V rimani besedi: Suha južina, Ruševec, Lubadar

SUHA JUŽINA

Spet se po hosti razširil je trač,

spet babje kikle skupaj tiščijo:

»Prisežem na mamo in tisoč palač:

Pajek je staknil anoreksijo!«

»Kakšno »reksijo«?«

Mar so to bolhe, ki z Reksa bežijo,

ko se posipa s praškom prek pleč?

O, te pa so nadloga odveč!«

»Ej, ti prismoda!«

»To je bolezen!«, »Kaj ne poveš?!«

»Hujšaš in hujšaš, ničesar ne ješ,

postaneš ves majhen, droben in strt,

naposled lahko odpelje te smrt.«

V tistem pa suhec iz gozda pritava –

res je bolj revna in trhla pojava:

na kumrnih nogah med hojo se gunca,

kot da bi plaho vibrirala strunca.

»Pajek v snegu – najbrž privid!

Pa še ves tanek kot kakšna nit!

Kaj če mu noga zmrzne – ubogi?

Še dobro, da osem jih 'ma na zalogi!«

»Sploh nisem pajek – tak običajni!

Mar me še niste srečali v gmajni?

Mreže ne pletem – to ve še muha,

elitna sem vrsta – južina suha!«

»Kakšno kosilo, praviš, da si?

Res suho, saj so te same kosti,

od tebe gotovo težko bi bil sit –

takšne se juž'ne ne splača lovit!«

»Saj nisem prišel, da bi me jedli –

tisočkrat boljši so češpljevi knedli –

in nisem bolan – telo 'mam jekleno,

a tanko, da lažje prilezem čez steno!

Spretne nožice – mnoge veščine:

snubijo me številne skupine;

letos izbral sem drsalce na Bledu,

da skupaj treniramo umetnost na ledu!

RUŠEVEC

V snegu se obrača črna pahljača.

Divja se suče med debli dreves,

čaren napev obdaja nje ples,

izgine za smreko, v krogu se vrača.

Črna pahljača je bojna zvijača.

Je strumen in vztrajen oklep iz peres

plahih, ranljivih ptičjih teles,

ki mnogim zverinam so slastna pogača.

Pahljača se dviga v sinje nebo.

Kljunasto kaže nam svoje zobe

in rdeč kolobar ji riše oko.

Ko plane na naše vkopane noge,

še zadnjič petelin namršči telo,

a v strahu mu bije drobno srce. 

LUBADAR

»Je pa toplo tole zimo!«,

lubadar se oglási.

»Konec decembra odjuga – čudni so časi!«

Odveč mu je šal, škornje sezuje,

moti ga kapa in kar je še huje:

ima ga, da odvrgel bi obleko do gat –

čakaj, lubadar, saj ni še pomlad!

»Križana gora, če je pa vroče!«,

briše si srage, premočen stoče,

teče k balkonu: »Kaj se godi?

Čudno, že voham: pečenka diši!«

Pokuka lubadar za skorjo drevesa,

zunaj pa mnoga, premnoga čudesa:

Jelka njegova kot bakla žari,

na vejici poleg konjiček visi,

kača srebrna se vije pri strani,

pujsi bingljajo kakor pijani,

a čisto na vrhu zvezda ognjena,

pod njo pa se spušča brada svilena.

»Kaj so te bunke rdeče in zlate?

Storži že niso – saj jih poznate!

To je Las Vegas – tol'ko luči!«,

lubadar ugane, si name dlani.

Spleza do vznožja: »Kje je ruleta?!

Tu sta le dva navadna paketa!

Mar takšne so danes igre na srečo?!«,

prezira lubadar, naslonjen na svečo.

Noč hitro mine, že se dani,

k jelki počepnem, prideš še ti,

odvijeva najini božični darili –

k igram še srečo so vanje zavili.