Zimska pravljica

Kadar sneži, je hladno, a v zraku je nekaj nežnega. 

Zato ne rata zebe. 

"Zebe rata" je ena poslednjih Muckinih slovenščin, pa še to uporabljam večinoma jaz, ona postaja vse bolj pravilna. Običajna. Kar ji je v uteho in razumem jo. Še tako brezbrižnega in pomirjenega s samim seboj včasih spodnese, ko celo omizje buškne v krohot, takrat, ko želi delovati resno. In nikakor ne zabavljaško. Kot je Mucki davno tega na nekem poslovnem sestanku, ko je naposled udarila po mizi in povedala, "da ima občutek, da jo tu vsi tretirajo". "Misliš mal-tretirajo," ji je prišepnila kolegica, ona pa je še vedno razumela po svoje: "Mislim, da me ne mal, ampak me velik."

Škoda, da ima Mucki talent za jezike. Od njene ruske osnove, je ostala le še melodija, mehki "e" in "l" in "šč" in precej pravilna slovenščina, kakršno govorijo le tisti, ki so se jo učili naknadno, ko so na tečaju prebirali Župančičevo Z vlakom. Še dobro, da dela na Dolenjskem, da sem pa tja uporabi "merkati", "japke" in "keudr". Kar skupaj z rusko melodiko deluje simpatično. In seksi. 

Snežinke so se vrtinčile, kot da bi hotele le plesati in nikoli pasti, ko sem se peljala iz nočne domov. Potem se bom odpravila naprej proti Cerknici in šla bom na Slivnico, v resnici pa grem tja zato, da se dobim z Jasmino. Kar sem ji že zdavnaj obljubila. Zdaj pa ji je umrla babi in sama sebi sem se zdela tako zelo površna, da me je bilo sram. Da me zdramijo le takšne vzpodbude, ko pa je že drugih dovolj. 

Nekoč je Katja nalepila na svoj zid tole misel: "Every child needs at least one adult who is irrationaly crazy about him or her." Skregala bi se z njo in sem tudi se, še pred tem, da to ni dovolj. Da je to patetično, po babje in napeljuje na čustveno zlorabo. Da otrok potrebuje strukturo, doslednost, nedvoumnost, kar mu omogoča predvidljivost in s tem nudi varnost. Kar dela nas, vzgojitelje, strokovne in nam daje možnost, da zavoženo mularijo spravljamo v red. Pretirana naklonjenost in čustvena vpletenost le zameglita razum in mulci bojo to na veliko izkoristili. Gada na prsih, nož v hrbet in podobno. In navsezadnje, kaj smo potem mi, saj bi bila dovolj že vsaka druga gospodinja, ki ima pet minut časa, če bi bila pomembna le kao neka ljubezen?! Vse to sem povedala Katji. Čez kako leto pa sem bila prva, ki sem polajkala objavljen napis. In tega nikoli ne počenjam kar tako, kadar pa, to pomeni, kot da bi se pod misel podpisala še jaz. V tem primeru zaradi Jasmine. 

Jasmina je bila grozno naporna, skoraj odbijajoče arogantna, premetena in manipulativna smrklja, ko je prišla k nam v zavod. Katastrofa, pa še njena matična sem postala, tista, ki skrbi za vso birokracijo, ki sprejema načrt obravnave, ki vodi sestanke, sodeluje s šolo, z vsemi ostalimi in pri tem je koristno, da ti mulec vsaj na živce ne gre, če ti že ni nekako simpatičen. Jasmina mi je skoraj šla, vsej moji profesionalnosti navkljub. Lagala je, špricala šolo, bluzila, ponarejala, kar se je le dalo in ji je koristilo, goljufala, kradla dementni babici in invalidnemu očetu, popivala in se zakajala, in naposled na vse to rekla "Ja in?". 

Morda pomen drugih za nas narašča tudi s trudom in energijo, ki ju vanje vlagamo, morda se je zgodilo nekaj povsem iracionalnega, a Jasmina mi je postala pomembna. Tako zelo, da sem včasih presegla strukturo in doslednost in storila kaj nerazumnega, neumnega v razsodnih očeh, da sem ji še kar verjela, potem ko me je nategnila že stokrat, da sem zastavila zanjo besedo, čeprav jo je še vedno izkoristila. Da sem jo pokrila, ko je blefirala, da je zbolela in objela, ko je vpila in preklinjala. Ker nisem vedela, kaj sploh še naj in ker me je bilo sram pred celim bifejem na Voglu. Takrat je potem neutolažljivo jokala. Od tedaj sem jo zagovarjala le še bolj prepričljivo, saj so dogovori vse bolj držali. Seveda je še marsikaj zamočila, a me je poklicala, pogosto kar na osebni telefon. Še vedno je včasih lagala, a obe sva to razumeli na pravilen način. Pogovarjali sva se. Vedno več. In govorila je o sebi, mami, očetu in bratu, tako jasno in iskreno, o tako intimnih in bolečih stvareh, da sem se včasih ustrašila, kako utegne prebrati še mene in to, da jo v resnici občudujem. Še vedno je bila otrok, pubertetnica s celo tono uporništva, tako skrajno trmasta in brezkompromisna, a hkrati tako negotova in ranljiva, in jaz sem bila vzgojiteljica, izobražena, izkušena, zrela in razumna, da hkrati nisem mogla biti nič drugega. Ko je dopolnila osemnajst let, je šla. Čeprav bi lahko ostala, saj se je kmalu izkazalo, da v resnici nima kam in da bo težko zmogla, saj potrebuje nekoga, ker sama še čisto premalo verjame vase. Še prej me je vprašala, če bi jo posvojila, a obe sva vedeli, da je to nemogoče in vprašanje razumeli kot izraz sprave in zaupanja. Poleg tega bi morala z mano hoditi v hribe in na smučanje, zato si tega ne želi, sem jo potolažila, ona pa je potolažila mene, da nič hudega, da včasih bi, včasih pa bi med tem skuhala kosilo. 

Zdaj živi v Cerknici s fantom in njegovo družino, ker ji drugega ne preostane. Šolo je zavozila. Ker nikogar ni bilo, da bi ga poklicala in mu povedala, da je opravila izpit. Samo z osnovno službe ne dobi. Pomaga po hiši in gleda televizijo. Včasih gre na sprehod. Prijateljev nima. Fant ji bo kupil mačko. 

Ko sem se preoblačila na parkirišču ob vznožju Slivnice, sem komaj čakala, da odtečem skozi sneg. In da se potem dobiva. 

Pot komaj da poznam, a bila mi je všeč. Domala povsem tekaška, če ne bi na nekaterih mestih skoraj telebnila v zlizano gaz, saj poletni čevlji res niso grabili. Nebo je bilo nizko in sivo, a ujeto v spokoj. Skozi redek gozd so me obletavale snežinke. Spomnila sem se Zimske pravljice. Ruska risanka je to. Ruske risanke so sploh najboljše na svetu in včasih kakšno kar tako pogledam, da sem lahko spet otrok. Ki mu risanka vlije srčnost in podobe iskrenih, a nikoli osladnih vezi, tipa "vse lepo in prav". V Zimski pravljici je Medvedek tako vesel, da je nastopila zima, tako lepa je pokrajina okoli njega, da se domisli in sklene vse skupaj pojesti, da bo tako za vedno z njim, da bo vse lepo ostalo v njem. Objestno poskakuje in žre snežinke, dokler ne zapade v zimsko spanje. Prijatelj Ježek razume, da je zbolel od požrtega snega in se odloči sedeti poleg in bdeti nad njim, dokler se ne prebudi. Obupan in zaskrbljen je Ježek, še posebej potem, ko Medvedek v sanjah prične bloditi, da je snežinka še on sam. Vse dokler ne nastopi pomlad in Medvedek se lačen zbudi. Tako sestradan, da se brž zažene v lonce in ničesar drugega se ne spomni. Ježek odide in pove, da se je ves čas le bal, da je Medvedek resnično postal snežinka, ki se bo stopila, ko nastopi pomlad. 

https://www.youtube.com/watch?v=G6VDwznXMSg

Tekla sem zložno navkreber in snežinke so se topile na obrazu, da so bile vedno bolj jaz. Tekla sem skozi tunel iz obeljenih vej, tekla sem preko senožeti, skozi belo in prekrito. In spomnila sem se psihošol. Psihošole so bile ena najbolj imenitnih stvari, ki smo se jih domislili kot študenti. Psihošole so pomenile teden druženja pozimi in začetek jeseni. Na psihošolah smo preko dneva delovali strokovno na delavnicah in predavanjih, ki smo jih povabili. Preostali čas smo žurirali. Po študentsko divje, kot da žuriramo zadnjič in s tem spreminjamo svet. Šli smo se šporhet lust, plesali v rdečih škorenjcih, ki so v zanosu ustrezali nogam od številke 37 - 44 in recitirali dialoge iz Pulp Fiction in Priscille - kraljice puščave. Vsaj enkrat v tednu smo žurirali tudi tematsko, kot Nemci, Čehi, Rusi, kot "30 obletnica mature", vselej z mojim naborom vedno istih oblek s podstrehe. Ali pa smo ustvarjali zgodbe, recimo o Jadranki in Dragani iz Bihaća, ki sta po kosilu prišli za šank. Ali pa o profesor in Vladimirov, ki sta se zapletli v prepovedano razmerje. In te zgodbe so bile tako resnične, takšen odraz nas samih, da smo jih živeli še dolgo potem, ko je bilo psihošol že zdavnaj konec. Vsaj preko pisem. Še tistih v kuvertah z znamko. 

Zdaj pa sem se ob zasneženem pejsažu spomnila, kako smo nekoč na psihošoli gostili gospoda Magdiča, psihoanalitika jungove smeri, in kaj drugega naj bi z nami počel, kot analiziral sanje. Noč prej sem sanjala nekaj tako banalnega, da sem se pri priči javila kot primer. S Katjo Prušo in Černijem smo bili v hribih. Čudovita zima je bila in sneg je ravno vse prekril. Stali smo na grebenu in z gore poleg se je odtrgal veličasten plaz. Nič nevaren. Bili smo dovolj daleč, da smo ga občudujoče, z nekakšno naslado opazovali. In kaj je tu takega? Osebnega? Nemara travmatskega? Černi je bil prijatelj že celo življenje. Res da sva bila v osnovni šoli nekaj zaljubljena, a to je bilo še takrat, ko niti ne veš, za kaj pri tem sploh gre. Pri tabornikih sva se poročila, potem ko je splezal na drevo, se v gatah ulegel v koprive in mi ulovil kačo. V sedmem, se mi zdi, mi je v kokakolo vrgel aspirin in potem sva na videorekorderju gledala porniče in prav nič se ni zgodilo. Sploh pa sta bila zraven še Saša in eden-od-tedaj-aktualnih-sošolcev, ki sta storila in čakala isto. 

Katja Pruša je bila najboljša prijateljica tedaj, na faksu. V Katjo Prušo smo bili zaljubljeni vsi. Takrat, ko pojma nisem imela, za kaj gre pri tem. Zato sva s profesorjem sociologije Veljkom-eS-Rusom pri nekem projektu na disketo shranila podatke in jih poimenovala katja-pruša. Potem pa jih nekaj časa obdelovala. In ker smo bili vanjo vsi, smo se vsi po malem tudi sovražili in zavidali eden drugemu morebitne naklonjenosti in drobne zmage. Potem pa smo šli slej ali prej na pivo in družno kovali smele osvajalske načrte, si poznavalsko delili nasvete, včasih jokali brez šans in celo eden drugemu pisali izpovedna pisma. Kadar jih seveda nismo Katji Pruši. So bila pa vedno vsaj nekoliko tudi o njej. A Katja Pruša je vselej bila in ostala moja najboljša prijateljica. Kaj je potem tu sploh lahko občutljivega? 

Čez približno pet minut sva z gospodom Magdičem pogovor prekinila, saj sva se znašla na sila s/o-polzkem terenu, iz uvidevnosti do moje intime pred tridesetimi kolegi. Sneg je sprva predstavljal zgolj nekaj, kar prekrije, pomiri. V resnici prikrije, pospravi, da se vse tisto le pritaji. In plaz je bil nič drugega kot orgazem. Jaz pa sem ga opazovala z naslado s Černijem in Katjo Prušo. Tu nekje sva nehala. 

Tekla sem skozi sneg in premišljevala, v kateri fazi sem sedaj: odeje ali plazu. Oboje po malem, se mi zdi. 

Vse globlja je bila gaz pod kočo in zima je bila tako temeljita, da sem se spraševala, le kaj prikriva. Če bi bila psihoanalitik jungove smeri, bi jo gotovo analizirala in razkrinkala v nekaj minutah. Tako pa sem se lahko le naslajala nad njeno tančico. Nad tišino, ki je bila vse, kar je sporočala. In bilo je tako preprosto lepo, da sem sklenila, da grem naprej. Po tistih makadamih do Grahovega, potem pa nazaj po spodnji cesti, Krpanova pot, ali kako že. Le kolesnice oskrbnikovega avtomobila so se vile skozi nedotaknjen gozd in jaz sem poplesavala. Kot snežinka, ki ne želi pasti. Ali pa kot nekdo, ki bo ravnokar odrezal plaz. Po približno četrt ure sem sledi zapustila in tekla naprej skozi neokrnjeno. Da sem se spomnila spet medvedka, tokrat ne v povezavi z risanko, pač pa s čisto konkretnim gozdom, ki me je obdajal z vseh strani. Sem pa pomislila, da bi nemara tudi ta medvedek hotel pojesti vse, kar me je zaskrbelo. Toliko, da sem postala hitra. In da sem spet zablefirala sama pred sabo, da bi bilo srečati medveda nekaj izjemnega, česar naj se človek veseli, ali pa naj se vsaj prisili v to. Blefirala sem slabo, da je komaj za spoznanje delovalo pomirjujoče. 

Pa ga ni bilo. Je mogoče že zbolel. 

Tedaj je bela vse bolj prehajala v brozgo in blato in spustila sem se v dolino. Nad Grahovim sem pomahala kosmatim govedom, ki jih je očitno zeblo in so pognali celo šavje kocin, nato pa zaokrožila pot.  

Z Jasmino sem popila dva čaja, ker je malo ratalo zebe. Kot vedno, ko postanem lačna. Smejali sva se in veliko je govorila o sebi. Delovala je nekam odraslo, zrelo, nikakor ne zadovoljno, pač pa sprijaznjeno. Nič več uporniško. Kot da je vse le prikrila. V resnici niti to ni. 

Ko sem odhajala k staršem na kosilo, je rekla, da mi zavida. In da je velika škoda, ker je nisem posvojila. Čeprav me še vedno vika in ne želi, da je drugače. 

Mame ni slišala že več kot pol leta. Ne ve, kako bo svojim otrokom razložila, da je ni. Kot je v resnici tudi nikoli zares ni bilo. 

Ko sem se peljala proti Ljubljani, sem razmišljala, da greva naslednjič na Slivnico in pogledat tiste zaraščene krave. In nikomur ne bo treba umreti za to. Vi niste normalni, bo rekla, jaz pa bom vedela, da se veseli. Kot otrok. 

Če bo v naslednjih dneh kdo stopil pred mene in mi nakladal, da "gre za otroke" in podobna jajca, ga bom na gobec. Vsej svoji civiliziranosti in strokovnosti navkljub. 

In četudi bodo plešoče snežinke delovale nežno in pomirjujoče. 

Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici