Od vsega so me še najbolj
bolele oči. Saj sem skoraj osem ur buljila pod noge, kot da bi nabirala gobe. Da
se nebi kam zataknila in treščila ob škrapljasto skalovje, pri čemer ne vem,
kaj bi bolj bolelo: razbiti zobje z večno prerezano šobnico, razcefrana golen z
odtrgano mišico, ali odprt zlom podlahtnice. Najbrž bi bilo vse našteto ena
velika jeba.
A v resnici tole
pretiravam. V resnici je bila to zgolj misel. Ena od možnosti, na katero
pomisliš, ko spet tečeš daleč in dolgo. Nekaj vendarle moraš premišljevati. Med
tem ko te obdaja trenutek, ki ga kar ni in ni konca. In ta trenutek je
osupljivo lep. Brezmadežen in žareč, skoraj zastrašujoče miren v svoji neomajni
veličini, v tišini, ki jo režeš v enakomernem dihanju. In ko dvigneš pogled, ko
si ga privoščiš preko morja, mimo Grgurja tja do Raba, se ti kar zvrti od vse
te preproste popolnosti, da se spet potrudiš ujeti korak med surovim skalovjem
in tečeš naprej. Skozi vse to. Močan in resničen.
Na Krk sva enostavno
morali iti. Kvarner ima že toliko zgodb in še več pomenov, da je vsaka
naslednja lahko le še boljša. Ker je zgolj nadaljevanje kontekstov. Poleti sva
tam veslali. Že večkrat sva veslali. Letos Rab, Grgur, Goli. Malo tudi kot
poklon ujetim in zaprtim, malo v posmeh sovjet-paranoji, ko sva zanalašč govorili
rusko, vseeno pa za vsak slučaj po kopnem nosili vesla sabo. Da ne bi po kakem
čudnem spletu okoliščin ostali predolgo. Na Grgurju sva pili pivo z jetnicami,
potem ko naju je skoraj utopila senjska burja. In Mucki je ponoči spuščala tiste
vrste zvoke, ki pričajo o tem, da ima obisk. Saj bojda povsod tam straši. A ni
zvenelo, kot da bi jo bilo strah in izkušnjo je zadržala zase.
Tokrat so naju na otoku
spremljali živi. Ata Piki in mati Tanca in Bela iz Makedonije. Prišli smo v
apartma en dan prej in bil je že večer, da smo le še dvignili številke in
popili pivo. Eno samo. Vzdušje je bilo predštartno zadržano in oddahnila sem si,
saj me je prejšnje dni skrbelo. Vedela sem, da se bo v Baški zbralo nekaj
takšnih ljudi, ki bi se razveselili eden drugega in bi se znali spozabiti. Sem
že razmišljala, da bi se skrila pod blond lasuljo, sončna očala zagrebške
visoke mode in v rdeče usnjene škorenjce. Mucki je sicer komentirala, da bi
bila takšna še bolj prepoznavna, zato sem računala na lastno krepost. Naposled
se je vse izteklo srečno in šli smo v apartma na klobaso z zenfom. To sta jedla
Piktanca, midve skledo muslijev, da nama zjutraj ne bo treba. Nekaj klobase je
sicer ostalo in Piki je predlagal, da jo zavijem za na pot, namesto gelov.
Tanca bi priložila še trdo kuhana jajčka in idealno bi bilo, če bi imela tisto
plehnato posodo za na izlete. Na najvišji točki bi jo zvlekla iz nahrbtnika in
pomalicala bi, kot se spodobi. Bom drugič. Enkrat, ko bom imela več časa.
Tedaj pa sva šli le še
spat. Ne, lažem. Fotografirala sem se še z ročno izdelano inštalacijo, ki me je
impresionirala že od prvega trenutka, ko sem stopila v dnevno sobo. Težko jo bo
opisati. Gre za zrnca kave, ki jih je umetnik lepil enega na drugega, vse od
skodelice zgoraj, pa do krožnička spodaj, da zgledajo, kot da se »sipljejo« iz
enega na drugega. Rumeno lepilo, verjetno Uhu, je marsikje vidno, kar daje
nekoliko nadrealistični podobi življenjski pridih. Morda bom nekaj takega
izdelala tudi sama, mogoče bom imela celo delavnico v službi. Precej verjetno
je, da izdelek spet ne bo zasluženo občudovan, kot že marsikateri prej ne.
Recimo angel, ki sva ga izdelala z Denijem in velikonočna pisanica iz vesolja,
ki sta še najbolj spominjala na kako kreacijo Vivienne Westwood, ki jo v napol
ruralnem okolju kranjskega predmestja malokdo razume.
A na Krku smo zato, da
tečemo. Prišlo je jutro, jaz pa sem imela tako drisko, kot da bi kje v Afriki
pila iz zgodlane postane luže in jedla sadje, ki bi ga prej splaknila v njej.
Pripisala sem jo eksperimentiranju s prehranskimi dopolnili pretekle dni, česar
sicer nikakor ne bi storila, toliko izkušenj pa vendarle imam, a šlo je zgolj
za vitamin C v liposomalni obliki, priporočen s strani eminentne osebe, ki naj
bi baje deloval čudežno antioksidativno, pomlajevalno, prerojevalno in sploh
vsestransko dobro. Žal pa so bili vsi ti učinki zabrisani z dogajanjem na
stranišču. Ki je bilo k sreči časovno omejeno. In ko je že resnično izgledalo,
da bova na štart prišli osredotočeno in brez motenj, je Mucki opazila, kako je avtu
ponoči spustila guma. Malo je manjkalo, da bi jo menjala v tistih petnajstih
minutah, ki so nama ostale. Sem šla raje kar naprej, da dam z dejanji vedeti,
kaj si o tem mislim.
Stekli smo v umito jutro,
potopljeno v sonce, ki je slepilo, v skoraj intimni družbi petdeset in še nekaj
tekačev. Stekli. Čeprav je Mucki dan prej napovedala, da gre zgolj na sprehod,
da mogoče sploh ne gre do konca in ko sem previdno omenila, da bom sama morda
le tekla, vsaj tam, kjer mi bosta teren in naklon to dopuščala, me je očitajoče
obtožila, da sem nezdravo tekmovalna. Verjetno zato je že kmalu izginila naprej
s Katjo in ostalimi favoritinjami, da se bodo v miru lahko sprehajale in jim ne
bo treba trpeti mojega naprezajočega se rivalstva.
Prepustila sem se žarkom
in razmišljala, kako lep je zavoljo njih okoliš, in morje zraven le še
pripomore, da prizor postane takšen, ki ga slikarji radi uprizorijo na platnih
in prodajajo poleti na večerni rivi. Hkrati sem se prepustila glasbi. Poleg
liposomalnosti sem se ves pretekli teden posvečala tudi njej in dodobra
posodobila repertoar na napravici. Ugotovila sem namreč, da od vseh dovoljenih
poživil ta še najbolj deluje. Včasih me dvigne ritem, še pogosteje anekdota, ki
stoji za komadom, in takrat lahko kar poletim. Kar utegne biti dobrodošlo, še
posebej ko me kakšna tegoba prilima na tla. Pa je napravica crknila še predenj
smo dodobra zavili navkreber v tisto suho strugo potoka. Kljub temu, da sem
bila prepričana, da sem jo ustrezno napolnila. No, je očitno nisem. Kar se mi
je zazdelo nekoliko bedno, vsaj zavoljo truda, ki sem ga vložila v vse to. Pa
še poslednji komad se je trdovratno usidral vame in preglasil sleherno misel.
Za vsaj tri nadaljnje ure, pa tudi vse do konca se je občasno še kar prikradel,
sicer zelo ljub in poskočen, a vendarle nekoliko siten v svoji vztrajnosti.
Suha struga mi je bila všeč
in dopadlo se mi je poplezavanje preko gladkih skal. Fantku za mano očitno
tudi, saj mene v kratki kikli kar ni in ni hotel prehiteti, čeprav mi je ves čas
dihal za vrat. Prišli smo na vrh in se spustili na ono stran. K uvalam, ki so
bile tako romantične in samotne, da bi tam gotovo nočili, če bi veslali okoli
otoka in nadejali bi se, da domet duhov z Grgurja in Golega seže tudi preko
zaliva.
Previdno sem skakljala preko
skalovja in fantje zadaj so postajali nemirni, saj zdaj bi se splačalo
potegniti naprej. Kaj dosti niso. In nazaj na vrh hriba smo spet prišli skupaj.
Skupaj smo tekli po kolovozu planote, jaz zamaknjeno in prepuščeno poti, da mi
je bilo všeč in življenje je postalo prijazno. V gozdič smo potem prišli in tam
se je pojavila tista lepa steza pod borovci, ki se v okljukih spušča nazaj v
Baško. Luštno je bilo teči po njej, še bolj lušten pa je bil prizor z Uršo in Andrejo,
ki sta se kar naenkrat izluščili izza ovinka. Z njima bi se sicer lahko
objemala v neskončnost in potem bi nanizale ravno toliko zgodb polpretekle
zgodovine, še nekaj več bi jih splanirale, a to je bilo na programu zvečer,
zato smo le zavrisnile kot se spodobi in spet sem bila sama.
Prečila sem v notranjost
otoka. Najprej lahkotno in nabrito, potem pa se mi je na lepem zazdelo, da bi
me znal lopniti krč. Le zaslutila sem to možnost, a delovalo je paranoidno, da
sem pocuzala gele, magnezij, vse skupaj zalila z izotoničnim napitkom, za
nameček požvečila še nekaj oliv na prvi od dveh postojank, ki je kmalu sledila.
Vsekakor dovolj, da mi je postalo slabo. Nič nenavadnega, sem si mislila, in
prav nič novega.
Vdano nadlogi sem rinila
naprej po tisti blatni neskončno dolgi prečki med šavjem in drevesi. Rinila in
upala, da se mi bo spahnilo. Se ni hotelo. Čeprav sem včasih namenoma
premagovala teren bolj na poskok, da bi le opeka razpadla in se razblinila v zrak.
Nič, le še bolj tiščalo me je. Zato sem se klanca na greben prav iskreno razveselila.
Navkreber bolj težko poskakujem in lahko se pretvarjam, da me čisto nič ne
boli. In me v resnici ni, sploh če sem dihala le s tistim delom pljuč, ki je
nekje pri ključnici. Spet sem se lahko radostila. Sploh ker je bil klanec
prijazen, mestoma v senci, mestoma ob ljubkem potočku, ki ga človek sredi vse
te kamnite lunaste pustinje ne bi pričakoval. Prišla sem na vrh. In naprej je
bilo spet vse ravno, kar na opeko ni imelo blagodejnega vpliva. Zato sem tekla
z nekaj manj elegance, v resnici še najbolj podobno stilu, ko v agoniji loviš
stranišče.
Tako sem nekako
pritrmarila do desete kontrolne točke, do tja kjer se pot obrne nazaj, prav
preko vrhov planotastega grebena. Okoli tridesetega kilometra je bilo to, čas
za preobrat. Ki se je čisto zares zgodil. Ne vem, kdaj in ne vem, od kje. Kar
naenkrat je bilo čisto vse v redu. Kar naenkrat sem imela toliko energije, da
bi tekla kot v filmu, če le ne bi ves čas »nabirala gob«. Zato sem mestoma bolj
poskakovala s skale na skalo, med kamenjem in osati. A poskakovala sem polna
veselja, polna razgleda prek Kvarnerja in tiste trapaste ljubezni do vsega in
vseh. Ves dolg greben, vse spuste in ponovne vzpone. Vse dokler pot ni končno
zavila na zahod, navzdol proti Stari Baški.
Tam sta me dohitela
možakarja, ki znata bolje poskakovati, a sem jima na cesti spet ušla. Še v
ponovni klanec sem se zapodila, kot da bi bežala pred roko pravice in prej, kot
bi pričakovala, je zadonelo, se mi zdi, da kar iz nebes, če bom pivo.
Pritrdilno sem zarjula, za vsak slučaj tako močno, da se je slišalo dovolj
daleč nazaj in že sem ga imela v rokah, in že ga ni bilo več. Urša in Andreja
sta še rekli, da se vidimo v cilju, jaz pa sem se lotila najbolj sitnega »gobarskega
rajona«. Po pameti in umirjeno. Da so me možakarji spet lahko ulovili.
Ko smo tekli nad
poslednjimi zalivi, se je pot počasi zaključevala. Kot popoldne nad ožarjenim
Kvarnerjem. Pognala sem se, da zaključim zgodbo. Da postavim nov kontekst za
naslednje.
Ko smo se zvečer stiskali
v »apartmaju« Katje in Tonija na kombi-pikniku, se je zdelo, da se je tekaška
coprnija prikradla med nas vse. Da še kar traja. Tiste vrste coprnija, ki
naredi tako, da se v vsakega nekoliko zaljubiš. In da je v življenju vse lepo
in prav.
Zato sva Katjo povabili na
veslanje. Za prvič, na Prvić. Kar bomo storile kdaj drugič, smo si bile enotne
zjutraj.
Nemara bomo šle še dlje,
vsaj na Grgur. In še kam. A tega nikakor ne bo izvedela, če spet ne bo prebrala
do konca mojih pisarij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar