V rimani besedi: Suha južina, Ruševec, Lubadar

SUHA JUŽINA

Spet se po hosti razširil je trač,

spet babje kikle skupaj tiščijo:

»Prisežem na mamo in tisoč palač:

Pajek je staknil anoreksijo!«

»Kakšno »reksijo«?«

Mar so to bolhe, ki z Reksa bežijo,

ko se posipa s praškom prek pleč?

O, te pa so nadloga odveč!«

»Ej, ti prismoda!«

»To je bolezen!«, »Kaj ne poveš?!«

»Hujšaš in hujšaš, ničesar ne ješ,

postaneš ves majhen, droben in strt,

naposled lahko odpelje te smrt.«

V tistem pa suhec iz gozda pritava –

res je bolj revna in trhla pojava:

na kumrnih nogah med hojo se gunca,

kot da bi plaho vibrirala strunca.

»Pajek v snegu – najbrž privid!

Pa še ves tanek kot kakšna nit!

Kaj če mu noga zmrzne – ubogi?

Še dobro, da osem jih 'ma na zalogi!«

»Sploh nisem pajek – tak običajni!

Mar me še niste srečali v gmajni?

Mreže ne pletem – to ve še muha,

elitna sem vrsta – južina suha!«

»Kakšno kosilo, praviš, da si?

Res suho, saj so te same kosti,

od tebe gotovo težko bi bil sit –

takšne se juž'ne ne splača lovit!«

»Saj nisem prišel, da bi me jedli –

tisočkrat boljši so češpljevi knedli –

in nisem bolan – telo 'mam jekleno,

a tanko, da lažje prilezem čez steno!

Spretne nožice – mnoge veščine:

snubijo me številne skupine;

letos izbral sem drsalce na Bledu,

da skupaj treniramo umetnost na ledu!

RUŠEVEC

V snegu se obrača črna pahljača.

Divja se suče med debli dreves,

čaren napev obdaja nje ples,

izgine za smreko, v krogu se vrača.

Črna pahljača je bojna zvijača.

Je strumen in vztrajen oklep iz peres

plahih, ranljivih ptičjih teles,

ki mnogim zverinam so slastna pogača.

Pahljača se dviga v sinje nebo.

Kljunasto kaže nam svoje zobe

in rdeč kolobar ji riše oko.

Ko plane na naše vkopane noge,

še zadnjič petelin namršči telo,

a v strahu mu bije drobno srce. 

LUBADAR

»Je pa toplo tole zimo!«,

lubadar se oglási.

»Konec decembra odjuga – čudni so časi!«

Odveč mu je šal, škornje sezuje,

moti ga kapa in kar je še huje:

ima ga, da odvrgel bi obleko do gat –

čakaj, lubadar, saj ni še pomlad!

»Križana gora, če je pa vroče!«,

briše si srage, premočen stoče,

teče k balkonu: »Kaj se godi?

Čudno, že voham: pečenka diši!«

Pokuka lubadar za skorjo drevesa,

zunaj pa mnoga, premnoga čudesa:

Jelka njegova kot bakla žari,

na vejici poleg konjiček visi,

kača srebrna se vije pri strani,

pujsi bingljajo kakor pijani,

a čisto na vrhu zvezda ognjena,

pod njo pa se spušča brada svilena.

»Kaj so te bunke rdeče in zlate?

Storži že niso – saj jih poznate!

To je Las Vegas – tol'ko luči!«,

lubadar ugane, si name dlani.

Spleza do vznožja: »Kje je ruleta?!

Tu sta le dva navadna paketa!

Mar takšne so danes igre na srečo?!«,

prezira lubadar, naslonjen na svečo.

Noč hitro mine, že se dani,

k jelki počepnem, prideš še ti,

odvijeva najini božični darili –

k igram še srečo so vanje zavili. 

V rimani besedi: Veverica, Netopir, Komar

VEVERICA

Veverica riše kroge,

skače v nenavadnem plesu,

kot da tkala bi preproge

v dar stoletnemu drevesu.

V snegu plete tanko sled,

pleše na neslišen spev

polko, valček, zdaj balet –

nem je njenih tačk odmev.

Za hip včasih postoji,

nekaj išče – tu ni nič –

potem pa spet naprej hiti

v zimski pravljični gozdič.

Vrti se kot artist na ledu,

v lakoti ji peša sila:

pozabila je v neredu,

kam ozimnico je skrila. 

NETOPIR

Netopir je iskal službo.

Hotel je imeti družbo

in seveda dobro plačo,

da punce vabil bi na pijačo.

Stopi netopir do krta,

lahko mu koplje luknje, vrta,

zida mu lahko krtine,

gradi podzemeljske graščine.

Pa ga krt čez prag porine:

»Pojma nimaš, jamski sine,

vse, kar znaš, je le bingljati.

Zgini!«, zaloputne z vrati.

Tedaj se netopir odpravi

h kravam v visoki travi.

Predlaga, da vsiljiv mrčes

pregnal bi z njihovih teles.

Krave buljijo debelo:

»To že ni nobeno delo!

Sploh pa vsem nam rep opleta,

muhe sem ter tja pometa!«

Tuhta netopir zaman,

kdo bi našel posel zanj,

kliče miši, ježa, srno,

naj ga vzame vsaj na črno.

Že se bliža mrzla zima,

netopir še centa nima,

da ogrel bi stene jame,

kaj šele za mlade dame.

Brezciljno revež pohajkuje,

obupan skoraj že zmrzuje,

ko prešine ga ideja –

služba bo njegova: veja!

Sneg prikliče praznovanja,

krasijo jelke stanovanja,

z njih kot angel netopir

ziblje se v božični mir. 

KOMAR

»Lačen, shujšan sem komar,

na jesen postal sem star – pik-pik, bzz-bzz.

Spomnim se še tistih dni,

ko bil sem nad močvaro car,

ko pil sem kri in se mastil,

ko bil sem vseh teles vladar – pik-pik, pik-pik.

Zdaj pa mlaka je v ledu,

izginil je poletja čar,

ni kosila ne večerje –

ostal sem beden samotar – bzz-bzz, bzz-bzz.

Čevljev nimam ne obleke –

kje naj vzamem zdaj denar?

Nisem lep, bogat še manj,

da bilo bi komu mar.« - bzz-bzz, pik-pik.

Legel je pod suho vejo,

tih osamljen star komar,

zjutraj drobceno telesce
z listom je pokril grobar. Bzz-bzz, pik-bzzzzz. 

V rimani besedi: Riba, Jeti, Medved

RIBA

Pri ribi pričela se je puberteta.

To pa je čas, ko brhka dekleta

kot rože opojno in bujno cvetijo,

da burijo mladim možem domišljijo.

Številni so čuli za ribine čare,

je marsikdo sanjal, si delal utvare,

da njemu bo riba podala plavut,

a njen je značaj postajal nadut.

Prej srčna in mila, zdaj proč se ozira.

Pozdravov ne sliši, vse bolj ignorira,

prej dobri prijatelj postal je bedak –

nihče več ni ribi pod soncem enak.

Za družbo ne mara, prezira klepet,

drži se pri strani, umika pogled,

ošabna zatekla se je v samoto,

očarana zgolj nad svojo lepoto.

Zamaknjena zre v zrcalno modrino

kot nekdaj Narcis na vodno gladino,

išče v valovih svoj mičen odsev,

vabljiv kot zlohotne sirene napev.

Gluha in nema v podobo strmi,

eno postati s seboj si želi,

da njena lepota morda bo za dve –

vse bolj na površje jo dviga srce.

Utaplja se v svoji omamni prelesti,

pozabi, da spati bi morala, jesti,

pozabi, da čas neusmiljen beži,

da pozna jesen na gladini leži.

Decembrski hlad prek jezera veje,

decembrski sneg tke bele odeje,

a riba negibno zre v nebo,

z ledom objeto je njeno telo. 

JETI

Stopinje v snegu prek senožeti,

ogromne stopinje: prišel je Jeti.

Snežna pošast v gozdu preži,

vodijo v temno goščavo sledi,

glej, tamle v mraku vidim oko,

čaka, da plane na speče telo.

Slišiš, lomasti v skriti globeli,

čuješ tišino, saj onemeli

so kljuni čebljavi radostnih ptic,

razlega se zgolj preplašenih klic.

Koraki pa kar še lomijo veje,

zdi se, da v zlobi surovo se smeje,

gotovo nas čaka v plašču noči,

da v dolgih požirkih popije nam kri.

Še malo potrpi, že zora budi se,

zláto ožarja strašljive obrise

in ko povsem obarva se črna,

na krpljah prek jase pomika se srna. 

MEDVED

Žgečkajo snežinke v smrčku medveda,

on jih pa gleda:

»Oj, ve gizdalinke

ne daste mi spati,

se v plesu nad trato želite igrati,

hladne, srebrne mi lezete v nos,

kako naj bom sam mnogim vam kos?«

»Ne brundaj, kosmati,

še čas bo smrčati!

Še čas bo, da zlezeš v svoj topli brlog,

sedaj pa poskok:

zavrti se z nami zimi v pozdrav,

ne bodi nergav

in ko naš bal zasuče te v spanje,

z odejo pokrijemo gundaste sanje!«

Zazibal je medved svoj veliki stas,

snežinkam nastavil zaspan je obraz,

še vedno si misli, kako se vrti,

a glej ga junaka, vso zimo že spi.