Škrlatne dame

Čisto zares se je splačalo. Zaradi tistega grebena.

Kjer je Mucki plesala kot indijanski šaman, med tem ko je iz zakladnice mojih nadarjenosti privrel občutek za estrado. Pa srečo sem začutila. Tisto povsem preprosto, a nezgrešljivo, kanček bebavo. Kako je vsepovsod, kako mezi nad osušenimi travami Goliča in zleze vate. Se je ne moreš otepsti. Bi bilo škoda. In potem si srečen.

A sem bila prepričana, da ne bo tako. Poletni dnevi letošnje jeseni se že kar objestno nizajo eden za drugim, da so skoraj utrujajoči in ko se ti kakšen dan ne ljubi nič, povzročajo le še slabo vest. Kot so jo meni v petek. Dopoldne sem bila prosta, umito ožarjeni kamniški hribi so mi vdirali naravnost v dnevno sobo, jaz pa sem se zavlekla na kavč. Ne da se mi vsak dan nekaj. Poleg tega mi je Mucki zagrozila, da bova v soboto tekali, najbrž ne malo. No, pa bova, sem bila ubogljiva, čeprav bi bilo po petkovi lenobi sodeč na terenu spet pričakovati testo, če že ne kar na sveže položen, še ne osušen asfalt. Zato sem Mucki napovedala, da bom mogoče umrla, če pa slučajno ne, bom šla zelo počasi, lahko da bom tudi trpela in takrat naj me ne ogovarja, ker ne bom prijazna. Celo hodila bom, če bo treba in nič me ne bo sram.

To sem napovedala za soboto, za petek pa sem si pripravila filme. V devetdesetih sem zadnje tedne. Se mi zdi, da je v življenju nastopilo obdobje, ko je treba ponovno pregledati filme devetdesetih. Ko »brazilke« še niso bile v modi, ko so tudi slavne igralke nosile puloverje, ki bi jih trenutno v svojem življenju zatajila še jaz, ko so se pojavili prvi mobiteli, ceglastih dimenzij, z anteno. Noč na zemlji, Short Cuts, Tri barve, Dvojno Veronikino življenje, The Crying Game, Arizona Dream … Pulp Fiction bom izpustila, ker ga znam še na pamet in bom izjemoma vključila Hladne kaplje na vroče kamne, čeprav je ta že iz naslednjega tisočletja. Za petek sem izbrala The Sweet Hereafter. Kanadski. Nekoč me ni pustil ravnodušne. Tudi tokrat ne, čeprav sem si ga precej drugače zapomnila.

Po filmu sem šla v službo. In premišljevala, če tudi jaz skušam reševati otroke drugih, namesto da bi rešila nekoga, ki mi je tako očitno blizu, da sem ga spregledala.

V soboto sva se zapeljali na Kras. Šli bova tisto klasiko, malo po Kraškem robu, potem pa čez Golič in Kojnik nazaj. »Luna« ji tudi rečeva, ker je deloma samotna in ker bi bilo čisto možno, da bi bilo tako na Luni, ali Keplerju, ali kakšnem planetu z imenom 6703KDX, če bi tam zrasla trava. A naj bo zgolj »Luna«. S tem že čisto dovolj poveš, da je to nekaj v vesolju.

Vpadljivo lepo je bilo, že ko sva parkirali v Černotičah. Grmiči ruja so ošabno žareli na obronkih kot dame v rdečem in nad deželo je legalo štiriindvajset stopinj. Da sva v hipu zmanjšali garderobo do poslednje možnosti, ki je še ohranjala spodobnost. In ko sem se ubadala z nujnimi opravki navidezno zatopljena v prtljažnik, sem jo začutila za seboj. Cesto. Ki bo čez nekaj trenutkov podlaga novi vsebini, četudi jo že toliko poznam, da bi jo lahko vrisala na specialko za vojaške namene, pri čemer ne bi izpustila niti vaških niti naravnih znamenitosti, še njihovo teksturo bi lahko podala.

Stekli sva. V resnici odplesali vsaka v svoji glasbi. Kar nikakor ni moglo biti slabo in pomislila sem, da v vsej tej dobrohotnosti dneva na poti gotovo ne bo »svežega asfalta«, da se bodo slabe misli in grenki občutki kar razkrajali in da mi bo verjetno občasno malo žal, da se ne bom zataknila v kakšnem trenutku. Že v prvem desetminutnem bi se lahko.

Tedaj pa se je pot ukrivila navzdol proti Podpeči in prečkali sva travnik. Tam sem spomladi šotorila. Dve noči. Z Žanom. Zabluzil je že jeseni. Domala sleherni teden je pobegnil iz zavoda za več dni, šprical pouk in se zadeval. Veliko sestankov smo imeli z učitelji, konec zime so ga vrgli iz šole. In potem sprejeli na novo. Kjer je bilo vsem jasno, da je baraba in nevaren. Zato se je šole v naravi v Piranu lahko udeležil le v spremstvu zavodskega vzgojitelja. Lahko je bil vključen zgolj v dnevni program, saj nočni prinese vse preveč nepredvidljivega. Da ni prostega ležišča, se je temu reklo. Čeprav se je tudi to našlo, potem ko so bile učiteljice zaprepadene, ko sem jim ob popoldanski kavi pripovedovala, da spiva v šotoru. V šavju. Kjer so tema, mraz in divje svinje, so zgrožene ugotovile. In kjer spiva skupaj, skoraj toliko skupaj, da se lahko dotakneva. Jaz in trinajstletni luzer, ki mu po glavi rojijo zlohotne in nečiste misli. Se razume, da sva sobo zavrnila in naslednjo noč spet gledala lučke nad Koprskim zalivom, potem pa se zavita v spalni vreči pogovarjala, kako se splača prdeti, saj je tako bolj toplo.

Žan je bil eden mojih najljubših mulcev. Konec šolskega leta so ga premestili v zavod zaprtega tipa. Še vedno se je zadeval. In najbrž še vedno se. Da zapolni prostor, ki bi ga trinajst let nazaj moral nekdo drug, namesto da mu danes pošilja na fejsbuk srčke in RTM.

Tekla sem mimo najine sobe in razmišljala o odvetniku iz kanadskega filma, ki je bil pripravljen dveletni hčerki prerezati vrat. V primeru, če bi se pričela dušiti, potem ko jo je ugriznil pajek. Mu ni bilo treba. Pri dvajsetih je bila hči neuspešno zdravljen džanki in on je mrzlično iskal pravico in zadoščenje za starše otrok, umrlih v avtobusni nesreči. Medtem ko je njegov otrok kolebal med življenjem in smrtjo. In se ga hlastno skušal okleniti. Njega in življenja. Je dovolj, da si upamo prerezati vrat?

Vseeno se bom za vsak slučaj pozanimala, kako se to naredi. Tako kot bom še naprej šotorila med divjimi svinjami.

Zdaj pa sva prišli v Podpeč in jo urezali naprej proti Zazidu. Po samotni cesti, ki je razdvajala livade na levo in desno. Kjer so dame v vseh odtenkih rdeče le še bolj nečimrno žarele, da sem pomislila, kakšno veliko srečo imamo, da nas je doletela ta zemljepisna širina, ki omogoča letne čase. Da narava ni le zelena in ena sama, pač pa je v nenehnem spreminjanju, četudi nekoliko predvidljivem, pa vendarle. In novost se zgodi ravno tedaj, ko bi se utegnil naveličati starega. Ali pa si včasih tudi malo žalosten, ker mine, kar mu potem doprinese še večjo ceno. Kot je v življenju še z marsičim drugim, na primer z romantičnim večerom, rojstnim dnevom, s supergami in štrudljem.

Cesta proti Rakitovcu se je postavila navkreber, mestoma pošteno navkreber, da so noge skoraj postajale lepljive in težke. V resnici celo so. A sklenila sem, da to niti ni taka tragedija. Da se bom pač pomikala patetično počasi, da naprezanje ne bo zmotilo spokojnega duha, obdanega z barvami, in da je vse slabo le kontrast dobrega. Na tem mestu bi lahko zašla celo v filozofski ekskurz, a sem le nemo in lenobnih misli prodirala naprej. Mucki me je čakala v vasi in pridušala se je, da jo slabi, da ima v drobovju balone in da jo nekaj hoče na vsak način izsušiti. Slednje sem opazila tudi sama in povedala sem ji, da so za to najbrž krivi sončni viharji, prav tisti, ki so davno tega izsušili površje Marsa. Bojda Zemljinega ne bojo, gotovo pa se kje poznajo, vsaj ko novembra laufaš pri poletnih temperaturah.

Preko prelomnice sva se vzpeli v pohodnem tempu. In gledali, če bo kje kakšna bela rit, kakšna žival, saj teh sva vedno veseli. Naleteli sva le na gručo planincev lokalnega društva, ki pa so imeli riti pokrite. Čeprav bi si upala trditi, da vse bolj ali manj bele.

V zgornje nadstropje Kraškega roba sva prišli skozi skalnata vrata, preduh, narejen s človeškimi rokami, saj takšnih tvorb ne dela erozija in bodo nekoč dokaz, da je bilo na Zemlji življenje. Zajeli sva sapo, ker je bila planota okoli naju prostrana, da je bilo zraka dovolj in ker je breg za nama vplival na telesno dogajanje in ga vzpodbudil. Še poživila sva posrkali, potem pa stekli. Ne morem z gotovostjo trditi kaj, a nekaj naju je zdramilo. Morda medli obrisi italijanskih gora nad Tržaškim zalivom, morda banana ali javorjev sirup, mogoče kaka popevka, ali popoldansko sonce, ki je poleg viharjev povzročalo nekakšno slepečo svetlobo zlato oranžnih odtenkov. Morda nič od tega. Morda nekaj, kar se je pritajilo. Kakorkoli že, zaplesali sva. Vsaka zase, a obe naenkrat. In Mucki me je potem fotografirala in se zraven muzala, da sem spet zavzela estradno pozo Samanthe Fox, česar nisem verjela in nikakor ni bil moj namen. A mi je kasneje dokazala. Očitno je Samantha v meni pustila večni pečat, potem ko sem v sedmem razredu vsak mesec iz njenega fan kluba prejemala plakate nadnaravnih dimenzij in z njimi zamenjala tapete otroške sobe.

Potem sva plesali naprej preko travnatega planeta in bila sem pomirjena, da se čisto vse splača. Oditi na pot, kdaj pa tudi ne, kdaj poležavati, kdaj se prisiliti, kdaj biti sam in kdaj z nekom, kdaj prerezati vrat. Vse je v redu. Vsaka od teh stvari. Zato me je spreletela radost in bebasti nasmešek, med tem ko se je Mucki v daljavi vrtela in bila je tako svobodna, tako neomejena, da sem se zbala, da jo bo odneslo v zrak in bo izginila nekam drugam. Natanko tako, kot se je nekoč vrtel nekdo na planotastih travnikih nad jezerom Mavrovo.

Takrat sva bili s Hra, sem se spomnila.

Hra.

Tudi Hrakica (ljubkovalno) in Hrakš (izzivalno).

Hra ni zares ime Hra. Tako sta jo poimenovali Mina in Polona na Irskem, ko so pile pivo in niti ne vem, če se beseda sklanja. Mi je nismo nikoli, Mucki pa pravi, da se lahko. Hra je ena najljubših oseb v mojem življenju. O Hra (Hri) bi bilo vredno napisati celo knjigo, ki bi imela veliko strani. S Hra (Hro) se vedno krohotava do solz, nemalokrat na svoj račun. Čeprav večkrat na njen, če sem čisto iskrena. S Hra (Hro) sva potovali po Indoneziji in molili ob petih zjutraj pod islamskimi zvočniki, namontiranimi nad posteljo. Hra (Hri) sem na ladji s Floresa na Bali organizirala ladijskega »dečka za vse«, da je ponoči prilezel k njej v spalko, kar jo je nekoliko presenetilo, jaz pa sem se skoraj zvrnila v morje od nabrite žlehtnobe. Hra je na zabavo Evite Peron, ki jo je priredil Radivoje - Momčilov sin (pri čemer je odigral tudi glavno vlogo, prepevajoč »Don't cry for me, Argentina« s svojega okna nad Gosposko ulico) prišla z najlepšo lisico okoli vratu, v pelcmontlu, ki ni bil poceni. Hra (Hro) sem pričakala zleknjena na pločnik, zopet v krohotu do solz, potem ko smo po celem dnevu kolesarjenja brez hrane na Cresu falile zaliv in se namesto v Osor spustile v Miholaščico. Ne, nismo tam pomalicale, zelo na tešče smo se vzpele nazaj gor, da gremo naprej tako, kot je prav. Hra je ponorela. In na vrh brega pririnila zaripla in razmršena, z očitnim prezirom do naših odločitev. Skoraj me je povozila, ko sem se valjala po tleh in se ji rogala, hlastajoč za zrakom. Hra je padla v snežno luknjo. In jaz sem to vsem povedala, čeprav ne bi smela. Hra me je edina obiskala v Moskvi. Pozimi. V zelo nobel kučmi. In šla z mano na prokuraturo, potem ko mi je policaj ukradel potni list. Hra me je tudi edina obiskala v Makedoniji. In se z mano sprehodila po tržnici, ki niti ni bila zares tržnica, pač pa je vse skupaj izgledalo kot nekakšno obrežje reke, nemara jarek, z naplavljenimi smetmi. Ki jih je nekdo celo prodajal. Hra je vedno znala ceniti takšne etno-trenutke. In takrat v Makedoniji sva obiskali tudi jezero Mavrovo. Tam zgoraj so neskončni travniki in v daljavi sva uzrli nekoga, ki je plesal tako divje, da bi se ga dalo videti iz Albanije. Tako kot bi sedaj nemara lahko zagledal Mucki z visokih hribov Italije.

Še bolj vesela sem postala. Zaradi Hra, zaradi Mucki in svobode.

Prišli sva na Kojnik, od koder sva se spustili do ceste, ki z nekaterimi variantami vodi v Praproče. Tekli sva. Sinhrono in odločno, kot da bi na nekakšni zračni blazini rezali pozno popoldne. Na koncu vasi sva zavili proti Mariji Snežni, ko je sonce že omahnilo za vzpetino. Travniki so bili v senci in oblila naju je poživljajoča svežina. In zdelo se je, da preko teles polzi voda, bistra in ledena, a hkrati nevidna, brez snovi in upora. Drseli sva skozi vse to, nad nama pa so žarela drevesa, ki so s svojimi visokimi krošnjami še lovila žarke. Naenkrat sva obstali. Obe.

A ni noro lepo?

Potem sva zaključili krog. Tokrat najlepši, sva se strinjali. Zaradi trav, žarkov in gospodičen v škrlatu.

Ali pa zaradi nečesa čisto drugega.