Kar pomeni z vikenda domov. To
pa je s Starega vrha v Ljubljano. Čez Polhograjce. Natanko en maraton z nekaj
več višinske razlike. Velikokrat, da ne vem kolikokrat, sva že tekli v
ne-obratno smer, tokrat pa se je v pivnici, le kje drugje, izluščila sijajna
ideja. Ravno sva presmučali vse vrste najprestižnejšega pomladnega snega pod
vršnimi ostenji Mangarta in ob mnogih vrstah prestižnih napitkov tuhtali, kako
naj zastaviva vikend. Sobota bo vsekakor lena, samo na sprehod bova šli, da se
pretegneva, pa veliko morava jesti, to včasih pozabiva dati v načrte, saj je
Mucki tako neznosno debela, da se gotovo že kar podzavestno ogiba štedilnika.
Ampak vendarle žakelj morava napolniti, saj bi v nedeljo kaj daljšega, a
obvezno spokojnega, meditativnega, po možnosti kaj novega. Hranjenje je
vsekakor najustrezneje načrtovati pri mami Tanci, na vikendu, da lahko skočiva
še na malo krajši ali mali daljši krogec čez hribčke, ki se lepo nizajo od
Starega vrha pa vse do Blegoša. Sobota je torej rešena, nedelja pa … Matr,
Mucki, res dobro idejo mam, greva v obratni smeri, če že bova na vikendu, pojdiva
tokrat domov. Obratna smer je nova perspektiva, a si predstavljaš, da
izgovarjaš besede nazaj, nekaj povsem drugačnega, hkrati pa ves čas veš, kaj
sledi.
V soboto, med tem ko je
Tanca izdelovala najboljšo porovo pito na svetu, sva šli midve krogec. Ta
kratek, en tak spomladanski. Še Belo z makedonske ceste sva vzeli sabo, ona
rada ujame kak trop gamsov in potem se lahko počutiš pustolovsko. In usmiljeno.
Saj jih seveda spustiš, ker res ne veš, kaj bi s celim tropom. Niti malo
prenagljeno se nisem pomikala v breg, za Mucki pa bi to težko rekla. Tokrat se
je zgovarjala na Belo, češ da je čisto preveč navdušena in da jo vleče, kar naravnost
gor, da bosta čim prej našli gamse. Tako so iz daljave prihajali zgolj nejasni
monologi o tem, kako naj gre po tej strani drevesa in razumelo se je, da se je
okoli drevesa najbrž zavrtela že vsaj trikrat, zdaj pa naj ne gre čez skale, po
gazi naj gre, fakof Bela, prid sm, sm prid … Na Mladem vrhu je Bela naredila
nekaj prevalov v sneg, potem pa smo stekle dol. Spomladanski gozd se je izkazal
povsem drugačen. Bil je kapučino, poprhan s kakavom. In me smo tekle po
nedotaknjenem mleku, razposajeno, da so se poskrili gamsi in si je Bela
mislila, tako se vendarle ne dela, ko se je nekajkrat vprašujoče vkopala v
sneg.
Porova pita je bila
imenitna. In veliko časa sem preležala na kavču, razpotegnjena, kot se je le dalo,
da bi je lahko vase stlačila čim več.
V nedeljo sem se veselila.
To je tista radost, ko veš, da je pred tabo pot. In kar prelagala bi jo, da
slučajno ne mine prehitro in tako ostaneš brez. Dan je zgledal čemerno, celo
nekaj drobnih snežink je zjutraj zaplesalo, a meni se je zdelo natanko tako,
kot mora biti. V pravem trenutku je posijalo sonce, okoli enajstih je bilo to,
in sva šli. Najprej brezkompromisno dol. Sklenili sva, da se pomikava tako, kot
bo želelo telo. Če ga bo razganjalo, mu bova privoščili dir, če se mu ne bo
hotelo, bova tako upočasnili, da mu bo hočeš nočeš luštno in to ga bo gotovo
pognalo spet naprej. Baje se tega naučiš po štiridesetih, se govori. Kakorkoli,
zdaj sva šli na dol, čemur je mnogo doprinesla tudi gravitacija. In nič hudega
nama ni bilo. Zato sva se pritajeno muzali in se prepuščali sili. Mucki je
podrla kupček, zajtrk se ji je najbrž prekopicnil, jaz pa sem dejala le »Ja-a?!«
in »Jaa.« je Mucki pritrdila. In sva bili zmenjeni. Potem sva okoli sebe spet
ovili pajčolan tišine. Ubirali sva serpentine in niti razmišljati se mi ni ljubilo,
niti ne zdaj in tudi potem ne, še celo pot do Ljubljane ne. Pravzaprav res neverjetno,
saj spadam med tiste po malem nevrotične ljudi, katerim prepoveš razmišljati in
v trenutku pričnejo besno misliti na vse mogoče. In bolj kot je prepovedano,
bolj srborito tuhtam. Ali pa ko mi velijo, naj se sprostim, naj diham umirjeno.
Takrat postanem živčna razvalina, ki prav dušeče hlasta za zrakom. Še pulz se
mi, mensezdi, poviša, ko si ga odločim meriti, lahko celo, da se krvna slika popači, ko se kaj odčitava. Skratka, sila redko mi uspe nič
misliti, pa bi si kdaj ob dveh ponoči to iskreno želela, zdaj pa se je zgodilo
samo od sebe. Odklop.
