Kurnik

Ali veste tisto, ko te vrste ptice iz domače reje tupo bolščijo predse, z nekakšnim hipnotičnim pogledom otresajo z glavico, sem ter tja kaj pobezajo po tleh in zenovsko spustijo kakšen zategnjeno pritajen zvok? Ob tem so bržkone prestavljene v ono drugo, vzvišeno dimenzijo, saj opisano stanje lahko kar traja in traja. Vse dokler ene izmed njih ne pograbi vznesenost in zategnjeno pritajen zvok pridobi na jakosti, ritmu in vsesplošni evforičnosti. Temu sledijo pripevi vseh ostalih, bolj po inerciji, brez posebnega uvida, da se oblikuje celovit in temeljit džumbus. Nato pa spet vse katarzično potihne in se zabulji.

Nekaj takega se dogaja marsikdaj. Bati se je, da večino-kdaj. In zdaj spet. V tem primeru bi sicer lahko rekli, da komaj omembe vredno, a dovolj, da me prekleto moti.

Ste gledali Preverjeno prejšnji teden? No, jaz ga nisem. Pa so me opozorili. In sem pogledala za nazaj. Ker sem se začutila vsaj malo vpleteno in ker sem, kot se je izkazalo, vpletena še bolj. Se razume, kot zaposlena v enem izmed takih zavodov, o kakršnih je šla beseda, posredno, preko splošne naravnanosti in javnega mnenja, ki ga (tovrstni) novinarski prispevki ustvarjajo.

Spet, se pravi ne prvič in, glede na senzacionalistično hvaležnost tematike, nikakor tudi zadnjič ne, so se razgovorili o vzgojnih zavodih. Natančneje o mladinskem domu, a to niti ni važno. Gledalcu ostane v spominu zgolj mesto, kjer živijo otroci, ki so zaradi nevzdržnih družinskih razmer že tako veliko pretrpeli, so za marsikaj prikrajšani, največje zlo, pa se jim godi v eni izmed srednjeveških ustanov, kamor so po sili razmer nameščeni. Naj omenim, da se o taistih otrocih govori tudi kot o delinkventih, prestopnikih in barabah. V kakšnih drugih kontekstih. Pač, glede na namen prispevka.

Tedaj pa poročilo govori o razprtijah med vodstvom in zaposlenimi, o domnevnih šikaniranjih, nikakor ne izpusti seksualnega trača ali dveh in seveda zaigra na struno »za otroke gre«, ki ob vsem tem trpijo posredno, pa tudi kakšna neposredna tortura se hitro najde.

Kaj se grejo v tistem kolektivu, po pravici rečeno pojma nimam. Gotovo nič kaj prijaznega, če so si omislili vseslovenski medijski performans. In iz prve roke se lahko le strinjam, da so konflikti med vzgojitelji za otroke približno toliko blagodejni, kot so konflikti med katerimikoli otroku pomembnimi odraslimi, ki zanje skrbijo. Tudi med starši. A to je že bistveno manj privlačna tematika, pa še običajna je. Strinjam se tudi, da bi kot strokovni kader morali zagotavljati profesionalnost, človeški faktor, ki je z našim poklicem visoko prepleten, pa karseda minimalizirati. V tem smislu sem bila zgrožena tudi jaz sama, a naslednjega dne še toliko bolj.

Kajti: kaj je tokratni kokodajs doprinesel? Kolektiv naslednjega dne najbrž ni zaživel v ljubeznivi spravi. Tudi tista vzgojiteljica, ki naj bi živela z bivšim gojencem, po vsej verjetnosti ne guli cerkvenih klopi v bogaboječi spovedi. Nizki udarci bodo leteli še naprej, zdaj verjetno še bolj. In mulci bodo dalje pričali zdaj proti temu, zdaj proti onemu vzgojitelju, odvisno, kdo bo tisti teden bolj siten in bo bolj natančno bdel nad opravljanjem domačih nalog in gospodinjskih dežurstev. Kar pa naj bi bilo njim v toliko opevano dobrobit, karkoli že to je, pa se ne bo zgodilo.

Kar se dejansko potem je zgodilo, so nova zgražanja nad zlohotnostjo in nečloveškim ravnanjem vzgojnih zavodov, vseh po vrsti, in katarzični vzdihljaji: »Saj smo ves čas vedeli. Hudič se skriva tam, pri nas že ne. Zaupati lastnega otroka tem norcem? Naj raje ostane doma, bo vsaj vedel, zakaj jih je fasal.«.

To pa, navsezadnje, tudi ni nič novega. Me pa vedno znova razkuri.

Kaj ko bi se enkrat kokodakalo raje o tem, da se že več mesecev vnaprej po osnovnih šolah pišejo peticije proti sprejemu desetletnega otroka, ki je že tako veliko pretrpel in bil za marsikaj prikrajšan, še predenj je tega otroka kdorkoli sploh videl?

Pa o tem, kako v šoli v naravi ni postelje za otroka, ki se je vpisal na šolo nedavno. A ja, pa iz vzgojnega zavoda je. Prispevek bi se celo lahko končal tako, kako vzgojitelji s tem otrokom v šolo v naravo vendarle gremo in spimo v šotoru v šavju. Tukaj bi se nemara lahko našel celo kakšen sum na spolni škandal, čeprav se sama tega nisem domislila. Bi bila pa gledanost.

Pa o obiskih v bolnicah. Ne, ker si v službi, ampak ker se ti to zdi človeško. O kriznih intervencijah. To je o tem, ko se od doma ob poljubni uri pelješ ponj na drug konec Slovenije. Ko se ti po epizodi bluzenja končno javi na telefon in koleba med zadnjimi kriki upora in popolno ranljivostjo, ti pa kolebaš med tem, ali bi ga orošenih oči objel, ali namlatil. Pardon: če bi bil seveda tvoj. Ali: vsaj tvoj.

O krčevitem prepričevanju teh in onih ustanov, da le dobijo še eno šanso. Zastavljanju lastne besede, saj včasih je vse drugo zgolj oteževalna okoliščina, da v resnici niso hudobni, le prestrašeni, izigrani in naveličani brezizhodnosti, ki jo ustvarja širši družbeni sistem.

O tem, da se kdaj smejimo. Do solz. Da si še leta potem pripovedujemo anekdote drug o drugem. S primerno mero naklonjenosti in humorja na lasten račun. Da včasih kar ne bi šli domov. Niti mi, niti oni, naši mulci. Tako luštno nam je.

O zbiranju materialnih in nematerialnih donacij, kar tako na svojo pest, preko fejsbuka. Zanje in da uresničimo cilje. Recimo kupimo čevlje tem, ki gredo peš iz Kranja na morje, da ne gulijo že tako pošvedranih približkov »all-stark«.

Recimo, da bi naredili prispevek, nemara celo oddajo, o tem, kako hodimo na morje. Če že nič drugega ni dovolj pomembno. Sto petdeset kilometrov, v petih dnevih bojda zadostuje. Okoli Triglava, morda celo malce čez. Saj je vseeno, če to z »najvišjim vrhom« ni res, se pa bolje sliši in zadnje čase uspešno žanje sloves.

Če bi mogoče pa le naredili enkrat oddajo o nečem dobrem.

Pa ne bom zaradi tega nič raje hodila v skupino. Še vedno bom kdaj v nemiru napol prebedela noč, v pričakovanju, da spet skupaj z mulci uresničimo cilje, vsakodnevne, ali tiste »sto in več-kilometrske«. In še bojo dnevi, ko se bom spraševala, zakaj že mi je tega treba in bom dihala sila globoko, ko se bom počutila nič drugače kot žrtev neštetih nategov iz vseh strani. In bom užaljena, ker kolegice Juditke ne bo na obvezni tedenski sestanek, a v resnici le zato, ker imam kolege tako zelo rada. Kmalu potem pa si bo prav ta Juditka iskreno prislužila opazko: »Pismu, si ti smotana!«, ona pa bo odvrnila v svojem stilu: »Ja, pa še bolj bom!«.

Oddaja ne bi bila zame in ne za publiko.

Pač pa za naše mulce. O njih samih in o tem, kdo resnično so.

In o tem, kar resnično šteje.

Pa četudi večina niti ne bi vedela, zakaj kokodajsamo. In četudi bi se večina potem prav kmalu zenovsko zabuljila nazaj v svoj košček sveta.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici