Zgodbe Kvarnerja: Krk Trail

Od vsega so me še najbolj bolele oči. Saj sem skoraj osem ur buljila pod noge, kot da bi nabirala gobe. Da se nebi kam zataknila in treščila ob škrapljasto skalovje, pri čemer ne vem, kaj bi bolj bolelo: razbiti zobje z večno prerezano šobnico, razcefrana golen z odtrgano mišico, ali odprt zlom podlahtnice. Najbrž bi bilo vse našteto ena velika jeba.

A v resnici tole pretiravam. V resnici je bila to zgolj misel. Ena od možnosti, na katero pomisliš, ko spet tečeš daleč in dolgo. Nekaj vendarle moraš premišljevati. Med tem ko te obdaja trenutek, ki ga kar ni in ni konca. In ta trenutek je osupljivo lep. Brezmadežen in žareč, skoraj zastrašujoče miren v svoji neomajni veličini, v tišini, ki jo režeš v enakomernem dihanju. In ko dvigneš pogled, ko si ga privoščiš preko morja, mimo Grgurja tja do Raba, se ti kar zvrti od vse te preproste popolnosti, da se spet potrudiš ujeti korak med surovim skalovjem in tečeš naprej. Skozi vse to. Močan in resničen.  

Na Krk sva enostavno morali iti. Kvarner ima že toliko zgodb in še več pomenov, da je vsaka naslednja lahko le še boljša. Ker je zgolj nadaljevanje kontekstov. Poleti sva tam veslali. Že večkrat sva veslali. Letos Rab, Grgur, Goli. Malo tudi kot poklon ujetim in zaprtim, malo v posmeh sovjet-paranoji, ko sva zanalašč govorili rusko, vseeno pa za vsak slučaj po kopnem nosili vesla sabo. Da ne bi po kakem čudnem spletu okoliščin ostali predolgo. Na Grgurju sva pili pivo z jetnicami, potem ko naju je skoraj utopila senjska burja. In Mucki je ponoči spuščala tiste vrste zvoke, ki pričajo o tem, da ima obisk. Saj bojda povsod tam straši. A ni zvenelo, kot da bi jo bilo strah in izkušnjo je zadržala zase.

Tokrat so naju na otoku spremljali živi. Ata Piki in mati Tanca in Bela iz Makedonije. Prišli smo v apartma en dan prej in bil je že večer, da smo le še dvignili številke in popili pivo. Eno samo. Vzdušje je bilo predštartno zadržano in oddahnila sem si, saj me je prejšnje dni skrbelo. Vedela sem, da se bo v Baški zbralo nekaj takšnih ljudi, ki bi se razveselili eden drugega in bi se znali spozabiti. Sem že razmišljala, da bi se skrila pod blond lasuljo, sončna očala zagrebške visoke mode in v rdeče usnjene škorenjce. Mucki je sicer komentirala, da bi bila takšna še bolj prepoznavna, zato sem računala na lastno krepost. Naposled se je vse izteklo srečno in šli smo v apartma na klobaso z zenfom. To sta jedla Piktanca, midve skledo muslijev, da nama zjutraj ne bo treba. Nekaj klobase je sicer ostalo in Piki je predlagal, da jo zavijem za na pot, namesto gelov. Tanca bi priložila še trdo kuhana jajčka in idealno bi bilo, če bi imela tisto plehnato posodo za na izlete. Na najvišji točki bi jo zvlekla iz nahrbtnika in pomalicala bi, kot se spodobi. Bom drugič. Enkrat, ko bom imela več časa.

Tedaj pa sva šli le še spat. Ne, lažem. Fotografirala sem se še z ročno izdelano inštalacijo, ki me je impresionirala že od prvega trenutka, ko sem stopila v dnevno sobo. Težko jo bo opisati. Gre za zrnca kave, ki jih je umetnik lepil enega na drugega, vse od skodelice zgoraj, pa do krožnička spodaj, da zgledajo, kot da se »sipljejo« iz enega na drugega. Rumeno lepilo, verjetno Uhu, je marsikje vidno, kar daje nekoliko nadrealistični podobi življenjski pridih. Morda bom nekaj takega izdelala tudi sama, mogoče bom imela celo delavnico v službi. Precej verjetno je, da izdelek spet ne bo zasluženo občudovan, kot že marsikateri prej ne. Recimo angel, ki sva ga izdelala z Denijem in velikonočna pisanica iz vesolja, ki sta še najbolj spominjala na kako kreacijo Vivienne Westwood, ki jo v napol ruralnem okolju kranjskega predmestja malokdo razume.

A na Krku smo zato, da tečemo. Prišlo je jutro, jaz pa sem imela tako drisko, kot da bi kje v Afriki pila iz zgodlane postane luže in jedla sadje, ki bi ga prej splaknila v njej. Pripisala sem jo eksperimentiranju s prehranskimi dopolnili pretekle dni, česar sicer nikakor ne bi storila, toliko izkušenj pa vendarle imam, a šlo je zgolj za vitamin C v liposomalni obliki, priporočen s strani eminentne osebe, ki naj bi baje deloval čudežno antioksidativno, pomlajevalno, prerojevalno in sploh vsestransko dobro. Žal pa so bili vsi ti učinki zabrisani z dogajanjem na stranišču. Ki je bilo k sreči časovno omejeno. In ko je že resnično izgledalo, da bova na štart prišli osredotočeno in brez motenj, je Mucki opazila, kako je avtu ponoči spustila guma. Malo je manjkalo, da bi jo menjala v tistih petnajstih minutah, ki so nama ostale. Sem šla raje kar naprej, da dam z dejanji vedeti, kaj si o tem mislim.

Stekli smo v umito jutro, potopljeno v sonce, ki je slepilo, v skoraj intimni družbi petdeset in še nekaj tekačev. Stekli. Čeprav je Mucki dan prej napovedala, da gre zgolj na sprehod, da mogoče sploh ne gre do konca in ko sem previdno omenila, da bom sama morda le tekla, vsaj tam, kjer mi bosta teren in naklon to dopuščala, me je očitajoče obtožila, da sem nezdravo tekmovalna. Verjetno zato je že kmalu izginila naprej s Katjo in ostalimi favoritinjami, da se bodo v miru lahko sprehajale in jim ne bo treba trpeti mojega naprezajočega se rivalstva.

Prepustila sem se žarkom in razmišljala, kako lep je zavoljo njih okoliš, in morje zraven le še pripomore, da prizor postane takšen, ki ga slikarji radi uprizorijo na platnih in prodajajo poleti na večerni rivi. Hkrati sem se prepustila glasbi. Poleg liposomalnosti sem se ves pretekli teden posvečala tudi njej in dodobra posodobila repertoar na napravici. Ugotovila sem namreč, da od vseh dovoljenih poživil ta še najbolj deluje. Včasih me dvigne ritem, še pogosteje anekdota, ki stoji za komadom, in takrat lahko kar poletim. Kar utegne biti dobrodošlo, še posebej ko me kakšna tegoba prilima na tla. Pa je napravica crknila še predenj smo dodobra zavili navkreber v tisto suho strugo potoka. Kljub temu, da sem bila prepričana, da sem jo ustrezno napolnila. No, je očitno nisem. Kar se mi je zazdelo nekoliko bedno, vsaj zavoljo truda, ki sem ga vložila v vse to. Pa še poslednji komad se je trdovratno usidral vame in preglasil sleherno misel. Za vsaj tri nadaljnje ure, pa tudi vse do konca se je občasno še kar prikradel, sicer zelo ljub in poskočen, a vendarle nekoliko siten v svoji vztrajnosti.

Suha struga mi je bila všeč in dopadlo se mi je poplezavanje preko gladkih skal. Fantku za mano očitno tudi, saj mene v kratki kikli kar ni in ni hotel prehiteti, čeprav mi je ves čas dihal za vrat. Prišli smo na vrh in se spustili na ono stran. K uvalam, ki so bile tako romantične in samotne, da bi tam gotovo nočili, če bi veslali okoli otoka in nadejali bi se, da domet duhov z Grgurja in Golega seže tudi preko zaliva.

Previdno sem skakljala preko skalovja in fantje zadaj so postajali nemirni, saj zdaj bi se splačalo potegniti naprej. Kaj dosti niso. In nazaj na vrh hriba smo spet prišli skupaj. Skupaj smo tekli po kolovozu planote, jaz zamaknjeno in prepuščeno poti, da mi je bilo všeč in življenje je postalo prijazno. V gozdič smo potem prišli in tam se je pojavila tista lepa steza pod borovci, ki se v okljukih spušča nazaj v Baško. Luštno je bilo teči po njej, še bolj lušten pa je bil prizor z Uršo in Andrejo, ki sta se kar naenkrat izluščili izza ovinka. Z njima bi se sicer lahko objemala v neskončnost in potem bi nanizale ravno toliko zgodb polpretekle zgodovine, še nekaj več bi jih splanirale, a to je bilo na programu zvečer, zato smo le zavrisnile kot se spodobi in spet sem bila sama.

Prečila sem v notranjost otoka. Najprej lahkotno in nabrito, potem pa se mi je na lepem zazdelo, da bi me znal lopniti krč. Le zaslutila sem to možnost, a delovalo je paranoidno, da sem pocuzala gele, magnezij, vse skupaj zalila z izotoničnim napitkom, za nameček požvečila še nekaj oliv na prvi od dveh postojank, ki je kmalu sledila. Vsekakor dovolj, da mi je postalo slabo. Nič nenavadnega, sem si mislila, in prav nič novega.

Vdano nadlogi sem rinila naprej po tisti blatni neskončno dolgi prečki med šavjem in drevesi. Rinila in upala, da se mi bo spahnilo. Se ni hotelo. Čeprav sem včasih namenoma premagovala teren bolj na poskok, da bi le opeka razpadla in se razblinila v zrak. Nič, le še bolj tiščalo me je. Zato sem se klanca na greben prav iskreno razveselila. Navkreber bolj težko poskakujem in lahko se pretvarjam, da me čisto nič ne boli. In me v resnici ni, sploh če sem dihala le s tistim delom pljuč, ki je nekje pri ključnici. Spet sem se lahko radostila. Sploh ker je bil klanec prijazen, mestoma v senci, mestoma ob ljubkem potočku, ki ga človek sredi vse te kamnite lunaste pustinje ne bi pričakoval. Prišla sem na vrh. In naprej je bilo spet vse ravno, kar na opeko ni imelo blagodejnega vpliva. Zato sem tekla z nekaj manj elegance, v resnici še najbolj podobno stilu, ko v agoniji loviš stranišče.

Tako sem nekako pritrmarila do desete kontrolne točke, do tja kjer se pot obrne nazaj, prav preko vrhov planotastega grebena. Okoli tridesetega kilometra je bilo to, čas za preobrat. Ki se je čisto zares zgodil. Ne vem, kdaj in ne vem, od kje. Kar naenkrat je bilo čisto vse v redu. Kar naenkrat sem imela toliko energije, da bi tekla kot v filmu, če le ne bi ves čas »nabirala gob«. Zato sem mestoma bolj poskakovala s skale na skalo, med kamenjem in osati. A poskakovala sem polna veselja, polna razgleda prek Kvarnerja in tiste trapaste ljubezni do vsega in vseh. Ves dolg greben, vse spuste in ponovne vzpone. Vse dokler pot ni končno zavila na zahod, navzdol proti Stari Baški.

Tam sta me dohitela možakarja, ki znata bolje poskakovati, a sem jima na cesti spet ušla. Še v ponovni klanec sem se zapodila, kot da bi bežala pred roko pravice in prej, kot bi pričakovala, je zadonelo, se mi zdi, da kar iz nebes, če bom pivo. Pritrdilno sem zarjula, za vsak slučaj tako močno, da se je slišalo dovolj daleč nazaj in že sem ga imela v rokah, in že ga ni bilo več. Urša in Andreja sta še rekli, da se vidimo v cilju, jaz pa sem se lotila najbolj sitnega »gobarskega rajona«. Po pameti in umirjeno. Da so me možakarji spet lahko ulovili.

Ko smo tekli nad poslednjimi zalivi, se je pot počasi zaključevala. Kot popoldne nad ožarjenim Kvarnerjem. Pognala sem se, da zaključim zgodbo. Da postavim nov kontekst za naslednje.

Ko smo se zvečer stiskali v »apartmaju« Katje in Tonija na kombi-pikniku, se je zdelo, da se je tekaška coprnija prikradla med nas vse. Da še kar traja. Tiste vrste coprnija, ki naredi tako, da se v vsakega nekoliko zaljubiš. In da je v življenju vse lepo in prav.

Zato sva Katjo povabili na veslanje. Za prvič, na Prvić. Kar bomo storile kdaj drugič, smo si bile enotne zjutraj.

Nemara bomo šle še dlje, vsaj na Grgur. In še kam. A tega nikakor ne bo izvedela, če spet ne bo prebrala do konca mojih pisarij.

Testo avstrijske Koroške (Okoli Vrbskega jezera)

Veste, kadar sem, sem neskončno sitna.

Nisem pogosto, zato se takrat resnično potrudim. In tedaj odkrijem, da je v resnici vse bedno in skoraj zadovoljna bi bila sama s sabo, da sem končno to dojela, če bi le lahko bila. Kar pa ne morem, saj se s sitnostjo ne ujema.

A četudi je vse bedno, je hkrati še ničvredno in popolnoma brez veze. Se niti ne splača ubadati. Z ničimer. Vsaka sreča in vsak trenutek veselja so zgolj naivne iluzije, v resnici ena navadna zabloda, brez teže in brez vsakršnega pomena. Kaj je važno, če sem bila včeraj v službi, danes bom laufala in potem grem na pir?

O, ja, znam. Znam v tem kontekstu dokazati marsikatero ontološko resnico in dobronamerno besedo v trenutku izkoristim kot le še en dokaz vsesplošne puhlosti, celo zlohotnosti. Opazim pa tudi čisto konkretne pomanjkljivosti: nimam nič za obleč, zašpehan trebuh imam, kosmata sem, s suho zgubano kožo (to je bilo jasno tudi »Gospe P«, kar je izkoristila kot izborno žaljivko, a o tem kasneje), ves čas sem brez denarja in nihče ni zaljubljen vame, v Mucki pa vsi.

Res poden.

S tem izhodiščem sem pričela sobotni dan.

Sem mislila, da bo vendarle pomagalo, če greva teč. Pa vsaj v začetku ni. Sploh potem, ko je Mucki v avtu tvegala pogovor o tem, zakaj neki zadnje čase prebiram toliko na temo bosonoštva in minimalizma v obutvi. Če bom šla tale današnjo krog v fajffingersih ali pa morda kar bosa, veš kako zdravo je šele to?! Pretanjeni ontološko-socialni čut je zaznal porogljivost in to od nje, ki se je vsega tega spomnila že sto let nazaj. Aha, evo: kadar je njej nekaj pomembno, je vse v redu, ko je meni, pa se dela norca. Nobene podpore nisem deležna, zgolj prezira in zatiranja. Najbolje, da sploh ne laufam več. Zanalašč ne bom več. Bo že videla.

Bolščala sem skozi okno in odgovarjala v enozložnicah. Tudi na vse ostale teme, ki so se brez izjeme ujemale z mojimi predpostavkami. Mucki se mi je smejala, kar je bil poslednji in neizpodbiten dokaz. Povedala sem ji, da sem skregana z njo.

Tako sva se pripeljali na obrežje Vrbskega jezera. Pred nama, pred mano je bil cel krog. Obseg tele vode. Dobrih štirideset kilometrov bo to. Komu bi se dalo? Ob dvanajstih je bilo oblačno in turobno, čisto nasprotje brezmadežnemu soncu, ki so ga na svoj zemljevid narisali meteorologi. No, saj: zgolj še ena prevara.

Prav naveličano sem navlekla nase anorak, ki ga je s poslednje službene poti prinesla Mucki kot pozorno in zelo koristno darilo in ob tem opazila, da je njen s kapuco, moj brez. To je seveda zato, da se bom v dežju prehladila. Kar sem ji tudi povedala. Odvrnila je, da je kapuca v resnici nadležna in da tepe po obrazu, ko je ne uporabljaš. Klofutanje je živahno ponazorila z rokavicami, na mojih licih. Da sem skoraj bruhnila v jok, saj me navsezadnje še pretepa. Njo pa je vse skupaj le še bolj zabavalo. Brezčutnica.

Pognali sva korake. Da je brez glasbe, je povedala Mucki in v vsesplošnem maltretiranju sem le še stoično zavzdihnila. Tudi jaz bom sedaj prisiljena biti brez, četudi bi delovala blagodejno, a prežema me neomajno tovarištvo in solidarnost. In bom z njo trpela v tišini. Gotovo načrtovana in premišljena poteza.

Zavili sva čez mostiček na severno stran. Ulile so se mi solze, kar se mi pogosto dogaja, ko je hladno. Tokrat so bile silno dobrodošle in škoda bi jih bilo ignorirati, zato sem jih pokazala Mucki v vsej svoji veličini. Z iskrenim priznanjem je odvrnila, da sem najboljša igralka na svetu, jaz pa sem rekla nazaj, da je vse zgolj odraz globoke bolečine. To sem povedala tako tresoče, da me je naposled zlomilo in sem prhnila v smeh, ki je bil k sreči le znak trenutne šibkosti, ki se jo je še dalo obvladati, da sem se lahko ugnezdila nazaj v puščoben molk.

Opazili sva table, ki so govorile o tem, da je pot označena. V razno razne smeri. Pokukala sem nanje, če bi kje zasledila besedico »rund«, idealno bi bilo, če bi bila sestavljena v »rundweg«. Zna biti, da sem jo celo opazila, potem pa sem se brž pretvarjala, da mi je v resnici prav malo mar. Tako ali tako sem si doma ogledala googlov zemljevid in moraš biti res pomilovanja vreden bedak, da zaideš na krožni poti okoli jezera. Pa še železniške proge se držiš ves čas, me je podučil google, vmes sicer naletiš na nekaj naselij, tam pa kljub pletežu uličic enostavno držiš smer, le kdo ne bi tega vedel?!

Ritmično sva topotali prek asfalta in postalo je vroče. Ustavila sem se, da v miru opravim vso proceduro z nahrbtnikom, pa je Mucki brž prezirljivo komentirala, da bi vse to lahko storila v gibanju. Kar naj sama, če je že tak kaskader, jaz tega ne znam.

Potem sva tapkali naprej. Nekaj tekačev sva srečali in Mucki je na tleh opazila spodbudne napise v pomoč obnemoglim, ali pa zgolj take, ki so nekaj merili in ugotovila je, da so najbrž ostanek kake tekme, verjetno ironmana, saj tu najdeš vse pogoje za to. Mi je dol viselo za ironmana. 

Potem je ugotovila, da je tukaj lepo in prijetno spokojno. Čista tišina. "Ne, pa ni", sem oporekala, "saj je desno proga, potem še cesta, malo naprej gori celo avtocesta." 
"Ampak vse to za zvočno ograjo", je zavzdihnila Mucki in premišljevala sem, da v resnici sploh ne hvali naravne idile, pač pa zgolj gradbeni element, brez katerega bi bilo vse skupaj en navaden džumbus. Tipično zanjo.

Potem so misli v naslednjih kilometrih otrpnile. In čustva tudi in razpoloženje je nekaj zameglilo. Da sem se čisto spozabila. Mucki sem uščipnila v rit in še predenj sem uspela dojeti poraz, sem ji priznala, da nisem več skregana z njo. Vse to je bilo hočeš nočeš tako prikupno in radoživo, da se nisem mogla več slepiti. Sitnost se je razblinila, a nič ne de, bo že še prišla nazaj, sem se tolažila.

Tedaj sva zavili levo. Čeprav je rundweg velela desno, ampak desno se gre čez neka polja, jezero pa je na levi, mene že ne bojo imeli za norca. Znašli sva se med mogočnimi vilami, ki so bile nekaj takega kot tiste na Bledu, le da naše v primerjavi z njimi zgledajo bolj kot kakšna maketa. In vsaka je imela okoli veliko posest, ograjeno z visokim zidom, kar je dajalo pridih rezidenc Južnoafriške republike. Ob eno izmed teh zidanih neprehodnih ograj je naposled zadela cesta in midve z njo. Verjetno je bil na oni strani čuvaj s šibrovko ali pa lev, zato nisva upali tvegati. Mucki je izkoristila intimo grmička, ko sem odkrila posest, ki ni bila okovana v neprebojni jopič paranoje. Pa še nikogar ni bilo doma, tako da sem se lahko svobodno sprehodila po lično tlakovani potki vse do ljubkega zasebnega pomolčka, kamor si se umaknil pred vrtno veselico in gledal zvezde na vodni gladini z nekom, s katerim si imel še druge načrte.

Kaj hitro je bilo očitno, da je teh pomožnih romantičnih gradenj vzdolž obale neskončno mnogo v obe smeri, za njimi se širijo bolj ali manj zastražene rezidence in da bova morali nazaj. Vsaj poldrugi kilometer do tistega očitnega smerokaza in dalje čez polja. Mucki se je odločila, da bo od zdaj naprej ubogala znake, četudi so na videz nesmiselni. Morala sem ji dati prav.

Spet sva ujeli zanko in se zasukali v njeni smeri. Sledili sva slikariji, ki je na tleh označevala pešpot, midve pa sva jo spretno dešifrirali in ugotovili, da predvsem svari pred pedofili. Na njej je gospod s klobukom, le kdo ga ne bi prepoznal, za sabo vlekel deklico, ki jo je nedolgo tega ugrabil, saj se je ta zvijala in prepogibala, da bi se iztrgala iz primeža kosmate dlani. Zelo nevarna je tale Koroška, sva si bili enotni.

Ura je bila pol dveh in meteorološka risbica se je že povsem uresničila, kar sploh ni bilo tako dobrodošlo, saj je postalo resnično vroče. V skrajni sili se bom kar slekla, sem tuhtala, tako ali tako sem na obali in bo izgledalo, kot da tekam v kopalkah, kar itak počnejo vsi v Miamiju in Los Angelesu. Da pa ne bi kar na vrat na nos rušila koroške brezmadežnosti, sem se za enkrat trudila iskati senco. Ta je bila sveža in dobro je dela.

Čas je mineval počasi. In še kar monotono se je bilo prebijati skozenj. Sploh ker je šla pot vseskozi tako trmasto in zadrto v isti smeri. Na levi je bila voda, na desni proga, cesta zdaj na tej zdaj na oni strani nje, ovinkov, za katerimi bi se ti odprl pogled na nekaj čisto novega, precej malo, če sploh kakšen. »Mal se že tole vleče«, sva ugotovili družno, a kaj dosti se ni dalo storiti. Se bom šla pa meditacijo, sem pomislila, en »zen« bom udarila, zato so dolgočasni pogoji kot nalašč. A mi je šlo slabo. Ves čas sem pogledovala na uro.

Ena za drugo so se naposled le pojavile kebabdžinice in odleglo nama je, saj sva končno nekam prišli. Tam, kjer pot zavije nazaj, sva se ustavili in se okrepčali z domačim napitkom, polnim energije, ki je bila tokrat nekakšne statične vrste. Vseeno pa je bilo treba priti do avta. Ljubilo se mi ni čisto nič več in prezirljivo, v resnici pa z dobršno mero fovšije, sem škilila na živelj, ki se je valjala v foteljih ob zarošenih kozarcih in torticah s smetano. Mucki pa si je zaželela pogovora. Temu sem večinoma naklonjena, a tokrat bom sodelovala z medmeti, sem jo seznanila. Kmalu se mi je zazdelo, da ji to ne bo dovolj, saj je na moj vztrajni »mhm« vedno znova terjala vsaj malo bolj jasno potrditev, če že ne širše utemeljitve.

Navsezadnje sem ponorela. Sitnoba je spet zavladala v vsej svoji plemenitosti. Mucki je raje potegnila naprej. Kar je bilo po eni strani v redu, bom vsaj lahko poslušala muziko. Namrgodeno sem rinila dalje in bilo je vse eno in isto sranje. Vse večje in večje. O, bohseusmil, zakaj že sem si v težko in krivično življenje naprtila še teh neskončnih dvainštirideset kilometrov? Cesta se je za vsakim ovinkom le še daljšala in vedno znova je šla navkreber, na doli pa zanemarljivo malo. Nasproti so po pločniku vozili kolesarji, zakaj neki po pločniku?, kot da nimajo široke in prazne ceste in kaj če bi enega kar pahnila v jezero, sem razmišljala in si škodoželjno predstavljala, kako debelo me pogleda, ko čofne med lokvanj. Tudi hudobne misli niso prinesle olajšanja. Zlonamerna cesta je vse bolj postajala neskončen poligon pokrit z globokim testom, v katerega so se noge pogrezale vsaj do kolen, lepile so se vanj in se dvigovale, obdane s težko, gosto snovjo, ki se je vlekla za mano in ni dovolila naprej. Obstala sem. »Ne da se mi več.« Stopila sem k ograji in se za vsak slučaj pretvarjala, da nekaj gledam. Nič takega ni bilo tam, nekakšen zarasel vrt, nič posebnega. Avtomatično sem stopila naprej. Okorno, hodeč. V takšnem skrajnem samopomilovanju, da je besnelo še mene samo. Da bi zmlatila prvega, ki bi prišel mimo in me samo pogledal. Pa ni bilo nikogar. In skoraj čisto zares so se mi ulile solze. Ne od mraza.

Fak, še telefona nimam, da bi poklicala Mucki, da pride pome. In zebe me, ko takole krevsam. Bohve, kakšna izgledam. Najbrž kot da bi imela polio ali eno nogo krajšo od druge. Še slabo mi je po vrh vsega in vse me boli, celo glava. Kako glupo je vse to!

Sploh ne vem zakaj in kdaj sem spet stekla. Prav dobro pa se spomnim, da sem rekla na glas: »Prou nben me ne bo jebou.« Preobrati so patetični, vem, in srečni konci zgolj v filmih, in še to v osladnih, ampak nekaj me je dvignilo s takšno neopisljivo močjo, noge so poletele, da sem jim komaj še sledila. In kar trajalo je, da sem se zalotila, kako se smejim, skoraj krohotala sem se, in najsi je bilo vse le iluzija, vse prej in vse sedaj, pa kaj potem! Nieti so oplemenitili situacijo, jaz pa sem tekla proti avtu s takšno lahkoto, kot da bi šele začela in v resnici sem šele začela.

Sonce je grelo pozno jesensko popoldne, ko sva v parku ob vodi pile najboljše pivo na svetu. Morda po 40+ (kilometrih tu mislim) nimaš ne energije ne interesa širiti sitnarij in skoraj predla sem napol v miže. "Matr, se mava fino", sem izjavila kot pribito in blazno vseeno mi je bilo, če sem kosmata, povešena, neskladna, če nihče ni vame …, ali pa nemara celo je, pa se mi ne upa povedati. To bo!

Zato vam bom sedaj zaupala anekdoto, ki vam jo še dolgujem. O tem, kako si je »Gospa P« vzela čas in nas žalila ne kar tako, pač pa s prav skrbno izbranimi besedami, kar je gotovo vredno priznanja in pohvale. Bilo je takole:

Zloglasna »Gospa P«, mati dveh naših zavodskih deklet, je nekega večera, ko so jo zopet preganjali demoni, poslala sms na naš služben telefon: »Si pa tako grda, da ne vem, kako lahko sploh še živiš.« To je bilo namenjeno kolegici Juditi, ki se je zdrznila, kljub svoji siceršnji stabilni profesionalni drži. Za njo sem pričela nočno izmeno jaz in Judita je bila potolažena, ko sem dobila tole: »Tvoje misli so tako kratke kot tvoja pamet, brka posušena!«. 

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici