Testo avstrijske Koroške (Okoli Vrbskega jezera)

Veste, kadar sem, sem neskončno sitna.

Nisem pogosto, zato se takrat resnično potrudim. In tedaj odkrijem, da je v resnici vse bedno in skoraj zadovoljna bi bila sama s sabo, da sem končno to dojela, če bi le lahko bila. Kar pa ne morem, saj se s sitnostjo ne ujema.

A četudi je vse bedno, je hkrati še ničvredno in popolnoma brez veze. Se niti ne splača ubadati. Z ničimer. Vsaka sreča in vsak trenutek veselja so zgolj naivne iluzije, v resnici ena navadna zabloda, brez teže in brez vsakršnega pomena. Kaj je važno, če sem bila včeraj v službi, danes bom laufala in potem grem na pir?

O, ja, znam. Znam v tem kontekstu dokazati marsikatero ontološko resnico in dobronamerno besedo v trenutku izkoristim kot le še en dokaz vsesplošne puhlosti, celo zlohotnosti. Opazim pa tudi čisto konkretne pomanjkljivosti: nimam nič za obleč, zašpehan trebuh imam, kosmata sem, s suho zgubano kožo (to je bilo jasno tudi »Gospe P«, kar je izkoristila kot izborno žaljivko, a o tem kasneje), ves čas sem brez denarja in nihče ni zaljubljen vame, v Mucki pa vsi.

Res poden.

S tem izhodiščem sem pričela sobotni dan.

Sem mislila, da bo vendarle pomagalo, če greva teč. Pa vsaj v začetku ni. Sploh potem, ko je Mucki v avtu tvegala pogovor o tem, zakaj neki zadnje čase prebiram toliko na temo bosonoštva in minimalizma v obutvi. Če bom šla tale današnjo krog v fajffingersih ali pa morda kar bosa, veš kako zdravo je šele to?! Pretanjeni ontološko-socialni čut je zaznal porogljivost in to od nje, ki se je vsega tega spomnila že sto let nazaj. Aha, evo: kadar je njej nekaj pomembno, je vse v redu, ko je meni, pa se dela norca. Nobene podpore nisem deležna, zgolj prezira in zatiranja. Najbolje, da sploh ne laufam več. Zanalašč ne bom več. Bo že videla.

Bolščala sem skozi okno in odgovarjala v enozložnicah. Tudi na vse ostale teme, ki so se brez izjeme ujemale z mojimi predpostavkami. Mucki se mi je smejala, kar je bil poslednji in neizpodbiten dokaz. Povedala sem ji, da sem skregana z njo.

Tako sva se pripeljali na obrežje Vrbskega jezera. Pred nama, pred mano je bil cel krog. Obseg tele vode. Dobrih štirideset kilometrov bo to. Komu bi se dalo? Ob dvanajstih je bilo oblačno in turobno, čisto nasprotje brezmadežnemu soncu, ki so ga na svoj zemljevid narisali meteorologi. No, saj: zgolj še ena prevara.

Prav naveličano sem navlekla nase anorak, ki ga je s poslednje službene poti prinesla Mucki kot pozorno in zelo koristno darilo in ob tem opazila, da je njen s kapuco, moj brez. To je seveda zato, da se bom v dežju prehladila. Kar sem ji tudi povedala. Odvrnila je, da je kapuca v resnici nadležna in da tepe po obrazu, ko je ne uporabljaš. Klofutanje je živahno ponazorila z rokavicami, na mojih licih. Da sem skoraj bruhnila v jok, saj me navsezadnje še pretepa. Njo pa je vse skupaj le še bolj zabavalo. Brezčutnica.

Pognali sva korake. Da je brez glasbe, je povedala Mucki in v vsesplošnem maltretiranju sem le še stoično zavzdihnila. Tudi jaz bom sedaj prisiljena biti brez, četudi bi delovala blagodejno, a prežema me neomajno tovarištvo in solidarnost. In bom z njo trpela v tišini. Gotovo načrtovana in premišljena poteza.

Zavili sva čez mostiček na severno stran. Ulile so se mi solze, kar se mi pogosto dogaja, ko je hladno. Tokrat so bile silno dobrodošle in škoda bi jih bilo ignorirati, zato sem jih pokazala Mucki v vsej svoji veličini. Z iskrenim priznanjem je odvrnila, da sem najboljša igralka na svetu, jaz pa sem rekla nazaj, da je vse zgolj odraz globoke bolečine. To sem povedala tako tresoče, da me je naposled zlomilo in sem prhnila v smeh, ki je bil k sreči le znak trenutne šibkosti, ki se jo je še dalo obvladati, da sem se lahko ugnezdila nazaj v puščoben molk.

Opazili sva table, ki so govorile o tem, da je pot označena. V razno razne smeri. Pokukala sem nanje, če bi kje zasledila besedico »rund«, idealno bi bilo, če bi bila sestavljena v »rundweg«. Zna biti, da sem jo celo opazila, potem pa sem se brž pretvarjala, da mi je v resnici prav malo mar. Tako ali tako sem si doma ogledala googlov zemljevid in moraš biti res pomilovanja vreden bedak, da zaideš na krožni poti okoli jezera. Pa še železniške proge se držiš ves čas, me je podučil google, vmes sicer naletiš na nekaj naselij, tam pa kljub pletežu uličic enostavno držiš smer, le kdo ne bi tega vedel?!

