Slovenska obala je dolga 46 kilometrov

To nas uči geografija. In to sprašujem naše mulce, ko štrebajo za kontrolko. 

Midve sva jih namerili natanko 42. Saj nisva lazili po skritih zalivčkih, terminalih Luke Koper in kanalih solin, pač pa sva sledili cestam in civilizirani poti. Te pa sva vendarle izbirali takšne, ki kar najbolj sledijo obalni liniji. 

Bil je dan snega. Ker pa imava z neokrnjenimi gozdovi zadnje čase težave, sva sklenili, da ostaneva zvesti Sredozemlju. Sneg naj najprej vsaj solidno pade, se mu bova že posvetili takrat. 

Proti morju kreneva ločeno, da lahko pustiva en avto na hrvaški meji, z drugim se odpeljeva do italijanske. Res, da sva tako prikrajšani za družabne trenutke, a komu bi se po celodnevnem tekanju ljubilo še štopati v kisli majici, prilepljeni na telo, s pomaratonskim drgetom, v noči, polni obmejnih izprijencev. 

Štartava pozno. Poldne je že preč. Kot ponavadi. In zabičava druga drugi, da danes greva pa res počasi, počasi, kot se le da, prisežem!

Stečeva proti Ankaranu. Toplo je kot snegu v posmeh in slutiti je, da pomlad ne bo več dolgo zdržala, zdaj zdaj se bo razpočila in se razlezla prek obronkov Koprskega zaliva. Drobiva v prvi breg in veselim se ceste pred mano, radosti me dejstvo, da je je še veliko, v resnici malo za celo državo, za današnji tek ravno dovolj. Zvesti sva dogovoru in stopava ležerno, zatopljeni v glasbo, pa vendarle v koraku tako usklajeni, kot da bi v sebi skrivali motorček, ki sva ga navili na povsem enako frekvenco.

Zavrti se tole:

https://www.youtube.com/watch?v=CACFIGzRiGM

O tičih poje pesem, hvalo moškemu spolnemu udu, ki raznobarven vedno znova vznika v ženski zavesti. Krasna popevka, si mislim, in v tekaški vznesenosti se še sama počutim kot orjaški falus, tako pokončna in strumna, kot da je v meni vrelec vsega človeštva in živega na Zemlji.

Zavijeva desno, mimo pristanišča. Srkam nagnusno sladkobno mešanico za tekača bojda nepogrešljivih dodatkov, natanko takšen zvarek, kot sva ga imeli v puščavi in naj bo še tako odvraten, najboljši na svetu je. Vsak požirek je kapljica spomina na vroč pesek Sahare in čisto zares začutim puščavske klobase namesto prstov, vonjam sol prepotenih teles, da se kar naježim, preplavljena z zgodbo Bele puščave.

Pritečeva na koprsko rivo. Pihne. Ravno toliko, da odvihava rokave. Vijugava med gomazečimi sprehajalci, kužki, vozički in ptički, od vseh pa so najbolj bojiva otroških kolesarjev. V štartu se vedno poženejo naravnost vate, četudi jih skušaš obiti s strani, ki zgleda diametralno nasprotna njihovim nakanam.

Že jo mahava mimo Žusterne in ta me napelje na naše mulce, kako so peš hodili iz Kranja proti morju. Ta žleht mularija, na videz vsaj po malem zabluzeni, menda brezperspektivni pubertetniki, v resnici pa odločni, trmasti mladi ljudje, ki so nam verjeli, da zmorejo peš na morje. In so to tudi dosegli. Blazno luštno smo se imeli takrat. V Žusterni smo nočili v kajakaškem klubu, v njihovi telovadnici, v resnici kontejnerju, na tleh, in ko smo ta stari stražili, da ponoči ni bilo preveč telovadbe, smo hkrati napletli toliko zgodb, natanko takšnih, ki tisti trenutek rešujejo življenja, zjutraj pa le veš, da so bile. Pa še neka kajakaška dama je bila z nami, nepogrešljiva, se nam je zdelo, vsekakor poseben čar tiste vroče noči med zatohlimi kontejnerji.

Zdaj pa uloviva Izolo. Ki me spomni na Polono iz prelepe Baške grape in Sašo iz prelepe Moskve in njuno Milo s tudi precej lepe, sploh pa nepozabne zabave pri meni, kjer se je skoraj rodila. Zadnji trenutek smo le dojeli, da so to, kar se dogaja Poloni, popadki, no, še kozarec vina je morala dokončati, in smo šli. Rodila je čez eno uro, ravno, ko sem se peš preko Ljubljane vrnila iz porodnišnice. Poleti sva jih z Mucki obiskali v Izoli. Potem, ko sva cel dan smučali na Sella Neveji, enkrat sredi julija je bilo to. In snega je bilo še dovolj, bržkone več kot danes.

Izolo pustiva za seboj še hitreje, kot je Polona porodniško sobo. In pred nama je breg. Mucki se zažene vanj v poletu snete skire, jaz se ga lotim preudarno. Odrešilno se mi zarola tole:

https://www.youtube.com/watch?v=xRtFnxwmM3M

… ki me kar privzdigne, in če se ne bi zavedala, da Mucki najbrž že zebe nekje na vrhu, bi si celo drznila trditi, da grem hitro. Osvojiva greben in razgled res naredi vtis, ko tečeva skozi olivni nasad do konca, tam dol, še preko klifa pljuneva, in sva v Strunjanu.

Privoščiva si most, potem pa gre spet gor. Še dobro, si mislim. Na gor se namreč počiva, me vedno znova skuša prepričati Mucki. Te logike sicer ne razumem prav dobro, se jo pa vsakič znova trudim doživeti. Morda se bo zgodilo samo od sebe in prepričujem se, da je tole stopicljanje v breg res en ležeren oddih, skoraj pravo lenuharjenje. No, ne deluje. Mucki seveda med tem počiva že nekje daleč spredaj. Najbrž zares počiva. In me slika izza ovinka, tako naravnost iz zasede, da niti ne uspem pripraviti filmskega nasmeška in se poravnati v reklamni korak.

Zdaj naletiva na potko. Ki gre dol. Tako zares dol, da počitek tudi v tem primeru odpade. Skotaliva se naravnost v Fieso. Od tam »Pot ljubezni« pod navpično steno vodi v Piran. In ta je za razliko od italijanskih kolegic odprta, pa tudi nič kaj zavarovana ne zgleda, se mi zdi, ko buljim navzgor, pri nas konec koncev ni velike škode, če se komu kaj podre na glavo. Tele hišice so torej logični zaključek in nič kaj slabše niso kot pušeljc italijanskih »Petih zemlja«:

Trideset kilometrov je za nama, ko skleneva pomalicati. V resnici mi po premnogih požirkih gnusne kapljice za puščavski spomin nič kaj ne prija, zato posežem po jogurtu. »Slim vital« piše na plastenki, ta bo dober, najbrž je zdrav, mladenko na njem kar premetava v eliksiru življenja. Posilim se, še energetsko ploščico pojem čez, tudi tako z okusom jogurta, vsaj tako je moč prebrati na ovitku, in obrok je lepo usklajen.

Pa v resnici ni. Že v Bernardinu mi gre vse gor, pa istočasno dol, krotoviči se na vse strani, trudi se izluščiti iz telesa, da postajam kar nekoliko zaripla v silni želji po kontroli situacije. Prek portoroške rive prdim. Nadzorovano, se trudim verjeti. In tako dobro mi dene, da mi je prav vseeno, da utegnem zmotiti uglajen sprehajalni živelj. V zatonu dneva vijugava med zamaknjeno gomazečimi telesi, ki so rada strateško postrojena v vrsto vse od morja na eni strani, pa do ograje na drugi. Pretikava se med pojavami, ki se zgostijo v klepet ravno tam, kamor zavijava, skačeva preko trupel, ki v trenutku skrenejo iz navidezne linije direkt v najino brez vsakršnih fizikalnih zakonitosti. Ubogi srbski tekači, si mislim. Ob pivu in zrezku sva jim tulili v podporo, ko so v krogih tekli maraton na Adi Ciganliji. Topel jesenski dan je bil in sprehajalna podvrsta se je razcvetela, nihče je ni omejil, še več, sovražno se je naperila proti športnikom, češ »Čoveče, polako, nedelja je!«. Zato sva vpili še bolj, vsakemu, ko je vedno znova zakrožil mimo, in vsi so se iz navidezne otopelosti nasmihali nazaj, potem pa se brž spet skoncentrirali na strategijo vijuganja. 

Midve pa tokrat že zavijava mimo marine in ne da se mi več. Teles je res da manj, a »slim vital« še vedno deluje, da nisem čisto nič več srečna. Avtomatično stopam naprej, vštric z Mucki, kaj pa naj bi? Zaigra tole, da vsaj za odtenek olepša situacijo:

https://www.youtube.com/watch?v=y7EpSirtf_E

Tudi v puščavi so Flojdi nastopali ravno takrat, ko sem imela res že vsega dovolj, nekje na dvestotem kilometru, ravno danilo se je, za mano pa je bila neskončna brezoblična prečuta noč. Danes je torej teh dobrih trideset kilometrov naravnost patetičnih, zato ne jamraj, se klavrno tolažim. Čas pa mineva in z njim pot. V Seči zavijeva na kolesarsko stezo ob kanalu solin. 

Vse hudo je mimo. V usihajoči svetlobi dneva se spet veselim koraka, hlad v prihajajočem večeru bodri telo, mišice čudežno prenehajo nergati in postanejo sveže. Iz daljave se bližajo zelene in rdeče luči mejnega prehoda. 

Čez dobro uro sediva v gostilni in ugotovim, da je pivo res nekaj izvrstnega. Po radiu špilajo Bon Jovi in spomniva se časov, ko smo kupovali kavbojke v Trstu, Rusi so jih v Helsinkih, vsi pa smo hodili na šolske plese v telovadnice. Pod eno svetlikajočo se bunko in dvema reflektorjema smo najprej dolgo sedeli, potem smo v krogu poskakovali in ljubili rock'n rol, nazadnje plesali sendviče, kot da bi nas nosila luna. Pili smo Adria Kuler in se, če je bilo vse po sreči, lupčkali. Na Krajgerja smo najraje hodili, Mucki pa je največ plesala na prireditvah, ki jih je organiziral njen peterburški športni klub. Kakorkoli že, kavbojke, najkice, bunka in Joan Jett so bili v osemdesetih enaki na vseh koncih sveta. 

 Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici