Spogledovanja

Včasih je lahko vse idealno. V dolini Malte so za to kar dobre možnosti. Malta je lahko otok; če jo poveš z malo, je nekaj za zidanje, kar bolje kot jaz razume Mucki; lahko pa je tudi kraj zahodno od Gmunda na severu Avstrijske Koroške. Od Malte naprej je dolina, ki se zažira prav v srčiko gora Ankoglove skupine, ki jo poleg istoimenskega vršaca odlikujejo še Hochalmspietze, Preimlspitz, Veliki Hafner, Veliki Sonnblick in mnogoteri drugi. Visoko gori je jez in jezero za njim. Na njegovi gladini se spogledujejo vrhovi, na drugo stran se lahko spogleduješ ti. Z goltajočo globino nad katero stojiš, ko stopiš na balkonček, kjer so tla prozorna. Tini sem obljubila, da jo enkrat peljem tja, da vidi, da je višina lahko tudi privlačna, ne le srhljiva.

Nemara se sprašujete čemu vse geografske podrobnosti zgoraj, a nanizala sem jih zanalašč. Zato ker so to res izborni kraji in se jih splača poiskati na zemljevidu, še bolj obiskati, saj jih iz Ljubljane dosežeš v pičlih treh urah, malo odvisno tudi od tega, v kateri fazi obdelave je Karavanški tunel.

Malta je blizu, a diši po zaresnih gorah.

V soboto sva se zato upravičeno in odločno veselili. Še vreme se je napovedovalo takšno, da tavanja v debeli megli, ko niti ne opaziš, kdaj visiš z glavo navzdol, ni bilo pričakovati. Ni se nama mudilo, ko sva v avto odnašali kupe potrebščin, da sem se čudila, kam neki se poskrijejo v stanovanju, ko pa so avto tako neusmiljeno napolnile. Šele okoli desetih sva se odpeljali in bila sem zadovoljna, da nisem takšna kot tisti, ki se dušijo pod časovnim pritiskom in v hribe hodijo ob štirih zjutraj.

Tako je bilo ravno nekje v zlati sredini dneva, ko sva parkirali na začetku Grabna. Tale Graben je eden boljših. Je Gossgraben. Pri nezgrešljivem slapu nekaj kilometrov od Malte zaviješ levo. Odkrili sva ga dve leti nazaj, ko sva čisto slučajno razgrnili zemljevid in od tedaj ga obiskujeva vestno. Ime sicer utegne med drugim spominjati na jarek, na nekaj obcestnega, bolj ali manj zaraščenega, zelo možno nasmetenega s pločevinkami in plastičnimi vrečkami. A ta Graben ni takšen. V resnici je idilična krnica, umaknjena od ljudskih množic, ki osvajajo osrednjo dolino, in ima vse elemente romantičnega. Zelene livade s pogledi na zasnežene očake, ki se pahljačasto šopirijo v njenem izteku. Kravice, rožice in konje na livadah. Skozenj teče obvezna rečica, vanjo pa se s pobočij zlivajo številni potoki, sem ter tja se najde celo kakšen slapič in eden večji, a ta je skrit, da ga komaj slutiš med prepadnimi stenami. A tako je prav, saj deluje skrivnostno in pomisliš, da od kje tam nemara kukajo bitja, v katera ne verjame vsak. Višje zgoraj v zatrepu je jez in tudi ta ustvarja jezerce. Tam se cesta, ki je ljubka in nevsiljiva, konča. Naprej lahko izbiraš med lenobnim kolovozom ali živahnejšo potko, ki te pripeljeta do koče. Še naprej lahko izbiraš zgolj med številnimi stezicami, saj si že pošteno v hribih in te vodijo le še na vrhove. Med drugim tudi na ledenik in naprej na Hochalmspietze s te strani, sicer pa se lahko nanj povzpneš z vsaj še treh drugih. Midve sva se od koče naprej vzpenjali le dvakrat. Enkrat na križ le nekaj sto metrov višje in lansko poletje, ko sva odkrili slasten krogec: najprej z ene strani na Sauleck, potem pa po grebenu ravno toliko, da se vrneš h koči. Dolina se je takrat utapljala v hitzewelle, tu, na tri tisoč metrov, pa si lahko tekel. No, lahko bi, če ne bi bil ves tisti greben kup vrtoglavo nagrmadenih granitnih blokov, preko katerih vodi mestoma našpičena ferata, ali pa še ta ne. A v resnici sva neznansko uživali in Stojko je takrat komentiral, da imava zelo zanimive predstave o teku. Precej podobne, kot jih ima on o gobarjenju, saj je ravno tisti vikend iskal jurčke na novi Zeleniški ferati.

A tokrat sva imeli načrt tekaški v povsem objektivnem smislu. Koča je še zaprta in zato tudi cesta, nekje od sredine doline naprej. Ljudi ne bo dosti, saj manjka udobja, zato pa bodo bitja, v katera ne verjame vsak, lahko prilezla bliže. Najbrž je kje še kaj snega, a do koče bova uspeli zagotovo.

Opasali sva si najnujnejše in v lenobnem tempu zdrknili na pot. Zelena je oblivala telo v ravno pravšnjih temperaturah in kmalu za ovinkom sva se prikradli na eno izmed tistih krajinskih slikarij, ki bi gotovo dopolnjevala tapete prenekaterega ugodnega koroškega penziona. Tam bi mi bila grda, v živo pa sem kar zaječala od silne lepote. Pred kuliso obeljenih gora se je razprostirala zelenica in hišica s polkenci je stala na njenem robu in v polkenca so urezali srčke, česar se čisto zares ne spomnim, a ne more biti drugače. Mucki sem predlagala, da prenočiva kar tu, tako zapeljivo je vse skupaj delovalo, nič hudega, če je kdo doma in če opazi, da sva mu šotor postavili naravnost na vrt. Mucki je odvrnila, da se ne smeva prenagliti, da je podobnih kotičkov še mnogo, morda so celo nekoliko bolj intimni.

Potem naju je cesta povedla v gozdič. Ta je bil eden tistih, ki med z mahom obraslim skalovjem pod temno zeleno dehtečih smrek skriva coprnije. Žarki so rezali mračne skrivnosti kot v skrbno načrtovanem lajtšovu, na levi so se spletli v rečne brzice, da je zaslepilo in prispeli sva na travnik. Ta je bil naslednja izbira za prihajajočo noč, pa je Mucki tudi tega izločila. Na travniku so se namreč pasle krave in dirkala je črno svetleča se kobila, ki je izgledala tako polna svobode in neomejenosti, da se bržkone ne bi ustavila pred kupom šotorskega platna. Spomnila sem se, kako sem nekoč nekje v prostranstvu Tibeta, najmanj pet tisoč metrov visoko, sredi ledeno-temne noči v samih gatah usmerjala čredo jakov mimo šotora, kajti ni jim bilo mar. Mene v gatah so obšli, saj sem tulila, poskakovala, krilila z rokami in zgledala nevarno. Zato sem se z Mucki strinjala. Treba je poiskati še kaj intimnejšega.

Čez pet kilometrov sva našli rampo, ki je preprečevala prehod nikomur, saj nikogar sploh ni bilo, od tam pa se je cesta našopirila v resnejši breg. Nekaj časa sem še trmarila in ohranjala tekaški korak, pa sem se naposled zazdela sama sebi tako patetična, ko je Mucki še hodila hitreje, da sem se sprehodila še jaz. Mimo slapa, ki je kukal iz bližnje soteske, ki je z bučanjem pričal o svoji veličini in mimo oči, ki so oprezale od tam zadaj. Jih ni bilo zares videti, a sem jih začutila v vsej samoti, da sem se namuznila in jim pomežiknila in ni me bilo strah, saj sem verjela, da ne želijo slabo.

Pri jezu sva izbrali živahnost stezice. Obšli sva neprehodna grmovja malin, s katerimi sva se poleti borili za pest sadov narave, zdaj pa so zgledala klavrno, zgolj bedni štrclji, ki so nemara zmožni obroditi le kakšen ne prav velik list. Vzpenjali sva se med ruševjem, mimo zveriženo kljubovalnih viharnikov, med macesni, ki so se šele dramili, višje gori pa tudi to ne. Čas sva zasukali nazaj in pod kočo stopili na sneg zgodnje pomladi. Tam mi je bilo žal, da nimam Bilijeve torbice, kajti iz nje bi tedaj izvlekla ves turno-smučarski nabor in si nemudoma privoščila vse tiste prostrane terene, tako pa sva le prigriznili nekaj za moč in se podali nazaj.

Na slikovitih poteh sva izvedli fotosešn, da bova prav sem in še kam lahko prilepili osupljive fotografije. Na cesti sva s fotosešnom nadaljevali, le da so bili tam za zgodbo pomembnejši črna kača, ne-rože in praprot. Črna kača sicer ni slaba, saj me kače veselijo na sploh, celo tako zelo, da sem nekoč eno tihotapila v modrcu. Ne povem, katero in ne povem, kdaj, še manj pa od kje, da me ne bodo zaprli za nazaj. Ne-rože občudujem, saj menim, da gre v resnici za listje, ki se pretvarja, da je cvet. Ne-rože opazujem že celo pomlad vse od Polhograjcev do Učke, kjer se bohotijo in blefirajo še posebej ošabno. A tokrat me je najbolj od vseh prevzela praprot. Vse mi je postalo jasno. Praprot ni nič drugega kot prarastlina. Nisem čisto prepričana, če to zares drži, a zdi se mi, da mora biti hudimano stara s svojo pojavnostjo in se vse od časa dinozavrov ni prav veliko spreminjala. Morda v višino, a zgolj pri nas, kje v bolj skritem svetu niti to ne. Praprot je torej vez z obdobjem milijone let nazaj. Praprot je bila priča vsemu. Blagor ji. Na kresno noč bom gotovo lomastila po gozdu z na široko odvezanimi čevlji, da vanje ujamem njeno seme. Ni vrag, da ne bom potem res razumela živali, verjetno mi bodo prišepnile tudi kakšno zgodbo iz prve roke o zavropodu in tiranozavru.

Dan se je prevešal v pozno popoldne, da so se podobe le še bolj izostrile, ko sva jo rezali proti izhodišču. In si bili edini, da je ta dolina res magična, ko pa je šla cesta ves čas navzgor v eno smer, zdaj pa gre tudi v obratno. K avtu sva prišli ravno pravi trenutek, da se nisva naveličali. Noge sva namočili v potok in pomislila sem, da je znak, ki je svaril pred »morskimi valovi« - prav tako je pisalo - tudi še iz davnine, iz časa Panonskega morja, ki je morda imelo kakšen zaliv prav v teh krajih.

Predenj sva se namenili poiskati teren za nočitev, sva pri slapu popili pivo za korajžo. »Matr, se mava dobr« sva si priznali, ko sva nazdravili, »D best je« sva potrdili čez kake pol ure in čez eno zaključili »Pizda, je zakon«, da je držalo kot pribito.

Tako opogumljeni sva se lotili grmovja. Nazaj v Graben sva se zapeljali, poprej sva zaslutili kraj, ki bi znal biti osamljen in hkrati lep. In bil je do potankosti takšen. Ob potoku, pod redkimi smrekami, z mahom za mehkobo, z jagodičevjem, borovnicami in deteljo za okras. Tudi štor je bil tam, priročen za mizico, in na oni strani vode sem našla resničen stol, ki sicer ni bil v stilu, se je pa zjutraj na njem krasno popilo kavico, saj so bila tla mrzla in razmočena.

A zvečer sva se zleknili. Na štor sva zložili vse, kar se je dalo jesti in končno sem narezala klobaso. Imam jo še od februarja, ko sem jo prinesla na Bellavisto. Bellavista je koča v Otztalskih Alpah. Ponuja nesramno lepe turno-smučarske terene, savno v zametih snega in sod vroče vode na prostem, od koder zreš na vrh, medtem ko te po obrazu bodejo snežinke. Nudi pa hkrati tudi nesramno dobre večerje, in to v štirih razuzdano bogatih hodih, zato klobasa nekako ne bi prišla do izraza. Je pa tokrat toliko bolj. Žvečila sem kolešček za koleščkom, ga sem ter tja začinila z deteljo, kot bi to predlagali v nobel gostilnah, in zrla med krošnje. Ki so se dvigale v nebo, da je z njimi to postalo bližje in z njim vse, kar je v njem, kar je nekoč bilo, a še vedno žari.

V šotoru sem se namazilila, kar marsikdaj storim za prožnejše mišice in mehkejšo polt. Saša iz službe to vedno opazi, če je le zraven. Opazi pa tudi druge podrobnosti. Kocine, izpuščaje in ostale drobne anomalije, na katere brez zadržkov opozori in s tem ne misli nič slabega. Saša iz službe pozna tudi vse bolezni in spremenjena stanja, vsaj polovico od teh ima sama. Rada podeli izkušnje in da nasvet. Sašo iz službe imenujem »Tarantača«. To zanimivo besedico me je naučila prav ona, ko sva v času zloglasnega žledoloma v mulci smučali na Voglu in bili pozebli vse do … tja. Kaj pomeni, ne bom povedala. Kar poguglajte, se splača. Je nekaj sila imenitnega. Potem sem zaspala. Tako neopazno, da sem presenetila še samo sebe. Sanjala sem o klopu, ki me je napadel in bil je strašljivo velik kot majski hrošč. Ko sem ga ubila, je zacvilil in spraševala sem se, če zacvilijo tudi majhni, le da mi tega ne slišimo.

Zbudile so naju ptice, ki imajo zjutraj sestanek, da splanirajo tekoče posle, je ugotovila Mucki. Res, da ob tem še nekoliko flirtajo, a njihovo čivkanje mora biti več kot le to, tako raznoliko in zavzeto je. Kako je s tem, ne vem, ji bom pa povedala brž, ko mine kresna noč, najbrž tudi kaj o letečih dinozavrih in njihovih opravkih.

Nekaj dušenja pod časovnim pritiskom je bilo moč začutiti, ko sva pospravljali nočitveni prostor. Znano je namreč, da se cesta do velikega jezu prične plačevati ob sedmih. Ponoči ni nič drugačna, le da je zastonj. Zato sva se trudili biti zgodnji, a je možakar pri rampi očitno vedel za tovrstne nakane številnih turnih smučarjev in pol ure prej je sedel pri svojem okencu nepopustljiv in osredotočen, kot da je tam že od včeraj, kar je nemara tudi bil. In splačalo se mu je. Parkirišče pri koči, na izhodišču za Kolnbreinspitze je bilo že tako natrpano, da sva svoj avto stlačili nekam tja le še s pomočjo predrznosti in ignorance.

Kolnbreinspitze je turno smučarska pomladna klasika. Ta so tudi ostali vrhovi iz prvega odstavka, a ti lahko pridejo na vrsto celo konec junija in še kasneje. Na Kolnbreinspitze naju je pred leti prva peljala Lidija, ki je na vrh prišla kako uro za nama. Lidija, ki je v osemdesetih splezala na Pik Komunizma, takrat, ko sem jaz ravno dobro osvojila pot do šole, ona pa je potem splezala še marsikam, gotovo o hribih ve več kot jaz in Mucki skupaj. Je pa hkrati znana tudi po tem, da vso to vedenje izraža na prav poseben način. Pod Monchom sva ji skozi okno kričali v neurje, da gre pot drugje, ko se je do koče namenila kar naravnost skozi sneg do pasu. Pod Venedigerjem je falila kar celo dolino in do koče prišla v temi, potem ko sva se s Stojkotom že debelo uro dušila v zimski sobi, kajti dimnik je potegnil v neželeno smer.

Tokrat pa smer niti ni bila pomembna, saj so pobočja tam prostrana, kar je še sreča. Na Kolnbrein so to nedeljo namreč prišli vsi. In na turo, kjer šepeče tišina, ki jo sem ter tja prekine krik izgubljene kavke, sem lahko le takoj pozabila. Pobočje je bilo prekrito z mravljicami in trda mi je zapredla, ko je Mucki pognala korak. Postalo je jasno, da je treba prehiteti vse. Po možnosti tudi tiste sto metrov pod vrhom. Še dobro, da sva oblekli tekaške pajkice, kar tako poskusno, prvič za ta šport, a morda bova tako hitrejši. Pajkice, turne sicer, imajo tudi tekmovalci, »hitro telo« jim rečeva, in nadejali sva se, da misel o obleki, ki naredi človeka, vendarle nekje deluje. Mogoče celo malo je. Na vrh sva prišli v poldrugi uri in ko sem se trudila pogoltniti pljuča, ki bi jih sicer lahko izbljuvala, se je Mucki namrdnila, da sva počasni. K sreči sem lahko le zavila z očmi, sicer bi jo zlasala, saj je porogljiva in govori neumnosti. Smučarija je bila takšna, da le tisti, ki so takšno kdaj izkusili, vedo, o kakšnih superlativih gre beseda. Vsi so se v prostranstvu porazgubili in lahko si vriskal le zase. Potem pa gledal lične vijuge, ki si jih puščal za sabo v srebrnem odsevu snega.

Še enkrat sva nalepili kože in osvojili sosednje sedlo. Od tam sva vdeli dolinico, kjer si polzeče poplesaval kot po maslu. Potem sva malo posedeli in opazovali, kako se spogledujejo vrhovi na gladini jezera, saj bi bilo manj razburljivo, če bi se spogledovali kar tako. Zrli sva tja čez in pomežiknila sem jim na skrivaj. Morda je kateri od njih opazil, ali pa se mu je v vsej tej mogočnosti zgolj zazdelo in je čisto odvisno od tega, čemu verjame.

Potem sva odsmučali.

Pri koči sva čakali, da bo ura dvanajst, da popijeva pivo. In prišli so vsi. Tudi Sla, ki je v resnici Slavka. Skupaj sva nekoč, v nekem drugem času, na drugem koncu sveta osvajali Pik Lenina. In zrli na Pik Komunizma. Skoraj prisežem lahko, da sem mu takrat pomežiknila. Ali pa je on pomežiknil meni. Verjamem, da oboje in vem, da ni bil edini.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

Vsenajboljše

Sranje.

Sem kar precej lena oseba. Marsikdaj se mi ne ljubi, ali pa imam nujne stvari. Ki so odličen izgovor. Celo domislim se, da tudi estradniki izpljunejo svoj izdelek le vsake toliko let. Ta čas pa naj se medi pričakovanje v srcih publike, šepečejo naj se ugibanja o vzrokih njihovega izginotja, izventelesni nosečnosti, ločitvi in trojni poroki, o živčnem zlomu, overdouzu, zamračenem umu, o vesoljskih ugrabitvah in scientoloških zarotah. Naj se, med tem pa mirno lahko zabušavam.

Dobro mi je šlo. Vse dokler pretekli vikend ne pridem na štart vipavske petdesetke, celo v avtu sem bila takrat, a ravno dovolj blizu, da ujamem glas, ki celemu Brju in vsem tam pripoveduje o »blogerki Cici«. Šit. Ne morem se pretvarjati, da ne slišim, vsaj sama pred sabo ne. In ne morem hliniti brezbrižja pred slabo vestjo. Ne gre več. Potem upam, da se bo zgodilo kaj radikalnega, kaj, zaradi česar bo ta zapis čista nadgradnja lanskoletnega in se za vsak slučaj slečem. Tam, v avtu Drejka teama, k sreči sem še brez spodnjic. Vsaj to. Morda bo za začetek pripovedi zadostovalo.

A pripoved se je pričela že nekoliko prej, četudi je bil protokol do potankosti enak lanskemu. Prišli sva v Vipavo dan pred tekmo, dvignili številki, obiskali gostilno in se ves čas igrali tisto igro iz ugankarskih revij – »poišči razlike«, le da sta tam slikici narisani, midve pa sva ju živeli. Razlika je gotovo bila v številu komarjev nad reko, v količini vode v rečni strugi, ki je grozila, da se bržkone razlije za šank, v pici na krožniku namesto postrvi, najverjetneje so bili v gostilni drugi ljudje, le količina piva je bila predtekmovalno enaka, kar pomeni eno veliko, v praksi pa se vedno izcimi eno veliko in še eno skupaj. Potem sva se odpravili k Romanu, bratu zloglasne sodelavke Juditke, in Mucki je med potjo oznanila, da je bila lani ob tej uri bistveno manj debela. Opozorila sem jo, da očitno v njenih zaznavah prihaja do popačenj, saj če bi se debelila v skladu z njimi, bi trenutno tehtala kakih dvesto kil, ali pa je začela iz minusa. Zato ji te razlike nisem priznala.

Pri Romanu ni bilo večjih sprememb. Zgolj uro v jedilnici so poravnali, saj sem pred letom Juditi poročala, da je njihovo stanovanje tako brezhibno, da človeka zgrabi, da bi lebdel, da le ne bi česa onečedil. Postrani ura na steni je tako delovala provokativno, kar me je med lanskim zajtrkom vznemirjalo in malo je manjkalo, pa bi jo poravnala sama, a si nisem upala. Je namreč precej velika in lahko bi mi padla iz rok. Ali pa bi vsaj popackala steno. Judita je brata o težavi obvestila in letošnji zajtrk je bil nemoten. In slavnosten. Pričel se je namreč moj rojstni dan. Mucki mi je podarila čestitko z mucko, z voščilom v nemščini, saj hodi na tečaj, in telefon. Ta je že moj drugi »na tač«. Prejšnji je tudi bil, a se iz nekega skrivnostnega razloga ni hotel priklopiti na internet, na kar sem bila ponosna in zdelo se mi je v stilu. Zato sem vedno spraševala Mucki, če me je zanimal kak podatek, in zraven rada poudarila, da je čisto brez veze in infantilno, da mora v tem trenutku obvezno posrfati in ne more počakati do doma, ali pa odgovor poiskati med materializiranimi ljudmi. Nov telefon je lep, delujoč in moderen. Mucki mi je prepovedala, da ga dam v predal in mislim, da bom podlegla. Še vedno mi ostane šivanje nogavic, lepljenje opreme in obutve s silvertejpom in dvakratno uporabljanje čajnih vrečk.

Potem sva se odpeljali na zborno mesto, kar je nedvomna izboljšava, saj lani sva hodili peš in le zakaj bi spet, ko pa ni logično. Pa še deževalo je. Sicer nežno in ne zlohotno, a mi je vendarle šlo na živce, saj še nisem dojela, da mi hlad v resnici prija in odnos do zgodnje turobe je bil en sam krivičen predsodek.

Pred šolo so prišli mnogi, kar je dobro. Zelo rada se namreč poljubljam. Tako sem se lahko poljubljala že pred sedmo zjutraj, in to z različnimi, ki so mi želeli vsenajboljše. Pri čemer sem se tako kot po navadi zgolj pretvarjala, da gre za voščilni protokol, v resnici sem bila še kako pri stvari. Že pred štartom, še tam v Vipavi, sta vodilni mesti v tej disciplini zasedli Katja in seveda Mucki, ki sta naredili nezgrešljiv vtis. Urša in Andreja morda nista vedeli, da gre za oceno in sta dobili popravca. Bi se že kar isti dan javili, takoj potem, ko so nas dostavili v Brje, in na sumu ju imam, da sta naju tudi zato povabili v avto, a sem bila nepopustljiva. Naj še malo trenirata, jaz pa sem imela druge opravke. Zgrabila me je namreč panika, ki se je rodila na podlagi travme z Blegoša, kjer sem na lanskem Pušeljcu skoraj pozebla. Zdaj pa zopet v isti kikli, podobna črnina je ovijala nanoški masiv in resnično pretreslo me je, ko sem se v mislih uzrla, kako na pol gola gazim skozi snežni metež puste planote, drevje je mrtvo in okovano v žled, name pa preži lačna mrcina, ki ji obleke niti lupiti ne bo treba. Urši sem nemudoma ponudila protekcijo, če mi odstopi kaj za na noge. Urša je preudarna gospa, ki razmišlja o prihodnosti in spoštuje vremensko napoved, zato je imela za na noge dvojni komplet. Kot nalašč tistega od »štirih občin«, da je obleka ne le grela, pač pa tudi celila rane. V avtu sem tako prvič zamenjala garderobo, kar se ob nastopih spodobi, vsaj nekajkrat, če kaj spremljate gala prireditve. Zdaj sem lahko opogumljena stopila na štart in oblaku pogledala v oči. Še več, vsej sivini navkljub smo se jeli objemati in poljubljati še bolj, precej tudi za številna fotografiranja, kajti to sodi zraven na štartno preprogo.

Predlagala sem, da uvedemo pravilo poljubljanja na vsaki okrepčevalnici, pa je Katja napovedala tekmovanje. Tekaško, žal. Zato sem se z Brij pognala za njo in za Mucki, ki je sicer oznanila sprehod, a ima očitno druga merila, in upala, da bo morda katera klonila v navalu endorfinov. Pa bi lahko vedela, da sta obedve te sorte, da se raje ne poljubljata nikoli več, kot pa da se predata. Zato mi je preostalo edino še, da tečem. O čemer v resnici nimam pojma, vsaj v tekmovalnem smislu ne, ker mi je zoprno, če se matram in me boli, zato pri priči upočasnim, ko se nakazuje kakšna sitnost. Tako sem jo ubrala v okviru prijetnega skozi vinograde, se prve četrt ure ogibala lužam in čmohudri, potem pa sem se prepustila tudi njim, saj so konec koncev del vsega in izpade junaško, če si usran do riti in še čez. Tekla sem, poslušala glasbo in nič kaj razmišljala. Obkrožale so me bolj ali manj iste face, zdaj so povedli oni, zdaj pospešila jaz, a vselej pazila, da nisem pomendrala polžkov, ki so se ignorantsko šopirili na progi. Še črvov sem se ogibala, so bojda sila pomemben člen prehranjevalne verige.

Tedaj je bil ob meni Boštjan in pokramljala sva, kar zbližuje in tekača izlušči iz meditativne zamaknjenosti. Pripomnil je, da lepo tečem, celo tako zelo in tako lahkotno, da bi se od mene lahko učil, jaz pa sem pomislila, da se dela norca. Že celo življenje me je namreč sram, saj si predstavljam, da se pomikam kot boksar v ringu, ali da se zvijam kot kača med paritvenim plesom, ali kar oboje na enkrat. A očitno je Boštjanu to všeč in z veseljem ga naučim, morda bi lahko celo razdelala stile vse od belouške do pitona.

Na okrepčevalnici je Boštjan zaostal, lahko da se je prelevil v kako bolj ležerno kačo. Meni pa je postalo na grebenski cesti resnično všeč. Še neka poskočna popevka se je zarolala, nikogar ni bilo pred mano, tistih za mano pa tako ali tako nisem videla in korak sem preobrazila v plesnega. To med tekom rada počenem, se mi zdi, da vse skupaj izpade potem dosti manj resnobno. Nič kaj pa ne pripomore k umetniškemu vtisu. Tudi pri plesu zagovarjam svobodno izraznost, ki je pri meni vselej nekoliko debilna in estetska le na nek poseben način. Pa kaj. Je čisto vseeno, glavno, da me je preželo golo veselje, da sem se zazrla prek rož na obcestni livadi in vzneseno pomislila, da je res blazno fajn, ko takole laufamo. Ko si s tem organiziramo soboto, polno pozitivizma, potrditev in malodane življenjskih prigod, ko se herojsko prebijamo skozi težke trenutke, da smo potem všeč samim sebi, če še komu drugemu, in to nedvomno, pa toliko bolje.

Cesta je spet nepričakovano kmalu prešla v gozdno stezico, vnovič vso blatno in spolzko, da sem korakom dodala še akrobatske. Teren je bil zahteven že tako ali tako, sploh pa sem imela superge popolnoma neprimerne in drselo mi je tako pomilovanja vredno, da me je vsakič znova popadel firbec, če bom sploh v stoje premagala klanec navzdol. Celo na tistih navkreber je bilo pogosto napeto. Po srečnem slučaju sem jih, vse do zadnjega, čeprav se mi je nemalokrat nad glavo izrisal oblaček s slovničnimi ločili in kakšnim čustveno obarvanim simbolom. Zato imam prav te superge še vedno rada in še jih bom imela. So bolj kot ne grde, v neki nemogoči roza-fluorescentno-rumeno-oranžni kombinaciji, a so zato mehke, ravnega podplata in prostorno široke, da se stopalo v njih počuti svobodno. Stopalo je poleg kože in seveda ustnic moj najljubši del telesa in zdi se mi, da je nek učenjak, nemara celo Da Vinci, povedal, da je stopalo ključno, sploh pri gibanju, da gre za nekakšen čudež, za popolno vzmet ali nekaj takega. Nimam blage veze o anatomiji, še manj o fiziki, a po kmečki logiki se mi zdi, da vzmet deluje toliko bolje, tem manj se vanjo vtikaš, sploh če je že sama po sebi popolna. Zato stopala omejujem čim manj in včasih se prav naslajam, kako lepo delujejo. Najbrž se je Leonardu dogajalo podobno.

Ko sem pričakovala, da pridem do neke cerkve ali gradu ali nekaj takega, sem se ovedla, da sem praktično že v dolini. Ljudje so stali ob poti in mahala sem jim, kajti zdelo se mi je prav, da jih razveselim, ko pa so se že potrudili izkazati pozornost. Na okrepčevalnici sredi drobnega vaškega trga sem si natrosila nekaj soli na jezik, bolj za vsak slučaj, namreč rado me kje kaj prime, še najraje v piščal, ne glede na to, kako neumno je, saj vsakega poštenega tekača grabi v meča, kot se spodobi. Pa me tokrat ni nikamor. Kar je pomembna in srečna razlika od lani.

Pričel se je dolg vzpon proti nanoški Pleši, poln zmernosti, preudarnosti in počitka. Vzpone imam rada. Vodijo proti vrhu. Sprva sem bila sama in premišljevala sem, če se kje v zelenju podrasti skriva kak klop, tako vsaj za družbo. Mucki se klopov od vseh živali boji najbolj. Zdijo se ji nekakšno biološko orožje in proti njim se bori z rumeno knjižico, ki jo bo od zdaj naprej nosila na ture in z njo mahala čez grmovja, kot mahaš s križem pred vampirjem. Veselim se videti, kako bo to delovalo. Jaz pa sem namesto klopa našla fantka. V resnici je bil kar precej seksi mladec, v črnem in oprijetem, kar je skrbno poudarilo ravno tisto, kar je treba. Skupaj sva preživela nekaj lepih minut, potem pa me je spustil naprej. In ko sem čez kratek čas želela z njim pokomentirati prijaznost stezice, ga že ni bilo nikjer več. Tudi žilavega gospoda, ki sem ga obšla nedolgo tega, ne. Bila pa je za ovinkom koča z okrepčevalnico, kar me je presenetilo.

V kozarec sem si ravno namiksala nekaj nagravžnega iz sestavin, ki sem jih našla na mizi, ko se je od nekje prikradla Tina iz službe, da sem se je lahko razveselila. Obstaja tudi Tina iz bolnice, katere bi se nedvomno razveselila še bolj, a njo sem na poti srečevala le v mislih. Kar ima v resnici določene prednosti, saj sem te misli lahko režirala po svoje, vam pa seveda ne povem, kako. A tedaj je bila ob meni Tina iz službe, povsem snovna. S Tino iz službe se radi pogovarjava na dolgo, še najraje kaj analitskega, pa sva se temu tokrat odrekli. Le površno sem pokomentirala vreme, da je odlično, ona pa zadnji spust v Gradišče, da je zajeban. Potem sem šla. In kmalu razmišljala, da je čisto dovolj zajebana že tale potka, ker je ena sama blatna kotanja, v kateri bi lahko čofotala kar na mestu, kot perpetuum mobile na tekaškem traku v fitnes dvorani. To pa nekako ni bil namen. Zato sem se dobršni del vzpona poslužila trav na obronkih, te so bile ustreznejše. Prodirala sem v meglo vršnih livad in si prigovarjala, da bo tole prečenje trajalo v neskončnost. Pa ni. Malo pod vrhom me je objel Marko in mi povedal, da sem tretja od dam, čemu takrat nikakor nisem mogla verjeti. Da se spredaj preganjata Katja in Mucki, mi je bilo jasno, slednja mi je celo mahala prek travnikov s ceste, kamor se je trasa upognila, toda kje neki je Mihaela? Prepričana sem bila, da jo je Marko spregledal, a takrat še nisem vedela, da je ostala zadaj na eni izmed začetnih postojank. Morda je celo resno vzela tisto rojstnodnevno pravilo o poljubih in ga pač nekoliko prikrojila sebi, kar je čisto v redu.

Dancing queen od Abbe sem poslušala, ko se je iz megle izluščila antena. Dancing queen je pesem, ki bi si jo zaželela Špela, če bi ji kdo ponudil glasbeno željo. Špelo imam najrajši na svetu, kot tudi še vsaj deset drugih oseb. Živi nad mojo glavo in nad njo je terasa. Tja sem nekoč splezala, ko se je učila za strokovni izpit, da sem ji pred okno učnega kotička za vzpodbudo in nebeško presenečenje izobesila Sanatho Fox v skoraj-naravni velikosti. Samanthafox je sicer moj mladostniški idol, zato mi jo je ona za štirideset let obesila na vhodna vrata. V dopasnem izrezu, ki v vsakem primeru deluje nadnaravno. Jaz sem ji potem izobesila plakat Abbe, kar na tisti železni okvir na koncu bolnišnične postelje, ko je bila pred kratkim operirana. S Špelo veva, da je pomemben del sporočanja in izražanja naklonjenosti tudi izobešanje plakatov.

Špela me je skupaj z Jano in Ami, ki je žival, pričakala pri anteni. Poljubile smo se, Jana spet s stisnjenimi ustnicami kot vedno, da si slučajno ne bi česa domišljala. Potem sem zavila proti cilju. Brez omejevanj in kontrole, nabrito, da je bilo eno samo veselje. K sreči se je odprlo vesolje, ali sem se vesolju odprla jaz, ali sem se enostavno povsem prepustila, morda se je sprožil predsmrtni boj. Res, da sem v največje klance hodila, a to le kratek čas, in res sem se bolj ali manj opotekaje dričala po blatnih toboganih, a vse je bilo ena sama norost, da sem se nasmihala v brk kot prismuknjena in zrla predse s pogledom, ki ne jebe. Spomnila sem se, da sem enkrat septembra tekala ravno tu, ravno tako poblaznela, a v nasprotni smeri. Sama. Prvič po večtedenskem prisilnem premoru, zato je bil tisti tek še toliko bolj pomemben. In zato je pomemben ta. Saj je za vsenajboljše in k najboljšemu doprinaša. Sam po sebi, z vsem, kar je bilo prej in tistim, kar je bilo potem.

A vsega ne bom izdala. Lahko povem le, da je bilo razlogov za čestitke in voščila še več, navsezadnje pa jih niti nismo potrebovali.

Vsem poljube, vsem pozdrave,

Cici