Bermudska turneja

Je bil že skrajni čas.

Da zaokrožim eno tisto luštno. Tekaško brez vsakršnih prisil, s kakšnim hribom vmes za obvezni počitek.

Spala sem čisto zanič, ker sem bila vznemirjena. Ker je bila pred mano pot, ki sem se jo neučakano veselila. In gledala na uro, da bo ta kazala sedem, kajti prej ne velja vstati, saj se moram naspati.

Pot že, ampak kam? V resnici je vseeno. Zjutraj sem zanalašč prelagala odločitev. Da bo presenečenje potem toliko večje. Še energijske gele sem se postopila mešati, ker sem se nekoč domislila, da je domači zvarek proti kupljenemu nekaj takega, kot goveja juha proti tisti iz vrečke, kjer notri plava en nudelj in en mesnati cmoček. Jaz sem narezala banano, ji dodala melaso in javorjev sirup, pokapljala z guarano in obtežila z žlico kokosovega olja za maščobo in večdnevno vzdržljivost. Potem sem natrosila še cimet, da bo bolj božično. V meh sem si namešala bazične minerale, za poplaknit. Če to ni izborno in nadvse učinkovito?!

Potem sem se morala domisliti, kam me bo pot peljala, če mi je že bila na razpolago. Najprej sem pomislila, da bi šla lahko v Almaty, v Kazahstan. Saj je Mucki ponoči odletela tja. Pogledala sem na googlov zemljevid in razbrala, da je do tja sedem tisoč kilometrov in da to najbrž ne bo šlo, saj imam jutri dopoldne službo. Še posebej zato, ker sem razbrala tudi, da jih je potem še približno toliko do Ust-Nere in če bi bila že na pol poti, se res ne bi splačalo zamuditi priložnosti. Zato bom to šla enkrat drugič. Najbrž z avionom.

Tri zemljevide sem imela razgrnjene po kuhinjskih tleh, a nezgrešljivo me je pritegnil »bermudski trikotnik«. Tisti, ki se plete od Bukovja naprej proti Nanosu. Enkrat, nedolgo tega, če se spomnite, so naju točno tam skoraj ugonobili svinjski rilci, krempeljci in razmočena tla, pokrita s čofto in snegom. Zato se mi je v neomajni smelosti zdelo, da moram brž sprejeti ponoven izziv. Za vsak slučaj sem Urši zaupala, kam grem, a to je bilo bolj zato, ker se je ravno pojavila na telefonu, in drznila si je pripomniti, da bo vsaj v latentni v pripravljenosti. Kot tudi gozdarji iz Studena. Kar naj bojo.

V Bukovju je bilo osupljivo lepo. Ravno prav sveže in sončno na tak način, da bi lahko fotografiral in bi zgledalo, da znaš. Parkirala sem na stičišču poti, saj se mi je zdelo, da sem bom naposled vračala iz Predjame.

In potem sem stopila desno. Najprej sem jo samo gledala, pot. Še čisto vso pred mano. S takšnim zarotniškim pogledom, da sem razmišljala, da mora biti res fotogeničen. Ali pa bi bruhnila v smeh, če bi se zalotila na sliki nekoga, ki bi ravno lovil umetniško svetlobo.

Potem sem stekla. Nekaj takega kot prvi požirek ledeno mrzlega pira po celodnevnem preganjanju so bili ti koraki. Primera ni slučajna. Ker ne gre samo za pir, ampak tudi za dejstvo, da je bil to prvi takšen tek, takšen dolg in zamaknjen, po dveh mesecih. Kaj dveh? Morda celo treh.

Vmes sem bila podvržena skalpelu in ni je moglo biti hujše travme. In priložnosti, da se do konca zasmilim sama sebi.