Ena misel pa se mi je
vendarle utrnila, namreč, da bi izdelala »leksikon«. Še nisva prišli čisto v
dolino, ko sem se spomnila, da bi naredila tak leksikon, ki smo ga imeli kot
otroci. Tak, da v zvezek na vsako stran napišeš »naj barva«, pa na drugo »naj
pijača, »naj film«, »naj prijateljica« in tako naprej in potem ga daš vsem, ki
jih poznaš, da ga rešijo. Potem ga prebiraš. Če so tudi v Rusiji imeli takšne
leksikone, sem vprašala Mucki in ona mi je odvrnila, da so, da pa se jim je
najbrž drugače reklo. Izdelala ga bom, sem ji navdušeno povedala, in dala ga
bom mulcem v službi in kolegom in sosedam in tebi. Ti pa ga tudi naredi in ga daj
meni, da pod »naj hrana« napišem »porova pita«.
Veter je na tleh listal
revijo, ko sva prišli v Poljane. Ki sva jih na kratko prečkali, potem pa naju
je takoj čakal breg. Vsaj toliko gor, kot sva šli ravnokar dol. Zvijača
umirjenega tempa je delovala in klanec se je zdel prijazen. In prav takšna je
bila tudi stezica. Pomlad je krasila ličen gozdič, da sem spet opozorila na
rožice, zdaj je bilo vse polno jetrnika, a kaj bi še s tem sekirala Mucki, ko
sem jo ravno naučila razliko med kronico in zvončkom. Osvojili sva cerkvico
Bukovega vrha. Kugla na Pasji ravani je zažarela pred nama in ta poti venomer
doprinese poseben pečat. Nekaj skrivnostnega je na njej. Ko smo poleti s Špelo
tekle v ne-obratni smeri, smo jo imele na sumu, da je nekaj vesoljskega, morda
tudi od tam postavljenega, ali pa da je reklama svetovnega nogometnega prvenstva,
skratka, nekaj, kar naredi vtis. Potem smo jo poguglale in se naučile, da je nekaj
banalno meteorološkega. Zanalašč sem pozabila, kaj. Raje si mislim, da je
vesoljska, ali pa da je vsakič nekaj drugega, nekaj, kar je trenutno modno.
Pot do kugle je bila
zasnežena. Da je v poletnih cestnih minimalkah drselo kot po olju. A se je tudi
temu dalo pretkano prilagoditi z elegantnim stopicljanjem. V trenutku sva bili
na Črnem Vrhu. Jekleno modri oblaki so zakrivali poslednji pogled na Blegoš, ki
se je zdel skoraj kot na drugem koncu sveta, a vedno ko sva laufali ne-obratno,
sva nekje tu vzkliknili »Zdaj pa že skoraj sva«.
Na jugu se je bleščalo sonce,
ko sva zavili na gozdni makadam proti Tošču. Da je videla veliko neslišno
ptico, je zdaj kriknila Mucki, a jaz nisem videla ničesar več, zato sem bila
nevoščljiva. Gotovo je bila sova. In sovo bi napisala pod »naj ptica«, če že ne
kar žival. Zato sem celo pot do vasi Sela oprezala, če nemara še pride, Mucki
pa je rekla, naj se raje pazim. Da me bo odnesla, saj sem ravno pravšnja zanjo,
ona je seveda predebela.
V Selah, kdo bi vedel, kako
se to sklanja, sva ugotovili, da se počutiva tako sveže, kot da skoraj tri
poslednje ure ne bi delali nič. In ravno tedaj sva uzrli papigo. Ja, papigo.
Sigurno ne privid. Videli sva jo obe, bila je živo rumeno-rdeča ptica in
vreščala je. Zletela je med gole drevesne krošnje in kukala sem, da jo še kje
zalotim in jo pokličem s kakšno frazo, katero gotovo obvlada še iz svojega
izgubljenega doma. Nikjer več je ni bilo.
Pot na Tošč je bila lepa. Vsekakor
najlepši del poti, v katerokoli smer greš. In ni se vlekla. To pa zato, ker sem
tudi njo pretentala. Veš, zdaj se pa ful vleče, sem opozorila Mucki, ko sva pri
cerkvici zavijali gor. Ves čas si misliš, da si na vrhu, a vrh je venomer
spredaj. Torej si moraš misliti ravno obratno. In vrh se je pojavil prej, kot
sva si mislili. Zdaj sva bili že skoraj doma. Sprehajalci so leno gomazeli po
nedeljski južni od Gont in Dobnikarja in vljudno sva jih prehitevali, dokler
naju ni pred Katarino zagrabil fantek. Ne spustim te naprej, je kričal, in še
dobro, da je bilo ata sram in sta se umaknila. Kar vidim nas, kako še sedaj v res
počasnem tempu triletnika hodimo proti Podutiku.
Tako pa sva v Podutik prišli
ne da bi sploh opazili. Še dobrih pet kilometrov do centra je bilo pred nama in
Mucki je povedala, da je v tem smislu ta smer težja. Če greš na Stari vrh, je
zadnjih pet kilometrov v hrib in lahko se izgovoriš, da v klanec ne boš tekel.
Tu pa je konec raven. Zato moraš še pospešiti, namesto da bi počival.
Pot se je končala pred
blokom, a v nogah in še kje je pustila svojo sled. Poiskali sva kraj, kjer
nudijo »naj pijačo«, pa tudi hrana je bila v tem trenutku vsaka »naj«. In misli
so oživele. Vsaj o tem, da je obratna smer res super, pa tudi živali in rožice lahko
srečaš posebne in zanimive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar