V rimani besedi: Veverica, Netopir, Komar

VEVERICA

Veverica riše kroge,

skače v nenavadnem plesu,

kot da tkala bi preproge

v dar stoletnemu drevesu.

V snegu plete tanko sled,

pleše na neslišen spev

polko, valček, zdaj balet –

nem je njenih tačk odmev.

Za hip včasih postoji,

nekaj išče – tu ni nič –

potem pa spet naprej hiti

v zimski pravljični gozdič.

Vrti se kot artist na ledu,

v lakoti ji peša sila:

pozabila je v neredu,

kam ozimnico je skrila. 

NETOPIR

Netopir je iskal službo.

Hotel je imeti družbo

in seveda dobro plačo,

da punce vabil bi na pijačo.

Stopi netopir do krta,

lahko mu koplje luknje, vrta,

zida mu lahko krtine,

gradi podzemeljske graščine.

Pa ga krt čez prag porine:

»Pojma nimaš, jamski sine,

vse, kar znaš, je le bingljati.

Zgini!«, zaloputne z vrati.

Tedaj se netopir odpravi

h kravam v visoki travi.

Predlaga, da vsiljiv mrčes

pregnal bi z njihovih teles.

Krave buljijo debelo:

»To že ni nobeno delo!

Sploh pa vsem nam rep opleta,

muhe sem ter tja pometa!«

Tuhta netopir zaman,

kdo bi našel posel zanj,

kliče miši, ježa, srno,

naj ga vzame vsaj na črno.

Že se bliža mrzla zima,

netopir še centa nima,

da ogrel bi stene jame,

kaj šele za mlade dame.

Brezciljno revež pohajkuje,

obupan skoraj že zmrzuje,

ko prešine ga ideja –

služba bo njegova: veja!

Sneg prikliče praznovanja,

krasijo jelke stanovanja,

z njih kot angel netopir

ziblje se v božični mir. 

KOMAR

»Lačen, shujšan sem komar,

na jesen postal sem star – pik-pik, bzz-bzz.

Spomnim se še tistih dni,

ko bil sem nad močvaro car,

ko pil sem kri in se mastil,

ko bil sem vseh teles vladar – pik-pik, pik-pik.

Zdaj pa mlaka je v ledu,

izginil je poletja čar,

ni kosila ne večerje –

ostal sem beden samotar – bzz-bzz, bzz-bzz.

Čevljev nimam ne obleke –

kje naj vzamem zdaj denar?

Nisem lep, bogat še manj,

da bilo bi komu mar.« - bzz-bzz, pik-pik.

Legel je pod suho vejo,

tih osamljen star komar,

zjutraj drobceno telesce
z listom je pokril grobar. Bzz-bzz, pik-bzzzzz.