V rimani besedi: Suha južina, Ruševec, Lubadar

SUHA JUŽINA

Spet se po hosti razširil je trač,

spet babje kikle skupaj tiščijo:

»Prisežem na mamo in tisoč palač:

Pajek je staknil anoreksijo!«

»Kakšno »reksijo«?«

Mar so to bolhe, ki z Reksa bežijo,

ko se posipa s praškom prek pleč?

O, te pa so nadloga odveč!«

»Ej, ti prismoda!«

»To je bolezen!«, »Kaj ne poveš?!«

»Hujšaš in hujšaš, ničesar ne ješ,

postaneš ves majhen, droben in strt,

naposled lahko odpelje te smrt.«

V tistem pa suhec iz gozda pritava –

res je bolj revna in trhla pojava:

na kumrnih nogah med hojo se gunca,

kot da bi plaho vibrirala strunca.

»Pajek v snegu – najbrž privid!

Pa še ves tanek kot kakšna nit!

Kaj če mu noga zmrzne – ubogi?

Še dobro, da osem jih 'ma na zalogi!«

»Sploh nisem pajek – tak običajni!

Mar me še niste srečali v gmajni?

Mreže ne pletem – to ve še muha,

elitna sem vrsta – južina suha!«

»Kakšno kosilo, praviš, da si?

Res suho, saj so te same kosti,

od tebe gotovo težko bi bil sit –

takšne se juž'ne ne splača lovit!«

»Saj nisem prišel, da bi me jedli –

tisočkrat boljši so češpljevi knedli –

in nisem bolan – telo 'mam jekleno,

a tanko, da lažje prilezem čez steno!

Spretne nožice – mnoge veščine:

snubijo me številne skupine;

letos izbral sem drsalce na Bledu,

da skupaj treniramo umetnost na ledu!

RUŠEVEC

V snegu se obrača črna pahljača.

Divja se suče med debli dreves,

čaren napev obdaja nje ples,

izgine za smreko, v krogu se vrača.

Črna pahljača je bojna zvijača.

Je strumen in vztrajen oklep iz peres

plahih, ranljivih ptičjih teles,

ki mnogim zverinam so slastna pogača.

Pahljača se dviga v sinje nebo.

Kljunasto kaže nam svoje zobe

in rdeč kolobar ji riše oko.

Ko plane na naše vkopane noge,

še zadnjič petelin namršči telo,

a v strahu mu bije drobno srce. 

LUBADAR

»Je pa toplo tole zimo!«,

lubadar se oglási.

»Konec decembra odjuga – čudni so časi!«

Odveč mu je šal, škornje sezuje,

moti ga kapa in kar je še huje:

ima ga, da odvrgel bi obleko do gat –

čakaj, lubadar, saj ni še pomlad!

»Križana gora, če je pa vroče!«,

briše si srage, premočen stoče,

teče k balkonu: »Kaj se godi?

Čudno, že voham: pečenka diši!«

Pokuka lubadar za skorjo drevesa,

zunaj pa mnoga, premnoga čudesa:

Jelka njegova kot bakla žari,

na vejici poleg konjiček visi,

kača srebrna se vije pri strani,

pujsi bingljajo kakor pijani,

a čisto na vrhu zvezda ognjena,

pod njo pa se spušča brada svilena.

»Kaj so te bunke rdeče in zlate?

Storži že niso – saj jih poznate!

To je Las Vegas – tol'ko luči!«,

lubadar ugane, si name dlani.

Spleza do vznožja: »Kje je ruleta?!

Tu sta le dva navadna paketa!

Mar takšne so danes igre na srečo?!«,

prezira lubadar, naslonjen na svečo.

Noč hitro mine, že se dani,

k jelki počepnem, prideš še ti,

odvijeva najini božični darili –

k igram še srečo so vanje zavili. 

V rimani besedi: Veverica, Netopir, Komar

VEVERICA

Veverica riše kroge,

skače v nenavadnem plesu,

kot da tkala bi preproge

v dar stoletnemu drevesu.

V snegu plete tanko sled,

pleše na neslišen spev

polko, valček, zdaj balet –

nem je njenih tačk odmev.

Za hip včasih postoji,

nekaj išče – tu ni nič –

potem pa spet naprej hiti

v zimski pravljični gozdič.

Vrti se kot artist na ledu,

v lakoti ji peša sila:

pozabila je v neredu,

kam ozimnico je skrila. 

NETOPIR

Netopir je iskal službo.

Hotel je imeti družbo

in seveda dobro plačo,

da punce vabil bi na pijačo.

Stopi netopir do krta,

lahko mu koplje luknje, vrta,

zida mu lahko krtine,

gradi podzemeljske graščine.

Pa ga krt čez prag porine:

»Pojma nimaš, jamski sine,

vse, kar znaš, je le bingljati.

Zgini!«, zaloputne z vrati.

Tedaj se netopir odpravi

h kravam v visoki travi.

Predlaga, da vsiljiv mrčes

pregnal bi z njihovih teles.

Krave buljijo debelo:

»To že ni nobeno delo!

Sploh pa vsem nam rep opleta,

muhe sem ter tja pometa!«

Tuhta netopir zaman,

kdo bi našel posel zanj,

kliče miši, ježa, srno,

naj ga vzame vsaj na črno.

Že se bliža mrzla zima,

netopir še centa nima,

da ogrel bi stene jame,

kaj šele za mlade dame.

Brezciljno revež pohajkuje,

obupan skoraj že zmrzuje,

ko prešine ga ideja –

služba bo njegova: veja!

Sneg prikliče praznovanja,

krasijo jelke stanovanja,

z njih kot angel netopir

ziblje se v božični mir. 

KOMAR

»Lačen, shujšan sem komar,

na jesen postal sem star – pik-pik, bzz-bzz.

Spomnim se še tistih dni,

ko bil sem nad močvaro car,

ko pil sem kri in se mastil,

ko bil sem vseh teles vladar – pik-pik, pik-pik.

Zdaj pa mlaka je v ledu,

izginil je poletja čar,

ni kosila ne večerje –

ostal sem beden samotar – bzz-bzz, bzz-bzz.

Čevljev nimam ne obleke –

kje naj vzamem zdaj denar?

Nisem lep, bogat še manj,

da bilo bi komu mar.« - bzz-bzz, pik-pik.

Legel je pod suho vejo,

tih osamljen star komar,

zjutraj drobceno telesce
z listom je pokril grobar. Bzz-bzz, pik-bzzzzz. 

V rimani besedi: Riba, Jeti, Medved

RIBA

Pri ribi pričela se je puberteta.

To pa je čas, ko brhka dekleta

kot rože opojno in bujno cvetijo,

da burijo mladim možem domišljijo.

Številni so čuli za ribine čare,

je marsikdo sanjal, si delal utvare,

da njemu bo riba podala plavut,

a njen je značaj postajal nadut.

Prej srčna in mila, zdaj proč se ozira.

Pozdravov ne sliši, vse bolj ignorira,

prej dobri prijatelj postal je bedak –

nihče več ni ribi pod soncem enak.

Za družbo ne mara, prezira klepet,

drži se pri strani, umika pogled,

ošabna zatekla se je v samoto,

očarana zgolj nad svojo lepoto.

Zamaknjena zre v zrcalno modrino

kot nekdaj Narcis na vodno gladino,

išče v valovih svoj mičen odsev,

vabljiv kot zlohotne sirene napev.

Gluha in nema v podobo strmi,

eno postati s seboj si želi,

da njena lepota morda bo za dve –

vse bolj na površje jo dviga srce.

Utaplja se v svoji omamni prelesti,

pozabi, da spati bi morala, jesti,

pozabi, da čas neusmiljen beži,

da pozna jesen na gladini leži.

Decembrski hlad prek jezera veje,

decembrski sneg tke bele odeje,

a riba negibno zre v nebo,

z ledom objeto je njeno telo. 

JETI

Stopinje v snegu prek senožeti,

ogromne stopinje: prišel je Jeti.

Snežna pošast v gozdu preži,

vodijo v temno goščavo sledi,

glej, tamle v mraku vidim oko,

čaka, da plane na speče telo.

Slišiš, lomasti v skriti globeli,

čuješ tišino, saj onemeli

so kljuni čebljavi radostnih ptic,

razlega se zgolj preplašenih klic.

Koraki pa kar še lomijo veje,

zdi se, da v zlobi surovo se smeje,

gotovo nas čaka v plašču noči,

da v dolgih požirkih popije nam kri.

Še malo potrpi, že zora budi se,

zláto ožarja strašljive obrise

in ko povsem obarva se črna,

na krpljah prek jase pomika se srna. 

MEDVED

Žgečkajo snežinke v smrčku medveda,

on jih pa gleda:

»Oj, ve gizdalinke

ne daste mi spati,

se v plesu nad trato želite igrati,

hladne, srebrne mi lezete v nos,

kako naj bom sam mnogim vam kos?«

»Ne brundaj, kosmati,

še čas bo smrčati!

Še čas bo, da zlezeš v svoj topli brlog,

sedaj pa poskok:

zavrti se z nami zimi v pozdrav,

ne bodi nergav

in ko naš bal zasuče te v spanje,

z odejo pokrijemo gundaste sanje!«

Zazibal je medved svoj veliki stas,

snežinkam nastavil zaspan je obraz,

še vedno si misli, kako se vrti,

a glej ga junaka, vso zimo že spi. 

V rimani besedi: Slinar, Krtek, Sova

SLINAR

Slinar je iskál pravico.

Zlezel je v nogavico,

šal zavil si je prek glave

in jo mahnil do uprave.

Rekel je, da spal ne bo,

pa četudi je mrzlo,

pa čeprav ledeni hlad

grize ga v dolg podplat.

Ni mehkužen, je dejal,

da bi v zemljo se vkopal:

»Dajte vendar dovoljenje

za vsemesečno bedenje!«

»Vadil sem deset pomladi

za nastop na olimpijadi –

iznašel magično sem slino,

ki mi dala bo brzino,

da se čuje prek planeta:

Polž je hiter kot raketa!«

Vanj strmijo na upravi:

»Star solatar ni pri pravi,

a je trmast kot hudir –

dajte mu že ta papir!«

Brž vrhovni svet Narave

stakne svoje modre glave,

prvič se tako zgodi,

da se slinarju ugodi.

Vzdigne radost korenjaka,

zdaj ga zadnji trening čaka,

zapodi se v breg, galop,

da izpilil bo nastop.

Zaganja se, razteza, slini,

ko se spušča po strmini,

dan za dnem podplat polira,

čudne maže vanj vtira.

Končno čas miru odbije,

ko se svet v športu zlije,

zajci, srne – vsi so zbrani,

slinar muza se pri strani.

»Nor je! Glej ga, psihopat!

Polž ne more tekmovat'!

Joj, gotovo v letu dni

bo šele na pol poti!«

A v slinarju je duh jekleni,

za klevete se ne zmeni,

na štartu vestno se oslini

za zmago v svoji disciplini.

Še sekunda, dve in pok,

polž premaga štartni skok,

kot torpedo dol zdrvi,

komaj mu pogled sledi,

hladen piš za njim vihra –

zgolj tako se ga zazna,

še z ovinka bi zletel,

ako ne bi sline imel.

Nejevernim dih zastane,

slinar proti cilju plane,

tam poslednjič krikne v zrak

v smuku olimpijski prvak.

So mnoge priče govorile:

»Res, da slinar je od sile,

a varal svoje je srce,

ki le po polžje dirkat sme.«

KRTEK

Krtek sopiha,

kašlja in kiha –

mar zbólel je revež nocoj?

Solza mu teče,

v grlu ga peče –

jejhata, kaj bo s teboj?

Si spet se potikal,

za žužkami stikal,

ko moral bi v zemljo se skrit΄?

Si kukal na plano,

čez belo poljano

in zrl v svet čudovit?

Nisem ne kukal,

nisem se sukal

tam, kjer sta zima in mraz.

Sem pekel piškote

in druge dobrote,

da v goste povabil bi vas.

Pa sem neroda,

majhna nezgoda

sladek večer mi pokvari –

sem poper prevrnil,

začimbe obrnil,

ki zgoraj so stale na omari.

»Ap-čih!«, krtek kihne,

iz luknje odpihne

papriko, poper in sol.

Mu je že bolje,

židane volje

vabi nas k sebi domov. 

SOVA

Ponoči, ko v gozdu

še mah na drevju spi,

iz teme prav potiho

mežikajo oči.

Potujejo na levo,

na desno,

dol in gor,

motrijo vsako senco,

v sanjah skrit prizor.

Rumenkasto žarijo kot velik zlat cekin,

vrtajo skoz veje, vse do dna duplin,

plezajo prek krošenj, v gnezda plahih ptic,

še vate zdaj strmijo skoz črke teh vrstic.

Ni moč očem uiti – zaman je ves pogum,

saj te oči so krasen, najnovejši izum

japonske bistre sove, ki teme se boji,

da zdaj lahko kot drugi ponoči mirno spi.

V rimani besedi: Bolha, Lastovka, Dlakava mrcina

BOLHA

Tarna bolha: »Zebe me!«,

a polž ji hišice ne odpre.

»Prijatelj slinasti rogati,

dovoli mi pri tebi spati!

Dovoli, da ti krajšam dni,

ko mraz bo ščipal do kosti.«

»Poznam te, bolha!«, polž se brani,

»majhna si, a tvoji plani

dobri niso, to se ve,

prefrigano imaš srce

in ko bom dremal, boš planila,

kri vso zimo mi boš pila!«

»Potem pa nič!«, zamahne mala,

»Drugega bom poiskala!«

»Daj mi, sestrica, odpri,

nos mi v vetru ledeni!

Sprejmi me v svojem gradu,

da izognem se prehladu,

dobra bom, hvaležna, glej,

ne bom več takšna kot poprej!«

A želva vrta jo z očmi:

»Znova lažeš,« se ji zdi.

»Potem pa nič!«, poreče spet,

»K drugemu se grem pogret!«

»Vsa se tresem in drhtim,

hladú nocoj ne preživim!

Poslednjič prosim za pomoč,

da spim v kožuhu le to noč,

potem, obljubim, grem drugam,

če grizla prej sem, se kesam!«

Minil je mesec od takrat,

sneg prekril je vrt do vrat.

V kotu izbe Reks čepi,

za ušesi ga ves čas srbi,

saj ko dovolil ji je leč΄,

ni je našel nikdar več.

LASTOVKA

»Kakšna zabava, največji žur!

Smo peli, plesali kar brez premora,

tri dni, tri noči – skoraj sto ur,

druščina se je vrtela kot nora!«

Lastovka vsem vročično razlaga,

konfeti še vedno letijo ji s krila,

priznati je treba – je nekaj popila,

zato neprespana kmalu omaga.

Zbudi se novembra.

Zima se plazi.

Ptice že pridno letijo na jug.

Lastovka bulji, nikogar ne opazi,

za skednjem sameva osamljeni plug.

»O ti presneto, res sem zaspala,«

lastovka kmalu skesano spozna.

»Preveč sem ga žingala, dolgo plesala,«

še reče in brž se k sokólu poda.

Sokol ΄ma táko prima napravo:

vidi prek΄ morja, kam ptice leté,

ga lastovka urno povabi na kavo,

da vpraša, če moč je še ujeti sestré.

»Težka bo,« sokol poreče odkrito.

»Vidim jih prve daleč v hlevu,

jejo čevape, burek in pito –

jutri na poldan so že v Sarajévu!«

»Druge ob morju postavljajo žar,

pečejo papriko, ribe lovijo,

mislim, da otoku reče se Hvar,

kjer si pripravljajo pravo gostijo.«

»Tretje – poglej jih! – plešejo ples,

z njimi je sultan lep in bogat,

zvončkov nešteto preko teles –

gotovo je tole že kar Carigrád!«

»Hm,« reče lastovka, »res se ne splača.

Sama nikakor jih ne ulovim!«

V zahvalo sokolu kavico plača:

»Najbolje, da zimo kar tu preživim.«

Tistega dne se gleda v zrcalo:

»Upam, da v snegu ne bo ozeblin,

saj imam perja dosti premalo,

lahko pa se delam, da sem pingvin!« 

DLAKAVA MRCINA

Božiček že zamuja – kaj se to godi?!

Mar zares se kuja? Kaj pa, če le spi?

Pa ne, da je v krizi, strtega srca,

brez cvenka ždi ob mizi, tam pa kup želja.

Ubožal ni Božiček, že zdavnaj je vstal,

razprl je mošnjiček, se na pot podal,

z darili je založil do vrha spet sani,

so čuli volki, losi, kako skoz gozd hiti.

Snegá je res obilo ležalo poleg smrek,

Božiček pa jelene gnal je v divji tek,

a, joj, na enkrat izgine vsa njegova krama,

pogoltne še Božička zlovešča snežna jama.

Zbudi se skrit v snegu, prav na dnu globače,

skuša prit΄ do vrha, koplje, rije, skače,

a zgleda, da zgodila se res je prava drama:

vse bolj in bolj požira Božička snežna jama.

Medtem pa v temnem gozdu strašno bitje tava –

na dlakavem telesu še bolj kosmata glava,

nos kot stara metla, kvadraste oči,

ko srečaš tako spako, krépko te zmrazi.

Pricaplja do roba, sede pod drevo,

zgrabi za kocine – jojmene, kaj bo?!,

spustila je v jamo dolg rešilni trak,

ki spletla ga je spretno iz svojih gostih dlak.

Tedaj Božiček zleze mrcini na roké

in žakelj sta rešila, stiskajoč zobe,

še segel je v robustne, dlakave dlani,

potem pa spet je vpregel pisane sani.

Glej ga, že prihaja – smeje se mu brada,

pozabil je na jamo, že darove sklada,

a nihče ni izvedel, kdo je ta mrcina,

pa so jo klicali »Hrabra Katarina« …