoljno godrnjal Taši. »In ne pozabi: tu sem glavni jaz!«

Megla se je plazila že prav pri tleh, zgodbe o vedno jasnem tibetanskem jesenskem vremenu so se tokrat razblinile v brezoblično sivino. O dih jemajočih razgledih na osemtisočake ni bilo ne duha ne sluha, ko sem postavljala šotor med povsod razpredene luknje pritlikavih zajcev in smeti Tašijevih obedov. Popoldne sem pila čaj in skušala razvozlati, kaj neki se skriva za hinavskim pogledom Tašijevega kuharja. Zvečer mi je postalo jasno: v kuhinjskem šotoru nisem dobrodošla. Naj se še tako razburjam, naj moledujem in prosim vsaj malo usmiljenja – štedilnik mi ni na voljo.

Povečerjala sem nekaj suhih drobljivih piškotov s futrom za študente in poniknila v hladen sen. Ko sem se zjutraj zbudila, je snežilo. Vrata kuhinjskega šotora so bila zavozlana z debelo vrvjo in od znotraj z nečim prislonjena. Ožuljena od surovih golih tal sem pohajkovala po taboru, prezebla in ujeta v negostoljubno atmosfero, in naposled sklenila, da se, čeprav v slabem vremenu, povzpnem na aklimatizacijski izlet na enega izmed okoliških vrhov par sto metrov višje. Snežne iglice so rezale v obraz in buljila sem v gosto megleno snov pred seboj, ko sem počasi zasopla stopala v breg. Kljub vsemu je bilo neskončno lepo.

Pozno popoldne se je zjasnilo. Skozi meglo je zasijala Turkizna boginja. Vsa v snegu je razkošno prekrila horizont, ko sem ponovno lezla v hrib.

»Aj dont ker. Its not maj biznis,« je malomarno dejal Taši in se še bolj zakopal v spalno vrečo v kotu svoje rezidence, ko sem požiraje gnev zjutraj zahtevala pojasnilo, katera svinja mi je ponoči po vsej strani prerezala šotor. Če mi ni potegnilo do tedaj, mi zdaj zagotovo je: tu nimam več kaj iskati.

Po večurnem brezciljnem tavanju v bazi in tehtanju možnosti, kaj sploh naj s hrano in denarjem, ki mi je na voljo, sem ponovno stopila med mastna šotorska platna vrhovnega visočanstva. Taši se je dvignil ves posvaljkan s svojega ležišča in me srepo premeril. Nemo sem mu pomolila petdeset dolarjev. Videti je bilo, kot da ga je to vsaj za hip zdramilo iz otopelega brezdelja. Skoraj očitno zadovoljen je pobral denar in ko ga je tlačil v pošvedrano denarnico, je še mimogrede navrgel: »Tri dni. Največ tri dni lahko ostaneš. Če boš več, si v prekršku in te bomo iskali. Prav tako, če greš kam dlje kot do baze.« Oblila me je slabost zadrževane togote. »Glejte, zdaj je že poldne, v baznem taboru bom tako šele jutri, pojutrišnjem pa moram biti zopet tu …« sem skušala izpogajati še kakšen dodaten dan. »Dobro. Pet. Lahko ostaneš pet dni,« je odvrnil nestrpno in moč je bilo opaziti, da že resno ogrožam njegov nedotakljivi spokoj.

»Kaj pa kako potrdilo?« sem bila predrzna. Bilo je namreč preočitno, da bo denar izpuhtel v njegovem žepu in da na svetu ne bo nikjer nobenega dokaza več, da sem karkoli plačala. In bom nemara komu drugemu za vogalom morala ponovno. Za isto stvar. Zgolj zato, da se me čim prej odkriža, je strgal pomečkan list iz starega notesa in mi velel, naj kar sama napišem: »Petra Vladimirov je plačala petdeset dolarjev. Lahko gre v bazni tabor pod Čo Ojem za največ pet dni.« Spodaj je še načečkal nečitljiv podpis in se nato odrešujoče zvalil nazaj v kot.

Molče sem podirala šotor. Kmalu nato sem si na rame zavihtela sovražno težak nahrbtnik in šla. »Ti mene že ne boš več videl,« sem si še mislila, končno zadovoljna sama s seboj in vsem, kar še pride.

Kolovoz se je v resnici še nekaj časa nadaljeval naprej po kamniti, pusto osušeni ravnici. Ob njem je drla reka, sem ter tja so se po obronkih pasle črne črede jakov. Hribi nad dolino so bili skalnati in goli, le dobrih sto metrov višje jih je že pokrival sneg. Drobila sem pesek in v sveže umitem dnevu zrla v žareči Čo Oju pred seboj.

»Ne bojo me, pijavke pogoltne,« se mi je smejalo, ko sem še pospešila že tako močno zasopel korak nekam navkreber, naprej gor po poti. Vse bolj in bolj razrita cesta se je pričela strmo vzpenjati v desno, jaz pa sem kljub porajajočim spreletom suma, da smer ni čisto prava, rinila naprej. Nekje na sredini pobočja mi je vzelo še tisto malo sape, ki mi je bila na razpolago. Pogled se je razprl na mogočno ledeniško moreno, na peščeno gričevje v njej, na številna mlečno modra jezerca, pomešana med sivkasto-zelenimi. Eno samo neskončno morje ledu, vode in skalovja. Prismuknjeno se mi je smejalo od vsega lepega in veličastnega, kljub temu da sem kaj kmalu z gotovostjo spoznala, da sem zašla, da gre prava pot po drugi strani doline. Prečenje ledenika se mi ni zdelo mogoče, zato sem se bila prisiljena vrniti. »Ni panike. Izlet za aklimatizacijo,« sem se tolažila, polna neomajnega optimizma.

Mlad nomad je stal na skali, ko sem se vrnila na razpotje in stopila za ovinek. Divje je igral na neko tradicionalno godalo, dvigajoč ga proti nebu, da je veter nosil glasbo in z njo njegove dolge črne lase, prepletene z rdečim trakom. Obstala sem kot vkopana. Če kdo, je bil prav on tedaj vrhovno visočanstvo na pročelju bele trdnjave najvišjih vrhov sveta.

Nomadi iz bližnjega šotora so mi pokazali pot in v zameno za informacijo prosili baterije. »Za walkman,« so še pojasnili. Pot dalje pa je bila žal takšna, da je bilo najprej treba prečkati deročo reko, ki je nedaleč od tod še vsa sveža rohnela naravnost izpod ledenika. Rjavo se je penila pod menoj in ni obetala nič kaj dobrega. Grizla sem si ustnice, ko se je eden izmed fantov okorno lovil v poskokih z drsečega kamna na kamen. Krileč z rokami, opiraje na pomožne palice mi je skušal zadevo karseda nazorno predstaviti. Druga dva sta ostala na tej strani. Prikradla sta se poleg, ko me je goltala nejevera, in predlagala, da me neseta čez. V zameno za baterije, recimo. Tretji je bil med tem že na varnem. Še na misel mi ni prišlo, da bi ponovila njegov podvig, fanta pa vsak s svojimi bornimi pojavami tudi nista delovala prepričljivo, zato sem se odločila za lasten pristop. Sezula sem se in kar naravnost do kolen zabredla v tekoči led Himalaje.

Na oni strani sem nadaljevala navzgor. Naprej, počasi vzpenjajoč se po dolini, po levi strani ledenika. Srečevala sem čez kamenje poskakujoče domačine. Pa črede jakov, ki so se vračale z odprav, otovorjene s sodi opreme. In alpiniste, zaraščene in ožgane od sonca, srečne po uspešnih zgodbah, potrte po tistih malo manj. Sicer pa večino časa ni bilo nikjer nikogar. Le prašna suha steza med šopi orumenele trave, pusti kamniti bregovi na obeh straneh in zaledenele gore na obzorju. Oster zrak, ki je rezal obraz in bil obenem zoprno prazen, ko si ga vlekel skozi nosnice. Samota, ki je dišala po bazičnih elementih Zemlje, skoznjo pa so se v velikanskih piruetah zaganjali vetrovi.

»Bum, bum, bum, bum, aj uont ju in maj rum …« sem si pomrmravala, ko sem pod večer gradila svoj dvorec. Utaborila sem se ob poti, pravzaprav kar na poti, v dokaj prostrani dolinici, ki se je vila vzdolž morene. Da bi bila ponoči lahko komu vnapoto, si nisem mislila. Z muko in z vzgojnim prijemom »enega za mamico, enega za atija« sem povečerjala skodelico nepalskih, gnusno žarkih kosmičev s čokolinom, zalitih le z mrzlo vodo, in se zavlekla v šotor. Ravno sem tonila v nemiren sen, ko je zacingljalo. Sprva pritajeno, oddaljeno, kot da bi nežno zvončkljanje želelo igrati uspavanko, potem pa vse jasneje, vse silneje, kot da bi se približevala vesela povorka. Pokukala sem skozi priprto zadrgo šotora in tam daleč na oni strani vidnega polja res uzrla drobno lučko in črne pozibavajoče se sence, ki pa se mi še zdaleč niso zdele ogrožajoče. Zabubila sem se nazaj v spalno vrečo in skušala nadaljevati tam, kjer so me prekinili.

Nekaj minut kasneje me je pokonci vrgla gotova slutnja valeče se črede goveda, ki je tupo brezkompromisno prodirala po dolinici navzdol, naravnost proti mojemu zatočišču. Vsa pomendrana sem planila v ledeno mrzlo noč, kar bosa in zmršena kot kakšna furija, ravno ko je prvi or-jak ovohaval zapreko na svoji poti in izgledalo je, da bo zdaj zdaj podlegel pritisku gmote, ki je za njim neusmiljeno rinila dalje. Brez pomisleka sem skočila nadenj, nekaj krulila in pri tem skušala biti čim bolj odbijajoča, nato pa po zgledu goničev pričela divje požvižgavati in s snopom baterije usmerjati zbegano pošast stran od šotora. Nekaj v mojem početju je moralo delovati. Obšli so me.

Jutro je bilo odeto v ledeno skorjo, ko sem s krvavo neprespanimi očesci ruvala premrzle kline in se odpravljala v poslednji podvig. Brez vode in zgolj z vrečko suhih sliv sem zakoračila naprej.

Za ovinkom, kako uro hoda proč, sem naletela na šotore. Spet nomadi. Že od ranega jutra sem računala nanje. Drugače sploh ni moglo biti. Izprosila sem si pol litra jakovega čaja, mastne brozge, ki v teh surovih krajih pomeni prestiž. Zvarek je namreč zmes pravega čaja, soli in veliko jakove masti, ki po njem plava v zlatih kolobarjih kot na kakšni krepki goveji župi. Kot čaj je zadeva šokantna, če pa se prepričaš, da ješ juho, nemara omako in zraven vohaš zrezek in če je edina pri roki … zadovoljna sem pila v velikih požirkih. »Še malo. Za večerjo pa klobase, konzerva rdeče pese in neomejene količine čokolade za sladico,« sem se potihem tolažila.

Ravno sem nameravala dalje, ko se je na robu iztekajoče se dolinice prikazala pika.

»Heej! Du ju hev samfing tu drink?« sem zakrilila z rokami. Juho bi bilo vendarle dobro pokombinirati še s čim nežnejšim.

Pika je odgovorila, da ima. Ustavila se je in zagrebla v nahrbtnik, ko sem se ji počasi približala. Bil je nek moški, zaraščen alpinist pač. Na hlačah pa sem prebrala napis: »Čo Oju 2001 – Prva slovenska policijska himalajska odprava«.

»Saj ti si pa Slovenec!« sem vzkliknila vsa iz sebe.

»Ja, jebela, dečva!« je enako zaprepadeno kriknil on.

Bil je Davo in padla sva si v objem kot najboljša prijatelja na svetu. Kot ljubimca, kot oče in hči - vse v enem, pa se v resnici še poznala nisva. Postala sva in malce pokramljala, tam ob nekem ledeniku, v osrčju Himalaje.

»Le pazi: tamle za ovinkom te bo fršlok!« je dejal, potem ko mi je v jakov čaj nalil še nekaj isostarja, nato pa sva se poslovila.

Za ovinkom me je res kap. Zdaj že precej ozke dolinice je bilo konec in pot se je vzpela na rob ledeniške morene. Tam sem obstala, popolnoma prevzeta od prvinskega veličastja prizora. Mogočen ledenik je globoko pod menoj kot mlečna cesta na videz nepremično, pa vendar silno vztrajno, gomazel z nepalske smeri in mimo mene nadaljeval svojo neustavljivo pot naprej proti tibetanski planoti. Bele gmote so se včasih pokoma, včasih neslišno pogrezale same vase, v turkizno zelena jezerca med njimi in v redkem zraku izostreno modro nebo je nemo bdelo nad vsem tem. Rojevala se je zemlja. Prav tam in z njo takrat moji nebrzdani vzkliki: »Noro, noro! Ne morem verjeti. Pa saj to je popolnoma noro!« Kar stala sem in magičnost prostora je srkala vase pogled tako silno, da sem se še sama z njim dvignila nad pokrajino in na trenutke me je spreletela strašna otožnost, da prav kmalu, že čez nekaj dni ne bom več priča tej veličini narave, morda prav nikdar več. Zato sem se kasneje, ko sem ubirala korake po dolgem grebenu morene, še neštetokrat ustavila in kar strmela in strmela. In žvečila suhe češplje in zrla. Pila jakov čaj z isostarjem in se čudila. Ob poti so sem ter tja kot strašljivo bizarne skulpture ležala oglodana okostja omaganih, ponesrečenih jakov, ledenik pa je še kar tekel naprej. Bil je živ.

Malo pred tretjo popoldne, potem ko je pot končno zavila proti vzhodu, sem zagledala bazni tabor in nad njim orjaško belo katedralo – zahodno pobočje Čo Oja. Ravno sem se po desetih preštetih korakih zopet ustavila, da bi se temeljito nadihala, ko so se med monotono sivim skalovjem prikazale pisane pikice, raztresene naokoli kot sladkorne mrvice. A ni je torte ne kolača, ki bi se takrat lahko primerjal z njimi!

Globoko sem vdihnila in se zagnala naprej, živahno, kot sem le mogla. Bila sem 5700 metrov visoko, že več dni nisem pošteno jedla, tisti dan pa sem zaužila le nekaj suhih sliv, bila sem precej izpita, za mano sta bila dva dneva poštene hoje, na meni svinjsko težak nahrbtnik. A pred skupinico fantov sem za vsako ceno želela stopiti pokončno, kot dama, ki se je zgolj malce sprehodila, za zabavo in sprostitev po napornem dnevu v službi.

Ne vem sicer, kako damska sem v resnici bila, a fantje v bazi so me sprejeli kot čudež, ki je treščil naravnost iz nebes, in v hipu jih je bilo okoli mene vse polno.

»Počasi. Bruhnila bo,« je dejal Viki, ko so mi v skodelico nalivali vse mogoče in mi zalagali krožnik z vsem, kar so našli. In meni se je ob vsem tem, malo zavoljo višine, predvsem pa zaradi navalov ustrežljivosti, resnično vrtelo.

Ob sprejemu v druščino kosmatih dedcev sem res skoraj bruhnila, toda bruhnila v ginjeni jok. Tone, ki sem ga pred odhodom srečala v Katmanduju, je z občudovanjem priznal, da bi si upal staviti, da nikoli ne bom prilezla sem gor, med tem ko so se ostali spričkali, kdo mi bo odstopil šotor. In to ne kakšne pritlehne, razcefrane špranjice, kar sem premogla jaz, pač pa pravo enklavo, kjer si lahko celo stal pokonci. Kjer si spal na napihnjenih blazinah, v zajetno puhastih spalnih vrečah. Kjer bi celo lulala lahko v plastenko in mi ne bi bilo treba ponoči zapuščati toplega gnezda, se spotikati ob poledenele skale in si v temi škropiti premrlih gležnjev. Bi lahko, seveda, če bi le imela šlaufek, da bi odtočila naravnost notri.

A domačnost baze sem vendarle uživala kot dama. Razen Mateja, so bili vsi fantje spodaj. Nekateri so se zavoljo bolezni morali odpovedati vrhu že prej, druge je pri napredovanju oviralo slabo vreme in orkanski veter višje na gori. Ves prvi dan in potem še vsega naslednjega sem poležavala, ob oltarju pod molilnimi zastavicami nakladala s komer koli, ki je bil razpoložen za kaj takega, ter zrla na goro. Na mogočno Turkizno boginjo, zdaj tiho in spokojno, pa spet zlovešče zavito v oblake, škrlatno ožarjeno od zahajajočega sonca ali prebujajočo se v jutranjem svitu. Ležala sem in poslušala drsenje krokarjev prek neba, opazovala sem njihovo igro, bitke za odpadke taborečih odprav. Ležala sem in pila in jedla. Sprva zadržano, potem pa vse bolj svobodno sem tudi prdela.

»Ti se nič ne ženiraj. Kar daj, močno in na glas, tako kot vsi. Bo vsaj toplo,« so dejali drugi, kajti bilo je prekleto mraz. Čez dan, ko je sijalo sonce, si se lahko malo posončil in pregrel, ponoči pa je pritisnilo, da se je na notranji strani šotorskega platna nabiral srež, ki je najraje zasul najnežnejše dele spečega, ob najbolj nečloveški uri noči.

Počasi sem zasluženo padla v pestujoče brezdelje. In ko sem s fanti družno ugotovila, da je še največji napor v bazi praznjenje črevesja za skalami in kobacanje v spalno vrečo, sem sklenila, da grem naprej. Ne višinski tabor ena, na 6450 metrov. Viki in Škof sta šla že dan prej, pridružila sem se Alešu.

Pot do »enke« razen višine niti ni posebno težavna. Sprva se vije gori doli čez kupe kamenja ob ledeniku, dokler se ne požene strmo navkreber po gruščnatem pobočju. Čokolada in vse klobase v bazi so mi dale novih moči in zapodila sem se v breg, da bi vsaj za silo prehitela tistih šest ur hoda, ki so mi jih pripisali. Kot mlinček sem z drobnimi koraki mlela pesek. V sklopih po petdeset, nato sopla in hlastala za molekulami kisika, pa v sklopih po trideset, navsezadnje po dvajset, vmes pa dihala in dihala. In tako spet in spet. Okoli mene se je odpiralo vse več in več kraljestva gora in ob njihovi veličini sem postajala vse bolj drobna pika, ki je izginevala v njihovo drobovje, a hkrati rasla. Kot da bi se duša stkala z esenco pokrajine, se pripela na vrhove in ostenja, ki so vznikali iz vseh smeri, se širila in širila in postajala vse bolj brezmejna.

Čez dobre tri ure sva se javila z zasnežene police nad »enko«. Globoko pod nama je bila dolga ledena reka, nemara kača iz bajeslovne dežele velikanov, ki se je vila vse do prostranih ravnic Tibeta, ko sva si kuhala juho. Nad nama se je proti slepečemu soncu dvigovalo širno belo pobočje vse do vrha in za bežen hip me je prešinilo, da sploh ne bi bilo problem …

»Are you going to the top?« me je vprašal nek tuj alpinist.

»Ne, ne, samo do tu, vračam se nazaj v bazo,« sem skomignila in pokazala na svoje preproste pohodne čevlje in skoraj poletne platnene hlače, kot da kaj drugega razen pomanjkanje opreme, sploh ne bi bilo problem.

V bazo sem se vračala popoldne, s hudim glavobolom, da sem se vsake toliko kar opotekla čez drobeči se grušč. Na glavo mi je z vso težo sedla višina in jo stiskala s svojimi nevidnimi jeklenimi okovi. A razen glavobola mi ni bilo hudega. Vsekakor sem se počutila bolje kot mukoma zibajoča se postava, ki sem jo prehitela kake pol ure pred prihodom v tabor. Bila sem že nekaj metrov pred njo, pa sem se vendarle obrnila: »Are ju okej? Ken aj help ju?«

»Ajm okej.« je zamomljal očitno laž. »Aj uas on d top. Bat ajm šerpa. Aj hev tu keri.«

Naj bo, če je tako pravilo, sem si mislila. A vendar sem se vse do prvih šotorov obračala, da sem se prepričala, če mi še sledi, da je res vse v redu.

Naslednji dan je glavobol minil. Bil je eden najlepših in najtoplejših dni v sezoni. Viki je popoldne osvojil vrh. Spuščal se je na smučeh. Valjala sem se na soncu med ogretimi skalami, jedla in skozi daljnogled opazovala drobno piko na vršnih pobočjih. Okoliški hribi so se kopali v žgočih žarkih. Na oni strani ledenika se je široko raztezal prelaz Nangpa in se spuščal na ono stran zašiljene verige gora, v Nepal. V lesketajočem se snegu je bila jasno vidna gaz, ki je vodila čezenj. Pred dnevi jo je utrla karavana jakov in tibetanskih trgovcev po stoletja stari trgovski poti, ki vodi vse do Namče Bazarja, pomembnega himalajskega trgovskega središča. Zrla sem po pobočju in zarotniško srknila požirek piva.

Stopila sem v noč. Bila je otrpla v mrazu, a svetla. Nevidni žarki zvezd so se odbijali od zasneženih gora in ovijali pokrajino v srebrnkast sij. Baza je spala. Krokarji so pestovali svoje neslišne peruti kot gora nemiren sen svojih številnih izmučenih snubcev. Ura je bila pet zjutraj, v Nepalu, le kak kilometer od tod, tri ponoči. Silhuete sinoči prispele skupinice Čehov so se le lučaj proč dvigovale v mraku, pritajen snop čelne svetile je sem ter tja poblisnil v temo.

»Tak pojdme!« je velel eden od njih in kot četica prikazni smo tiho zdrsnili v ledeniško korito. Fantje so dan prej raziskali pletež razpok, takšnih, katerih ni bilo videti konca, pa tistih, v katere si lahko zdrknil in kot po tunelu napredoval naprej. Naštudirali so prehode, poiskali, kje se da zaobiti kot hiša velike serake in vse skupaj označili kot potencialen prehod. Ponoči, v temi, bi bil poskus prečenja na slepo brez vsakršnega smisla.

Molče smo prodirali naprej skozi labirint ledenih gmot, mislila sem na Tašija in na peti dan, ki se je ravnokar pričenjal. Prikazovali so se mi kitajski zapori, skorja kruha in priletna gospa, ki se nekega dne naposled le vkrca na letalo proti brniškemu letališču. Nejeverno sem pogledovala proti prelazu in v vsakem trenutku čakala krvoločne oficirje, ki kot volkovi planejo iz svojih potuhnjenih skrivališč in nas zmagoslavno polovijo kot zablodele ovce. Nič takega se ni zgodilo. Le veter je pred nami pometal preprogo ledenega prahu in za nami zasipal sledi.

Ob jutranjem svitu smo bili na prelazu Nangpa.

»Smrt komunizmu!« so vpili Čehi v peklenski veter in iz žepov, globoko izpod plasti obleke, okorno vlačili stekleničke Beherovke. Srknila sem še jaz, da je vsaj v grlu pogrelo, in jim previdno pritegnila. Nikoli namreč ne veš, komu na ušesa nosijo zvoke vetrovi Himalaje.

Še pomežiknila sem Turkizni boginji, potem pa smo izginili na ono stran.

Ljubljana, marec, 2002