Nula nadmorske zviška

Za Premužićeva stazo mi je povedalo njeno visočanstvo, ena in edina, večna in neponovljiva Juditka iz službe. In ni mi zgolj povedala, temveč nas je vse odpeljala kar tja. Nas – našo stanovanjsko skupino, nekaj let nazaj, na končni izlet. Takrat je na Alanu, planinska postojanka je to, trinajstletni Alen, čefur, kateremu je že v rosnih pubertetniških letih bilo pomembnejše vse drugo kot prirodna bogastva, stal na robu velebitskega masiva, zrl prek Kvarnerja in rekel: »Fak, je lepo.« Potem je obljubil, da bo sem pripeljal punco, brž ko jo bo imel. Sicer dvomim, da je kasneje to res storil, a njegova izjava naj govori o tem, da ti kraji na človeka res naredijo vtis.

Premužićevo stazo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja sezidal hriboljub Ante. Najbrž ne sam, a očitno je bil toliko pri ta glavnih, da je pot kot primožena prevzela njegov priimek, ki je postal njeno ime. Informacije na spletu povedo, da naj bi bila dolga sedeminpetdeset kilometrov, midve sva jih našli zgolj okoli petdeset. Začnejo se na Zavižanu, pri koči na severu Velebita, potem pa se ležerno vijejo proti jugu, do Baških Oštarij. Ne silijo veliko navkreber, saj jih bržkone prežema priobalni koncept lenobnosti, in v vsej svoji dolžini naberejo le kakih osemsto metrov vzpona, a skoraj dvakrat toliko spusta. Torej v hribe greš tukaj navzdol.

Saj sva se do Zavižana, navzgor do koče na 1600 metrih, pripeljali z avtom in to že dan prej. V temi, skozi črne gozdove, mimo v mrak pritajenih razgledov na konec sveta in zelenih očesc, ki so se v različnih nivojih motovilila ob cesti. V vladavini noči sva kočo komajda odkrili in tudi ta je bila skorajda otrpla, da sva še v zadnjem hipu ujeli pivo iz najčistejše velebitske vode, potem pa je vse potihnilo, ko sva cuzali večerjo in gledali lučke v Baški. Ta se je zjutraj izkazala za kakšno izmed naselij na Rabu, a takrat je bilo vse, kar se je svetilo spodaj, baška z vsemi svojimi zgodbami in pomeni, ki so neogibno dopolnjevali moment. Tega sem nadgradila še z listanjem knjižice o Velebitu, ki sem jo našla na kredenci, potem ko je zunaj zazeblo. Računala sem, da mi bo ponudila kakšen pomemben nasvet o krajih, ki sva se jih lotevali, pa sem našla zgolj veliko slikic. Vsaj tretjina izmed njih je kazala medvede. Kar tudi nekaj pove.

Zjutraj sem na terasi kuhala kavo, ravno ko se je danilo. Na eni strani se je delal sončni vzhod, lep, kot je treba, na drugi se je iz mraka risal Rab, ki je razblinil baške zgodbe in obudil nove. Kako sva lani veslali pod njegovimi stenami. Tisti dan čisto nič hudega sluteč, zgoraj brez, da sem potem na vse fotografije risala modrce, da sem jih lahko podelila s svetom. Zato sem za rojstni dan od Mateje dobila pobarvanko, kjer na vsaj tridesetih straneh lahko oblečeš deklico. Ne le v nedrček, pač pa imaš v uvodnih poglavjih tudi namige o krilcih, bluzicah in oblekicah različnih stilov. Priznam, da sem knjižico le prelistala in ker sem smatrala, da sem s tem osvojila veščino, sem jo poklonila Nastji v skupini. Da bi vsaj kaj počela, potem ko se je konec šolskega leta vračala iz razreda vsak dan prej, če že ni kar ostala doma. Za kar se je njena učiteljica zahvaljevala nebesom in dogodek smatrala kot dokaz o obstoju boga, vzgojni kolektiv na zavodski strani pa je bil s tem postavljen pred malo manj nebeške izzive. Nastja je ob pogledu na darilce in z njim povezanimi dejavnostmi zavreščala »Ne, ne bom!«, kot to stori v zvezi z vsem v svojem življenju, pobarvanko zabrisala prek sobe in namrdnjena s protestno prekrižanimi rokami zapustila prostor. Kot to stori vedno. Zato knjižico še vedno imam. Kar je morda namig, da se moram lotiti barvanja.

Tedaj pa je bila kava kuhana in postregla sem jo Mucki, ki je med tem v izbi razprostrla zajtrk. In ko sem selila ves kuharski pribor, to je predvsem gorilnik in vsenamenski lonec, nazaj noter, mi je prisotni planinec po angleško povedal, da bi se lahko poslužila kar cele kuhinje, da je to dovoljeno in običajno, jaz pa sem bila presenečena. Ker so tako širokogrudni in ker najbrž mislijo, da prihajava iz kakšne centralno evropske države, ki slovi po spoštovanju reda in nevsiljivosti in nima pojma o hrvaščini. Zato sem zanalašč potem govorila hrvaško, da pokažem, da znam, ali pa da vsaj obvladam naglas, ki ga dodam slovenski besedi. Tako kot Staša, ki je med jesenskimi počitnicami na službenem obisku pri kolegih v Makedoniji izumila nepozabne »pốčitnice od krompira« (beri z naglasom Balkana), da sva se s Katjo v krohotu valjali pod stoli. Katja in še vsaj pet drugih kolegov se je potem na podoben način valjalo, ko sem na zaključnem zavodskem taboru ob enih ponoči v glavnem z naglasom Balkana po telefonu puljskim policistom prijavljala izginotje štirih naših deklet, ki se niso vrnila z večernega sprehoda v Premanturo. Kasneje se je izkazalo, da so jih preganjali rdeč audi in pet moških, rešil pa jih je razbacan tip, ki ni bil puljski policist, pač pa kolega Davor, ki je zadevo vzel v svoje roke. O dogodku obstaja celo pesem, ki jo bom podelila z vami, če jo najdem, na tem mestu pa naj povem, da je res težko sestaviti popoln hrvaški tekst in ne le blefirati z naglasom, ko cel pušeljc kolegov z orošenimi očmi nemo zre vate, s težavo zadržujoč krohot, ki se bo slej ali prej zgodil.

Pozajtrkovali sva, Mucki pa je ugotovila, da je pozabila zadevo, ki zapre meh za vodo. Ker radi rešujeva situacije z raznimi samolepilnimi sredstvi, sva na vrh malhe nalepili flajšter. Ne tistega bednega klasičnega z gazico, pač pa ta bel tejp, ki naj bi ga odlikovala silovitost prijema, kar v resnici sploh ne drži. Meh je puščal. Zato ga je Mucki zavila v vrečko, kar se nama je zdelo še kar prebrisano. Še nekaj šare sva spokali, nekaj, da se bova v Karlobagu preoblekli za na rivo in bili sva nared.

Avto sva prestavili doli na parkirišče, da je bilo vse po pravilih, potem pa sem Mucki zagotovila, da se čisto jasno spomnim, kako greš najprej kak kilometer po cesti, nato pa se tam na tistem sedelcu za smrekami prične Premužićeva staza. Dan je ravno odločno zastavil svoj namen, zasijal je v vsej svoji avgustovski veličini, ko sva vzeli pot pod noge. Po nekaj minutah je postalo jasno, da ne silovitost belega tejpa ne neprodušnost vrečke ne bosta zmogla kljubovati energiji napitka, ki je kar špricala po Muckinih oblačilih za na rivo. Zato je Mucki vrečko z vsem v njej vzela iz nahrbtnika in sklenila, da jo naprej ponese tako, kot se vrečko običajno nosi. Tako kot iz trgovine. Ali tako kot Makedonci na Pelister. Tega se je najbrž naučila, ko je zidala v Bitoli in hodila na izlete in predlagala sem ji, da izum odslej uporablja tudi na tekaških prireditvah. Res, da je tokrat s seboj imela še dve pollitrski plastenki, a izliti tekočino iz meha med surovo skalovje neizprosnih Dinaridov bi bilo naravnost porogljivo, poleg tega je bila vrečka Adidasova, se pravi zagotovo tudi za šport.

Za smrekami se je Premužićka k sreči res pričela, da se je moj jasen spomin izkazal tudi kot pravilen. Stekli sva počasi, z enim samim užitkom in veseljem. Lepo dodelana stezica naju je iz gozdiča kmalu pripeljala na kamnit teren, reče se mu Hajdučki i Rožanski kukovi, sva kasneje prebrali, kjer med skalnatimi stolpiči postane čisto zaresna mulatiera, da se je Mucki po soškem zgledu pozanimala, če je bila tu tudi kakšna fronta, ali je bil Ante v resnici tako trčen, da je gradil pot čez takšno divjino zgolj za hobi. Vijugali sva med apnenčastimi tvorbami in prepoznavala sem številne kraške pojave, ki jih imaš v osnovni v kontrolki. Takrat, ko si niti ne predstavljaš, kako naj bi te butaste škraplje sploh izgledale, še za izgovorit so komplicirane. Table ob poti so naju vsakih nekaj minut želele podučiti o tem, kar sva lahko videli, a bilo jih je čisto preveč, da bi vse prebrali, sploh pa so še vedno počitnice in čisto dovolj je, da vem, kaj je škraplja in kaj žlebič. Tekli sva in našla sem skalo, kjer so se pred leti slikali naši mulci, potem pa sem iskala ovinek, kjer se je Juditki zlomila lesena palica, ki jo je med potjo nabrala v pohodniški namen, da se je zvrnila po bregu tako slikovito in nezgrešljivo, da je Marjetka skočila za njo, med tem ko sem v posmehu hlastala za zrakom. Mucki je pripomnila, da sem žleht, ker se smejim tuji nesreči. Ker se tako rada smejim Juditki, jaz pa sem pripomnila, da ne le Juditki, pač pa tudi Hra. In še komu drugemu. A še najraje njima.

Enkrat sem od tega skoraj umrla. Kolesarile smo na Cresu. Špela, Jana, Hra in jaz. Že cel dan. In cel dan nič jedle. Morda frutabelco. Tedaj zagledamo odcep navzdol, po katerem se brez zadržkov poženemo. In ko pridemo že zelo daleč, skoraj do morja, ugotovimo, da nismo v Osorju, pač pa v Martinščici. Hra upajoče predlaga, da ostanemo tam in predvsem nekaj pojemo. Pa se me odločimo, da ne. Da je bolje Osor in zagrizemo nazaj gor v breg. A ja, pa še vroče je. Zagotovo. Na vrhu čakamo Hra. Sonce me slepi na horizontu, ko jo zagledam, kako počasi požira breg, vsa zaripla, razmršena, predvsem pa popolnoma razpizdena. Popade me neobvladljiv smeh, da se zvalim na sredo ceste in jokam, Hra pa kolesari mimo, počasi, razbesnjeno, ne da bi se sploh uzrla. Skoraj bi me povozila in najbrž si želi, da bi me. Hra in Juditka sta res neskončno smešni. Pa še kdo drug. Ampak to je kompliment. Res grozno je, če si dolgočasen.

Pritekli sva v gozd. Hladen, prijeten in takšen, da bi se gotovo sprehodila skozenj, če bi bila medved. Gledala sem pod noge, kajti kamnitost steze to vseskozi zahteva, a vsaj četrtina pogleda je kukala mimo dreves. Če se kdo kje sprehaja. Mogoče se je, a naskrivaj. Jaz pa sem se spomnila Denija. Bili sva ravno na tistem delu poti, kjer se je nekoč razgovoril o svojih izkušnjah s puncami. Deni je bil eden mojih ljubših mulcev. Še eden. Alenov starejši brat, spogledljiv bosanc. Z Denijem sva za pustno tržnico nabirala zvončke ob cesti v Kranj in tako sram ga je bilo, da bi ga kdo videl, da se je kar sproti vdiral v zemljo. Potem pa je šel za drevo in me prosil, če ga lahko slikam s šopkom za na fejsbuk. Deni je bil dopoldne doma in ko nama je bilo enkrat dolgčas, sva izdelala angela iz tulca od papirnatih brisač in nekega odpadlega blaga. Malokomu je bil všeč, nama pa. Deni ga je na zaključnem taboru krepko lomil, da sem ga poslala domov in sama odpeljala v Pulo na vlak, zraven pa se pretvarjala, da mi je nekaj padlo v oko. Z vlaka mi je poslal sms, da mu je žal in da sem njegova najljubša vzgojiteljica, ne glede na vse, kar je bilo. Da je škoda, ker ne bo mogel z nami na Kamenjak, kjer bi skočil z najvišje pečine. In ne bi se usral. Točno tako je rekel in nisem se več mogla pretvarjati.

Malo pred planinskim domom Alan se je prvič odprl osupljiv razgled. Na Pag in Rab in vse ostalo čisto do konca sveta. Ker je prvič, obstaneš, a najlepše pride za Alanom. V domu sva dolili vodo v kuhinji, ki je prav tako lahko samo tvoja, se pogovorili s planincem, ki je nekaj vedel o teh poteh, in kupili ustreznejši zemljevid od najine avtokarte Gorskega Kotorja. Spomnila sem se še poslednje prigode končnega izleta, kako je nekdanji tovariš Petrović že navsezgodaj s fanti nemirno sedel v avtu, ženski del ekipe pa je še vsaj kako uro flegmatično pil kavo, saj smo bile vendar na izletu. Potem je tovariš dokončno ponorel, ko smo se z Alana do morja, kjer je bilo v načrtu kopanje, peljali po precej ozki in strmi cesti, ki ga je pahnila v še dodatno stisko. Verjetno se je izrazil z vso bogato paleto srbske besediščne folklore, da so se mulci zaprepadeno spraševali, od kje pozna toliko sočnih. O tovarišu Petroviću je ob priliki obvezno treba nanizati še kakšno anekdoto, saj je tako legendaren, da je njegovo ime večno in kolega Matjaž, ki ga je nasledil, je nasledil tudi njegov naziv. Tako je Matjaž s prvim delovnim dnem nepreklicno »tovariš«, najbrž edini v celi slovenski novodobni vzgoji in izobraževanju, prav gotovo pa edini tridesetletni.