Ritmično sva topotali prek asfalta in postalo je vroče. Ustavila sem se, da v miru opravim vso proceduro z nahrbtnikom, pa je Mucki brž prezirljivo komentirala, da bi vse to lahko storila v gibanju. Kar naj sama, če je že tak kaskader, jaz tega ne znam.

Potem sva tapkali naprej. Nekaj tekačev sva srečali in Mucki je na tleh opazila spodbudne napise v pomoč obnemoglim, ali pa zgolj take, ki so nekaj merili in ugotovila je, da so najbrž ostanek kake tekme, verjetno ironmana, saj tu najdeš vse pogoje za to. Mi je dol viselo za ironmana. 

Potem je ugotovila, da je tukaj lepo in prijetno spokojno. Čista tišina. "Ne, pa ni", sem oporekala, "saj je desno proga, potem še cesta, malo naprej gori celo avtocesta." 
"Ampak vse to za zvočno ograjo", je zavzdihnila Mucki in premišljevala sem, da v resnici sploh ne hvali naravne idile, pač pa zgolj gradbeni element, brez katerega bi bilo vse skupaj en navaden džumbus. Tipično zanjo.

Potem so misli v naslednjih kilometrih otrpnile. In čustva tudi in razpoloženje je nekaj zameglilo. Da sem se čisto spozabila. Mucki sem uščipnila v rit in še predenj sem uspela dojeti poraz, sem ji priznala, da nisem več skregana z njo. Vse to je bilo hočeš nočeš tako prikupno in radoživo, da se nisem mogla več slepiti. Sitnost se je razblinila, a nič ne de, bo že še prišla nazaj, sem se tolažila.

Tedaj sva zavili levo. Čeprav je rundweg velela desno, ampak desno se gre čez neka polja, jezero pa je na levi, mene že ne bojo imeli za norca. Znašli sva se med mogočnimi vilami, ki so bile nekaj takega kot tiste na Bledu, le da naše v primerjavi z njimi zgledajo bolj kot kakšna maketa. In vsaka je imela okoli veliko posest, ograjeno z visokim zidom, kar je dajalo pridih rezidenc Južnoafriške republike. Ob eno izmed teh zidanih neprehodnih ograj je naposled zadela cesta in midve z njo. Verjetno je bil na oni strani čuvaj s šibrovko ali pa lev, zato nisva upali tvegati. Mucki je izkoristila intimo grmička, ko sem odkrila posest, ki ni bila okovana v neprebojni jopič paranoje. Pa še nikogar ni bilo doma, tako da sem se lahko svobodno sprehodila po lično tlakovani potki vse do ljubkega zasebnega pomolčka, kamor si se umaknil pred vrtno veselico in gledal zvezde na vodni gladini z nekom, s katerim si imel še druge načrte.

Kaj hitro je bilo očitno, da je teh pomožnih romantičnih gradenj vzdolž obale neskončno mnogo v obe smeri, za njimi se širijo bolj ali manj zastražene rezidence in da bova morali nazaj. Vsaj poldrugi kilometer do tistega očitnega smerokaza in dalje čez polja. Mucki se je odločila, da bo od zdaj naprej ubogala znake, četudi so na videz nesmiselni. Morala sem ji dati prav.

Spet sva ujeli zanko in se zasukali v njeni smeri. Sledili sva slikariji, ki je na tleh označevala pešpot, midve pa sva jo spretno dešifrirali in ugotovili, da predvsem svari pred pedofili. Na njej je gospod s klobukom, le kdo ga ne bi prepoznal, za sabo vlekel deklico, ki jo je nedolgo tega ugrabil, saj se je ta zvijala in prepogibala, da bi se iztrgala iz primeža kosmate dlani. Zelo nevarna je tale Koroška, sva si bili enotni.

Ura je bila pol dveh in meteorološka risbica se je že povsem uresničila, kar sploh ni bilo tako dobrodošlo, saj je postalo resnično vroče. V skrajni sili se bom kar slekla, sem tuhtala, tako ali tako sem na obali in bo izgledalo, kot da tekam v kopalkah, kar itak počnejo vsi v Miamiju in Los Angelesu. Da pa ne bi kar na vrat na nos rušila koroške brezmadežnosti, sem se za enkrat trudila iskati senco. Ta je bila sveža in dobro je dela.

Čas je mineval počasi. In še kar monotono se je bilo prebijati skozenj. Sploh ker je šla pot vseskozi tako trmasto in zadrto v isti smeri. Na levi je bila voda, na desni proga, cesta zdaj na tej zdaj na oni strani nje, ovinkov, za katerimi bi se ti odprl pogled na nekaj čisto novega, precej malo, če sploh kakšen. »Mal se že tole vleče«, sva ugotovili družno, a kaj dosti se ni dalo storiti. Se bom šla pa meditacijo, sem pomislila, en »zen« bom udarila, zato so dolgočasni pogoji kot nalašč. A mi je šlo slabo. Ves čas sem pogledovala na uro.

Ena za drugo so se naposled le pojavile kebabdžinice in odleglo nama je, saj sva končno nekam prišli. Tam, kjer pot zavije nazaj, sva se ustavili in se okrepčali z domačim napitkom, polnim energije, ki je bila tokrat nekakšne statične vrste. Vseeno pa je bilo treba priti do avta. Ljubilo se mi ni čisto nič več in prezirljivo, v resnici pa z dobršno mero fovšije, sem škilila na živelj, ki se je valjala v foteljih ob zarošenih kozarcih in torticah s smetano. Mucki pa si je zaželela pogovora. Temu sem večinoma naklonjena, a tokrat bom sodelovala z medmeti, sem jo seznanila. Kmalu se mi je zazdelo, da ji to ne bo dovolj, saj je na moj vztrajni »mhm« vedno znova terjala vsaj malo bolj jasno potrditev, če že ne širše utemeljitve.

Navsezadnje sem ponorela. Sitnoba je spet zavladala v vsej svoji plemenitosti. Mucki je raje potegnila naprej. Kar je bilo po eni strani v redu, bom vsaj lahko poslušala muziko. Namrgodeno sem rinila dalje in bilo je vse eno in isto sranje. Vse večje in večje. O, bohseusmil, zakaj že sem si v težko in krivično življenje naprtila še teh neskončnih dvainštirideset kilometrov? Cesta se je za vsakim ovinkom le še daljšala in vedno znova je šla navkreber, na doli pa zanemarljivo malo. Nasproti so po pločniku vozili kolesarji, zakaj neki po pločniku?, kot da nimajo široke in prazne ceste in kaj če bi enega kar pahnila v jezero, sem razmišljala in si škodoželjno predstavljala, kako debelo me pogleda, ko čofne med lokvanj. Tudi hudobne misli niso prinesle olajšanja. Zlonamerna cesta je vse bolj postajala neskončen poligon pokrit z globokim testom, v katerega so se noge pogrezale vsaj do kolen, lepile so se vanj in se dvigovale, obdane s težko, gosto snovjo, ki se je vlekla za mano in ni dovolila naprej. Obstala sem. »Ne da se mi več.« Stopila sem k ograji in se za vsak slučaj pretvarjala, da nekaj gledam. Nič takega ni bilo tam, nekakšen zarasel vrt, nič posebnega. Avtomatično sem stopila naprej. Okorno, hodeč. V takšnem skrajnem samopomilovanju, da je besnelo še mene samo. Da bi zmlatila prvega, ki bi prišel mimo in me samo pogledal. Pa ni bilo nikogar. In skoraj čisto zares so se mi ulile solze. Ne od mraza.

Fak, še telefona nimam, da bi poklicala Mucki, da pride pome. In zebe me, ko takole krevsam. Bohve, kakšna izgledam. Najbrž kot da bi imela polio ali eno nogo krajšo od druge. Še slabo mi je po vrh vsega in vse me boli, celo glava. Kako glupo je vse to!

Sploh ne vem zakaj in kdaj sem spet stekla. Prav dobro pa se spomnim, da sem rekla na glas: »Prou nben me ne bo jebou.« Preobrati so patetični, vem, in srečni konci zgolj v filmih, in še to v osladnih, ampak nekaj me je dvignilo s takšno neopisljivo močjo, noge so poletele, da sem jim komaj še sledila. In kar trajalo je, da sem se zalotila, kako se smejim, skoraj krohotala sem se, in najsi je bilo vse le iluzija, vse prej in vse sedaj, pa kaj potem! Nieti so oplemenitili situacijo, jaz pa sem tekla proti avtu s takšno lahkoto, kot da bi šele začela in v resnici sem šele začela.

Sonce je grelo pozno jesensko popoldne, ko sva v parku ob vodi pile najboljše pivo na svetu. Morda po 40+ (kilometrih tu mislim) nimaš ne energije ne interesa širiti sitnarij in skoraj predla sem napol v miže. "Matr, se mava fino", sem izjavila kot pribito in blazno vseeno mi je bilo, če sem kosmata, povešena, neskladna, če nihče ni vame …, ali pa nemara celo je, pa se mi ne upa povedati. To bo!

Zato vam bom sedaj zaupala anekdoto, ki vam jo še dolgujem. O tem, kako si je »Gospa P« vzela čas in nas žalila ne kar tako, pač pa s prav skrbno izbranimi besedami, kar je gotovo vredno priznanja in pohvale. Bilo je takole:

Zloglasna »Gospa P«, mati dveh naših zavodskih deklet, je nekega večera, ko so jo zopet preganjali demoni, poslala sms na naš služben telefon: »Si pa tako grda, da ne vem, kako lahko sploh še živiš.« To je bilo namenjeno kolegici Juditi, ki se je zdrznila, kljub svoji siceršnji stabilni profesionalni drži. Za njo sem pričela nočno izmeno jaz in Judita je bila potolažena, ko sem dobila tole: »Tvoje misli so tako kratke kot tvoja pamet, brka posušena!«. 

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici