V obratno smer

Kar pomeni z vikenda domov. To pa je s Starega vrha v Ljubljano. Čez Polhograjce. Natanko en maraton z nekaj več višinske razlike. Velikokrat, da ne vem kolikokrat, sva že tekli v ne-obratno smer, tokrat pa se je v pivnici, le kje drugje, izluščila sijajna ideja. Ravno sva presmučali vse vrste najprestižnejšega pomladnega snega pod vršnimi ostenji Mangarta in ob mnogih vrstah prestižnih napitkov tuhtali, kako naj zastaviva vikend. Sobota bo vsekakor lena, samo na sprehod bova šli, da se pretegneva, pa veliko morava jesti, to včasih pozabiva dati v načrte, saj je Mucki tako neznosno debela, da se gotovo že kar podzavestno ogiba štedilnika. Ampak vendarle žakelj morava napolniti, saj bi v nedeljo kaj daljšega, a obvezno spokojnega, meditativnega, po možnosti kaj novega. Hranjenje je vsekakor najustrezneje načrtovati pri mami Tanci, na vikendu, da lahko skočiva še na malo krajši ali mali daljši krogec čez hribčke, ki se lepo nizajo od Starega vrha pa vse do Blegoša. Sobota je torej rešena, nedelja pa … Matr, Mucki, res dobro idejo mam, greva v obratni smeri, če že bova na vikendu, pojdiva tokrat domov. Obratna smer je nova perspektiva, a si predstavljaš, da izgovarjaš besede nazaj, nekaj povsem drugačnega, hkrati pa ves čas veš, kaj sledi.

V soboto, med tem ko je Tanca izdelovala najboljšo porovo pito na svetu, sva šli midve krogec. Ta kratek, en tak spomladanski. Še Belo z makedonske ceste sva vzeli sabo, ona rada ujame kak trop gamsov in potem se lahko počutiš pustolovsko. In usmiljeno. Saj jih seveda spustiš, ker res ne veš, kaj bi s celim tropom. Niti malo prenagljeno se nisem pomikala v breg, za Mucki pa bi to težko rekla. Tokrat se je zgovarjala na Belo, češ da je čisto preveč navdušena in da jo vleče, kar naravnost gor, da bosta čim prej našli gamse. Tako so iz daljave prihajali zgolj nejasni monologi o tem, kako naj gre po tej strani drevesa in razumelo se je, da se je okoli drevesa najbrž zavrtela že vsaj trikrat, zdaj pa naj ne gre čez skale, po gazi naj gre, fakof Bela, prid sm, sm prid … Na Mladem vrhu je Bela naredila nekaj prevalov v sneg, potem pa smo stekle dol. Spomladanski gozd se je izkazal povsem drugačen. Bil je kapučino, poprhan s kakavom. In me smo tekle po nedotaknjenem mleku, razposajeno, da so se poskrili gamsi in si je Bela mislila, tako se vendarle ne dela, ko se je nekajkrat vprašujoče vkopala v sneg.

Porova pita je bila imenitna. In veliko časa sem preležala na kavču, razpotegnjena, kot se je le dalo, da bi je lahko vase stlačila čim več.

V nedeljo sem se veselila. To je tista radost, ko veš, da je pred tabo pot. In kar prelagala bi jo, da slučajno ne mine prehitro in tako ostaneš brez. Dan je zgledal čemerno, celo nekaj drobnih snežink je zjutraj zaplesalo, a meni se je zdelo natanko tako, kot mora biti. V pravem trenutku je posijalo sonce, okoli enajstih je bilo to, in sva šli. Najprej brezkompromisno dol. Sklenili sva, da se pomikava tako, kot bo želelo telo. Če ga bo razganjalo, mu bova privoščili dir, če se mu ne bo hotelo, bova tako upočasnili, da mu bo hočeš nočeš luštno in to ga bo gotovo pognalo spet naprej. Baje se tega naučiš po štiridesetih, se govori. Kakorkoli, zdaj sva šli na dol, čemur je mnogo doprinesla tudi gravitacija. In nič hudega nama ni bilo. Zato sva se pritajeno muzali in se prepuščali sili. Mucki je podrla kupček, zajtrk se ji je najbrž prekopicnil, jaz pa sem dejala le »Ja-a?!« in »Jaa.« je Mucki pritrdila. In sva bili zmenjeni. Potem sva okoli sebe spet ovili pajčolan tišine. Ubirali sva serpentine in niti razmišljati se mi ni ljubilo, niti ne zdaj in tudi potem ne, še celo pot do Ljubljane ne. Pravzaprav res neverjetno, saj spadam med tiste po malem nevrotične ljudi, katerim prepoveš razmišljati in v trenutku pričnejo besno misliti na vse mogoče. In bolj kot je prepovedano, bolj srborito tuhtam. Ali pa ko mi velijo, naj se sprostim, naj diham umirjeno. Takrat postanem živčna razvalina, ki prav dušeče hlasta za zrakom. Še pulz se mi, mensezdi, poviša, ko si ga odločim meriti, lahko celo, da se krvna slika popači, ko se kaj odčitava. Skratka, sila redko mi uspe nič misliti, pa bi si kdaj ob dveh ponoči to iskreno želela, zdaj pa se je zgodilo samo od sebe. Odklop.

Ena misel pa se mi je vendarle utrnila, namreč, da bi izdelala »leksikon«. Še nisva prišli čisto v dolino, ko sem se spomnila, da bi naredila tak leksikon, ki smo ga imeli kot otroci. Tak, da v zvezek na vsako stran napišeš »naj barva«, pa na drugo »naj pijača, »naj film«, »naj prijateljica« in tako naprej in potem ga daš vsem, ki jih poznaš, da ga rešijo. Potem ga prebiraš. Če so tudi v Rusiji imeli takšne leksikone, sem vprašala Mucki in ona mi je odvrnila, da so, da pa se jim je najbrž drugače reklo. Izdelala ga bom, sem ji navdušeno povedala, in dala ga bom mulcem v službi in kolegom in sosedam in tebi. Ti pa ga tudi naredi in ga daj meni, da pod »naj hrana« napišem »porova pita«.

Veter je na tleh listal revijo, ko sva prišli v Poljane. Ki sva jih na kratko prečkali, potem pa naju je takoj čakal breg. Vsaj toliko gor, kot sva šli ravnokar dol. Zvijača umirjenega tempa je delovala in klanec se je zdel prijazen. In prav takšna je bila tudi stezica. Pomlad je krasila ličen gozdič, da sem spet opozorila na rožice, zdaj je bilo vse polno jetrnika, a kaj bi še s tem sekirala Mucki, ko sem jo ravno naučila razliko med kronico in zvončkom. Osvojili sva cerkvico Bukovega vrha. Kugla na Pasji ravani je zažarela pred nama in ta poti venomer doprinese poseben pečat. Nekaj skrivnostnega je na njej. Ko smo poleti s Špelo tekle v ne-obratni smeri, smo jo imele na sumu, da je nekaj vesoljskega, morda tudi od tam postavljenega, ali pa da je reklama svetovnega nogometnega prvenstva, skratka, nekaj, kar naredi vtis. Potem smo jo poguglale in se naučile, da je nekaj banalno meteorološkega. Zanalašč sem pozabila, kaj. Raje si mislim, da je vesoljska, ali pa da je vsakič nekaj drugega, nekaj, kar je trenutno modno.

Pot do kugle je bila zasnežena. Da je v poletnih cestnih minimalkah drselo kot po olju. A se je tudi temu dalo pretkano prilagoditi z elegantnim stopicljanjem. V trenutku sva bili na Črnem Vrhu. Jekleno modri oblaki so zakrivali poslednji pogled na Blegoš, ki se je zdel skoraj kot na drugem koncu sveta, a vedno ko sva laufali ne-obratno, sva nekje tu vzkliknili »Zdaj pa že skoraj sva«.

Na jugu se je bleščalo sonce, ko sva zavili na gozdni makadam proti Tošču. Da je videla veliko neslišno ptico, je zdaj kriknila Mucki, a jaz nisem videla ničesar več, zato sem bila nevoščljiva. Gotovo je bila sova. In sovo bi napisala pod »naj ptica«, če že ne kar žival. Zato sem celo pot do vasi Sela oprezala, če nemara še pride, Mucki pa je rekla, naj se raje pazim. Da me bo odnesla, saj sem ravno pravšnja zanjo, ona je seveda predebela.

V Selah, kdo bi vedel, kako se to sklanja, sva ugotovili, da se počutiva tako sveže, kot da skoraj tri poslednje ure ne bi delali nič. In ravno tedaj sva uzrli papigo. Ja, papigo. Sigurno ne privid. Videli sva jo obe, bila je živo rumeno-rdeča ptica in vreščala je. Zletela je med gole drevesne krošnje in kukala sem, da jo še kje zalotim in jo pokličem s kakšno frazo, katero gotovo obvlada še iz svojega izgubljenega doma. Nikjer več je ni bilo.

Pot na Tošč je bila lepa. Vsekakor najlepši del poti, v katerokoli smer greš. In ni se vlekla. To pa zato, ker sem tudi njo pretentala. Veš, zdaj se pa ful vleče, sem opozorila Mucki, ko sva pri cerkvici zavijali gor. Ves čas si misliš, da si na vrhu, a vrh je venomer spredaj. Torej si moraš misliti ravno obratno. In vrh se je pojavil prej, kot sva si mislili. Zdaj sva bili že skoraj doma. Sprehajalci so leno gomazeli po nedeljski južni od Gont in Dobnikarja in vljudno sva jih prehitevali, dokler naju ni pred Katarino zagrabil fantek. Ne spustim te naprej, je kričal, in še dobro, da je bilo ata sram in sta se umaknila. Kar vidim nas, kako še sedaj v res počasnem tempu triletnika hodimo proti Podutiku.

Tako pa sva v Podutik prišli ne da bi sploh opazili. Še dobrih pet kilometrov do centra je bilo pred nama in Mucki je povedala, da je v tem smislu ta smer težja. Če greš na Stari vrh, je zadnjih pet kilometrov v hrib in lahko se izgovoriš, da v klanec ne boš tekel. Tu pa je konec raven. Zato moraš še pospešiti, namesto da bi počival.

Pot se je končala pred blokom, a v nogah in še kje je pustila svojo sled. Poiskali sva kraj, kjer nudijo »naj pijačo«, pa tudi hrana je bila v tem trenutku vsaka »naj«. In misli so oživele. Vsaj o tem, da je obratna smer res super, pa tudi živali in rožice lahko srečaš posebne in zanimive.