Na Luno

V resnici še kar laufava. Pa tudi na kak hrib zlezeva. Sem pa lena pri zapisovanju in včasih se mi zdi, koga neki briga en navaden tek, marsikateri še mene ne. Celo izgubili se zadnje čase nisva niti malo. Res, da smo v imenitni druščini nekaj dni drajsali avstrijske hribe in Darja nas je naučila sporočilno pesmico »Banana tinge tange – ne boj se moje štange«, ki se v drugem delu zaključi še bolj žlahtno, in res, da sva meditativno krožili okoli Blejskega jezera na Ruthinem teku, a naju na slednjem niti labod ni napadel. Je bil preveč sit. Zato sem vse skupaj zamolčala.

Sva pa tekli tudi včeraj. En čisto nič pretresljiv, povsem spokojen krogec po Kraškem robu, tako zamaknjen, da sva z mislimi nemara izginili še sami, nekam na drug planet. Na luno. Čisto zares. Luna namreč rečeva tistim kucljem med Kraškim robom in Slavnikom. In najboljša luna so konec zime, ko poležane orjavele trave delajo pokrajino pusto, še bori so kot okamneli, goli skalnati skoki pa dajejo slutiti kanjone, take, kot so najbrž v vesolju, ali pa vsaj v Ameriki. Zato greva na Luno vsaj enkrat na leto.  

Ko sva v Podgorju stopili iz avta, je nad pokrajino visela koprena in nama se ni ljubilo prav nič. Zmogla bi le še bokal terana in kakšen kraški narezek, sem predlagala. A pot je bila pred nama, tekaške pajkice nanesene in plani zavezujoči, zato sva krenili. Tako lenobno in mlahavo, da sem zraven pozehavala in megla iz glave se je razlezala v sleherno okončino, da sem z njimi opletala kot slabo skoordinirana marioneta.

Z asfalta sva zavili desno na makadam, rahlo navkreber, potem pa dol v nadstropje nižje, v Podpeč. Od tam sva jo ubrali po prazni cesti, prek praznih pašnikov, s praznimi mislimi v Zazid. Postalo mi je všeč. S petjem so se zapeljevale ptice in ritmično so odzvanjali koraki. Mucki jo za čuda ni pocvirnala v daljave in zlili sva se v zibajoče drsenje, ki je poganjalo samo sebe. Nekdo je verjetno pritisnil »pauzo« in svet okoli naju je obstal, da sva le midve tisti hip potovali skozenj. V Zazidu sem se ovedla, saj so hišice vendar lepe, pa še drevesce sem zaznala v cvetenju, kar me je napolnilo z neizmerno radostjo. Potem je prišla še bogato košata mucka in kura je prehlajeno zakokodakala, da sem Mucki povedala, da tole vse skupaj je pa res super.

Potem sem se slekla. Ne čisto. Hej, bilo je vroče kljub kopreni in zagrizli sva v klanec proti Lipniku, mimo zapuščene železniške postaje, da sem razmišljala o starih dobrih časih, ko so ljudje vsak dan sem gor plezali na vlak. Zato pa so bili zdravi in kleni. Klanec je zdaj popustil in pot se je popela prijazno v dolgi liniji preko izohips. Tekali sva lahkotno in sopihali glasno skozi prazno tišino in Mucki mi je povedala, da jo preseneča tak popoln »štil«. »Štil« poznam le tisti od metle in vprašala sem jo, kaj ima metla zdaj veze, pa je rekla, da je »štil« v ruščini takrat, ko ni čisto nič vetra. »Brezvetrje«, sem ji odvrnila, pa je rekla, da imamo Slovenci res dolgočasno besedo za »štil«. Vi pa nemško, sem si mislila.

Vkorakali sva v gozdič. Sivorjavo grudo je krasila živopisna tapiserija zvončkov, trobentic in žafrana, in zdaj sem verjela oddaji, ki je po radiu prejšnjo nedeljo oznanjala, da so zvončki neomajni kot puščica, ko predrejo surovo postzimsko zemljo in šele potem, na planu nežno zabingljajo. Strokovnjak je govoril celo, da prodrejo čez polmetrske nasipe, kar sem verjela manj. Nekega dne, ne danes, bom zvonček odkopala, morda jih bom odkopala več, da preverim. In že se veselim polmetrskega zvončka v vazi. Ki jo bom dokupila potem, ko ga bom našla.

Pritekli sva na vrh. Zadnje metre sem tekla, velikokrat to naredim, saj je naprej ravno in če bo kdo tam, se lahko delam, da tečem že petsto metrov. Višinskih. In da sem se šele ogrela. Nikogar ni bilo. Le Luno so prekrivale bele zaplate snega in jo delale pikasto. Poiskali sva stezico, ki naju bo povedla vrh Goliča. Dosledno in sveže so označene potke in zemljevid sem kot gps napravo nenehno hranila v rokah, zato ni bilo dvomov. Človek se sčasoma tudi česa nauči. No, pa resnici na ljubo, Golič je bil sredi gole lunine pokrajine prav jasno nezgrešljiv. Stezica je bila pokrita z mehkimi suhimi travami, kot da bi nama nekdo pogrnil tepih, štil je odpihnil hladen vetrc, da so potne srage pojenjale, ko sva drseli preko grebena proti Kojniku. Tiho in odsotno vse dokler ni v dalji zamukala krava in Mucki je opazila, da zdaj se pa verjetno že pasejo. Verjetno se že ves čas, sem menila. Do Kojnika je šlo zvito in pretkano, skozi redek borov gozdič in sem ter tja so pikali brinovi grmiči. Še dve uri in pol do Slavnika je pisalo. Na Goliču je pisalo še dve in tričetrt. Vmes torej ravno četrt, kot sva jih porabili midve. Najbrž tukaj vsi laufajo.

Spustili sva se vniz. Oznanila sem, da bom v gostilni potem pivo in verjetno zrezek in da se tega res veselim. Čez ene tri ure, me je prizemljila Mucki.

Krave so se pasle pred Podgorjem. Zgledale so mlade in sveže. Čuvala sta jih dva ogromna šarplaninca s prijaznim obrazom. Kljub temu, da sta zastrašujoče lajala, sta izpadla otožno.

V Podgorju sva poiskali potko za Slavnik. Želela sem si tisto ta strmo, da bom lahko čim bolj počivala. Zdi se mi, da počasi že osvajam Muckino teorijo počivanja v klanec. A našli sva zgolj makadamsko cesto. Ravno toliko strmo, da je bil tek po njej že bolj klavrn, hoja pa se je dolgočasno vlekla. Zato sva menjavali eno z drugim, da se je vsaj dogajalo. In našli sva možica. Vem, da ima Mucki svoje mnenje o mojih bližnjicah, a tokrat in ponovno sem bila suverena, da drugam ne more iti kot na vrh. Lotili sva se je in nogam je dobro dela. Predvsem pa je bila hitra, da sva že osvojili travo na vršnem pobočju, koča pa se bo zdaj zdaj pokazala izza ovinka. In se je. Pusta in zaprta v ledenem pišu. Za nekaj trenutkov sva se zazrli vse do morja, ki se je verjetno že na Hrvaškem obarvalo ciklamno, potem pa ugotovili, da naju zebe, da bo nadaljnje zrenje vse manj prijetno in da najbolje, da greva dol. Po eni izmed variant, ki jo je obljubljal zemljevid. Našli sva jo. In pot se je kaj hitro oblikovala v lijak, mestoma napolnjen z listjem, da sva brodili do kolen in sem si momljala »šumljača!«, kar sem rada počela kot otrok. Lijak je bil strm in hitro naju je dostavil na kolovoz. Tam sva še splašili »belo rit«, prav čudno, da šele sedaj in bili sva spet v Podgorju.

Grm je prepeval poln ptic, ko sva tekli zadnji kilometer do avta. Ali pa morda ptic sploh ni bilo in je bil to tiste vrste grm, ki poje sam od sebe. Morda ga celo vklopiš in izklopiš, ko želiš. Kdo bi vedel.

Stopili sva do avta in bil je to eden tistih tekov, ko je košček sveta za nekaj ur v najlepšem redu in veš, da je vsaj v vesolju vse lepo in prav.