Njujork maraton

V tej ljubljanski megli velja kakšno reči o njujorku ...

Prav tisti prismuknjen smeh sem dobila že dan pred odhodom, ko sem tekla še zadnjih nekaj kilometrov treninga. Nekakšna veličastnost se je dogajala okoli Rožnika, trenutki vznesenosti, malo spet filmski, da sem se izmenično režala sebi, pa vsem ostalim in drevesom in suhemu listju in delavcem, ki se kar množijo okoli biotehnične fakultete.

Hej, gremo v New York.

Petek je, navsezgodaj se z Mucki vlečeva po celovškem letališču, še Tanca je z nama in Katja in Luka. Bolj sveži smo od Dunaja naprej, pa potuje se, mar ni to krasno?; kozarec vina nad Atlantikom lahko samo koristi, za železo, a ne?. Gotovo. Sedimo kakih sto let, se mi zdi, pa je tam pri Američanih kar še vedno dan, šele popoldne. Svaljkamo se z letališča v mesto, kar z metrojem, saj to je pa ja simpl, no, kaki dve uri. Po vseh "kar neki zapletih" preteklega meseca smo le najeli stanovanje. Pač v Harlemu. Pa kaj, saj Harlem res ne more biti več isti kot dvajset, trideset let nazaj. Pravzaprav, upamo, da stanovanje sploh bo in da bo vsaj približno tako, kot ga je bilo moč občudovati preko neta. Podzemna nas izpljune na 116 ulici in opečnat petnadstropen blok za vogalom s tipičnimi zarostanimi požarnimi štengami je naš dom. Uspešno prevzamemo ključe, naprej nas popelje Marija, ki ima res veliko povedati in zelo na hitro in v španščini, čemur sledijo salve smeha, pa spet kup nekih navodil, mogoče anekdot, mogoče kr neki. Skratka nihče je ni razumel. In smo se skupaj krohotali. Stanovanje je. Res tako kot na slikah. Super. Le da je mogoče iz papirja, saj je v petem nadstropju džumbus prav tak, kot spodaj na ulici. Dogaja. Gremo na kratek obhod. Mraz je in piha, šit, kako lahko v tem laufaš?!, ma ne, gremo nekaj pojest. Za tiste zaloge, ogljikovi hidrati, pa te stvari ... Ok, ni drugega kot McDonalds, Burger King, nek sumljiv mehiški fastfud, al pa kar plastične hrenovke z ulice s požmohtano zelenjavo zraven. Gremo v Burgerja, ja, res sila hranljivo. Nedvomno. Bašemo se s hamburgerji in ni se moč načuditi stokilskim hispanskih in afro silhuetam. Dimenzije 2x1x1. Ne pretiravam. Vsa mularija pa naravnost za vzgojni zavod. V enem štuku Burger Kinga cel vzgojni zavod! Morda je Harlem vendarle še vsaj malo Harlem. Ej, gremo zdaj kar domov, na en pir. Enega lahko. Kupimo ga spodaj v supermarketu, kjer debeluharica zavija z očmi, da je zaradi maratona in vseh butastih turistov v mestu cela zmeda. Preokorno se namreč obračamo med stelažami.

Sobota. Program je jasen. Po številko in v šoping na sejem. Tanca se pridruži, drugih dveh to ne zanima. Matr, bomo zdaj čakali. Proti Javits centru ob vodi se vijejo mravlje. Samo slediti je treba. Ja, kar precej folka. Številko pa dobiva čisto takoj. Mucki v hrvaščini, saj punca ima žlahto v Puli. Pofočkava se za prevoz. Ob 5.30 pred glavno knjižnico. Faaak, sred noči. Ha, saj ni panike, pri nas je to deset in čez. Tip pove še, da je lani z bendom špilal v kino Šiška (jaz sem pa mislila, kako bo Američane treba poučevati o geografiji Evrope in zgodovini Balkana, me je melo, da bi s seboj prinesla celo kako zgibanko...) in zakopljeva se med štante. Nabaviva. Čeprav ne rabiva. In gele tudi. Kar tri pakete po 24. Čeprav so nagnusni in jaz po navadi srkam tisto glukozno tekočino. Pa majčke. Z napisom in brez. Res pobesneli šoping. Potem nas bus odpelje še v Paragon športno trgovski center na Broadwayu. Je tam kosilo za tekače. Ja, gotovo, spet hrenovka, pa pica. Še dobro, da so dali gensko obogateno jabolko in banano zraven! Nato kratek sprehod, pa res kratek. Že tako sem vsa hin od nabave. Greva midve rajši kar domov na eno pašto. 

In spat, ob osmih. Vstaneva dvajset do štirih. Pri nas je skoraj devet. Brez težav. Nadeneva si tistih nekaj cunjic za laufat, Mucki si na trebuh slo zastavico zašpikne, jaz si jo zašpiknem zadaj na kamelco. Ja, sem se odločila, da laufam s kamelco in fotoaparatom in za dogodek. To naj bo važno, ne čas, saj moj itak ne more biti kaj posebnega. Na vse to pa pride še fotrova poflekana oguljena trenirka, flanelasta srajca in stoletne mamine pajkice. Take mal kao semiš, take, ki se skoraj svetijo. Seksi. Ne, ne bova v temu laufali (čeprav me kar malo ima), cunjice bodo grele ob čakanju na start, potem naj živijo na ulicah Njujorka. Greva na metro do GrandCentral St. Tam so ob tej uri noči le tekači in kandidati za cunjice. S tekači odkorakamo nekaj ulic stran do zbirnega mesta, kandidati naprej spijo. Busi čakajo in vse poteka, kot da nas je največ ene sto. Se že peljemo na Staten Islad. Tam nas razdelijo na tri barve (to že zdavnaj prej) in nas usmerijo v tri čakalne cone, begunska taborišča, nekaj takega. Sva skoraj prvi. Komaj začenja se daniti. Pismu zebe! Še dobro, da štanti so in nudijo topel čaj, kavo, zajtrk, Powerbare, ni da ni! Mencava na mestu in verižno žlampava čaj. A ni čaj diuretik? Jaz bom rajši kar samo toplo vodo. Aja, saj imajo celo kakav! Ogrneva se v folijo, se mi kar malo nohta. Na nogi tudi. Slikava se pred "ambulance". Kar tako malo iz dolgčasa. Punca tam pravi, da je to lahko "bad luck". Ma, ne, it's a joke! Nebo nad mostom se ošabno obarva, taborišče se polni, kmalu vzide sonce. In srečava Petro in Jurija iz Ljubljane, pravzaprav naju po zastavicah identificirata onadva. Na soncu ob prijetnem klepetu je topleje.

Minejo celo dolge tri ure. Kličejo na start. Trije "vali" bodo, midve sva v prvem. Postavim se tja, kamor veli moj predvideni čas, med 3.40 in 3.50. Spet čakamo, mencamo, sedimo, počasi odlagamo cunjice, ki jih humanitarci bašejo v velike vreče. Nad glavo v krogih frči "NYC, run, friends, beer". No, evo, se mi že prismuknjeno smeje. Še jaz se slečem, odvržem pajkice. Saj jih je škoda, pa vendar ... Pomikamo se proti mostu. Zdaj smo tam, kjer moramo biti. Stojimo. "NYC - run - friends - BEER". Študiram novega Garmina. S sosedo tuhtava, kaj točno je razlika med "pace" in "speed", še nekaj sosedov se vključi v pogovor. Ja, prav sem si naštimala. Vem pa, da je pogovor le, da se zamotimo, da udušimo nemir. Zadoni pesem. Vsi utihnejo. O, tole je pa himna. Ha, kako jo je moja sisi vsa nažgana fušala na dekliščini. Poročena je namreč z Američanom. Saj ni simpl tole pet. Evo, zdaj se je pa, men se zdi, začelo. Iz nebes zadoni "New York, New York". Žlebovi pod očmi se opazno napolnijo.

http://www.youtube.com/watch?v=yECR7TxA1B0

No, tole nismo bili mi. Nas so spustili pod most. Ej, pa ravno to sem komaj čakala, tek čez tale most. Ma, dobro, nisem jaz Mutai, mi smo za na spodnjo traso. Saj je vseeno. Saj je v redu. Kaj v redu?! Zakon je! Rahlo na gor gre, komaj opazno, a povsem dovolj sitno. A zdaj to sploh ni važno. Tečem okoli 5min/km, se mi zdi, da čisto prehitro, pa me sploh ne briga. Kar režim se. Mater se mamo mi dobr! In šele začelo se je! Pridemo čez v Brooklyn. Šele tretji km, folka ob progi pa vse polno. Že tile so vsi razgreti, kaj še bo! Kaj bo šele z mano! Koketiram s publiko. Saj je treba, saj tole je nastop. Vijugamo med ličnimi hišicami, a tole je velemesto?, z lahkoto bi živela tukaj, prav fletno je. Smo že skozi. Zakoračimo na dolgo in široko avenijo med opečnatimi bloki. Kar naravnost gre v neskončnost. Slikam, koketiram, mulariji tleskam v dlani, obidem prve okrepčevalnice, prepevam! Bendov ob trasi vse polno. Škoda, prehitro grem mimo, bi jih kar poslušala. Dobro, bom dala še mal svoje muzike, da vsaj kakšen komad slišim do konca. 

Zavijemo in spet gre konkretno na gor. Pa me prav briga. Kakšen je folk šele tukaj. Cel spektakel! Najdem si zabavo ob prebiranju transparentov. "I didn't wake up so early to watch you walk!" Zdaj je pa res še malo prezgodaj. Kasneje sem na zemljevidu razbrala, da je bil tole Clinton Hill. Ej, kakšen žur! In kot nalašč se mi na slušalkah odrola "Heart of gold" od Casha. Ga dam na repeat. 

http://www.youtube.com/watch?v=drsMyeXzLSo

Sej vem, da sem patetična, ampak res sem se osolzila čisto brez zadržkov. 

Big mama ob progi je roštiljala in vpila kot odtrgana, meni pa so tekle solze, če ni to na glavo?! In potem je kar še trajalo. Zadišalo je po travi, Casha so preglasili reperji na levi, vreščanje deklet, lonci in kuhalnice in komaj smo na pol poti. Bom nekaj kilometrov počivala, hočem se režati do konca. Fak, kaj je pa tole? Spet most in klanec in kar noče ga biti konec. Most iz Queensa na Manhattan, 25-ti km. Dobro, grem na izi. Končno smo čez. Uau, kolk je pa tukaj nnaroda! Še ovinek, dva in prva avenija. Naprej me posesa mogočnost stolpnic, morje spodbudnih vzklikov in seveda Mojca. Tista s ta velikim modrcem. Seveda jo naglas povabim z menoj, prepevam, maham in kričim nazaj. Ej, spet me je odneslo! Če ni to čisti ego trip. Priložnost, da si popolnoma nor. Ja, lahko se režim in guncam afne sredi Manhettna in vsi mi ploskajo! Ha!

Ponovno most. Gremo v Bronx. Kakopak najprej na gor. "Pain is just weakness of the body. Go out of it!". Nekateri hodijo, nekateri v krčih. Jaz se imam krasno, v Bronxu me čaka še en glukozni napitek, potem pa gasa. Pomežiknem zajetnemu črncu, zavpije v spodbudo in pomoli palec. Srknem požirek energije in pičim. Spet Manhattan in peta avenija, 35-ti kilometer, meni pa je vedno lažje. Tole je zdaj Harlem, tole je naš rajon. Dvignem pogled in kar zaletim se v Tanco, Katjo in Luko. Vpijem kot odtrgana. Oni še bolj. Ja, res bi bilo vse skupaj prelahko, zato pa so naštimali tisti zadnji sladkorček - dolg breg ob Central parku. Veste, bi bila prva, če ga ne bi bilo, tako sem šla pa bolj z užitkom. Da se mi je še vedno lahko smejalo. Da sem se srčno razveselila napisa "Beer ahead. Go, go!" In še vseeno sem sem ter tja koga prehitela. Sploh tiste, ki so hodili. Končno ovinek v park, a se teren ni kaj prida zravnal, vsem mojim željam navkljub. Klinc ga gleda, zdaj lahko stisnem na polno. Prehitevam, maham, nastopam in šibam, šibam. Množice bučijo, kaj me brigajo tiste sekunde, moram še malo slikati! "No one made you do this!" Ha, ha. Res ni treba, da bi me kdo silil k teku, sploh pa ne po vsem tem! Še en ovinek, še 300 jardov in potem 200 in 100. 

Cilj. Škoda. Bi kar še. "We want more! We want more!", vpijem. 3.48.09 je čas, užitek še zdaj merim. V "finisher" folijah se utripajoča gmota pomika naprej skozi Central park. Nora sem še kar naprej in se smejim. Zazebe me in ravno takrat se pribašem do svojega vagona. Med 47tisočimi v trenutku dobim svoj žakelj. Preoblečem se kar tam na cesti in prismuknjeno mežikam možakarjem naokoli. Pogledam stopala. Nobenega spominčka. Mucki mi SMSira naj pridem pred Natural History muzej. Tam jo najdem na stopnicah na sončku. Objemava se v vse smeri in se reživa. 3.27.11 pove Mucki navdušeno, a s kančkom zadržanosti. Ja, seveda, lahko bi veliko bolje, a si predebela! Ha, ha! 

Greva. Kar nekam. Hodiva, kar nekje. Vseeno nama je. Super se imava! Spremljevalci naju pozovejo naj prideva domov. Pa pojdiva. Malo na metro, malo peš čez Harlem. Ljudje na cesti naju ustavljajo in čestitajo. Ej, pa kaj ste nori, saj je samo en tek?! Se mi pa vseeno zdi ... no, prav prima. Prideva do pete avenije. Množica še vedno laufa. Večina bolj hodi. Postaviva se na rob in tuliva. Za vsakega, ki gre mimo. No ja, za vsakega, ki gre mimo naju. Vseh je preveč. Še posebej oni to zdaj res potrebujejo. Nekateri opazijo najine medalje, naju, ki skačeva, kriliva, moliva palce in res se poženejo naprej v tek. 

Bodi dovolj. Še dve ulici in sva doma. Šampanjec in zgodbe in šampanjec pozno v večer. 

Zjutraj. Prav nič. Včasih me po Rožniku bolj bolijo noge. Ja, saj je rekla Mucki, premalo sva se potrudili. Ha ha! Ravno prav, pravim jaz. Sploh sedaj po vsem tednu mestnega pohajkovanja, galerij, muzejev, klubov. Je bilo to drugo dosti bolj naporno!

Vsem poljube, vsem pozdrave.

Mojstrana - Kobarid

Ideja o tem teku je najbrž povezana z dejstvom, da sem prav takšno pot prehodila nekoč pred davnimi leti, nekje v srednji šoli, ko sem se prvič sama podala v hribe. Seveda v treh dneh. In takrat enkrat sem tudi srečala tipa, ki je na Doliču pritekel mimo mene v samih supergah, v gatah minimalkah, to pa je tudi vse. Se mi je zdel čisti car, pa sem imela rešpekt, da bi ga ogovorila, tako ali tako pa sem bila prepričana, da govori jezik iz vesolja.

Zdaj pa z Mucki splanirava to isto pot. Sva že tako nakladali po forumu, pa okoli prijateljev, da je bilo res treba nekaj narediti. In stvari so se to nedeljo končno poklopile. Najprej je seveda šlo vse narobe: Joško naju je zignoriral, Mucki se je iz Makedonije vrnila vsa zgarana dan kasneje (tj v soboto zvečer), jaz sem prav tako celo soboto vlačila mulce po hribih, tako da sva se našli šele ob 21h v Mojstrani. Obe čisto fuč. Hitro ugotoviva, da nisva postorili prav nič za polnenje zalog in da bosta tista dva sobotna sendviča čist premalo in se zapodiva iskat gostilno. V Mojstrani kriza. Končno najdeva štruklje v ta roza penzionu. In ko je le še čisto malo manjkalo, da le leževa spat, Mucki ugotovi, da je doma pozabila laufarski nahrbtnik in da brez njega ne gre. Odpelje se v Lj ponj in pride nazaj. Ura pol noči preč, ko zamiživa. Lažem: jaz malo prej.

Ob 3.30 mižanja konec, kljub temu pa štart šele ob 4.40, saj je kofe treba popiti v miru, fruštek pa se tudi spodobi. Tam pri tabli za Krmo se poženeva v lahen jutranji drnc, naravnost v temo. Kmalu me Mucki že kolne, saj sem zvečer vsa zalimana pomotoma zamenjala baterije v svoji svetilki (ki so bile čisto ok), njena pa je ostala prazna. Tako me ves čas žuli slaba vest in ji skušam čim bolj svetiti, da skoraj fašem heksnšus. Sova zlovešče uka in že sva v Krmi. V breg se zaženem, da me Mucki kolne zdaj zavoljo tega. Nekaj čez 6 poblisne dan, ob sedmih sva na Vratcih.

Prvo polnejnje zalog v Vodnikovi, potem pa v prekrasnem jutru šibava skozi Velsko dolino. V štirih urah sva na Hribarcah.

Meni se prismuknjeno smeji, kot se mi smeji vedno, ko je dan čudovit in tečem kot na krilih. Čez 5 ur pri koči na Sedmerih jeva palačinke. Do koče Na kraju gre gori doli in postaja toplo, a ravno prav. Tam spet kratek počitek, ob 12h odrineva proti Bogatinskemu sedlu. Odločiva se za zmernejši tempo, saj nama je jasno, da do cilja ne bi smelo biti težav. Kot šnirnc tanek gad se nama zvije izpod superge, Za lepočami splašiva košuto in kot bi mignil sva pri Krnskem jezeru. V breg Krna zagrizeva počasi, saj se opravljena pot že pozna v nogah. Splašiva ovce na vršnem pobočju in po 10h urah bruto stojiva na vrhu Krna.

Potem pa skoraj 2000m spusta. Jasno mi je, da bo to najbolj siten del poti. In ni prav nič drugače. Prisežem, da so Drežnico premaknili za nekaj kilometrov stran! Prikazovala se je, a znova in znova se mi je zdelo, da je še dlje in dlje. Noge so po goveje opletale in čuvali sva gležnje vse do asfalta. Le še rahel tekec po cesti do Kobarida ... Sumila sem, da se bodo noge dokončno uprle, a glej ga hudiča, po nekaj korakih so tekle, kot da ni nič. Spet se mi je trapasto smejalo, ko sem drobila proti Soči, ovinek ta lev, pa ta desen, most, Kobarid! In pivo, šnicli, nasmešek ene trikrat okoli glave, pa spet pivo za poplaknit. Nikakršnih bojnih ran, le ena sama avšasta radost.

Torej: vsega skupaj 13 ur bruto, okoli 11.30 neto. Garmin crknil pri Krnskem jezeru - do tam 41,5 km, 2991 višincev. Se pravi vsega skupaj je od oka okoli 55km in 4000m.