Moskva after

Hej, saj res. Danes sem spet tekla.

V Moskvi sem tekla enkrat.

Moskva je bila razvratna. Bila je natanko taka, kot govori Jesenin v tisti pesmi. In natanko tako sem se v Moskvi počutila. 6 let nazaj, ko sem jo prvič obiskala, me je povsem prevzela. Potem sem tam živela in jo sovražila prav do kosti. Vso svinjarijo predmestja, brozgo na cesti, drek na stopnišču, oblake do tal, oholost in ljudomrzništvo javnih uslužbencev vseh vrst. Sovražila sem potem že kar vse. Zdaj sem se po treh letih vrnila. In Moskva je res drek, je sivina, ki jo hlastaš, je pa tudi siloviti vrtinec doživetij, konjak v gledališču, pivo pozno v noč s priljubljeno dopisnico iz prelepe Baške grape, megalomanstvo stalinovih prospektov v zgodnjih jutranjih urah, drevesa v štrikanih nogavicah pred domom hudožnikov. Pa ves čas oblaki do zadnjih nadstropij novega Manhattna in dež, sneg, pa vse tisto vmes.
Zato sem tekla enkrat (še enkrat, ko je bila napoved naslednji dan končno znosna, pogovora zvečer ni bilo moč pregrizniti in zjutraj je športni duh zamrl nekje med rjuhami).
Ne, nisem tekla čez nočni Rdeči trg, ki se kičasto šopiri ob reki, tudi ne mimo univerze, ki osvetljena izgleda kot kak glamurozni dvorec iz vesolja. Tekla sem skozi neskončno predmestno blokovsko sosesko, kjer sem nekoč živela. Brozga je bila natanko taka kot pred leti, smrdelo je, bloki so se vse bolj posedali sami vase, še manjši ribnik so zasuli z nekim dunstom. Najgrši kraj za tek. Zagotovo! In smejala sem se vsej tej ogabi; lahkotnost teka je tako silovito dajala protiutež mrtvi sivini pročelij. Mega!

Ves čas sem pela in živela tole pesem Jesenina (za vas jo navajam v prevodu):

DA, ZDAJ JE GOTOVO. Za vselej
zapustil sem rodno poljé.
Nikdar več topolov aleje
mi s krošnjami ne zazvone.
Brez mene razpade dom z leti,
moj pes je že zdavnaj prah.
Bržčas mi je bog usodil umreti
na vijugastih moskovskih cestáh.
To mesto je duša vzljubila,
čeprav kot bolnik trepeta,
saj Azija tu je počila
na kupolah njenih cerkvà.
A v noči, ko je mesec nad mano
in sveti - vrag vedi, kako! -
za oglom v beznico poznano
s povešeno stopam glavó.
Šum, hrup je v tej luknji objestni,
vendar šele zjutraj končam:
vso noč cipam prebiram pesmi
in z lopovi špirit žlampam.
Srce pa vse silneje bije
in govorim in kličem zmedèn:
Nazaj zdaj poti ni, ne, ni je
in jaz kakor vi sem zgubljen.
Brez mene razpade dom z leti,
moj pes je že zdavnaj prah.
Bržčas mi je bog usodil umreti
na vijugastih moskovskih cestáh.

Potem se vrnem domov. In ugonobi me prehlad. Beznice vendarle pustijo svoj pečat.
Zadnji vikend preživim v hribih, da prezračim pljuča.

Danes spet tečem. Zarola se mi ravno ta Jeseninova pesem. Ki jo poje Zemfira.

http://www.youtube.com/watch?v=-wsna9Tf55I

Tečem in prisegla bi, da sem se tal dotaknila le sem ter tja.

Vsem polube, vsem pozdrave!

Ljubljanski maraton

Džabe posao.

Tole se je izvorno rusko govoreča Mucki najbrž naučila na kakem gradbišču.

Spustila pa mi jo je kak mesec nazaj, ko smo pili pivo in je čisto slučajno našla na mojem računalniku plan treningov. Tistega za 3.30 sem mela vključenega, čeprav moji upi ne presegajo 3.40. Veste, Mucki je krvavo tekmovalna vsej človeški toplini navkljub. Se je dolga leta kalila na smučeh prek ruske tajge, tam pa ni šale: tovariš si lahko v mrzlih sibirskih večerih, na štartu pa je ljubezni konec. Zato je teh tri trideset pomenilo tudi zanjo treninge med gradbišči Ufe in Moskve, v glavnem ponoči, ko je zrak strupen, promet stoji, šoferji pa so nadvse sitni in bi povozili vsaj kakega tekača, če že do doma ne morejo. Tri trideset je pomenilo, da mora biti vsaj tako dobra, meni pa je za vsak slučaj sporočila, naj se niti ne matram, ker tako dobra itak ne bom. No, saj to vem. Za zdaj res ne.

In tako je vsaka tekala po svojih terenih, Mucki si je ob robnik ufimskega pločnika počila rebro, jaz sem v službi poletela čez prag in si lepo zatolkla trtico. Obe sva pojedli kak nalgesin in krenili naprej po programu.

Kar se tiče vremenske napovedi za osemindvajsetega, sem se jo po vročinskem udaru en vikend prej iskreno razveselila. Znano je, da že okoli dvajsetih postanem paradajzarca, zgubim razsodnost, dar govora, naklonjenost do sočloveka, voljo do življenja in še kaj. Zato sem za prvi sneg skoraj res oblekla baškirsko kiklo, spodaj bi se nemara oličila z najlonkami s črto, zgoraj s kako lahko bluzo ... No, pa se mi je zanohtalo že v pol ure, ko sem kot mumija zamotana v puh na štart desetke pospremila naša dva zavodska mulca. Zato sem se k sreči oblekla tako, da je bila koža vsaj pokrita. Čisto premalo še vseeno.

Pa se mi prvi krog še ni tako zdelo. Za trenutek me je imelo, da bi celo odvrgla naglavno cunjo, pa je potem spet pihnilo in k sreči sem te ideje opustila. Prvi krog je bil res lušten. Pravzaprav me ni brigalo, če sem zaplula prek kake luže, počofotala skoz plundro, res da se mi je nohtalo že od vsega začetka in podplatov nikakor nisem uspela vsaj začutiti, a kaj bi to? Je to sploh kakšen problem? Vse je teklo po programu, razpoloženje je bilo prijetno in prešerno, sem pa tja sem se celo obrzdala, da ne bi bilo potem kakšnih davkov.

Fak. Zazeblo me je že konec prvega kroga na Dunajski. Pa podplate sem začutila. O ja. Prav temeljito. V levega me je pričel počasi grabiti krč. Kaj pa je to zdaj? Halo? Krč v podplat?! Kr neki, sem si mislila, tole bom jaz lepo ignorirala. In je izginil. Pa spet prišel. Po triindvajsetem kilometru na vsak kilometer za nekaj skund. In pričel se je svinjsko širiti v piščal. Kej tacga! V življenju nisem imela krča in on pride zdaj. Tempo sem pač morala spustiti in nič več ni bilo po programu. Tako je še kar šlo. Ko sem program skušala ujeti, se je klinac spet razbohotil. Jebi se, sem si mislila. Res, človeku se kar milo stori, ko čutiš, da bi lahko tekel hitreje, noga pa kar nekaj po svoje. Prav, ne bom se z ničemer več ukvarjala, na uro ne bom gledala, poslušala bom muziko in me prou briga. Tako, kakih 20 – 30 sekund počasneje je šlo čisto v redu, vmes sem se celo spozabila, na glas zapela, nekaj korakov odplesala. In spet skušala povečati tempo. Zdaj me je počasi svinjsko zeblo že povsod. S tempom bi se vsaj ogrela, a klinac je bil spet tam, še več – bohotiti se je pričel še v drugem podplatu.

Džabe posao. Tri štirideset tole ne bo. Da ne bi šla kar domov, sem si prilagodila cilj – naj bo vsaj pod 3.48.09, kot je bilo zadnjič v NY. Ja, res, še sekunde sem lovila. Ko je bilo v nogah zatišje, sem v zadnjih dveh kilometrih porinila celo do tistega tempa, ko imaš občutek, da letiš. A le za kakih 200 – 300 metrov, pa spet: paf! In tako do konca. Prehitela sem se za pičlih dvajset sekund. Bedno, če sem čisto iskrena.

Ata v cilju mi je ponudil šnops. Nek domač, iz zdravilnih rož, z veliko sladkorja. Za hip je ogrel duha in telesce. Ko pa sem šibala po garderobo, sem si skoraj odgriznila jezik, tako je vse šklepetalo. Tam je Mucki vesela gnezdila v 3.34.50 in regljala kot kaka branjevka, jaz pa sem dar govora zopet izgubila.

Petnajst minut sem se tajala pod vrelim tušem, pol ure sem oblečena in zavita v puhast koc pila čaj. In drgetala kot tiste mašine, ki kopljejo asfalt. Oblekla sem potem termo perilo, čez tri plasti, pa še puhovko in tresavica je izginila šele v gostilni. Da vsaj piva nisem polivala.

No, zdaj sem v Moskvi. Z Mucki, ki že leta po gradbiščih. Jaz pa jem, da napitam tole mojo kumrno pojavo. Še kak dan, dva in bom pripravljena za doživljalski tek preko Moskve. Na uro ne bom gledala. Nadela bom pajkice z mucko in šla mimo Vorobjovih gor in univerze, mimo cerkve Kristusa odrešenika, prek Rdečega trga. In še kam. Najbrž ponoči.

Vsem polube, vsem pozdrave!

Nočnih 50+

Pridem jaz iz Baškirije. In se potuhnem. Kajti po tihem me je sram, ko sopihajoč grizem klance nad Kamniško Bistrico in Pokljuko, med tem ko drugi kar frčite prek Grintavca. Pa se domislim, da stisnem še eno lepo, nočno, saj je luna polna in čez polja se v mraku vleče prijeten hlad. In velja jo omeniti, saj je bila res lepa.

Štartam LJ-Center, po Celovški ob 21.30. Na živce mi grejo luči in avtomobili in sploh tek po Celovški. Pa se tempo imam ravno okoli 6, kar je kot nalašč za vse rdeče. Pod Šmarno goro se že vidi, da je luna debela in lučke ne bo potrebno šraufati na glavo. Od Pirenč zavijem proti Smledniku in svet se čisto umiri. Luna srebrno nažiga prek livad tako močno, da lahko lovim svojo senco. Poslušam tole:

http://www.youtube.com/watch?v=bO0PMclabt4

... in občasno zaplešem v svoji "diskoteki". Od Smlednika naprej se nizajo vasice in druščine pljuckajo pivo. Seveda jih zabavam v svoji baškirski tekaški kikli. Nekaj komentirajo, pa jih ne slišim, saj se mi ravno rola:

http://www.youtube.com/watch?v=rtVGCRpyGvA

V Kranj pridem malo pred pol nočjo. Zavoham Savo pod delavskim mostom; zavijem na ta staro cesto, od tam pa vzdolž železnice do Škofje Loke. Vode v kamelci mi zmanjkuje. Klinac, si mislim, bom pila dokler je, potem bo pa že kako. Med koruzo se izrisujejo negibne silhuete srn, ob cesti kot tigri v zasedi prežijo mucke, nekaj košatega podolgovatega mi prekriža pot. Hej, pa saj bi ponoči lahko vozili turiste na safari!
In poslušam tole:

http://www.youtube.com/watch?v=d80o6uTNoPI

Luna pa se še kar šopiri ... Malo pred Škofjo Loko mi zmanjka vode. No, fak. V industrijski coni oprezam za kako odprto beznico. Pa saj delavci bi pa morali imeti pajzl, da se odžejajo! Ga nimajo. Ali pa ga ne najdem. V Suhi prečkam Soro. Z žejo je velika kriza. Usta se limajo, gel se mi gnusi. Kukam na vrtove, če je kje kaka pipica. Tako na hitro, s ceste je ne najdem, pobližje pa se bojim pošariti, da me ne bi kdo narobe razumel. Hja, če bo takole, je prva voda zagotovo šele v motelu Medno. O jeba, komaj se premikam. Meča me pečejo, kot bi gorela, vse me boli. Dovolj je. Gledam garmina, mater, vlečem se tam okoli 7min km. Kr neki. In takole se do Mednega. Sem si pa spedenala zabavo. Zarola se mi tole:

http://www.youtube.com/watch?v=ADP65wbBUpc

... jaz pa si mislim, jebi se. Zdi se mi, da sem rekla že napol na glas, "o dej pliz, vsaj mal vode", ali pa je le tako ostalo v spominu, ko se pred mano pojavi cisto pravi izvir. Nekje v Gostečah je bilo to, ali pa nemara Draga, ne vem, se ne spomnim. Voda baje se za v čevelj ni dobra, tokrat pa se je razveselim bolj, kot sem se kdajkoli veselila piva. Prisesam se na curek. Pojem gel in se naprej sesam. Napolnim kamelco, pa še enkrat splaknem usta. Ej, čisti čudez. Ma, res ne bi verjela, če se mi ne bi ravnokar dogajalo, ampak tečem kot prerojena, tam okoli 5.45. Nič več ne boli, a je to možno? Medno je kar naenkrat čisto blizu. Čez Stanežiče zadžuskam z Denis i Denis

http://www.youtube.com/watch?v=1tqir1T1Eb8

... in če bi bil kdo poleg, prisežem, da bi se spogledovala! V Ljubljani sem kmalu. Malo pred tretjo je Celovška prazna. Luci zaslepijo luno, zdi se mi, da ves čas sveti zelena. Ali pa mi je vseeno. Po 5. urah 45 minut sem v centru. Doma. Za mano je 56 km poti v krasni noči. Potem ne morem spati in jem sendviče, ko se dani.

Nekaj pač moraš početi. 

Vsem polube, vsem pozdrave!

Maraton "Nadežda" - Ufa, Baškirija, Rusija

Hej, v tem poročilu se ne ozirajte na rezultate, ki niso hvale vredni, zgodba je pa vendarle dobra. Prideva midve v Baškirijo. V Ljubljani je ime malokomu sploh poznano, redki vedo, da gre za rusko republiko na jugu Urala. Mucki je tu dobila projekt. Spet zida. Tokrat trgovsko zabaviščni kompleks. Jaz se veselim obiska. Prijatelji me sprašujejo, če tam sploh kaj je. No: je.

Milijonska prestolnica Ufa, mesto sredi step. Na živi spomenik nedavni sovjetski epohi je novi putinovski turbokapitalizem navesil premnoge trgovske komplekse, multidimenzionalne kinodvorane, verige fast fudov, bifejev. Vse prav tako brezdušno kot betonsko socialistično ogrodje. Postopam po širokih prospektih in se čudim. Pijem pivo in se razburjam: mar se je vsej širni Rusiji dokončno zmešalo. Preverjam, če se v mestu dogaja še sploh kaj človeškega. In najdem tale maraton. 14 krogov po parku, po predmestnem šavju.

Greva. Mucki me gleda izpod čela, češ laufava že nekaj tednov sploh ne, čez en teden je tekma, čez dan pa skoraj 40C. Tistih, ki ne žarijo zgolj z neba, pač pa tudi od neskončnih betonskih širjav. Nekaj srednje dolgih lahkotnih jutranjih tekov po prospektu Oktobra bo nemara zadostovalo, menim, glede vročine pa ... No, tega res ne vem. Me pravzaprav najbolj skrbi. Če sem samo pri miru, iskreno trpim. Sončarico dobim že, ko skoz okno nažigajo dopoldanski žarki. Vseeno "pridno trenirava". In preverjava vremensko napoved. V soboto zvečer se na hitro vlije, res le toliko, da kaplje sproti izhlapevajo. Ponoči spet dež. In prebudiva se v za spoznanje osveženo jutro.

Ob desetih je start, kako uro prej registracija. Kroživa po zaraslih kolovozih predmestja in iščeva tekače. Tovariš Darvin Zakirjanovič - organizator, maratonec, profesor fizkulture na univerzi, častni sodelavec Ministrstva za šolstvo Ruske federacije, skratka oh-in-sploh športnik, nama prek telefona precej neuspešno narekuje, kam v grmovje naj zavijeva. Več avtomobilov z nama luta po res komaj prevoznih poteh. Potem se končno znajdemo na majhni jasi, kjer se vse pričenja. Parkirava med koprivami, napade naju roj komarjev in tovariš Darvin. Zvleče naju pred "publiko" in peščici udeležencev predstavi "mednarodni udeleženki", ki sta v Ufo prišli zgolj zato, da odtečeta tale maraton. Ne oporekava. Požameva aplavz. Tovariš potem veli registracijo. Gospa, zdi se, da njegova žena, naju povabi k nizki mizici, ki si jo je privlekla med šavje, in zabeleži podatke, med tem ko se na debelo maževa proti komarjem. "Ljubljana? Seveda, poznam, poznam," pove. Hči se je namreč poročila z Ljubljančanom. Itak. Ljudstvo se zbira, Darvin mrzlično organizira, poveljuje, koordinira parkiranje v podrasti, prišlekom predstavlja "mednarodni udeleženki". Zrihta nama fantka, s katerim naju prijavi v "trojko" (na koncu se šteje še skupni rezultat morebitnih ekip). Aleksej bo tekel okoli 3h. Kar naj. Jaz glede na pogoje štartam na 4.

Ura je vse bolj deset. Še nekaj minut in maratoncem veli, da se postavimo v vrsto. Kakih 20 nas je. Nekaj atletsko nabritih mladcev, ostalo stari kaveljci in tri dame: midve ter Natalija, 60-letna korenina, ki ne počne nič drugega, kot laufa maraton za maratonom. Vsi se bolj ali manj poznajo. Vlada prešerno vzdušje in Darvin se razburja, ker ne stojimo ravno, ker ne poslušamo, ker nismo mirni. V duhu stare sovjetske šole. Super! V slovesnem govoru otvori tekmo, strogo pokomentira opravo nekega športnika in podeli častno darilo gostjam. Nama. Dve plastični votli palici, nekaj takega kot za paradajz, z luknjami. Gledava, kaj naj s tem, malce izgubljeno izražava hvaležnost, da nama naposled ponazorijo, kako se zaigra na podarjeno frulico. Pa ja ne pričakujejo, da bom zdaj to počela jaz!? Očitno ne. Darvin že pelje druščino na pozicijo, ki jo je določil za start. Veliko smeha, Darvin veli tišino in gremo ...

Torej 14 krogov, gori doli, k sreči bolj ali manj v senci. Dečki se zaženejo, Mucki tudi, jaz ji prvi krog še sledim, potem pristanem na svoj tempo. Krožimo. In dame nas popisujejo na treh koncih. Štejejo kroge. Tudi Darvin kroži. V ta gmašni obleki. Pedagoško komentira tehniko. Korigira, deli pohvale. Jaz v nemilost ne padem. Uf! Prvih pet krogov mine hitro. Vedno sem imela neutemeljen odpor do tekem, kjer se kroži. Ves čas po isti poti, mar se ti ne odtrga? Ne. Prav v redu je. Ne štejem kilometrov, pač pa kroge. Postaja vedno bolj vroče. 30C. Zame čisto preveč. Na postojanki vsakič dva kozarca vode na glavo, za vrat. Tako predlaga tudi Darvin. Ubogam ga z veseljem. Na 25km imam občutek, da bom izpuhtela. Na kratkih sončnih odsekih se kar ježim. Tek v klanec postaja patetično stopicljanje. Že drugič me prehitevajo mladci, ki bodo prvi. Kroge štejem zdaj že po principu: še enega do deset, pa potem še dva in še dva. Na enajstem gospe povedo, da le še dvakrat. Oporekam. Oporeka tudi možakar, s katerim ves čas tečem. Navsezadnje oporeka tudi garmin. Srečam Alekseja, ki se sprehaja. Mu pomaham, češ "Lahko tebi, ko je že vsega konec", pa pove, da sploh ne, da hodi poslednji krog. Prehitro je začel in je pregorel, bruhal, zadnji krog je šel zgolj zaradi "naše ekipe", sicer bi odstopil. No, to pa je duh tovarištva! Za tretje ekipno mesto na koncu. Na trinajstem vem, da bo šlo skozi brez hoje v klanec in tam okoli 4h. Gospe mi 14. krog skoraj prepovedo, češ da je že konec. Ni res. Z možakarjem se zaženeva v poslednji breg, preko poslednjih sončnih odsekov. Levo, desno, zdaj pa res konec.

4.04. Zadovoljna. In zmešana od vročine si zlivam vodo na glavo. Mucki je skoraj 20 minut pred mano. Kot ponavadi. Aleksej sedi v senci, čisto fuč. Tudi jaz sprva brez besed. Druščina v cilju pa bi se kar navdušeno pogovarjala. In to v ruščini. Vabijo naju na razno razne prireditve, na častne proslave veteranov 2. svetovne vojne, na vikende v hribe, na konjak. Krožim, da me ne bi popadli krči. Mater je vroče! Pijem, polivam se z vodo. Mucki in Natalija se pregovarjajo z organizatorji, ki slednje takisto niso pustili v poslednji krog, zame in spremljevalca pa trdijo, da sva šla enega preveč. Gospe so tako partijsko neomajne, da se celo nad Garminom namrdnejo. Ko se v debato vmešajo številni drugi, popustijo, Natalija pa oddteče še svoje zadnje tri kilometre. Za čisto vest, pravi. Sledi dolgo podeljevanje priznanj v razno raznih kategorijah, uro za nami je kake 20 udeležencev teklo še 21ko, tako da medaljo dobi skoraj vsak drugi. Darvinovo strogost zdaj preveva svečanost in s pripeto značko "Častnega sodelavca Ministrstva" nastopa in podeljuje.

Midve imava med tem že cel kup novih ruskih prijateljev in poln program doživetij za prihodnje baškirske dni.
No, pa se v tej centralni Rusiji vendarle dogaja še kaj dostojnega! 

Vsem polube, vsem pozdrave!