A midve sva bili že naprej. Gospa v vojaškem suknjiču, poveljnica postojanke, nama je sicer rekla, da gre pot zadaj čez gozd, a nama se je zdela lepša čez hrib. In tudi je lepša. Tam te namreč doleti eden najveličastnejših razgledov, mogoče kar na svetu. Zagledaš namreč vse. Cel Kvarner, z vsem kar nudi, kar je tam bilo in kar bo, saj veličina je tako popolna, da se dvigne nad čas. Stala sem nad vsem tem in gledala trajekt, ki je pristajal na Rab, lani pa me je po tistem spokojnem, nič hudega slutečem dnevu brez modrcev skoraj povozil, ko sem se borila z valovi in vetrom, malo zatem pa poljubljala trdna tla in bila godna za dvojni viski že kar ob devetih zjutraj. Potem sva tekli nekaj časa s tem pogledom v očeh. Mucki sem naročila naj bo pozorna, morda zagleda kje kakšnega delfina, kar je zelo lepo, jaz pa bom natančneje opazovala potko, saj bom morda na njej zagledala kakšno strupenjačo, kar je zelo nevarno. Ni bilo videti ne prvih ne drugih, kar je dokaj čudno. Postalo je vroče in tekaški korak je bil vse bolj pohodni, pa ne toliko od sonca, bolj ga je ustavljal teren, kjer sva se na zašpičenem skalovju nemalokrat opotekali, kot da se greva kako igro ravnotežja, zato je bila hoja, če drugega ne, vsaj elegantnejša. 

Spet sva prišli v gozd. Ta se mi je zdel neskončen. In nekaj posebnega. Kot da bi nekdo ali nekaj debla obarvalo različno, v nivojih, in nekje na sredini njih je bila plast nečesa belega, da se je videlo, kot da bi se tam razprostrla meglica. Pa se ni. Le nek lišaj je bil tak, pojma nimam, kakšen lišaj in zakaj ravno tam, nas so učili zgolj o zelenem mahu na severu, kar s tem gotovo nima veze. A gozd je bil zavoljo lišaja skrivnosten. In prav je tako.

Okoli poldneva je bilo, ko sva prišli do nitastega vodnega izvira, ki nama ga je planinec, ki pozna te konce, tudi napovedal. Če bi bili le za spoznanje počasnejši, bi curek nemara že presahnil. Od tu sva imeli še uro do naslednje planinske postojanke na Skorpovcu. Nekje v tem času so se oglasili tudi škržati, ki so vendarle nepogrešljiv del morske atmosfere. Če ste opazili, so zelo uglašeni, saj vedno nastopijo na »tri-štiri-zdaj«. Mucki me je vprašala, zakaj imajo tako zapleteno ime in suvereno sem ji pojasnila, da to pride od tega, ker »škržijo«. Čeprav »škržeti« sploh ni glagol, zdaj vidim, ker mi ga podčrta z rdečo. A vztrajala bom pri svojem, saj tisti zvok, ki ga oddajajo, ne more biti nič drugega kot »škrženje« in prav zavajajoče bi bilo reči, da pojejo ali cvrčijo. Pojejo trubadurji, cvrči pa zrezek na ponvi.

Tam pri domu naju je pričakal pes, ki je tako migal z repom, da se je kar prevrnil, in oskrbnik, ki nama je zaupal, kako si napumpava vodo. Dolgo morava goniti ročko nad vodnjakom, da potem ni več rjava, voda namreč, in ko sva se tega lotili z nemalo entuziazma, si je sam odprl pivo. Z enim samim zamahom. Še pomalicali sva, ko je bila voda dopolnjena, eno od gnusnih sladkobnosti, ki sva jih nosili s seboj, se pozanimali, kaj pomeni »baška«, saj je Baška na Krku, tam, kamor greva, pa so celo Baške Oštarije, a bojda ne pomeni nič, in šli sva naprej.

