Italijansko tekanje okoli novega leta

Enkrat za spremembo bi nekaj mediteranskega.

Ne bojo me prepričali tisti, ki drajsajo kamenje in korenine in godlajo listje, potem pa napišejo, da se smuka splača in da je do avta. Zato naj bo novo leto tokrat v globokem plusu, med borovci in cipresami, pokapljano z olivnim oljem in zalito z vinom. Tudi rokca se že upogne v tekaško pozo, tako da bova kje obrnili najmanj krog ali dva, zato greva.

Z Mucki se odpeljeva v Italijo.

Ko nad Firencami prečkava Apenine, je že minus in sveže pobeljeno. Potem se spustiva na ono stran, tam morski zrak očitno deluje. 

Večerne Firence dehtijo v pričakovanju novega leta, jaz v pričakovanju jutra, da se obujeva in odtečeva. Poceni hotelska soba je nagnusna, s kopalnico v omari, je pa zato v samem centru in v rokah Indijcev ali Pakistancev ali nekoga pač iz tistih koncev, kar vedno znova doda pridih Azije, ko se mimo recepcije sprehajava po lično ozaljšanih hodnikih. A ja, pa postelje so tudi krojene po njihovih merah, tako da moraš ležati bočno strumno in v premetavanju ujeti usklajenost.

A kaj bi to. Ko se po uvodnih dozah renesanse, vinu in nekakšnem toskanskem golažu vračava mimo katedrale Svete Marije z rožami, ki kot nekakšna medgalaktična pošast gnezdi med ozkimi ulicami, je vse v najlepšem redu, še tapison in plastične orhideje pred vrati me veselijo.

Zjutraj gre Mucki prestavit avto s primestnega parkirišča in poiskat še eno »hotelsko sobo«, takšno za pleh, saj druge variante ni. Vrne se vzhičena, da ob reki Arno nažiga sonce in laufajo že prav vsi.

Zajtrk kar preskočiva, da česa ne zamudiva. Sonce ščemi krmežljave očke, toplo je in vse gomazi. Tudi tekači. S priložnostnim zemljevidom in po natančno preštudiranem planu z varianto a in varianto b tečeva ob reki. Do prvega mostu, pa potem do drugega, tam čez in potem tja gor. Kar nekam gor. Razgled bo gotovo lep. Kmalu sva iz zemljevida. In iz plana. Ni važno, ko se vzpenjava med cipresami, ošabnimi vilami, spodaj pa se z vseh strani sveti Marija z rožami, s palačo Vecchio poleg in baziliko Svete Croce malo stran. Vdreva na privatno posest in ker sta naprej le še bazen in uta za popoldanske čajanke, se vrneva in greva po cesti dol. Do dna, do mesta, od tam pa naprej spet gor, do tistega obzidja. Cesta se pne v neskončnost, grički menjajo drug drugega, na eni strani Firence, na drugi oljčni nasadi, številni tekači nasproti in, glej jo, Mucki že poplesuje, zdaj že navzdol. Kar smeje se nama, ko spet pritečeva do reke, ko se odločiva še za malo računalniške igrice med trumami turistov, ki se leno plazijo po mestnem jedru. Vijugava in kot oko Mordorja naju vleče sila, da se ponovno znajdeva pred Marijo. V pravilni vrsti si ogledava detece v jaslih, kaj drugega pa niti ni pod megalomanskimi zidovi poslopja.

Nato odtečeva še zadnji kilometer do Azije.

Popoldne gledava cerkve, renesančno zapuščino in trgovine. Ob štirih pričneva piti viski. Večerjava v indijski restavraciji, potem zaspim.

Zadnjega dne v kompletu 2014 v Firencah naletavajo snežinke, midve pa zavijeva na jug. Nekdo kar na enkrat s škarjami odreže oblak in zapeljeva se v sonce. A piha surovo leden veter s Severnega tečaja, zato se kar v avtu pretvarjava, da je situacija osupljivo romantična, tam pojeva marinirane bučke in greva naprej. Po praznih cestah, čez prazne vasice Toskane vijugava prav počasi in spomniva se, kako sva poleti v Kazahstanu v najetem Range Roverju našli CD z italijanskimi zimzelenimi. Ali kitajske pogovorne oddaje z vmesnimi popevkami ali tale CD sta bili edini možnosti, in tako se nama je ves čas preko kazaških step vrtelo med podobnimi tudi tole:

https://www.youtube.com/watch?v=1TRM75eU7Uk

Tokrat lahko izbirava med vsaj stotimi radijskimi postajami, izključno italijanskimi, seveda. Kjer se poje marsikaj, povsod pa se tudi pove veliko zanimivega, nič na kratko, gotovo pa z dobršno mero pripovednega zanosa, nedvomno s številnimi dovtipi, tudi v dialogu. Ne razumeva niti besede. Vijugava v popolni atmosferi, motriva gričke in vasičke in nama je lepo.

V ranem popoldnevu je veter še vedno surov, zato preizkusiva prvi kjanti. Dober je. Da pa bi res z zanesljivostjo lahko sodili, jih sprobava še nekaj, za objektivno primerjavo. V različnih krajih, da zaobjameva širino in lokalne posebnosti. V zatonu svetlobnega dne obiščeva San Gimignano, vzhičeno odobravava arhitekturne posebnosti, tiste značilne stolpiče, ki štrlijo ven iz hiš, ki ne vem, zakaj so, so pa nedvomno nekaj posebnega. Takih pri nas ni. Skleneva, da bi bilo pametno kaj pojesti. In spet padeva v prehranjevalni vakuum, kot že kak dan prej in kot tudi še vse naslednje, ne da bi se kaj naučili. Italijanski človek namreč med tretjo in sedmo uro popoldne ne je. Da ne bi slučajno kdo grešil, so neomajno zapahnjene tudi vse gostilne. Lahko bi poskušali kaj na črno, a »chiuso« je vselej tako odločen, da ne upava. Zato Mucki predlaga, da kupiva vsaj sir, posušen paradižnik še dobiva in olivni pesto in počutiva se rešeni. In da se otreseva še poslednje skrbi, skleneva, da nekje v okolici Siene poiščeva najino sobico, da se tam lahko dokončno sprostiva, se prepustiva Dionizu in konec koncev počakava novo leto. To, da imava rezervacijo za naslednje dva dni nekje v toskanskem šavju, že veva. Ta korak sva storili zavestno, imenuje se »il giardino per fughe romantiche«. Torej nekakšen vrt za neke romantike, toliko še dešifriram, »fughe« mi pri prevajanju puščajo več zagat. Spominjajo me bodisi na gradbeni termin, ali na obliko skladbe, če se ne motim. Pa saj bi tudi to oboje imelo smisel: Mucki namreč zida, jaz rada kaj zapojem, torej midve sva »romantični fugi« in sobica je kot nalašč za naju.

Krava iz GPS napravice naju tokrat pripelje do ovinka natančno, pa čeprav je pot že lep čas skozi neprijazno temo, v konce, kamor stopa manjše število nog. Hišica se takoj pokaže kot romantična. Takih ni veliko naokoli, resnici na ljubo, kakršne koli hišice so v okolici dokaj redke. Sprejme naju Italijanka. Gre za čisto vrsto, to je gotovo - govori veliko, način je ta prav, razumeva nič. Kot radio. Mimogrede, ko žlobudra najbrž vljudnostni pozdrav, Mucki iz rok izpuli ključe od avta in še predenj uspeva dojeti morebiten predrzen rop, ga zgolj preparkira po njenem okusu. Potem naju zrine v sobico, stilno in okusno načičkano, sploh pa odišavljeno z raznimi vrečicami nečesa sladkobnega tako temeljito, da se mi v minuti zvrti mnogo bolj kot prej po celem popoldnevu kjantija. Italijanka pa naju že rine na romantično teraso, pelje naju v svojo za spoznanje manj romantično kuhinjo, dogovorimo se za romantičen zajtrk, »breakfast?« je v letih svojega posla že osvojila, 9.30 pa sva ji napisali na listek. Ker naju »prehrambni vakuum« že počasi krivi, pokažem na krožnik in pribor, ona pa v levjem skoku osvoji teraso, pograbi mizo in stole, se mi zdi, da kar vse na enkrat, tudi prt, in vse to lično zloži ob vznožje najine postelje. Prinese še krožnike, plastične, ta zelenega s sovo v lovski uniformi z daljnogledom okoli vratu, ta roza z zajkljo v mini krilcu. Meni je všeč, kot nalašč za praznovanje novega leta. Poslovimo se do brekfsta, midve pa si pripraviva pogrinjek z vsem, kar sva uspeli pretihotapiti, tudi z buteljkami različnih vinskih kleti in irskim viskijem, za katerega je Mucki že v Firencah začutila, da je nepogrešljiv.

Proslava se prične. Da pa ne bi poslušali le bitja najinih src in mlaskanja prve zaužite hrane po dolgem času, na dan privlečeva tehnični pripomoček, računalnik, pa tudi signal se brž najde, in zaženeva glasbo. Mislim, da sem začela z nekimi patetičnimi slovenskimi zimzelenimi in nadaljevala z dalmatinskimi, nekaj v smislu »Oči boje lavande«, pa mi Mucki iz rok izpuli napravo, češ da je čas, da preideva na nekaj bolj konkretnega, na »Oči boje meda«. Prehod je bil takšen:

Od tega …

https://www.youtube.com/watch?v=SMB2JJ9ChcU

na tole …

https://www.youtube.com/watch?v=Ee5JxhvjH9c

Čez nekaj trenutkov se že ježim, vsa preplavljena z glasbo enega najkultnejših jugo bendov in molekulami enega najkultnejših kjantijev razlagam Mucki, da meni je pa od vsega najboljši stavek, da »rabim sobo, da sprejmem pet tisoč ljudi z dvignjenimi čašami«, a si predstavljaš to, noro folka v enem prostoru, pa vsi s kozarci gor?! Po nekaj neuspelih poskusih komad končno najdem, da ji še v pesmi predstavim, kaj mislim, pa tudi sama to uprizorim, četudi v dokaj majhni sobi, v skromnem številu ednine, zato pa pod mogočnim steklenim lestencem, ki ga vedno bolj doživljam kot elegantno globokomorsko meduzo in bi ga pri priči imela še sama v dnevni sobi.

Zdaj večer neizogibno vodi v te sfere:

https://www.youtube.com/watch?v=HQmmM_qwG4k

… in zgolj pet tisoč ljudi je že čisto premalo. Zato pa bodi dovolj. Skozi molčeč gozd se sprehodiva do vaške gostilne kakih petnajst minut stran, da zamenjava temo. Vzdušje tam je komorno, a zato nič manj slavnostno, glavno pa je, da se poje. Neka lokalna popevkarica nastopa, sama za klaviaturami, priljudna je, saj pove natakarju, da lahko ostaneva, da ne bova nič jedli, kajti mize so zasedene do zadnje že nekaj mesecev, nemara let vnaprej. Za šankom spet preizkusiva vino, zdaj napornemu dnevu primerno že malo manj kritično. Ob rujni kapljici prisluhneva glasbi, in ker se nama v kratkem zazdi, da sva dojeli sporočilo, sploh pa bi bilo nadaljnje degustiranje že čisto navadna objestnost, se podava nazaj proti sobi. Luna med tem vzide in skozi srebrn sij hodiva midve in najini dve senci. Mucki prepovem, da prižge baterijo.

Zbudim se drugo leto, čisto zares zabuhla do te mere, da komaj razmaknem oči, v pljučih pa mi z vsakim vdihom piska in vem, da bom doživela astmatični napad, če le za trenutek ne uspem ohraniti mirne krvi. Še gigantski lestenec visi nad mano, kar dodaja le še dodatno težo že tako zadušljivi situaciji in niti slučajno ga ne bi več imela doma. Mucki je zalimana malo manj, vseeno pa skleneva, da hudič vzemi vsa multisenzorna estetska merila, in besno pričneva pobirati dišave s sleherne kljukice in jih mečeva v veliko plastično vrečko, to pa nepredušno zaveževa in zakleneva na dno omare. A ni dosti bolje. Zdaj kot pes za odkrivanje droge zalotim še posamezne odišavljene elemente, ki so razpostavljeni po omaricah, te odnesem v kopalnico, tam pa vključim ventilator. Do nadaljnjega. Potem zračiva. In bolje je le za spoznanje. Ura je ravno pravšnja, ko še lepo zabuhli obiščeva teraso. Italijanka je že tam in zgleda, da se je že ure in ure dušila tudi ona, v spokojni tišini, saj kar buškne iz nje, ko me zagleda, od česar razumem le nekaj takega kot »duemilakuindiči«. Torej si voščiva »srečnonovoleto«.

Po brekfastu odideva. Pogledat ljubke toskanske vasičke. Morda bova tudi eno odtekli. A to sploh ni nujno, saj imava mačka, vsaj hudo alergijsko reakcijo na dišave, če že ne kar anafilaktični šok, in gotovo tudi rinitis, različnih vzrokov. Vlečeva se od enega do drugega srednjeveškega dragulja, vinske kleti naju ne brigajo več, muzeji mučenja še manj, saj mučenje doživljava na lastni koži tukaj in zdaj, enkrat popoldne pa dokončno skleneva, da tudi tekli ne bova, saj se utegneva zgruditi v kratkem, pa še piha. Ker spoznava, da so vasičke v Toskani nekaj takega kot slapovi na Irskem, to pomeni, da so zanimive le prve tri, potem pa so vse iste, se odločiva še za finalni ogled. Za obisk Siene, pa še lekarna bo morda tam, taka odprta, s sredstvi proti alergiji. Mesto najdeva po mnogih frustrirajočih poskusih, pa čeprav ga ves čas vidiva, saj smerokazi so iz vseh smeri, v vse smeri, v isto smer na različne konce hkrati, pa še »krava« ves čas čisto po svoje interpretira situacijo. Zelo nazoren primer tega, kar je zaslediti v tejle animaciji (minuta 1:18):

https://www.youtube.com/watch?v=SxqwXNfYmOQ&feature=share

A z veliko trme hlepečega turista uspeva. V Sieni naju kljub zdaj že pestrim toskanskim izkušnjam prevzame osrednji trg, ki zazeva iz klavstrofobičnih ulic. Splača se ga videti. A gledava ga le kratek čas, saj sva že tako sestradani, da naju preplavlja slabost, vakuum pa spet vlada. Mrzlično iščeva kake skrite alternativce, ki jim ni mar za splošne trende in res jih najdeva. Nekje ob strani, v kleti. Juhica iz stročnic in kostanja je odrešilna, pa četudi nekaj posebnega. Potem se utrujeno predava in skleneva, da se vrneva nazaj v sobo. Da imajo apoteke nepreklicen dopust, mi je že zdavnaj postalo jasno, in ko vstopim v še vedno prisoten koktajl vonjav, zažrtih v vsako poro prostora, želim le še hitro zaspati. Tako bom nemara prelisičila telo in ne bo opazilo, da mora alergično odreagirati. Še prej na netu na hitro poiščem akupresurno točko proti tovrstnim nadlogam, a povsod piše, da to ni instant rešitev in bi morala pričeti z masažo že kak mesec prej. Zato se niti ne trudim.

Zbudim se zarana v podobnem stanju kot prejšnji dan, a vendar za malenkost manj otekla, morda tudi zaradi odsotnosti kjantija. Okoli bajtice še vlada tišina in odločim se za sprehod. Da odprem pljučne mešičke. Po eni uri neusodnega izgubljanja se vrnem in Mucki najdem v primerljivi stiski, prtljaga pa je že v avtu, torej čakava le še zajtrk. Pojeva zunaj na soncu terase in grize naju mlada domača mucki, ki je že postala pogumna. Še od Italijanke se posloviva in pove nama veliko lepega za srečno pot in greva. Proti morju. A ja, pa danes bova res tekli. Danes pa ni več sprenevedanja. V Volterri bova parkirali in greva en krog »za nosom«, eno petindvajsetičko, največ. Pokrajina privlačno valovi, ko nalašč počasi napredujeva in komaj čakam, da izstopim, zajamem zrak in odtečem.

Ko osvojiva Volterro sva si enotni, da tukaj štartali ne bova. Je čisto preveč na hribu in res neumno bi bilo najprej teči čisto dol, potem naokoli in na koncu spet čisto gor. To pa ne. In odpeljeva se naprej. Nemir se me že loteva, saj nekako razumem, da je pred nama že kmalu morje in prav veliko izbire za idiličen tek po toskanski pokrajini nimava več, ostale nama bojo le še industrijske cone predmestij ligurijskih pristanišč.

Stop, kriknem. Tukaj parkiraj. Sva dvanajst kilometrov stran, v res grdem naselju ob progi. A naselje je zanemarljivo, tam naprej so grički in travnički, drevored cipres bo gotovo gori in vasička sigurno. Pa Volterra v daljavi deluje pompozno kot kaka srednjeveška utrdba, kar najbrž tudi je. V prijetni pomladi ranega januarja natakneva tekaške cunjice, oprtava si nahrbtniček in stopiva na pot. Res je grdega kmalu konec, pred nama je le še prazna cesta, ki se vije prek sveže ozelenelih senožeti, tako čisto po toskansko, da se mi spet kar smeje. Tekava lahkotno in zdi se mi, da bi to lahko počela celo življenje ali pa vsaj še kak teden. Brez premora. Migam srednjeveški dami, ki je ves čas na desni, povsem nepremično, kot da bi stopicljali na mestu, in glej, na levi se že rišejo ciprese in vodijo do hiške, tako kot je prav. Naposled prideva na zložen greben in pred nama se odpre neskončnost prav takih oblin, desno lahko zavijeva v »damo«, levo proti manjšemu gradiču z nekaj hišicami naokoli. Greva tja. Pot zavije v opazen klanec in Mucki, zvesta svoji navadi, izgine naprej, jaz pa zadaj predem, drhtim v popolnih razgledih in v pogledih na novoletne bunkice, ki krasijo mediteranska dreveščka na vrtovih domačinov. Pod obzidjem gradu me Mucki spet najde in spustiva se na ono stran. Kar plešem ob izbrani glasbi, Mucki pa ne bi bila ona sama, gradbenica, če ne bi pripomnila, da njej je pa vse skupaj že mal brezveze, skoz ista vas, pa ista pokrajina, sicer pa lahko meni, saj imam glasbo, ona pa je brez nje, slušalke naj dam ven in naj se pogovarjam. Razume se, da na ukaz »pogovarjaj se«, še nihče nikoli ni našel izhodiščne misli. Tako nadaljujeva v tišini. Je pa vseeno lepo, vsaj meni, osladni romantični fugi, ki temeljim na humanistiki, v katero rada vpletam estetične prvine.

Tako prideva na glavno cesto. In še nekaj kilometrov je do avta, 26 jih bo skupaj. Glavna cesta sicer ni nič posebnega, kljub mojemu pristranskemu zornemu kotu, in kot takšna se seveda vztrajno vleče, a vendarle sva enkrat pri avtu. Zadovoljni in lačni. Odpeljeva se proti morju, kjer bova poiskali gostilno, s teraso in obveznim razgledom do Korzike. In spet pozabiva, da bo ravno takrat neizpodbitno zavladal vakuum.

Točno takrat sva v Pisi. So pa vsaj lekarne odprte in bolj za vsak slučaj se oboroživa z antihistaminiki, potem pa poiščeva stolp. Res je postrani, a Mucki poznavalsko ugotovi, da gotovo zanalašč, veš kakšna znamenitost je zdaj to, če bi bil raven, bi bil ena čisto navadna cerkev, ki bi bila deležna le zanimanja ostarelih malomeščanskih devic. A pa tebi je fajn pogledat »tore pendente«, se pozanimam pri Mucki. Odvrne, da ja, tako kot Tadž Mahal, tale stolp ji je še bolj všeč, ona je bolj za zahodnjaško arhitekturo. Meni pa ne, pripomnim, se spomniš vseh tistih ročno izdelanih mozaikov, tisti so mi bili bolj zanimivi. Mucki se strinja z mano, da so precej zanimivi, in greva iskat gostilno. Širom celega mesta.

Najdeva jo, ko naju pot pripelje spet nazaj do stolpa. Tam so takšne za turiste, ki pojma nimajo o pravilnem prehrambnem režimu. Zato je tudi temu primerno zanič. In nima terase ne razgleda. Ima pa neke vrste podplatast šnicelj in s tem se morava zadovoljiti. Potem skleneva osvojiti še poslednji cilj najine poti. La Spezia se imenuje, nahaja pa se v neposredni bližini »Petih zemlja«, petih zloglasnih vasic, stisnjenih v čisto zaresne mediteranske klife, »Cinque Terre«, temu pravijo Italijani. Tam bova nočili pri Lauri in pošljem ji sms, da prihajava. Laura se veseli.

La Spezia je eno, skoraj bi dejala nagravžno, pristanišče. Še vojaško po vrhu. A v večeru tega ni opaziti, saj se dvigneva daleč v hrib, spodaj svetijo lučke, pa še Laura gostoljubno pošlje moža, da nama pomaga od parkirišča do njune vile. Ta je milo rečeno osupljiva. Več sto letna dediščina bogate rodbine, z zaresnimi sobanami, s praslikami, prapohištvom in pradurmi, skozi katere je Gala, ptičarka, skoraj izpraskala luknjo, ko se je počutila ujeto. Okna so malodane od tal do stropa, za njimi pa se širi brezmejen razgled, daleč prek rušilcev, korvet in topnjač. Celo verjela bi, da mož in Laura gojita skriti konjiček in izza zatemnjenih oken z rešpetlini kdaj pa kdaj kukata naravnost v načrte italijanske vojne mornarice.

Vsekakor se tudi onadva izkažeta kot nekaj posebnega. V tekoči angleščini naju založita z zemljevidi in brošurami s terena in že vsi sklonjeni nad pramizo kujemo plane, kaj vse bova obredli naslednjega dne. Laura je do najine velikopoteznosti skeptična, mož pa se precej izkaže za tistega, ki ve vse, prečita vsakogar, verjetno pozna tudi odgovore na vsa ontološka vprašanja. Njemu se zdi plan kot nalašč za naju.

Zato sva zjutraj zgodni. Mucki godrnja in negoduje kot iz lonca, saj je alergijski šok prešel v en čisto navaden, a sila zoprn prehlad, jaz pa sem pred prihajajočim dnem kot podžgana in zato precej slabo empatična. Malo me sicer moti, da je zunaj oblačno, prvič po vseh teh dneh, pa ravno danes, ko naj bi sončni žarki kot reflektorji milanske Scale ožarjali pisana pročelja hišic Petih zemlja.

Kreneva. Avto pustiva spodaj, neposredno ob turobnem vojaškem zidu ujameva avtobus in se pustiva dostaviti v Portovenere. Ta je v resnici že prva vasica z ustreznimi pisanimi hišicami. Čepi na samem rtu, kjer je tudi cerkvica z utrdbo, južno je otoček, severno pa se nezadržno dviguje čudovit klif, ki se bohoti vse do tja, kamor seže zvedavo oko, in še dlje. Lepo je, da sem presrečna. Mucki še prime za joško gospo iz brona, ki nad morjem uživa razgled, potem pa zagrizeva v breg. Kakih petnajst kilometrov stezic imava do Riomaggiore, ki dejansko šele šteje za eno izmed Petih zemlja, tam se tudi prične nacionalni park, do tja pa bova uživali mir in prvinskost nezaščitenih območij. Potka je lepo označena in najprej samo ena, zato ji je tako tudi ime. Višje gori se razcepi v variante vse do 6 in tem bova sledili, te so vsaj približno ves čas v nivoju, nad morjem in, kar je najvažneje, nad slikovitimi naselbinami, enka pa gre nekam čisto na vrh, kjer so planote, gozdovi in verjetno le še pogled na kakšno slučajno livado. V samoti drobiva korake in pijeva vrtoglave razglede, da sem ter tja kar zacviliva od navdušenja, loviva vasice in iščeva prehode prek teras, kjer so si domači uredili njivice, vinograde ali pa zgolj metre pustega, a prijaznega ravnega terena sredi vseh teh nepopustljivih strmin. Kot v Nepalu je, povem Mucki, le da so tam namesto morja večtisočaki, drugih razlik pa ni, še diši enako po dimu, ko tavava skozi zaselke. Zdaj sva na razcepu in oznake čudežno izginejo. Izbereva spodnjo varianto in ta je dobra, ta gre prav, čez čas pa zavije tako zračno in tako naravnost proti morju, da obstaneva kot vkopani, saj se zdi, da naju bo globina kar posesala navzdol. Obvladovanega koraka stopiva na rob, spodaj je celo vasica, midve pa zavijeva naprej. In že se spomniva zgodbe, še iz sarajevskih bregov, o tem, kako je starkam, ko grejo v trgovino in ko se upehane vrnejo domov, ugotovijo, da so pozabile olje. Takrat sem jaz potem pozabila jopo in to opazila že čisto na vrhu, jopa je bila seveda spodaj na nekem zidku. Uboge starke. Tu je najbrž še huje.

V poldrugi uri prideva do ceste. V dobrih dveh osvojiva Zemlje. A ker nama je Laura zaupala, da je pot ob morju med prvo in drugo vasico zaradi zločestega podora kamenja zaprta; pa ravno to je tista slavna »Pot ljubezni«; se odločiva, da se do dna ne spustiva, greva kar v nivoju naprej. In brž uzreva naslednji buket raznobarvnih domov. Prepoznava ga kot Manarolo. Tu sva približno na polovici, malicali bova, skleneva, in zdrkneva navzdol med sezidane cvetlice. Založiva se v trgovini, nad gostilnami sva se že zdavnaj namrdnili, pa četudi so zdajle najbrž odprte, kar naj bojo, tudi midve lahko kdaj rečeva ne. Pomalicava na ličnem trgcu sredi rumenih, roza in oranžnih pročelij in študirava zemljevid, kako naprej. Res, da je za vogalom vlakec, ki povezuje vseh pet čudes in Mucki je vedno bolj v loncu, a začeto je treba končati, sploh pa je tole tukaj mnogo lepše kot Tore Pendente, Tadž Mahal in Stetju of liberti, ki tudi sodi med takšne izjemnosti. Saj lahko greš na vlakec, če si švoh, vseeno bolj iz vljudnosti, kot pa resnične empatije, predlagam Mucki, in že v naprej vem, da me bo skenslala, kar tudi me. Zelo na kratko in zelo odločno. Ni šans.

Odrineva naprej in upava, da naslednja obmorska potka deluje. Ne deluje, opaziva šele za ovinkom. To pomeni, da se morava vrniti nazaj, poiskati tisto, ki gre najprej precej gor v drugo nadstropje, šele v tistem drugem nadstropju naprej, potem pa spet čisto dol v naslednji pušeljc. Za začetek se še izgubiva. Malo sem že sitkana. Pa me hitro mine, ko srboritiva preko stopnic proti nebu, imam preveč dela s sopenjem, gastroknemiusi in razbijanjem srca. Pismu, tole bi pa bilo za najino prijateljico Wando, s katero sva tekli v puščavi, poleti pa je v svojih krajih, nekje na obalah severne Anglije, 24 ur korakala gor in dol, gor in dol po stopnicah, ki vodijo do plaže, kakih sto jih je bilo, in zbirala denar za nekakšne dobrodelne namene.

Čez slabo urico osvojiva Corniglio. In prav toliko računava do naslednje Vernazze. Pretakneva se med pomarančevci, ki se kar šibijo pod debelimi sadeži, in že odkrijeva pot. Ta ni čisto ob morju, je pa vseeno ta najnižja in odprta. To naju radosti. Še Mucki naposled prenehajo pestiti vsesplošne tegobe, da se lahko izrazi v svoji maniri, da brž opazi vesoljce, ki iz oblakov pristajajo v morje, da sva zato srečni, ker je oblačno, ker jih le tako lahko zalotiva, pa še preveč kičasto bi bilo v soncu in ne nazadnje čisto preveč vroče.

Nad Vernazzo sva si edini, da je ta najlepša. Zdaj nama ostane le še Monterosso. Na potki se sprehajalci, ki se gostijo že od Riomaggiore naprej, namnožijo do te mere, da se na določenih odsekih že skoraj prerivamo. Kot naviti čivkava »skuzi« in sem pa tja »salve«, pa to niti ni več potrebno, saj je večinska populacija s »ta poševnimi očmi« in oni se odzivajo tudi na »sori« in »haj«.

Po šestih lagodnih uricah osvojiva ta peto zemljo. Ravno ob štirih popoldne, to pomeni. Bolj iz navade v piceriji zastaviva retorično vprašanje, potem pa zavijeva v bar na pivo. Tako ali tako bo Laura pripravila večerjo, kadarkoli naročiva. Ob sedmih, se dogovoriva, da se prej še napojiva, uloviva vlakec, poiščeva avto in odvijugava navzgor.

Točno takrat zadiši iz prakuhinje. Mucki se še po tleh povalja z Galo, potem pa sva deležni številnih kulinaričnih hodov. Laura nosi na mizo kot da bi v sosednjem prostoru skrivala pralonček kuhaj, mož pa skrbi za diskusijo. Spretno nama jo prilagodi. Ve vse o najučinkovitejših vzdržljivostnih treningih, o urjenju najelitnejših vojaških enot - tu se potrdi sum, da kuka skozi okno. Pa ne samo to, tudi dejansko se s takšnim urjenjem ukvarja. Vsa skrivnost je v prehrani, ki naj bo prilagojena nekakšnemu hormonalnemu tipu posameznika, in v dihanju, ki so ga razvili grški in budistični menihi. Vse to že zdavnaj uporablja ruski specnaz, potem so med svoje uvedli Američani, sedaj še on. Tudi Mucki se spomni, da je vsa številna leta treninga v Rusiji morala dihati, še več, morala je tudi nekaj šteti, pa prehrana je bila ves čas zavita v pravila neke skrivnostne diete. Ja, vse to je res.

In jaz naj se potem kosam s prekaljeno specnazovko?! Še dobro, da se kdaj pa kdaj prehladi.

Naslednji dan se odpeljeva domov. Sije sonce, šestnajst stopinj obljubljajo in čisto preveč kičasto bo. Najbrž zato bi se Laura odpeljala kar z nama.