Zdaj pa sem spet tekla in se brzdala, da ne izpijem na dušek vsega. In razmišljala o tem, kako so bili ti trije meseci en sam velik namen in smisel. Če bi mi kdo o tem govoril takrat, bi mu rekla, da je kreten in nafejkan poduhovljenec. V tistem sem bila prepričana, kako medicinska stroka zgolj strmoglavlja mojo svobodo, moj tek, vrednost in varnost. Že res, da so bili za tem tudi nekakšni zdravstveni razlogi, a končen in najočitnejši rezultat je bilo prisilno mirovanje. Daljše, kot je bilo sprva pričakovati. Sicer sem se spomnila nekaj o tem, da moram trenirati potrpežljivost, a štirinajst dni, se mi je zdelo, bi bilo za mojo duhovno rast čisto dovolj. Ne pa skoraj stokrat toliko.

Zdaj vidim, da je moralo biti tako. Da je še kaj drugega lahko postalo vrednost in varnost. Malenkosti. In sem pa tja kakšne besede, ki bi sedaj zvenele patetično. So pa ključne. Celo toliko, ali še bolj kot ti koraki. Zato, da ti koraki lahko postanejo še odločnejši.

Cesta se je počasi in trmasto vila navkreber proti Hrušici, da noge niso mogle bezljati. Zato sem razmišljala, zakaj sploh. Tečem. Zato, da je pot. Izkušnja in zgodba. Sicer s to mislijo nisem bila bog ve kako inovativna, a je čisto resnična. Da na poti doživljam, se odločam, načrtujem in si premislim. Da sem potrpežljiva, da se zgubim in se moram spet najti. Da je zajebano in takrat maham s sredincem na vse strani. Včasih se mi vse skupaj zazdi butasto in brez veze, a moram do konca. Včasih sem jezna. In si mislim, naj se jebejo vsi. A moram naprej. Spet drugič me preplavi takšna prvinska radost in naklonjenost do vsega in vseh, kot da bi bila malo zatreskana in bi kušnila prvega, ki pride mimo. Takrat plešem. Tudi vriskam. In potem gledam, če me je kdo videl. In si v resnici želim, da bi me.

Tečem, da je lepo. Pravzaprav bi lahko zgolj živela življenje in dogajalo bi se natanko vse to. A verjetno malo bolj počasi. Ker sem objestna in neučakana, si rada vedno znova zorganiziram ta življenjski spektakel. Da ga lahko doživljam spet in spet in se prepričam.

Stopala sem mimo globeli skozi goščavo in razmišljala. Tudi o tem, kaj bom, če pride medved. Gozdar iz Studena je januarja povedal, da je prijazen in da ga lahko slikaš. Skušala sem si predstavljati, da se ga zato razveselim. V zanosu se mi je zdelo, da mi gre dobro. Edino bolj zoprno bo, če pride od zadaj in me prehiti, jaz pa ga ne bom mogla slišati in predvideti, saj poslušam glasbo. Gotovo me bo prestrašil, kot me tudi vedno avtomobili. A glasbo želim poslušati, saj ni Mucki, da bi se pogovarjali o naravi, pojavih ob poti in da bi komentirali misli. Poleg tega pesmi obujajo zgodbe.

Zarolala se je neka v ruščini. In spomnila sem se na Mucki, kako je v Kazahstanu. Kjer sem bila lani tudi jaz in bilo je nadvse imenitno. Tam nad mestom je ledenik in na njem je traktor. Tega pri nas ne srečaš. Zato sem tekla tja gor, četudi je padala sodra in zvečer sem kazala slike Manari, ki tam stanuje že celo življenje, a o tem pojma nima. In bila je zaprepadena, kako lepo je v gorah, kako lep je ledenik, jezera ob njem in traktor na njem. 

V Kazahstan bi še šla. Še dobra dva milijona kvadratnih kilometrov bi lahko na novo obiskala, med drugim tudi Aralsko morje, predenj izgine, in vesoljsko postajo Bajkonur, kjer bi se mogoče na skrivaj dotaknila rakete, ki je že bila v vesolju.

Jaz še nisem. Sem pa nekje pred Hrušico zapazila napis, ki je govoril, da se gibljem po nekakšni rimski cesti. Ki bi nenazadnje lahko bila tudi galaksija, če bi malo zamešala pojme. Še dobro, da nisem, saj bi se znašla še nekoliko dlje, kot je Almaty. 

Da ne grem na Javornik, sem sklenila ob glavni cesti. Proti Predmeji bo čisto v redu. Polne radosti so noge drobile cesto in korak je bil tako krepak, kot da bi me vozilo nekakšno prevozno sredstvo, ki sem ga nataknila nase in se spodaj vrti. Baccaro sem sedaj poslušala in premišljevala, da bi z veseljem nastopila vsake toliko kot Baccara, če bi le bila transvestit. Še španski naglas bi zvadila, ki zveni kot zapeljiva govorna napaka, in pomikala bi se po odru v mencajočem stilu sedemdesetih, kar ne bi bilo preveč zapleteno. Izgledalo bi takole in prepričana sem, da sem kot nalašč za to:

https://www.youtube.com/watch?v=C5vSYWPyJzE

Potem je glasbeni blok za silo ohranil zvrst in nastopili so Modern Talking. O bratu Luiju so zapeli, kako želi speljati punco enemu od njih. Čeprav bi že v osnovni rekla, da ju to sploh ne bi ganilo, tako lepa sta bila. In tako do konca butasto sta muzicirala, da mi je danes v čisto veselje. V osnovni na šolskih plesih pa smo ju jemali smrtno resno in s približno takšnim izrazom smo se tudi zvijali v krogih. Zdaj sem s takšnim izrazom tekla, kar me je neskončno zabavalo. Pa niso Modern Talking povezani zgolj z osnovno šolo, povezani so, verjeli ali ne, tudi s Kazahstanom. Tam nekje proti kitajski meji je mesto Žarkent in tam je bar Ljubimiy, »Ljubljeni«, bi bilo po naše. Že takoj ti pade v oči s svojimi rdečimi neonskimi napisi, da moraš tam popiti pivo. Pod veličastnimi tapiserijami pop ikon osemdesetih, pod takšnimi, ki morda niso bili čisti mainstream. Lahko izbiraš med Spandau Ballet, Sandro in seveda Modern Talking. Ve se, kje sva sedeli.

Tako sem prišla v Podkraj. Judita iz službe je tam nekje rastla kot otrok in lahko bi vprašala gospoda na vrtu, če jo pozna. Morda sta bila sošolca, ali pa sta celo hodila. Je bil ravno pravšnja generacija. Pa ga nisem. Ker bi za to temo veljalo posedeti vsaj kako urico ob leseni mizi, kamor bi postavil bokal in ga dopolnil z narezkom pršuta. Vprašala sem ga le za odcep proti Abramu. Ni bil daleč in našla sem ga brez težav, kot je obljubil.

Spet me je pogoltnil gozd. Kot da bi poniknila v drobovje nekakšnega gigantskega bitja. In če sem se spojila z njim, sem takšna postala tudi jaz. In natanko tako sem se tudi počutila, še posebej potem, ko je Gossip govorila, kako gre v pravo smer in o vsem ostalem, kar je delovalo navdihujoče. Vse dokler se nisem skoraj zaletela vanj. No, zaletela bi se čez kakih sto metrov.

Vkopala sem se. Najprej sem pomislila, da je volk. Stal je nepremično in buljil vame. Med tem sem tuhtala, ali gre za čudovito doživetje, ali naj me bo strah. Bitje se je odpravilo proti meni. Se mi sploh ni bilo treba več odločati. Pograbila sem bližnjo gorjačo, a bila je le suha veja, ki bi se ob malo močnejšem zamahu zlomila že v zraku. Kar me je nekoliko zaskrbelo. A časa za izbiro bojnega materiala ni bilo več. Že je bil pred mano. In zazdel se mi je čisto preveč košat, čist in urejen. Najbrž mora biti zelo nobel volk, sem razmišljala, in mu precej neprepričljivo molila roko, ker se mi je zdelo, da je takšen spoznavni protokol. Tudi on jo je povohal precej zadržano. In med tem ves čas nepremično zrl vame. Kar mi ni bilo všeč, saj bi težko rekla, kaj si je ob tem mislil. Najbrž bi ga takrat morala velikopotezno počohati, jaz pa sem kar čakala. Da se je končno naveličal in izginil v gozd.

Še nekaj minut sem se potem ozirala nazaj, če se bo prihulil in me ugriznil v rit. Pa se ni. In potem sem se zdela neskončno smešna sama sebi in malo me je tudi sram. V resnici je bil res lep in zelo nobel. Pes. Kaj bi bilo šele, če bi srečala medveda?! Nič od veselja in foto sesije. Gotovo.

Tedaj je pot postala klanec. Takšen dolg in vztrajen. Takšen, ki ne omogoča počivanja, terja pa preudarnost in potrpežljivost. Še posebej in ravno zato, ker je bilo že moč čutiti kakšno mišico in njeno tetivo. Takrat najbolje deluje zamaknjenost in to, da se pretvarjaš, da ne pričakuješ nič. Potem se vse zgodi. Presenetljivo kmalu.

Od Abrama naprej se je odvil spomin na »Vipavo«. Le da v obratni smeri. Zato se je situacija postavljala vse bolj pokonci. Srknila sem svoj izborni napitek in zvrstili so se komadi z ravno takšnimi zgodbami, da sem čisto podivjala. Četudi v breg, še raje v breg, in prevozno sredstvo je delovalo kot čudežno prerojeno, da bi lahko čisto vse na svetu. Zaganjala sem se po ozki stezici, pod nosom so me božale visoke trave ali praskale maline, te k sreči zgolj do pasu, jaz pa sem vse lahko. Celo videospot bi lahko posnela, če bi imela Salomonova oblačila in izklesano telesce. Se mi je zdelo. Mimo Vojkove koče sem še pospešila, čeprav me je klanec že slabil, a tega publika ne sme videti. Potem za ovinkom bom, recimo, slikala razgled, da zajamem sapo.

Zdaj sem bila že na poti do Predjame. Ko so zašpilali Kjuri, se je prelomila proti dolini. Kjuri me vedno spomnijo na Černija. Tokrat tudi na to, kako neznansko je motilo njegov prefinjen okus, ko smo si dame zadnjič v njihovi nastajajoči kuhinji pulile brke. In to za mizo. On je sicer med tem barval steno in verjetno sploh ne bi opazil, če ga ne bi prosile za komentar. Zgrozil se je nad našo vulgarnostjo. In to Černi, ki po tirolskih hribih rjove »Cojones!« in še kaj takega, kar si niti zapisati ne upam.

Potem pa je sledila tale:

https://www.youtube.com/watch?v=v0NSeysrDYw

… ki nima zgodbe. Me pa vsakič dvigne, vsaj za kak meter. Kot tudi sedaj. Da sem poplesavala v zanosu in spuščala glasove veselja in če bi koga srečala, bi bil v resni nevarnosti. V tem razpoloženju sem pridrvela v dolino in ni me zmotilo, da je šlo naprej včasih spet v breg. Kot da ne bi šlo.

Navsezadnje so prišli še Pulp in z njimi obvezno Mina. Z Mino sva nekoč priredili tekmovanje, ki sva se ga udeležili le midve. Je pa spet o kocinah, ko smo že ravno pri tem. A ni se odvijalo zgolj za kuhinjsko mizo, terjalo je mnogo več angažmaja in vztrajnosti. Vsaka je namreč več tednov gojila otoček dlak na nogi, nato pa sva se pomerili v štirih disciplinah: dolžina, gostota, čvrstost in temnost. Mina me je premagala v treh. Najbrž je edina na svetu. Z Mino smo se tisti čas tudi veliko zabavali. Izborno in brez zadržkov in vedno je rada kakšno zapela, sploh proti jutru. »Now I don't care what you're doing, no I don't care if you screw him. Just as long as you save a piece for me! … Jesus, it must be great to be streat!«, mi je posvetila komad, vedno s prav posebnimi poudarki in nedvoumno pomenljivostjo. Zdaj sem pela jaz in si priznala, da zna biti še kako aktualen.

Zaletela sem se v Erazmov dom. Potem je sledil le še klanec do avta. Moral je biti tam, saj bi se sicer stvari zdele prelahke. In bi se potem zanalašč morala vsaj čisto majčkeno zgubiti, da bi požlahtnila namen. Pa še Urša in gozdarji ne bi čakali zaman.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

Počitnice

Toliko gneva je v njem, da bi ga v besu zabodel. Toliko strahu in razočaranja, da bi ga zabadal, dokler mu ne bi pošle moči in bi ga udušile solze. Tudi njo bi. In sebe tudi.

Ko krili z velikim kuhinjskim nožem, ko tuli, da se mu para grlo, in skozi daveč jok hlasta za zrakom, upam, da je v tem scenariju skrita varovalka. Da je v njem vsaj drobec, ki se bo predal. Ki bo začutil, da je vse v redu. Da bo spustil rezilo, čeprav se bo nato sesul. V brezmejni obup.

Nekje je skrita varovalka. Za zdaj še.

Počitnice so lahko eno navadno sranje. Brutalna predstava resničnosti. Talilnica iluzij. Dovolj dolge so, da jih ni moč spregledati in prekratke, da bi se sprijaznil. Ali pa se končajo ravno tedaj, ko bi morda res šel na morje, a tega nikoli ne bo mogel vedeti. Ves čas je čakal in preveč je surovo spoznanje, da je nemara čakal nič. Zgolj nič. Kot vedno. Zato so vsega krive počitnice in njihov konec. Se zdi.

Ko sedimo na pivu, potem ko so ga hospitalizirali, imam občutek, kot da me je nekdo treščil ob tla. Hej, kje so tisti julijski dnevi, ko sem ležala v bolnici, četudi ob smrčečih sodih, in potem doma, več dni, v popolnem miru in tišini?! Dnevi brezskrbnega poletja, irskih pubov, prijateljev in osebnih zgodb, ki se vedno znova izkažejo kot neskončno dragocene. Kot da so te iste počitnice, ta cinizma polna resnica, hkrati tudi privid. Moja omamna iluzija. Ki se hipoma sesuje, ko sreča svoj drugi pol. Ki jo rezilo poreže, da izgleda, kot da je na oni strani nič. Zgolj nič.

Pridem domov in se jih še trdneje oklenem. Počitnic. Nekomu povem, da mi je pomemben. Da se ne bi razblinil.

Zjutraj tečem. In premišljujem o vseh njih, mulcih, ki so mi še pomembni. Ki jim nekoč nekdo tega ni povedal. Ko bi bilo nujno. Sprašujem se, če sem jim uspela vsaj jaz. Potem, ko že težko zaupajo. In če jim je to vsaj za silo odtehtalo. Morda. Vsaj za trenutek. A toliko vreden.

Tečem in vse je jasno. Tako preprosto. Lahko povežem ta dva pola: lahko iluzijo oživljam v resnico in resnica bo potem nemara znosnejša. Morda bodo pognale varovalke. Lahko vsaj še naprej poskušam. Zato sem tu.

Nato ga obiščem v bolnici. Vem, da je najvažneje, da pridem. Potem igrava namizni nogomet in se smejiva. Krohotava se, ko zabijava gole, jaz nemalokrat sama sebi. 

In tako otroško brezskrben se zdi, da spet verjamem.

Vase.