Poti v modrem: s kajakom okoli otoka Pag

Junija je ostalo le še za vzorec in temperatura zgodnjih poletnih dni se je že zmogla povzpeti nad trideset. Študirala sem, kam bi lahko šli smučat. V takšnih dneh grem rada na sneg. Ta osveži ravno prav. Hlad prijetno drami golo kožo, ki je ni nujno treba zavijati v večplastne cunje in jo lahko svobodno moliš pod nebo. Kljub temu pa se ti le redko zanohta in ni ti treba limati psov v orkanskem vetru, ki ti jih venomer nalašč skrotoviči tako, da se ti sprimejo v nerazrešljivo kepo. Zima v gorah je zamaknjena, a pogosto ostra in rezka. Poleti se skoraj povsem omehča. Postane krotka in pohlevna, le še protiutež razgretim okoliščinam novega letnega časa.

Tako sem tuhtala in oklevala med očaki nad dolino Malte in tistimi v zaledju Velikega Kleka, na plano sem privlekla zemljevid Monte Rosse in naposled izdelala presečni povzetek vremenskih napovedi treh najzanesljivejših meteoroloških vizionarjev. Naj sem jih še tako vneto kombinirala, nič poletno krotkega in prijaznega se ni obetalo za tiste konce. Drugače je kazalo za Kvarner. Tam smučarija sicer ne bi bila mogoča, bi se pa dalo izkoristiti skorajšnje brezvetrje in se lotiti vode.

»Greva veslat,« sem predlagala Mucki. »Z veseljem,« je odgovorila ona. »Na Pag,« sem dodala, da bi zvenelo, kot da sem že vse proučila, čeprav je odločitvi botrovalo zgolj dejstvo, da tam s kajakom še nisva bili. Kar je konec koncev dovolj tehten razlog. Mucki ga je za hip skušala omajati z opazko, da je otok nezanemarljivo razpotegnjen in da bo veslanja kar precej, pa sem jo prepričala s trdnim protiargumentom. »Bo v redu,« sem jo potolažila in sva šli.

Kajaka sva si spet sposodili na Rabu. Prav od tu sva na prejšnjih poteh prepluli že vsa morja med Grgurjem in Golim, med Prvićem in Krkom, največkrat jeseni ali pozimi, ko se svet izprazni. Polnijo ga zgolj vonji in barve različnih trenutkov dneva in vse tisto, s čimer prepletaš obkrožajočo stvarnost takrat, ko je v njej neskončno mnogo prostora. Zadnjič sva enega poslednjih večerov decembra tako taborili na Golemu. Sprva sva bili nekoliko nezaupljivi spričo dejstva, da v teh krajih gotovo vztrajajo nesrečne sledi mnogih taboriščnikov, ki bi utegnile iskati družbo. Oprezno in s steklenico piva za korajžo sva se sprehodili med zevajočimi razdrapanimi poslopji nekdanjih proizvodnih obratov, nastanitvenih barak in vodstvenih haciend, ki so kot okostnjaki na prostem s prvovrstno turobnostjo pričali o nekih drugih, a ne tako davnih časih. Njih teža je pronicala skozi pore najinih živih teles in takrat bi bržkone lahko pomislili, da nočiti na takem koncu le ni višek romantike, če ne bi svet nenadoma zažarel. Ves kamen, vsa pročelja in betonske skelete je prekril škrlat, ki je ponekod bledel v nežne roza odtenke, drugje pa je tonil v globoko modrino. Obstali sva vrh otoka, obdani z vsem tem, osupnjeni nad veličino trenutka, v katerem so se nekoč, danes in zdaj odeli v spravljiv spokoj, v samozadostno veličastnost. Ko se je stemnilo, sva se na obali zavili v spalni vreči, srebrni roji zvezd so požirali najin pogled, ta pa je prodiral še naprej, naravnost tja, kjer je teh zvezd še več, prav tja, kjer je bilo moč spoznati, da konca ni. Bil je to eden najlepših večerov na najinih poteh.

Zdaj pa naj bi se lotili koncev, ki so nama iz vode bili docela nepoznani. Štiri dni sva imeli na razpolago in kakih 150 kilometrov, ki jih bova morali za spremembo použiti z rokami. Seveda poznava koga, ki bi s potjo opravil v zamahu, največ dveh, za naju, ki se veslaških podvigov lotevava zgolj z navdušenjem, brez konkretnih kondicijskih priprav, pa naj bi štirje bili čisto dovolj za mikaven izziv. Zato se mi je zdelo smiselno, da tokrat le nisva povsem ignorantski in da časa ne izgubljava. Že dan pred izplutjem sva se podali na pot, da prenočiva karseda blizu trajekta in da sva drugi dan zgodnji. Stemnilo se je že, ko sva si v bližini Jablanca postavili šotor. Posedeli sva na plaži in opazovali tanek lok lune, ki se je spuščal k lučem Baške na oni strani. Kot ostra, precizno odstrižena konica nohta je bil. Ali pa kot da bi kdo prerezal platno nebesnega svoda in bi skozi zarezo posijala oranžno rdeča svetloba. Polzela je čez obzorje in če si pogledal res dobro, jo je z gosto temo dopolnjeval krog brezmadežne črnine.

Zjutraj je rahlo deževalo in veter z Velebita je mršil krošnje, ki so poplesavale kot niti v okrasnih cofih, ki jih vihtijo dekleta navijaških skupin. Mucki je z nezgrešljivim cinizmom pokomentirala moj meteorološki izračun, a ostala sem ravnodušna. Ko sva se čez dobri dve uri izkrcali na Rabu, je bilo vse natanko tako, kot mora biti. Sonce je neprizanesljivo vrtalo v skalnata ogolela pobočja in dišalo je po smilju, ko sva se s priprtimi okni vozili do mesta. Tam sta naju na plaži za pse čakali najini plovili.

Lotili sva se otovarjanja. Vsakič znova me fascinira, koliko šare lahko stlačiš v takšen kajak. Občutek dobiš, da luknje spredaj in zadaj kar goltajo šotor, spalke in ležalke, jedačo in pijačo, ki je v teh vročih dneh nikakor ne sme biti malo. Kot skozi nevidni portal v majhnem rumenem trupu izginevajo buteljke in sikspeki, lonci in kastrole, skodelice za kavo in kozarci za večerni aperitiv. Vanj zbašeš vse, kar je prej iz prtljažnika avtomobila lezlo na zadnje sedeže, celo tisto, kar si moral pestovati spredaj v naročju, a vselej ostane še kakšna neizkoriščena vrzel. Prostor v kajaku očitno deluje po skrivnostnih pravilih nekih drugih dimenzij in ni vrag, da ne bi bilo moč vanj zatlačiti tudi majhnega frižiderja. Ta bi pomembno doprinesel k popolnosti poletnih veslaških poti.

Dolgo sva tako žokali kramo in kajaka sta jo ubogljivo požirala, vse dokler ura še zdaleč ni bila več zgodna. Bila je že skoraj poldne in bil je res že skrajni čas, da pobredeva na jug. Dvanajsta je bila, ko sva to končno storili. Dvanajsta naju trdovratno spremlja, pa naj se še tako trudiva, da bi bilo drugače. Občasno skušava to usodno zaznamovanost pretentati in se dneva lotiva zarana, a potem naju brž zapelje kakšen časovno potraten opravek in že tulijo sirene in pritrkavajo zvonovi.

Golo kožo, ki je molela pod nebo, sva prekrili z debelimi sloji kreme in si na glavo poveznili klobuk. Končno bova enkrat situacijo jemali resno. Marsikdaj poprej je nisva. Pogosto sva se v kajak zvalili kar nagi, da ne bi pridelali črt. Res da je prizor vzbujal določeno draž, ki jo je marsikateri mimoidoči pozdravil z veselim trobljenjem, naju je pa običajno tudi precej osmodilo, tako da sva preostanek dni veslali zaviti v kak žakelj ali v kaj podobnega, kar najdeš v prostranstvih kajaka. Tokrat sva sklenili žrtvovati prelesti in mazilili sva se tudi pod obleko, zjutraj, vsakič od postanku v skritih zalivih in še kdaj vmes, če se je sonce kam zapičilo še posebej neizprosno.

Tedaj je bil prav tak trenutek, ko sva veslali ob obali otočka Dolina proti celini in Mucki je pripomnila, da ne bi imela čisto nič proti, če bi ga vremensko popolnoma polomila in bi zdajle še vedno rahlo deževalo. Po nekaj kilometrih, ki so jih oholo kalile prdulje različnih vrst, midve pa sva jih le namrdnjeno prezirali, sva prišli na odprto. Na konec kopnega, ki naju je obdajal z leve in desne, od tam pa se je razprostiral teren prostranega morja, ker so bili obala Paga in ostenja Velebita kar najdlje vsaksebi. Ta del sva se namenili prečiti kar počez, naravnost do rta pri Stari Novalji, saj sva s tem prihranili še največ kilometrine.

Bližnjice na morju so prima. Lahko se jih izmisliš kadarkoli, da le najde pogled primerno točko, vmes pa te nikoli ne presenetijo neprehodni tereni, prepadi, zaraščene močvare in deroče reke, ki radi povzročijo, da bližnjica postane daljšnjica. Na morju zagledaš v daljavi kopno in rečeš »tjale«. Potem se moraš seveda s sopotnikom uglasiti, katero čer si imel v mislih, kater »un bel flek med skalami« ali »tist, ki ven štrli pod daljnovodom, če bi naravnost dol potegnila črto«. Včasih pri tem rado pride do nesporazuma, a kaj bi to, tisti spredaj vselej išče najkrajšo linijo, kar je v skupnem interesu, škoda je le, če pri tem spusti kak bife ali res najlepšo plažo tistega dne, za nameček še popolnoma prazno. Da se razumemo: »tisti spredaj« je vselej Mucki. Že ves čas najinega veslanja je. Od kar je svoje telo podvrgla »crossfit vadbi«, ki jo jaz ljubkovalno in pritajeno porogljivo imenujem »poskakovanje«, pa sploh. Mucki se »poskakovanja« udeležuje s pojasnilom »tko mal – za zraven«, tudi njeno večno geslo »čist na izi« pri tem pogosto uporabi in navešena z utežmi poskakuje večkrat na teden, če le utegne kar vsak dan. Že prej Mucki vsled njene smučarsko tekaške kariere nikakor ni bila kumrnega stasa, zdaj pa se je napihnila v orjaka, ki daje vtis, da z golimi rokami sklada stokilske paneli po svetovnih gradbiščih. Najprej me je bilo takšne spremembe groza. Zdaj pa priznam: na tem je nekaj fetišističnega in včasih jo prav ponižno prosim, da napne mišico in jo potipam. Celo boksnem vanjo, saj kar kliče po preizkušnji.

Po preizkušnji je na vse grlo klicalo tudi prostranstvo pred nama in Mucki se je resno spoprijela. Nekajkrat je začofotala po vodi in že je bila le še pika na obzorju, potem zgolj slutnja, naposled še to ne več. Da si nebi slučajno mislili: najine poti, predvsem veslaške, še zdaleč niso družabno-intimna popotovanja v dvoje, kjer bi se najini duši zlili v eno in bi v skupnem ritmu drseli čez pokrajino. Čez dan Mucki srečam le občasno in takrat se po navadi pozanima, kaj je najin cilj, potem pa izgine v njegovo smer. Čim hitreje, brez nepotrebnega vmesnega cincanja, poležavanja in zabušavanja. Poti z Mucki so priložnost za bivanje s samim seboj, ki pa nikoli ne postane lenivo in zasanjano, saj se venomer počutiš kot luzer in naprej te žene nemirna misel, da se niti slučajno nisi potrudil dovolj.

V takšnem vzdušju sem plula čez prostranstvo in upala, da si je Mucki zapomnila, da je v prvem možnem zalivu, ko doseževa obalo Paga, načrtovana pavza. No, ja, morda ni bil čisto prvi, bil je tretji, a poslednji pred trajektno luko, kjer me je čakala. »A bo v redu?« se je pozanimala, ko sem pririnila do nje. Bil je več kot v redu in zvrnili sva se na kopno, prekrito s krogličastim belim kamenjem, ki je v vodi tvorilo kičaste zelenkaste in sinjemodre odtenke, na kopnem pa ga je dopolnjevala pošastna plastična gmota nekakšne naplavljene konstrukcije, enolično oranžne barve.

»Do kam greva danes?« je Mucki zastavila načrte, ko sva utopili purpuro in zaužili nekaj hrane kot še en dodatek k zrelejšemu pristopu. »Do tam, kjer sem se zadnjič kopala,« sem opredelila cilj, da sva lahko brž zlezli nazaj v plovili in takoj za ovinkom se je Mucki spet pretvorila v piko. Dan je v popoldanskih urah pridobil mehkobo, ko sva polzeli skozi ožino Velebitskega kanala. Na levi so naju pobočja velebitskega masiva delala čisto majhni, na desni je golo skalovje otoka krepilo občutek samote, popolne izločenosti iz kaosa obljudenega sveta, čiste povezanosti s prvobitnostjo golega planeta. Skoraj povsem sami sva bili na vodi, le kakšen ribič je sem ter tja pridrdral mimo, občasno so naju preleteli galebi, ali pa so le leno odplavali stran, kot da bi se zibali na vodni blazini in bi jih majhen propelerček umaknil spoti. Samozadostno, s čim manj nemirnih občutkov, sem z vesli pljuskala ob vodno gladino in zrla na sočne senožeti visokogorskih travnikov, ki so še s svežo zeleno prepredali skalnate širjave med Alanom in Baškimi Oštarijami. Četudi povsem v drugem svetu sem lahko vohala njihove gorske rože in sokove, ki jih še niso izsušili žarki žgočega poletja. V svojem svetu, v tem, ki me je obdajal čisto od blizu, sem lahko vohala morje in skale. Obalo neskončnih skal, ki so dišale po presušenem in pustem, barve opečnate in rumene pa so mehčale njihovo strašljivo razžrtost in razbrazdanost, da so od daleč dajale vtis nakuštrane preproge.

Nepomemben in nebogljen si ob takšnih prizorih, a ko pokrajini ponižno priznaš njeno veličino, te povabi vase. Z vso mogočnostjo se razširi tvoja bit in še sam postaneš ves ta vonj, ti odtenki, oblike in poteze, vsa materija in vsa druga esenca do koder seže tvoj pogled in nemara še dlje.

Tako sem prodira naprej in nič čudno se mi ni zdelo, da so vesoljci pristali ravno tu. Zgodaj spomladi, ko so ti kraji blagi in čisto prazni, sva pohajkovali po Pagu. Ko sva ponovno použili traso trail tekme »Life on Mars« in se nato vzpeli na Svetega Vida, ki pomeni vrh otoka, sva se vprašali, kaj zanimivega in edinstvenega je še moč doživeti tod. Ponujene so nama bile stoletja stare lumske olive in pristajalna ploščad vesoljske ladje. Z drevesi sva hitro opravili, več časa sva posvetili nezemeljskim čudesom. Človek bi si mislil, da je takšna pomembna strateška točka center otoškega turizma, pa ni. Dva dni sva med brezobličnim skalovjem iskali značilni trikotnik nekoliko drugačnega brezobličnega kamenja, prečesali sva odmaknjena smetišča, divja odlagališča in samotne staje ovac sredi ničesar, skoraj obupali sva že, ko sva našli obledel smerokaz. Čez slabo uro sva stali tam, kjer so nekoč nezemljani. Ploščad ni takšna, ki bi si jo zamislil v filmu. Nima visoko tehnoloških kontrolnih stolpov letenja, navigacijskih aparatur na osnovi nanotehnologije, tuličastih pospeševalnikov in črvov, ki bi te izpljunili v drugo galaksijo. Ploščad pravzaprav sploh ni ploščad, pač pa gre le za velik enakokraki trikotnik kamenja izstopajoče svetle barve, z osnovnico okoli 30 metrov in stranicama okoli 20. Kamenje bi prav lahko nekdo tja tudi zložil, toda zakaj. Lahko, da gre enostavno za geološki kontrast, toda ta je vse preveč pravilen, kot da bi nekdo odrezal stranice z velikim laserjem. Poleg tega naj bi analize tal dokazovale, da so bila ta v stiku z neobičajno visokimi temperaturami. Zgolj ta v trikotniku, ne pa tudi tista meter stran. Povrh vsega pa se vso to nezemeljskost prav lahko tudi začuti, zato naj ne bi bilo dvoma. Ulegla sem se naravnost na sredo, izbuljila sem tretje oko in na stežaj odprla čakre. Mucki sem velela, naj bo tiho, saj pretakam informacije. Nič posebnega ni steklo skozme, je bilo pa fino razmišljati, da je prav tu nekoč gnezdila vesoljska ladja in njeni potniki so bili osupli, kako ni zemeljski svet čisto nič drugačen, kot je tisti na Marsu.

Marsa pa tedaj, ko sem ga obhajala po morju, kar ni in ni hotelo biti konec. Že vsaj stokrat se mi je zazdelo, da sva prav tam, da je prav za naslednjim rtom zaliv, kjer sem se marca kopala. A za rtom je bil naslednji rt, potem pa še naslednji in v daljavi še eden. Za njim je res bil zaliv, zajedal se je daleč v obalo, pika pred mano pa se niti zdrznila ni, zamaknjeno je prodirala naprej ob neskončni obali in izginevala na obzorju.

»Fuknjena je,« sem si mislila. Lahko, da je v transu in zaliva sploh ni opazila. Ali pa ga celo je, a misli, da je najin cilj tista plaža na drugi strani rta, vsaj še kakih deset kilometrov stran. Tam sem se kopala lani. Najbrž je tako, sem zaključila skrušena do te mere, da mi je šlo kar na smeh. Bila sem že precej hin in če v takšnem stanju zavzameš distanco, se lahko nad lastno mizerijo celo majčkeno naslajaš. Da bi bila predstava še prijetnejša, sem si odprla pivo. Sem vedela, da mi bo prišlo prav, ko bo vrag donesel šalo, in shranila sem si ga pri roki. Tako je še nekako šlo. Z jadranske magistrale je prek morja ostro prodiralo zavijanje motorjev, ki so polagali ovinke, in zvok je bil občasno tako jasen in izrazit, da sem skoraj odskočila v strahu, da me kdo ne povozi. Četudi nevidni, nekje daleč na oni strani, so mi šli na živce in pomislila sem, da imajo prav verjetno majhne lulčke. Vse, kar ima majhen lulček, se rado šopiri navzven - poka, stelja in poudarjeno brenči, sem sem si mislila, ko sem nenadoma uzrla piko, ki je bila pri miru. 

»No, pa sva,« mi je sporočila, ko sem prišla tako blizu, da sem skozi žaganje lahko razločila besede. Res je bil za njo zaliv in bil je čisto pravi. Vse tisto prej je bilo zgolj zavajajoč privid utrujenega telesa. Zamolklo je zahreščalo, ko sta kajaka nasedla na obalo in goli kamniti obronki so žareli v gorečih barvah večerne zarje. Skozi redke oblake so v pramenih svetili žarki zahajajočega sonca in le še kakšen osamljen majhen lulček je zabrnel na oni strani, potem pa še to ne več. Razlegel se je mir in oster snop lune je spet zarezal v nebo. Obležala sem na plaži pod globokim svodom zvezdnatega poprha in neopazno ugasnila, kot je ugašal dan. 

Ponoči sem se vrtela v nemirnem snu. Roke so zabolele tako kvalitetno, kot bi jih neka strašna sila hotela od znotraj raztreščiti, od zunaj pa bi jih hkrati stiskali tesni nevidni okovi. »Taka ne morem niti centimetra naprej,« sem si mislila in se kobacala iz boka na bok, vse dokler me ni požrl čuden polsen. Prišli so mrtvi. Več deset se jih je materializiralo v moji bližini, kar luščili so se iz nič. Nadeli so si človeške obraze, tuje in neznane, in želeli so si družbe. Običajno me takšna družabna srečanja ne vesele, a to je bilo čisto v redu. Celo prav luštno je bilo v njihovi sredini in nič več me ni bolelo. V veseli kompaniji človek vse hudo pozabi.

»Kakšne nenavadne sanje,« sem pripovedovala Mucki, ko sva zjutraj na obrežju pili kavo. »Mogoče so bili vesoljci. Ali pa umrli iz bližnjega ustaškega taborišča Slana. Kakorkoli, glavno, da je snidenje bilo krepčilno,« sem se poveselila in se skotalila v morje, ki je dramilo še od zunaj.

Dan je bil brezhibno čist in umirjen. Voda je kot modro olje obdajala ostro skalovje, ki se je ob stiku z njo obarvalo temno, nato pa kot črna senca izginilo v njeno globino. Gladina še valovila ni, le dihala je kot gosta viskozna snov in midve sva drseli na njeni površini, kot bi bili podmazani. Samota se je razrastla še bolj kot dan prej. Polnilo jo je zgolj enakomerno ritmično udarjanje vesel in pretakanje kapljic, ki so sem ter tja osvežujoče poškropile razgreto telo.

Paški most je bil najin prvi cilj. Zgolj kakih dvajset zasanjanih kilometrov stran, sem si mislila in se pogrezala v tiho družbo same s seboj. Spet je bilo zanjo na voljo veliko prostora in še več časa in čeprav sem bila vseskozi dejavna, ni izgledalo, da bi se sploh kam premaknila. Če bi se kaj preveč osredotočila na te občutke, bi znali biti celo nekoliko frustrirajoči, a sklenila sem, da jih ignoriram. Da se prepustim navidezni otrplosti prizora, jo pretentam in naposled skoznjo vendarle nekam pridem. Najprej sem prišla do ribiča, ki je imel to lastnost, da je sčasoma postajal vse večji. Potem je bil kar na enkrat za mano. In glej ga zlomka, tedaj se je pričela večati celo pika.

»Bi bilo fajn jit nekam lulat,« je pripomnila, ko se je iz nje izluščila Mucki. »Ni prav veliko variant na obali,« je še dodala, ko sem šla jaz naprej. Pod klifom v daljavi sem zaslutila prijazen pas kamenja, ki je omogočal počitek. Od blizu je bila zajeda srhljiva. Previsno skalovje, pomešano s peskom in blatom je dajalo vtis, da se je odkrušilo le kak dan pred tem, sploh pa je bilo jasno, da se z nepredvidljivimi premori kruši še vedno in zdaj zdaj naju lahko zasuje kup peska kot s prikolice tovornjaka ali naju zmendra skala velikosti fička. A če si te sitnosti odmislil, je bilo nepopisno lepo. Morje se je prav tu okičilo do skrajnosti, spet je postalo tiste barve, ki jih najdeš le na izumetničenih prospektih pacifiških resortov, zato je bil postanek neizogiben. Hitro sem parkirala in splavala nekam stran, ko je Mucki v življenjski nevarnosti šarila po svoji navigacijski napravi. »Dvajset sva jih. Še kakih sedem jih je do mosta.« »Kako sedem?!« me je presenetila neskončnost tukajšnjih dimenzij in nisem bila več prepričana, če mi večnost zenovske zamaknjenosti še tako zelo prija. »Sem ti rekla, da jih je najmanj 27 do konca otoka,« je bila vzpodbudna Mucki in s hlinjenim zanosom sem se lotila novega morja.

Hudič je, ko enkrat podležeš pričakovanju. Potem te celega zasužnji in zlepa se ga ne znebiš, pa če se še tako pretvarjaš, da ti je vseeno. Najsi še tako premišljuješ druge stvari, četudi sam sebe blefiraš, da si popolnoma predan trenutku, se vendarle vseskozi sprašuješ, »kolk je še«. Ves čas po tihem čakaš, kaj bo za naslednjim ovinkom in čeprav si rečeš, da najmanj tri ovinke cilja še ne bo, si vsakič znova pritajeno razočaran, ko ga res ni. V skrajni daljavi sem zagledala svetel nizek pas obale in se skušala prelisičiti, da morava prav tja. Mislila sem si, da bom res vesela, ker se bo most kot sveto čudo pojavil mnogo prej, a z vse večjo grozo me je navdajalo spoznanje, da je most natanko tam.

Le še kak kilometer pred njim je Mucki spet zrastla iz pike in predlagala, da pojeva hruško. Vsaj nekaj. Na višku dne sem se razlezla po kajaku kot kaka hobotnica, noge in roke sem namočila v vodo in si privoščila kratko brezdelno zibanje. Hruško sem potem pogoltnila, da ne bi potratila preveč časa. Med tem je naravnost iz skal, kot da bi ga izstrelilo prav iz kopnega, švignil čoln in Mucki mi je povedala, da je v tisti ožini most.

Resnično čudo sveta, sem si mislila. Bolj čudovito kot so stoletne oljke Luma in je trikotnik vesoljcev. Čez kratek čas sva kot majhna nebogljena lističa vrbe veslali mimo njegovih mogočnih stebrov in Mucki je poznavalsko sporočila, da tole ni čisto nič fino. Lahko nama na glavo trešči kaka jeklena konstrukcija, ki so jih delavci ravno vlačili pod obok, kjer so nekaj popravljali. Kljub temu je bil prizor spektakularen. Še eno srečanje z veličino, ki te povabi, da vstopiš vanjo in za hip postaneš del nje.

Na oni strani je Mucki vprašala, če greva naprej. »Pa dajva,« sem ji odvrnila, »do otočka.« Mislila sem otrok Sikavac, ki leži nekje med Pagom in celinsko okolico Zadra, kjer sva sicer načrtovali nočitev, a dneva je bilo še na pretek, zato se je obetal zgolj počitek s krepčilom. Potem, ko sva čudo sveta končno le dosegli, me je popadla nenadejana živahnost in zdelo se mi je, da je vse čisto blizu, dobesedno na dosegu rok. Morda pa je k temu le pripomogla drugačna perspektiva, pogled v drugo stran, ki se je zdaj uprl nekam na zahod in dal vedeti, da se vendarle premikava.

Polna prerojene vneme sem se lotila blagih valov, ki so na tej strani kodrali gladino, in spet sem si mislila, kako čudovito je veslanje in bi se takole dalo priti do obal Afrike in nemara še dlje. Morje je od nekod prineslo cvet plastične rože. Ujela sem ga in si ga pritrdila na kljun. Glodala sem koščke suhega mesa, ki sem jih nekoč nekje nabavila kot beljakovinski prigrizek, pa se mi jih med tekom nikoli ni ljubilo žvečiti. Tedaj s tem ni bilo težav. Poleg tega ni bilo nič škode, če je obrok, ki si ga postaviš med noge, med tem ko goltaš grižljaje, zalivala slana voda. Bolj nerodno je, če se to dogaja s čokolado, banano ali piškoti. Žvečila sem in prečesavala valove, sledila žareči roži in piki, ki me je kot vselej vlekla naprej.

Spet naju je oblil turkiz in vreščanje galebov, ko sva se izkrcali na majhni zaplati kopnega. Mladički so piskali nebogljeno, kot pač piskajo mladički vseh vrst, mame in očetje so naju zastraševali z vpitjem in preletavanjem, ko sva se namakali, ko sva použili krepčilen obrok in ko sva se namakali ponovno, da nama sonce ne skisa uma.

»Do kam pa bi ti?« je vprašala Mucki, ko je postalo očitno, da na plaži nimava, kaj več početi. »Ne vem. Bi probali čim dlje in bova videli sproti, saj bi bilo dobro, da čim dalj tudi prideva. In potem lahko čim dalj prideva spet jutri in nama za zadnji dan ostane čim manj,« sem razodela načrt. »Itak. In potem ti nikjer ne bo všeč in najbolje, da potegneva kar do Raba.« Mucki je postala očitno zajedljiva. Saj ne, da morda ne bi bila kos predvidenemu. Moči ima v vsakem trenutku vsaj dvakrat več, kot je imam jaz, a problem nastopi, ko spremenim načrte. Ob spremembi plana venomer poskoči, kot bi jo pičila osa, a reakcija je zgolj hipna in se hitro poleže, ko se miselne strukture ustrezno prerazporedijo. »No, pa pojdiva,« je dejala, v treh zamahih obšla otok Zečevo, nato je dosegla rt skrajnega jugozahodnega paškega izrastka in se ob obali usmerila na severozahod.

Tam je bilo res grdo. Prej dih jemajoča gorato-skalnata obala s skrivnimi zalivi svetlečega proda, se je spremenila v nizko brezoblično ravnico, poraslo s šavjem in ostrimi travami. Neomadeževana modrina morja je kar na lepem prešla v rjavo brozgo, sem ter tja so mimo priplavali kosi zemlje, ki so se v vsem tem vzdušju zdeli kot kepasti ostanki dreka celotnega zadrskega okrožja. »No, fino,« sem si mislila. »Se matraš cel dan, sanjaš o večeru v rajskem zalivu, potem pa tale gnusoba.« A ko sem prišla do Mucki, ki me je s pomenljivim izrazom čakala nekje v rjavi mlakuži, sem rekla zgolj: »Hm.« Potem pa čez nekaj trenutkov še: »Lepo je.« Seveda docela cinično.

Dogovorili sva se, da je situacijo treba vzeti takšno, kot je, in da se ustaviva takoj, ko bo obrežje omogočalo kampiranje. Kot nalašč se to še lep čas ni zgodilo, če pa se že je, so prav tam sredi vse te brezvezne grdobije postopali ljudje, kot da bi tudi sami padli iz vesolja, in si dali opravka s kakšnimi skrivnostnimi postopki. Naposled sva se vendarle zasidrali na obali, ki je vsaj dovoljevala izstop, bila pa je vseeno tako zelo grda, da me je kar zabolelo. S tiho žalostjo sva raziskovali tla, kjer naj bi postavili šotor, brskali sva med glaževinami, zarjavelimi kosi železa, med osati in naplavljeno gnijočo travo, ki jo je z desne obdajala kamnita ograja, zarastla z bodečim robidovjem. Ta se je za nameček na enem koncu nadaljevala v skrivenčeno žičnato mrežo, na drugem pa jo je nadgrajevala razpadla betonska konstrukcija z nekakšno opazovalnico na obali. »Gotovo je tole od vojne,« sem pripomnila, »in kot nalašč se bom ulegla naravnost na kakšno pozabljeno neeksplodirano ubojno sredstvo.«

»A greva naprej?« mi je Mucki prebrala misli. »Pojdiva, ja,« sem pričela uresničevati zgodbo, ki jo je napovedala že prej. Na naslednji možni lokaciji, se je zgodilo isto, saj se je bel trak kamenja na obali izkazal za cesto, po kateri se je ravno tedaj pripeljal avto. Možakarji so izstopili vsak s svojo piksno pira, nato so precej časa buljili in proučevali nekaj nevidnega v daljavi, potem so končno zlezli nazaj v avto in se odpeljali. Še nekdo je prihajal v isti smeri in nekaj so mu rekli, vsi pa so potem izginili proč. Vseeno se nama je zdelo, da je kraj priljubljen za buljenje in nemara bodo obiskovalci ponoči prihajali drug za drugim, da bi se ga naužili. Zato sva krenili dalje.

Dan se je že krepko prevesil v večer, da je morje spet postalo krotko in oljnato. Veslali sva proti zahajajočemu soncu in če sem gledala strogo v njegovi smeri, je bilo celo lepo. In za čuda me nič ni bolelo, niti naveličana nisem bila še malo ne.

Iz daljave je tedaj vzšel majhen prodnat rt, ki je mnogo obetal. A po njem so spet gomazeli ljudje. Pet jih je bilo: odrasel in štirje otroci in že na daleč si lahko razumel, da nekaj zavzeto nabirajo. Prizor je bil precej bizaren. V soncu je bilo videti zgolj njihove temne silhuete, ki so nemirno tekale sem ter tja, se pripogibale in nekaj skladale v naročja. Kot poskočne, marljive živalce so bili, kot veverice, ki iščejo ozimnico.

»Pa to ni res,« sem komentirala, saj se mi je zdelo vendarle zoprno, da na njihov nabiralniški teren meni nič tebi nič postaviva šotor. Z zanimanjem sva se približali, da preveriva, če nemara ne zbirajo biserov iz naplavljenih školjk, ali pa kakšne užitne alge, ki bi jo drago prodali kot gurmansko rariteto jadranskih globin. Zbirali so kamenje. Čisto navadno kamenje. Brezbarvne, suhoparne, bedne kosce bednega skalovja, ki ga je na Pagu v neskončnem izobilju. Ravno tu, kjer bi se midve končno utaborili po celodnevnem, več kot štirideset kilometrskem veslanju. Pa saj to res ne more biti res!

Pozibavali sva se ob obali in čakali, da se nabiralniški projekt zaključi. Vmes sem se izkrcala in preverila, če so kopna tla sploh takšna, da se splača vztrajati in bila so res daleč najlepša naokoli. Vkrcala sem se nazaj in kar še čakali sva, podobice pa so se prepogibale in nabirale. Potem se mi je zazdelo, da bi bil morda rtič kakih dvesto metrov naprej prav tako v redu in sklenili sva, da to preveriva. Bil je precej podoben, kazila ga je le presušena blatna luža, ki je v sebi gojila roje komarjev in drugega mrčesa. Zato sva se odločili, da je nabiralniški teren boljši. Prizibali sva se spet tja, potem pa mi tam ni bil več všeč naklon in spet sva se vrnili k mlakuži. Potujoč takole naprej in nazaj ob obali sva bili najbrž videti prav tako prismojeno kot nabiralci kamenja, a ob vsej tej žalosti, sva si iskreno želeli, da bi bila izbira optimalna.

Sonce je osladnih barv padalo v morje in skalarji so ravno zapustili svoj rajon, ko sva se utaborili. Še skopala sem se pod žarečim nebesnim svodom, potem pa sva si na obronek nabrežja pogrnili večerjo z buteljko toplega vina. Barve so na obzorju žgale nebesni svod in z otoka Vir nedaleč na nasprotni strani je veter nosil šlagerje terasnega popevkarja. Če sva odmislili čoftasto mlakužo za hrbtom in pozabili, kako odbijajoče rjava je voda pred nama, je bilo nepričakovano lepo. Majhen svetilnik sredi ožine je hipnotično pobliskaval in risal rdečo črto na morsko gladino, na nebesnih prostranstvih nad nama so se prižgale zvezdne figure. »A ni čudno,« je rekla Mucki, »da Rusi vidijo malega in velikega medveda tam, kjer očitno stojita mali in veliki voz?« »Res čudno,« sem ji pritrdila, ko sem gledala gor, kjer so iskrive repatice čez nebo občasno potegnile svoj rep, potem pa izginile. Za vedno.

Zjutraj je izginilo tudi morje. No, ne čisto izginilo, se je pa pomaknilo nekaj očitnih metrov stran, da so sluzaste rjave skale pokukale na plano in izgledalo je, da ob gnijoči luži gnije kar ves zaliv. Vseeno sem se vanj namočila. Gre namreč za pomemben ritual, ki ga opravim še pred kavo, zajtrkom, še preden sploh dodobra spregovorim, saj se mi zdi, da nisem čisto zares živa, dokler mi voda ne zdrami omrtvele biti.

»Muuuc,« se je med tem zaslišalo izpod rdečega platna, »daj ga ven!« Velika, nevarna, krepka in bojevita Mucki se je stiskala v kot, na sredini šotora pa je kraljeval pajek. Le dva, največ tri centimetre ga je bilo, bil je prijetnih oblin in odražal je eno samo dobrosrčnost. »Kar polupčkaj ga,« je nejeverno komentirala Mucki, ko sem ga ljubeče ponesla med osate. Podobno je zadnjič rekla za kačo, ki sva jo srečali na Velem polju. Vselej me spodbuja, da lupčkam golazen, a če kakšno snežno kuro ali srnico le pogledam, sem brž brezčutna, ker tako sebično nadlegujem ubogo žival.

Dan se je komaj dodobra udejanjil, ko sva se že lotili odprtega prostranstva proti otočku Maun. Svet je bil umirjen in pritajen, ko sva se pomikali prek neskončne modre širjave. Nikjer v bližini ni bilo ničesar, kar bi si nestrpno lahko postavil kot vmesen cilj, ki se trdovratno izmika, in v takšni popolni praznini ni druge možnosti, kot da zgolj si. Brez opore, brez načrtov in pričakovanj, z žulji, ki jih pekoče zaliva slani preliv. Z dlanmi že tako odrevenelimi, da jih lahko razpreš le še na silo, pri tem pa pomaga, da jih namakaš v sveži vodi, ki vsaj nekoliko omili njihovo togost in zakrčenost. Pa to niti ni takšen problem. Sitno je le, ko se ustaviš. Takrat res zaboli. In ko ponovno zgrabiš veslo, da greš naprej. Prvi trije zamahi so tedaj takšni, da jih poganja zgolj volja, telo pri tem še boleče protestira, a se kmalu vda. Ostaneš spet čisto sam, z modrino, z galebi in ponirki in neprekinjenim topotanjem vesel. Cap, cap. Cap, cap. Cap, cap …

Počasi, kot da bi nekdo prav polagoma dvigoval neviden zastor, se je iz obzorja izrisalo kopno. Pred večjim otokom sta bila še dva manjša, ki so ju preletavali kriki morskih ptic. Mucki je bila že tam nekje pri obali in galebi so se ji srborito zaganjali v glavo, da nisem bila čisto prepričana, ali naj bo vse skupaj smešno, ali pa bi me nemara moralo zaskrbeti. Ko sem prišla bližje, so se že nekoliko polegli, a k nenavadnosti prizora so pripomogle ovce. V gručah so nepremično stale kot okamnele in zrle predse v nek surov, izgubljen svet sredi morja. Presunljivo stoičnost in vdanost v usodo so oddajale njihove podobe, da me je kar zmrazilo. Bilo je že neopisljivo vroče.

Na drugi kopni kopici sva se kljub vztrajnem vreščanju odločili za postanek. Otoček meri le kakih dvesto metrov v premeru, a na njem se je gnetlo ptic, kot da bi se znašli na kurji farmi. Džumbus je bil presunljiv in še midve sva sem ter tja zakrakali, da bi širili vtis družabnosti.

Očarljiv otoček Maun je bil le še nekaj sto metrov stran in posvetili sva se mu z zunanje strani. Tam je morje iz zaliva v zaliv prelivalo vedno nove barve turkiza, na drugi strani je voda polnila brezmejna odprta prostranstva, ki jih je sem ter tja dopolnil kak oddaljen madež kopnega otokov Molat, Ist, Škarda in Olib. V kontrast prejšnjih dveh dni je bil to čisto drug svet. Ozek velebitski kanal, obdan z neizprosnim skalovjem, je zamenjala vrtoglava širjava, en sam neskončen prostor vode, ki ga je tu in tam rezalo kakšno oddaljeno jadro. Kukala sem v daljino in iskala delfine, morda celo zablodlega kita, a nikjer ni bilo nikogar, le jate majhnih srebrno lesketajočih se ribic so se kdaj pa kdaj kot nekakšen ognjemet razpršile nad morsko gladino. Dišalo je po borovcih, ki so preraščali otočke, in nenehno cvrčanje škržatov je ustvarjalo zvočno kuliso razbeljenega dne.

Pomislila bi, da se mi že čisto malo vleče, ko sva le prišli do konca. Tam naj bi bil najlepši mivkast zaliv, ki ga ti tereni premorejo, in res sva ga našli z lahkoto. V njem se je trlo plovil vseh vrst, da sva se brž počutili utesnjeno in kar katapultiralo naju je naprej na samotno plažo bližnjega otočka Škrda.

Tam je bila poleg osvežitve v programu še malica in bil je že skrajni čas, da dan postaviva v okvire jasnih ciljev. Nameravali sva prečiti rokav nazaj do Paga, kar diagonalno do Novalje, kar bo naneslo okoli devet kilometrov. Od tam se usmeriva vzdolž obale in jih narediva vsaj še kakih pet, da se umakneva civilizaciji in da prideva čim dalj. Za jutri potem ostane le še dopoldanska etapa. Načrt je bil poln optimizma in ko sem zleknjena med bele prodnike pogledovala na ono stran, se mi je zdelo, da sva tako rekoč že tam, le še malo počofotava.

Čofotali sva potem kot za življenje in še zdaleč ne malo, zdelo se je, da morja sploh nikoli ne bo konec. Saj ne, da bi bila ožina kaj posebnega, a kot nalašč so se dvignili valovi, ki so se pri vrhu kitili z brizgajočo peno, kot nalašč me je spet vse bolelo in kot zakleto je bila obala tiste vrste, ki se neprestano pomika stran. Mucki je v trenutku požrlo obzorje in privoščila sem si kratko epizodo samopomilovanja, ko so me živahno premetavali valovi. Ždela sem tako sredi morja, namrdnjena in mizerna v svoji bridkosti in pomislila sem skrivaj, kako prima bi bilo, ko bi se me usmilila kaka prdulja in bi me potegnila čez. Potem bi Mucki pričakala čila in zdolgočasena na najlepši plaži Jadrana in čudila bi se, kje neki se obira, tole je bilo pa res »izi«. Nič takega se ni zgodilo. Prdulje so ošabno drvele mimo v vse smeri in tako ustvarjale še dodatne valove in ni mi preostalo drugega, kot da s potjo opravim sama. Popolnoma na izi, sem si rekla in sklenila sem, da se požvižgam na ves čas in prostor. Lotila se ga bom karseda ležerno in kar na enkrat, še opazila ne bom, kdaj, bo vsega konec in prišla bom čez.

Tako je minila cela večnost in ni bilo moč prezreti, da se tole neskončno vleče. Premetavala sem valove, plaža nasproti pa je bila vseskozi ista. Ni se večala in rastla, pisane pike niso postajale sončniki in nikjer ni gomazelo nič živega, kot da bi vse skupaj zakrknilo v prizor iz druge dimenzije. Udrihala sem z vesli, kot da bi se hotela izpuliti z nevidne pasti, ki me je prikovala na mesto. Mlatila sem z zadrževano ihto, na videz prilepljena na podlago, ko se mi je vendarle zazdelo, da vidim ljudi. Oživeli so na razpotegnjenih brisačah, na deskah in blazinah, kot da so po popoldanski siesti šele tedaj prišli do morja, glave so priplavale do zaščitne mreže kopališča in naposled se je dalo razločiti celo kakšen šnorkelj, ki je kot majhen periskop kruzal med plavajočimi objekti.

»O boh-se-usmil, končno!« sem pomomljala v brk, »toda kje je Mucki?« Povsem sem se približala obali, da preverim, če ni nemara kje tam. Če ni morda utrpela tehničnih težav ali pa si je zaželela okusiti čare letovišč in se namaka v razgreti množici turistov. Parkrat sem mi je zazdelo, da sem jo uzrla in že sem veselo pomahala kakšni nezainteresirani pojavi, ki se je vselej izkazala kot tuja, in morala sem si priznati, da je izginila. Mucki je izpuhtela, kot da bi pod vročim soncem izparela v nič.

»Klinc jo gleda,« sem si mislila, parkirala na snežno beli in čudežno opusteli plaži pred vrati mesta in se potopila v vodo, da mi zbistri prekuhan možgan. Četudi je bila lokacija neposredno ob naselbinah, je bila tako prijetna in očarljiva, da me je mikalo prebiti tam kako urico in si v bližnjem bifeju poiskati mrzlo pivo. A mudilo se je naprej. Konec koncev sem na širnih morjih morala poiskati Mucki. Tudi v obsežnem zalivu pred Novaljo je ni bilo, pa če sem še tako buljila in uporabila vsa telepatska predvidevanja in interpretacije. Naposled sem jo poklicala po telefonu. »A vidiš tisto peščeno zaplato med borovci? No, tam sem,« mi je sporočila z veselim glasom, ki je dajal zoprn vtis, da že cel dan lenari v prijetni senci drevesnih krošenj. Zagledala sem rumeno packo v skrajni dalji, kot na drugem koncu sveta se je zdela, tako zelo daleč, da Mucki, četudi je tam res bila, nikakor ni bilo moč opaziti. »No, daj me kaj počakaj,« sem ji predlagala in spet sem se s priučeno stoičnostjo lotila novih širjav.

Ko sva bili končno ponovno skupaj, je bilo smiselno določiti kraj nočitve. Na telefonu sva preverili satelitske posnetke, ki naj bi izdajali primerne plaže, in ena je bila že kmalu za ovinkom. Druga je bila takoj za naslednjim, in tretja, ki se mi je zdela najprimernejša, še kakšne tri kilometre stran. A Mucki si jo je na posnetku ogledovala sumničavo. »Čudna zgleda,« je dejala, »kot bi bil ob vodi beton.«

Kljub temu sva se namenili ravno tja. Dan se je v svojem popuščanju spet pomiril, veter, sonce in morje so postali blagi in prijetni, jaz pa tako izmozgana, da me je sem ter tja popadel krohot. Režala sem se kot bi se mi omračil um in opletala z vesli že čisto brez vsakršne moči. Prva plaža je bila klavrna in uboga. Naslednja nekaj podobnega, zato nama ni preostalo nič drugega, kot da preveriva tretjo, betonsko. »45 kilometrov,« je Mucki postregla s podatki. »Še veseli sva lahko, da je vsaj po ravnem,« sem naju potolažila jaz.

Betonska plaža je bila zadetek v polno. Lisa sivkastega pasu, ki je Mucki navdajala z dvomi, je bila v resnici mivka. Kar zapodila sem se vanjo, potem pa se brž zabrisala v morje in se namenila naravnost k čolnoma, zasidranima ob vstopu v zaliv, ki mi enkrat za spremembo nista šla na živce. »Tile imajo zagotovo kaj mrzlega,« sem z jasnimi nameni navrgla Mucki in sklenila sem, da ne bo čisto nič drugače in da bom brezkompromisno udejanjila svojo željo, ki ni bila več zgolj želja, pač pa skoraj že bivanjska nuja. »Kaj punci, bosta en špricar?« je glas po natanko predvidenem scenariju povabil čez nekaj trenutkov in odvrnila sem mu, da prav samo zato plavam k njim in bom špricar z največjim veseljem.  Ledeno mrzel je bil in bil je v treh izvedbah. Prva je bila za žejo, druga za užitek in tretja za slovo. Prdulje le niso tako absolutno zanič, sem si morala tiho priznati, včasih, v prav posebnih okoliščinah utegnejo celo reševati življenja.

Ko se je večer odel v roza tančice, sva bili spet sami. Sedeli sva na velikih belih plastičnih stolih, ki jih je ponujalo intimno zasebno letovišče najinega zaliva, za poobedek sva srebali toplo pivo in valovi, ki so se razlivali po pesku, so kot zrcalo odžarjali škrlatne barve neba. Majhna siva podgana je švrknila zadaj čez skale, zašelestelo je v grmovju in zvoki večera so zasanjano ljubkovali prihajajočo noč. »Niti z najboljšim hotelom na svetu ne bi zamenjala tega, pa če mi plačaš,« sem povedala Mucki, potem pa sva zaplavali, ko je na eni strani nebo napolnila rastoča luna, na drugi pa so si svoj prostor izborile zvezde.

V poslednji dan sva zagrizli zarana. Vsem čudnim zakonom veslaških razdalj navkljub naju je čakalo zgolj dvajset kilometrov. Le nekaj uric brezskrbnega drsenja skozi vnovičen mir, nasproti dnevu, ki se je šele prebujal. V njem je dihalo morje kot ogromno bitje brez kraja, iz njega sta v daljavi poganjala otoka Lošinj in Cres, a njegova površnost je bila tako gladka in brezsnovna, da je bilo videti, kot da kopno lebdi nekje v zraku.

Na plaži pod stoletnimi olivami sva se prvič osvežili in potem še zadnjič na otoku Dolin, ko sva prešli poslednjo ožino. Zvonik v mestu Rab je odbil dvanajsto in nažigali so škržati, ko sva ležali v senci borovcev, zrli prek morja in kar nisva se mogli odločiti, da se podava h koncu.

»A greva?« sem prekinila molk. »Le še dober kilometer imava do tja.«

Vikend zatem sva šli v hribe. Na ledenikih pod vznožjem Velikega Kleka je strupeno pihalo, da se mi je zanohtalo kot že dolgo ne. Surova, temna ostenja gora je dopolnjevala slepeča belina, ki jo je od zgoraj prekrival sinje moder pokrov iz neba.

»Poletje, ta svet, skalovje in voda – v vseh svojih podobah in odtenkih,« sem si mislila in se nasmihala tja daleč proti mogočnim očakom, proti obzorju in vatastim opoldanskim meglicam in še naprej vse do tja, kjer je brezmejnost. Prav do tja, kjer konca ni.