Čist na izi

Prehlajeni sva že cel teden, Mucki še po italijansko.

Ampak sobota je in da se ne bova čisto zasvaljkali, greva »mal hodit«. Res samo hodit, ne bova tekli, en tak kratek, povsem umirjen sprehod. Urica, nič več. Da pa ne bova spet štepali Polhograjcev, se zapeljiva proti Nanosu. Včasih sem pogosto osvajala Lovrenca, samo gori doli, je pa tam na karti vrisana krasna krožna pot, lahko malo daljša, ali malo krajša. Greva tole, saj je že pozno, naslednjič pa ta velik krog. Zna biti res lep, greben med Sv. Marijo in Sv. Lovrencem kar kliče po tekanju vse do Predjame, pa nazaj po cesti, skratka en luškan ne preveč naporen trening.

Parkirava nad vasjo Studeno in greva najprej po cesti. Naj bo ta dolgočasen del prvi. Ura je dve, a nič zato, največ v poldrugi uri sva nazaj. Hitrega koraka meljeva cesto, oblaki se gostijo v temno sivo in kot debela koklja sedajo na vrhove gričevja, nekje višje bučijo vetrovi, midve pa v duhu svetovnih trendov razmišljava o vojni, povodih za ubijanje, manipulativni moči religij, vseh, se razume, in družbenih predpogojih za njeno udejanjanje. Kot nalašč iz daljave zarežejo streli, kaj pa je to zdaj?, morda lovci, ali pa strelišče, upava, da ne fanatik. Zavijeva levo na makadam, se nama zdi, da je že čas. Opaziva, da sva varianto še malo skrajšali, pa naj bo tako, saj sva res še bolj švohotni in zakaj bi terali, poleg tega pa imava ob sedmih obisk. Čez še povsem podrt gozd prilezeva na greben. Tamle je potka, že od daleč vidna, lepa, preko suhih trav. Še prej je tabla, ki naju usmerja proti Lovrencu, se pravi čisto v najino smer, streljaj naprej najdeva napis, ki poje hvalo lastnikom zemljišč, ki so uredili to lepo planinsko prečenje. Še markacija je zraven, kot neizpodbiten dokaz. Grizeva kolena. Naravnost v oblak. In v podivjani veter. Z dlanjo delam nosu zavetrje, že tako je čisto zabetoniran, zdaj pa še zamrznjen.

Nekje na vrhu sva in potko preraščajo trave, a kako naj je ne bi, saj so suhe in poležane in to se pogosto zgodi. Vijugava med grmičevjem, zdaj res le še po travah. Ni važno, da se le drživa grebena, sva pomirjeni, malo bo šlo gori doli, potem pa je Sveti Lovrenc in pod njim se zanka zaključi.

Zakorakava v gozd. V redu je, markacij sicer ni, je pa opaziti nekakšen kolovoz, sicer se občasno izgubi, a to je le zato, ker je vedno več podrtega drevja in verjetno letos tu prav veliko planincev ni pohajkovalo. Potka se je pač malo zapacala. Lomastiva in slediva grebenu. Bolj levo se morava držati, opozarjam ves čas, in zdi se, da nama gre dobro. Zdaj sva že povsem v gmajni. In ta je povsem podrta. Plezava prek dreves, kolovrativa v labirintu skalovja, ki vedno bolj prekriva vrtačast teren in se smejiva. Tako je le še bolj zanimivo, sva pomirjeni, pa še dobro, da morava ves čas plezati, da greva res počasi, da ne bova preterali bolezni. Mucki se vdre pod nogami v manjšo luknjo in zdrzne se, da ni morda tu še kak neodkrit vhod v širni podzemni svet, pa jo potolažim, da gotovo je in da so takšna odkritja med jamarji bojda precej v čislih. Prekopicujeva se naprej in vse več je razkopanega in vse bolj pogosta so kopitca, da končno pripomnim eno na temo divjih svinj. Zanima me, če so prijazne, pa mi Mucki pove, da se ji zdi, da še najmanj od vseh. Molčim v bučanju vetra in malo že oprezam naokoli. Pa me vendarle zanima, kaj potem pohodnik naredi ob srečanju in Mucki predlaga porajkelj, ki jih je vse polno, s katerim vepra enostavno tolčeš po betici. Hm. Kaj pa, če splezaš na drevo, svinje najbrž ne plezajo? Mucki se strinja, najbrž res ne. Molče toneva v gozdne meglice in zdaj ne pazim le na podrto drevje, na skrite jame, zdaj oprezam tudi za rilcem. In za drevesom, ki bi mu ostala še kakšna veja, na katero bi se rešila. Sila redka so. Blazno lepo potko so urezali tile lastniki parcel, je Mucki prepolna hvale, meni pa se zdi, kot da bi brodila po na novo odkritem planetu, kjer na naju oprezajo le srepe, bolj negostoljubne oči nekih bitij. In veliko njihovih iztrebkov je tudi. Zdaj stopiva na sled še prav svežih kopit, razmočena zemlja se še ni povsem umirila pod njihovo težo, skoraj že vihtim gorjačo, ko se iz megle izrišeta dve orjaški silhueti. 

Dve silhueti košut, ki skoraj neslišno izgineta za obronkom vrtače. Lepo in komaj resnično, potem pa spet le ječanje zdelanih dreves. Košuta, ja, si mislim, pa polno divjih svinj, no, zajci gotovo tudi, medved? O tem nočem razmišljati, kaj šele, da bi ga omenila. Postal bi čisto preveč resničen. Ej, zdaj mam pa počasi že mal dost tegale, pripomnim, ko se breg ponovno izkaže le kot slučajen kucelj, za katerim je med kopreno in vejevjem moč čutiti še nešteto takšnih. V resnici pa si mislim, da je dan v naših koncih nekaj absolutno minljivega in da noč vselej nastopi in da do tega trenutka nisva več daleč. Brodiva naprej. Zdaj že rahlo nemirno. Spet premagava vrtačo in seveda, saj sem ves čas vedela, da bo vse ok, spodaj je cesta. Poženeva se nanjo, kot prek ciljne ravnine, suvereno zakorakava levo, kot da bi vsako sezono tu nabirali gobe in poznava vsako ped. Pojejva kolač, predlagam, da proslaviva zmagoslavje, a Mucki je ziheraška. Od dveh dovoli samo enega. Drugi bo za zajtrk, če bova morali bivakirati. Stopava odločno, hitro, molče, mislim si pa v glavnem ves čas eno in isto … »No, saj zdaj pa bo. Za tistim ovinkom. Vem, kje sva, zdaj gre ta cesta okoli Gore in pride naravnost do avta. Vem, kje sva. Samo levo se morava držati.« Tako močno si želim verjeti mislim, da se na mnogih razcepih niti ne obotavljam, ves čas velim levo. Dokler se cesta ne konča. Ja, fak of, si že privoščiva. Nič, greva nazaj; predlagam, da tečeva. Na križišču poskusiva v drugo smer in se drživa leve. Ki se kmalu spet konča. Kot se končuje dan, da naju obdajajo le še temni obrisi. In najbrž krempeljci in oči.

Šit. Kaj čva pa zdej?!

Vsej nečimrnosti navkljub priznam, da sva izgubljeni že vsaj dve uri. Da je smer prava, upava le na podlagi nezanesljivega občutka, cesta pa je v resnici lahko katerakoli od onih v bogato razraščenem pletežu, ki se vije vse do Hotedršice na severu in Podkraja na zahodu. Tako je in nič drugače. Imava še košček sadnega kruha, pol litra tekočine, tekaška oblačila, eno bundo, en delujoč mobitel, nobene luči in sva v eni veliki riti. Ta se bo od zdaj naprej v danih pogojih z veliko verjetnostjo samo še večala, piha kot pri norcih, tla so zasnežena in blatna, mrzla mokrota visi v zraku in iz ure v uro nama bo vse bolj zlezla tudi pod kožo … K vragu ves ponos, kličiva pomoč. Signal je komaj opazen, a klic v sili deluje. Gospodu na toplem v kramljajočem tonu najprej zgolj opišem situacijo in se mimogrede pozanimam, če se mu zdi, da rabiva pomoč. Predlaga sicer, da poskušava po isti poti nazaj do točke, kjer še nisva bili izgubljeni. Ker mu povem, da bi bilo to tudi pri belem, jasnem dnevu skoraj utopično, kaj šele v črno-črni pa počez še zamegljeni noči, sklene, da ja. Rabiva pomoč. Ker me obdaja cel špalir na sveže zloženih skladovnic drv, mu predlagam, da v kaki bližnji vasi poišče klenega gozdarja in naju poskuša povezati z njim. Ideja se mu zdi dobra in obljubi, da se slišimo. Čakava. In razmišljava še o kaki sila pretkani možnosti. O čudežno lahki rešitvi. Mucki naju na njenem modernem telefonu locira (moj je v zadnjih izdihljajih baterije, sploh pa ni razvit do takšnih sposobnosti, še tipkovnico sem mu ravno prilepila nazaj), a kaj ko pikica pokaže, da sva čisto nekje na divjem, sredi ničesar, niti ne na cesti, na kateri v resnici sva, in da imava do potencialno odrešilne poti vsaj še kak kilometer. Čez hosto, se razume. Predlagam, da se v nesporni temi tega ne lotiva in ostaneva pri nesporni zapuščini sočloveka. Mucki se strinja. Strinja se tudi gospod, klican v sili, ko se z njim spet poveževa, pove pa nama tudi, da je našel poznavalca terena. No, seveda naju ta ne uspe priklicati. Ni signala. Potem se kličemo in iščemo preko satelita, ki naposled le poveže ustrezne linije. Poznavalec zveni prešerno. Zanima ga le, kaj vidiva okoli. Bolj malo, če sem čisto iskrena. Povem mu za drva, za neke roza oznake na drevesih, ki sva jih videli prej, za obračališče in slepo cesto, njega pa zanima, če je tam kakšna smreka. Kolikor češ jih je, a on sprašuje, če ena stoji na koncu obračališča, takšna mogočna, debela, desno ob njej so tropine, naprej vleka. Buljim v temo skoraj do bolečine in uspem najti vse, razen tropin, za slednje bi potrebovala bolj poglobljen pristop. Mu pa namesto njih ponudim vrtačo zadaj za smreko, ta v svoji globočnosti še nekako zeva iz teme. Poznavalec se razveseli, pravi, da točno ve, kje sva in da bo čez 20 minut pri nama. Odklopi se, midve pa iz objema glasu zdrkneva nazaj v piš in temo. Vse je tako preprosto. Čez 20 minut. Poplesujem v krogu, 20 minutic, prestopam se in maham svinjam, volku in medvedu, muzam se smrekam in vejam, ki danes ne bodo moj dom, plešem, ker me že nemarno zebe. Kaj pa če bi še enkrat poklicali, 20 minut je že mimo, me zdrami Mucki. Saj ne, da bi želela sejati dvom, ampak ali se mi ne zdi, da so drva, smreka in vrtača pojav, dokaj pogost vsaj 30km naokoli. Veš kaj, negativistični ne bova. Saj bodo prišli. Čez pet minut pokličem. Zadaj se sliši veselo druščino, ki pove, da je malodane že tu. V dokaz potrobi, a divjanje krošenj uduši sleherni zvok. Recimo, da jim verjameva. In pleševa naprej.

Še nekaj korakov in hupanje se izlušči iz črnega niča. Bliža se in pripelje se luč. V gasilskem avtu so štirje, za korajžo najbrž, poznavalec pa naju uvodoma najprej vpraša, če se nič nisva bali medvedov. Naredim se neumno, a medvedje da so tu?, kot da zanje slišim prvič. Pravi, da so pogosto, jih je več in prijazni so. Lahko jih slikaš z razdalje petih, desetih metrov. 

Čisto nekaj drugega so divje svinje, si mislim.

http://www.delo.si/clanek/103279