Potka prek gozdov, zdaj že brez skrivnostne črte, je bila mestoma tako mehka in prijazna, da je kar velevala tek, a midve sva hodili. Nekaj me je namreč piknilo. Naravnost v koleno. Kar tako, brez veze. Zato sem se razveselila, ko sva spet stopili na šoder, ko je bilo gozda konec in je piknilo tudi sonce, naravnost v naju celi in odleglo mi je, da lahko le hodiva, saj bi v tisti vročini zaribala že v prvih poskočnejših premikih. Spodaj na desni sva zagledali izumrla prostranstva Savdske Arabije, ki so z druge strani tudi Pag, in nad pokrajino je zamigotalo. Hitrega koraka sva prečili asfaltno cesto na Debarski kosi in v notranjosti zalotili spet tiste značilne apnenčaste stolpiče, ki so jih v teh krajih gotovo poimenovali od nekoga kukovi. Spomnila sem se, da prek ene izmed združb takšnih kukov nekje na Velebitu vodi celo neke vrste plezalna pot, ki je zanimiva tudi zato, ker skoraj povsod primeš za kačo. Tam sem bila, … hja, kakih dvajset let nazaj z druščino iz Nepala. Nepal je bil moje prvo popotovanje še v tistih letih, da sama sebi na fotografijah zgledam kot otrok in bi si prepovedala piti pivo, kar za nazaj. A takrat sem imela o tem precej drugačno mnenje. In ne le o tem. Kot posledica smo nemalo noči v Khumbuju pod Everestom prepevali Starry starry night, izza skal pa so nas opazovali škratje. Morda mi je tudi zato Nepal takrat postal in ostal najljubši kraj na svetu. Kraj, ki ga sanjam, ko mi gre v resnici vse narobe. Ali pa se mi tako samo zdi in zgolj potrebujem »varno točko«, ki je nekje nad Namče Bazarjem, o koder sem nekoč opazovala orle nad kanjonom in bila vsaj tako brezmejna kot oni sami. Mucki mi je morala obljubiti, da bova šli spomladi v Nepal. Končno. Ker je res že čas.

Zdaj pa je potka postala spet nesramno lepa, kot v kakšnem parku. K sreči ne za dolgo. K sreči sva prišli na cesto, od tam pa je bilo do »oštarij, ki bojda ne pomenijo nič« le še nekaj kilometrov. Oskrbnik nama je ob svojem pivu povedal, da bova kar treščili v Hostel, da lahko tam pijeva, jeva, pa tudi spiva, če naju je volja. Midve sva predvsem prvo, drugo in tretje sva načrtovali v Karlobagu.

Ko sem si v senci košate lipe naročila drugo pivo za čisti užitek, saj prvo je bilo za žejo, bi se morala zgodba končati.

Pa se ni.

Kajti avtomobili na cesti proti obali se niso grebli, kdo naju bo peljal in časi, ko sem dobila štop najkasneje v petnajstih minutah, so ostali nekje tam z »zvezdnimi nočmi«. Mucki je najprej menila, da je vzrok temu moja štoparska poza, ki je (nehote) takšna kot tista od Samanthe Fox na njenih nagih plakatih ali pa naravnost rečeno, takšna kot od kakšne lovače. Kar je nespodobno in vsiljivo. Pa to ni bil razlog, kajti tudi bolj flegmatična drža ni pripomogla k ničemur. Zato sva čez kake pol ure ponovno krenili na pot. Da bova vsaj občutek imeli, da sva v nečem uspešni.

Zlato-srebrn odsev vsega v Kvarnerju me je slepil, ko sem korakala in prepevala štanco, ki se me je zadnjič prijela takoj v prvo. »Please, tell Rosie, I'm not gonna come back til' September, cause music is my best friend …« in zares mislila točno to, Mucki pa je menila, da imam ustreznejši glas za uspešnice Severine, ali kakšen turbofolk, ne glede na to, kaj mislim, zato je pospešila nekaj metrov naprej.

Štop sva dobili čez kako uro in dobri človek nama je povedal, da tisto prevrnjeno kamenje na Velebitu ni od vetra, ali ker bi se obenj nekdo spotaknil. Je od medvedov, ker spodaj iščejo bitja, ki jih jejo.

Midve nisva jedli izpod kamna, sva jedli ob morju, ko se je večerilo. V oštariji, ki je bila že zaradi vsega prej nekoliko baška, kot je baško marsikaj. Nula nadmorske. Od tam in zviška, v vseh časovnih perspektivah. Saj »baška« vendarle nekaj pomeni. Nekaj »nenavadnega« in »posebnega«, pravijo strokovnjaki za jezik. Kar sem v resnici že zdavnaj vedela.

Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici